Krik iz teme
M. De L. Phillips

Theosophia, Zima 1968-69.

Bistvena vrednost učenj Prastare Modrosti, Filozofije Življenja, počiva v dejstvu, da jih je mogoče uporabiti v vsakodnevnem življenju in prakticirati kot način življenja.

Dandanašnji svet najbolj potrebuje Etiko - religiozno-filozofski sistem mišljenja, utemeljen na najvišjem etičnem ravnanju.

Postali smo pogojeni od kriminala, neobčutljivi za nepravičnost, brezčutni za izkoriščanje in navajeni na prelivanje krvi, preganjanje, vojna stanja, uničevanje človeških življenj in korupcijo človeškega obnašanja.

Nobena od obstoječih institucij organizirane religije ni sposobna zaustaviti toka tega moralnega padanja, in to predvsem zato, ker ni nobena sposobna priskrbeti kakršnih koli trdnih znanstvenih temeljev glede potrebe po etičnem ravnanju.

Ključna nota Teozofske Etike je samo-nadzor - sposobnost ravnati v skladu z najvišjimi nareki človekove vesti. V tem je večina od nas le učencev, vendar učencev v znanosti življenja, ki potencialno vsebuje rešitev vseh problemov človeške zavesti.

Ko živimo v svetu velike zmede in negotovosti, ko se soočamo s ponavljajočimi se problemi, tako v naših osebnih življenjih kot v življenju narodov, bi morali razviti v sebi lastnosti naše zavesti, ki bi iz nas v določenem času ustvarile centre ustvarjalne sile, kanale za dobro, utelešenja moči in dobre volje do drugih.

Katere so nekatere od teh lastnosti?

Katera so nekatera od stanj uma in srca, ki bi jih morali vzgajati, da bi rastla naša notranja veličina?

Ena od najbolj pomembnih je prebujanje univerzalnega pogleda na življenje, skupaj z širokim sočutjem in vse-objemajočim razumevanjem, vključno s tistim do vseh ljudstev na zemlji, na kateri živimo.

Razširimo naš Pogled! Odprimo naše Obzorje! Ne dovolimo, da bi naše ume vsrkala rutina vsakodnevnega življenja!

Poleg vsakdanjih skrbi, osebnih dolžnosti do družinskega življenja, profesionalnih interesov, obstaja še večje življenje sveta, ki se ga ne dotika nečistost večine človeških poslov.

Poskušajmo od časa do časa vstopiti v večje življenje! To je edini način, na katerega lahko nekako ponovno napolnimo naše duhovne baterije in ponovno izgradimo naš pogosto omahujoč pogum v srečevanju z mnogimi težavami v osebnem življenju.

Morali bi opraviti določen napor, da si vzamemo čas za razmislek, premislek in premlevanje o velikih Univerzalnih Idejah - Globalnem Bratstvu, Vedno-Prisotnem Življenju od atomov do zvezd, brezmejnosti prihodnosti, neizkoriščenih virih človeškega uma in srca.

Morali bi vizualizirati sami sebe kot potencialno bogu-podobno bitje, ki skuša razviti in izraziti svoje vrojene božanske zmožnosti, znanje in moč. Naši rezultati bodo v skladu z močjo našega duhovnega ideala in silovitostjo naše notranje Vizije.

Morali bi se družiti s prostorom: pojdite ven in poglejte gore, morje, polja; stopite v noč in vaše oči in umi naj se sprehajajo po brezmejnosti zvezdnega neba; razmišljajte o sebi kot o povezanem delu Vsega, s prostorom in neskončnostjo znotraj in zunaj. Ko se vaša zavest širi, morda ne boste več zadovoljni s čustvenimi izlivi množice in boste terjali našo dediščino ustvarjalnega mišljenja. Poleg tega boste s tem, ko boste zavrnili sodelovanje v prevladujočih histerijah, političnih, družbenih in religioznih, ohranili svoje življenjske vire.

Namesto tega boste vzgajali držo umirjenosti, tišine in spokojnosti. Običajna čustva se gibljejo na površini, kot valovi na viharnem morju. Pod njimi ležijo globine človeške duše, kjer prebiva vaš dejanski jaz. Vse, kar je v človeškem življenju vredno, izhaja iz teh brezdanjih globin in se poraja iz njihove tišine.

Velika žalost in tragedija sta tihi; nepričakovana osamljenost je tiha; globoka žalost človeškega srca je tudi tiha; vzvišene misli, prebliski navdiha se rodijo v tišini; da, celo velika in trajna ljubezen je redkobesedna!

Za tistega čistega srca je vsaka izkušnja okno, odprto na širna polja Božanskega, na polja, po katerih veje Veter Duha in se koplje v žareči sončni svetlobi.

Naj naše Geslo postane prijaznost - stalna prijaznost in razumevanje. Poskusimo tudi odpuščati. Zameriti je lahko; odpuščanje pomeni moč; od človek zahteva, da jo prakticira. Negujmo neustrašnost, pogum, pravičnost, tako v drobnih kot velikih stvareh, vključno s pravičnostjo do samega sebe in sprejemanjem, z ravnodušnostjo, tega, kar je prijetno, in tega, kar je težko prenesti. Vedite: oboje bo prešlo! Ker nas trde svari naučijo več trajnih lekcij, lahko razvijemo držo hvaležnega sprejemanja vsega, kar pride na našo pot. Poskusimo narediti vse, da bi shajali z drugimi. To je mogoče opraviti na lažji in bolj dostojanstven način, če gledamo na druge kot na delce Enega Univerzalnega Življenja. Vedeti bi morali tudi to, da je to, kar vidimo v drugih, prav pogosto tisto, kar drugi vidijo v nas. Mi smo eni drugim ogledala. Čeprav se na zunaj razlikujemo, pa vsi pripadamo isti temeljni zavesti - zavesti Enega Univerzalnega Jaza. S tega zornega kota so ljudje zgolj atomi-življenja širnega evolucijskega toka, ki valuje iz dobe v dobo.

Predvsem pa se zavzemajmo za Načela in ne za osebnosti! Slednje so le svetlikajoči se valovi na oceanu življenja, medtem ko so prva globoki tokovi samega življenja, ki nas nosijo proti oddaljenim ciljem.

Če želimo notranje rasti in postati plemenitejši in močnejši, bomo nujno na preizkušnji. Ni druge poti. Življenje je niz prebuditev, in vsaka prebuditev je kot rojstvo v širše področje življenja. Vsako rojstvo prinaša ostro bolečino; zato je rast pogosto boleča. Buba nižjega, osebnostnega jaza, se mora razpočiti, preden lahko iz nje vznikne metulj - ponovno rojena Duša - in se vzpne v brezmejno svobodo neba.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji