Philosophia perennis - Večna Filozofija
Religious Worlds

Philosophia perennis ali večna filozofija potrjuje, da je univerzalna človeška zmožnost neposreden vpogled v naravo Realnosti - najsi je pridobljen po praksi duhovnih disciplin in študijem svetih spisov ali preko povsem nenapovedane razsvetljujoče izkušnje združitve z Bogom ali Končnim. Rezultat takšne pozornosti je zaupanje, da smo se razvili iz enega Vira in da je postopek duhovnega razvoja zaključen in izpopolnjen, ko se povrnemo v to Eno.

Imenovati to perenialno pomeni, da se takšen vpogled znova pojavi v različnem času in na različnih krajih in da ni omejen na nobeno posebno kulturo, razred ali skupnost. V bolj formalnih besedah je bila ta filozofija opisana kot “metafizika, ki prepoznava božansko Realnost za svetom stvari, življenj in umov; psihologija, ki odkriva v [človeku] nekaj istovetnega z božansko Realnostjo, in etika, ki postavlja [človekov] končni cilj v poznavanje Bistvene in Transcendentne Osnove vseh stvari.”

Z drugimi besedami, izraz philosophia perennis naj bi opisovala filozofijo, ki so jo oblikovali tisti, ki so izkušali neposredno zvezo z Bogom ali Končnim. Kakorkoli kratka je že ta izkušnja, pa ta preobrazi razmišljajoči um izkuševalca, tako da ta ni nikoli več isti. Takšna izkušnja razodetja vodi, ne glede na to, kako medlo je podana s simboli, ki jih priskrbi človeški jezik ali kakršenkoli umetnostni izraz, ne glede na to, kako pogosto so jo v preteklih dobah ponovili ljudje vseh ras, spolov, kultur in religioznih prepričanj, v Večno Filozofijo.

Pred več kot pol stoletja je dal Aldous Huxley ta naziv antologiji, ki jo sam uredil. V njenem osrednjem tipu izkušnje, najsi se ta imenuje arhaična ali prvobitna ali mistična, se razblini tančica materialnosti in razpršijo zmotne gotovosti.

Za bralca Huxleyeva antologija lahko ovrednoti in preveri tisti trenutek, v katerem samo-spoznavanje premakne človeka onstran občutenih omejitev “umazanega, smrdljivega kosa samega sebe,” kakor je to opisalo klasično angleško besedilo o duhovnih napotkih, The Cloud of Unknowing - Oblak nepoznavanja. Ali imajo danes takšna besedila o duhovnih napotkih in izkušnjah tradicionalnih mistikov še kakšno vrednost? Večna Filozofija odgovarja z zanosnim: Da!

Eden od načinov predstavitve osrednjega vpogleda Večne Filozofije je z izrekom: Ti si To, ki je vzet iz sanskrta starodavnih Upanišad. Izrek uči, da je bistven, večni jaz eno z Absolutnim Principom vsega obstoja, in da je resnična usoda človeških bitij odkritje tega dejstva s strani njih samih, da bi odkrili Kdo in Kaj dejansko so. Med drugimi živimi opisi tega vpogleda so tudi naslednji:

Byazid iz Bistuma: “Šel sem od Boga do Boga, dokler niso zaklicali od mene v mene, ‘O Ti jaz!’”

Sv. Katarina iz Genoe: “Moj Jaz je Bog, in ne prepoznavam nobenega drugega razen mojega Boga Samega.”

Yung-Chia-Ta-Shih: “Notranja Luč je onstran hvale in graje; kot prostor ne pozna meja, pa vendar je vedno tu, znotraj nas, vedno ohranjajoča svojo spokojnost in polnost. In le, če jo začneš loviti, jo izgubiš. Ne moreš je obdržati, vendar pa se je enako ne moreš znebiti.”

Mojster Eckhart: “Več kot je Boga v vseh stvareh, več je On izven njih; bolj ko je On znotraj, bolj je zunaj. Le transcendentni, popolni drugi, je lahko prisoten, ne da bi spremenil, ko postaja to, v čemer prebiva.”

In kaj je To, kar lahko Ti sam odkriješ, kaj je?

Ruysbroek: “V Realnosti, ki jo z združitvijo spozna mistik ... ne moremo več govoriti o kateremkoli stvoru, ampak le o Bitju ... Tam smo bili vsi eno pred našo kreacijo, kajti to je naše nad-bistvo.”

Sv. Bernard: “Kdo je Bog? Ne morem si zamisliti nobenega boljšega odgovora, kot da On je. Nič ni bolj primerno za večnost, ki je Bog. Če imate Boga za dobrega ali velikega ali blaženega ali modrega ali karkoli drugega te vrste, je to vključeno v te besede, namreč, da On je.”

Kako lahko človek doseže notranjo gotovost o Tem?

Večna Filozofija ponuja navidezno paradoksalen odgovor. Ovira spajajočemu spoznavanju Tega je fiksna zavest, da smo ločeni jaz. Vezanost na jaz ali moj izključuje spajajoče poznavanje Boga.

William Law: “Ljudje niso v peklu zato, ker bi bil nanje jezen Bog ... oni se nahajajo v stanju deljenosti in ločenosti zaradi svojega lastnega gibanja, ki so si ga sami izbrali.”

Sv. Janez s Križa: “Duša, ki je vezana na neko stvar, ne glede na to, koliko dobrega je v njej, ne bo dosegla svobode božanske združenosti ... ujeti v vezi človeških naklonjenosti, ne glede na to, kako rahle so te lahko, ne moremo najti, dokler trajajo, naše poti do Boga.”

Aldous Huxley: “Mi preidemo iz časa v večnost takrat, ko se istovetimo z duhom, in preidemo znova iz večnosti v čas, ko se istovetimo s telesom.”

Kakšna je dostopna pomoč?

Philo iz Aleksandrije: “Na poti do resnice so tisti, ki dojemajo Boga s pomočjo božanskega, Luč z Lučjo.”

Kdaj je dostopna. Razmislite o naslednjih trditvah:

Joel Goldsmith: “Jaz sem združen z božansko inteligenco preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Nobena duhovna skrivnost ni skrita pred mano ... Znotraj mene je to transcendentno Bitje, ki sem Jaz in do katerega imam za vedno dostop ... Ta intuitivna božanska Zavest o Bogu, Zavest o preteklosti in sedanjosti in prihodnosti, je moja trenutna zavest.”

Aldous Huxley: “Mi se nahajamo na poti povratka na točko, ki ustreza našemu začetku v animaličnosti, vendar pa neprimerljivo višje. Še enkrat živimo življenje v trenutku. Življenje bitja, v katerem je ljubezen izvrgla strah, vizija zavzela mesto zemeljskega upanja, brezosebnost pa ustavila pozitivno sebičnost samo-zadovoljnega spominjanja in negativno sebičnost kesanja.”

“Sedanji trenutek je edina odprtina, skozi katero lahko duša stopi iz časa v večnost, skozi katero lahko stopi iz večnosti v dušo in s katere ljubeznijo lahko prehaja iz ene duše v času do druge duše v času.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji