Prevajanje
Prevod članka iz Wikipedie - svobodne enciklopedije.

Prevajanje je tolmačenje pomena besedila v enem jeziku (izvornem besedilu) in proizvajanje enakovrednega besedila (ciljno besedilo ali “prevod”) v drugem jeziku, ki prinaša isto sporočilo.

Postopek prevajanja mora upoštevati številne zadrege, ki vključujejo smisel besedila, slovnična pravila obeh jezikov, njuna dogovorjena pisna pravila in njune stalne besedne zveze (idiome).

Tradicionalno je prevajanje človeška dejavnost, pa čeprav jo poskušajo kompjuterizirati, oziroma avtomatizirati prevajanje besedil iz naravnih jezikov (strojno prevajanje), ali uporabljati računalnike kot pomagalo pri prevajanju (računalniško podprto prevajanje).

Morda je najbolj splošna zmota glede prevajanja ta, da obstaja preprosta “dobesedna” ustreznost med dvema jezikoma in da je zato prevajanje enostaven mehaničen proces. Nasprotno, vsak jezik se je skozi zgodovino razvil v neodvisen sistem, tako da lahko skozi zgodovino nastale razlike med jeziki narekujejo tudi razlike v izražanju. Prevajanje je zato polno negotovosti kot tudi plodna zemlja za nenamerno “prelivanje” idiomov in rab iz enega jezika v drugega, pri čemer nastanejo jezikovni hibridi, kot so na primer “ frangleščina” (Francoščina-Angleščina), “ špangleščina” (Španščina-Angleščina), “ polgleščina” (Poljščina-Angleščina) in “ portugleščina” (Portugalščina-Angleščina)

Termin

Etimološko je “prevajanje” - “nositi preko” ali “prinašanje preko”. Latinska beseda “translatio” izhaja iz deležnika “translatum” glagola “transferre” (“prenesti” - sestavljenega iz “trans” - “preko”, in “ferre” - “nositi” ali “donašati”). Sodobni romanski, germanski in slovanski evropski jeziki so na splošno oblikovali svoje lastne enakovredne izraze za ta pojem po latinskem modelu - “transferre” ali sorodne “traducere” (“prinesti preko” ali “voditi preko”).

Nadalje, grški izraz za “prevajanje”, “metaphrasis” (“govoriti preko”), je angleščino oskrbel z izrazom “metaphrase” - “literal translation” - “dobeseden prevod” - v nasprotju z izrazom “paraphraze” (parafraza - “povedati z drugimi besedami”), prav tako iz grške besede “paraphrasis”.

Napačne predstave

Novinci v prevajanju včasih delujejo tako kot da bi bilo prevajanje eksaktna znanost - kot da bi bilo sestavljeno iz iskanja ustreznosti, ki obstajajo med besedami in stavki različnih jezikov, zaradi česar postajajo prevodi togi in istovetno poustvarljivi, podobno kot v kriptografiji. Takšni novinci v prevajanju lahko domnevajo, da je vse, kar je potrebno za prevod besedila, “šifriranje” in “dešifriranje” enakovrednih besed med jeziki, z uporabo slovarja kot “šifrirne knjige”.

Prav nasprotno, takšen trden odnos bi obstajal le, če bi se nek nov jezik sintetiziral in sočasno pokrival z obsegom pomena, etimologijami in jezikovnimi posebnostmi pred-obstoječega jezika.

Če bi nov jezik zaživel ločeno od takšne kriptografske rabe, bi začela vsaka beseda spontano prevzemati nove odtenke pomena in zavračati predhodne asociacije, s čemer bi spodkopala kakršno koli tovrstno usklajenost. Zaradi tega prevajanje potrebuje spretnosti, ki jih opisuje ta članek.

Prisotna je razprava ali je prevajanje umetnost ali obrt. Književni prevajalci trdijo, kot na primer Gregory Rabassa v svoji knjigi If This Be Treason, da je prevajanje umetnost, pa čeprav umetnost, ki se je je mogoče naučiti. Drugi prevajalci, povečini s področja tehnike, trgovine in prava, gledajo na svojo delo kot na obrt - ki se je je mogoče naučiti, ki se podreja jezikovni analizi in ki ji zato koristi akademsko preučevanje. Ali je prevajanje umetnost ali obrt je odvisno od narave besedila, ki se prevaja. Sorazmerno preprosto besedilo, recimo o nekem izdelku, je mogoče z uporabo tehnik jezikoslovcev včasih prevesti zelo hitro. V nasprotju s tem pa običajno zahteva prevajanje časniškega uvodnika, političnega govora ali knjige o katerem koli predmetu ne le obrtne ali dobre jezikovne spretnosti in raziskovanje, ampak vsebinsko poznavanje dotičnega predmeta in kulture ter umetnosti pisanja.

Prevajanje je služilo mnogim priznanim pisateljem kot šola pisanja. Prevajalci, vključno z zgodnjimi sodobnimi evropskimi prevajalci Svetega Pisma, so v toku svojega dela ustvarili podobo samih jezikov, v katere so prevajali. Delovali so kot mostovi za prenos znanja in idej med kulturami in civilizacijami. Skupaj z idejami so v svoje jezike vnesli prevode slovničnih ustrojev in besednjak izvornih jezikov.

Tolmačenje

“Tolmačenje” je intelektualna dejavnost, ki je sestavljena iz omogočanja govorjene ali znakovne komunikacije, najsi sočasne ali naknadne, med dvema ali med več govorniki, ki ne govorijo istega jezika.

Zvestost proti propustnosti

Zvestost (sicer “vernost”) in propustnost sta dve pogosto izključujoči lastnosti, ki so ju stoletja imeli za ideala prevajanja, še posebej knjižnega. Kritik francoskega prevajalca iz 17. stoletja, Nicolasa Perrota d’ Ablancourta, si je izmislil frazo “ les belles infidèles”, da bi namignil, da so prevodi kot ženske, najsi zveste ali lepe, ne pa oboje hkrati.

Zvestost je mera, do katere prevod natančno prenaša pomen izvornega besedila, ne da bi kaj iz njega dodajal ali izločal, in ne da bi okrepil ali oslabil kateri koli del pomena.

Prepustnost je mera, do katere se zdi prevod govorcu ciljnega jezika kot da je bil napisan v njegovem jeziku in se prilagaja njegovim jezikovnim, sintaktičnim in posebnim sprejetim pravilom.

Prevod, ki zadošča prvemu kriteriju, velja za “veren prevod”; prevod, ki zadošča drugemu pa za “svojski prevod”. Vendar pa ti dve lastnosti nista nujno medsebojno izključujoči.

Kriterij za presojo vernosti prevoda se spreminja glede na predmet, natančnost izvorne vsebine, tip, funkcijo in rabo besedila, njegovo literarno vrednost, njegov družbeni ali zgodovinski kontekst in tako naprej.

Kriterij za presojo propustnosti prevoda se zdi bolj enostaven: ne-svojski prevod “napačno zveni” in v skrajnem primeru dobesednega prevajanja, ki ga proizvajajo sistemi strojnega prevajanja, se pogosto odraža v popolnem nesmislu, ki ima le humorno vrednost (glej “krožno prevajanje”).

Ne glede na to pa si v določenih zvezah lahko prevajalec zavestno prizadeva proizvesti dobeseden prevod. Dobesedni prevajalci in prevajalci religioznih in zgodovinskih besedil se poskušajo pogosto v čim večji meri približati viru. Da bi to dosegli, premišljeno zožijo meje ciljnega jezika, da bi dosegli ne-svojsko besedilo. Na podoben način morda tudi književni prevajalec želi uporabiti besede ali izraze iz izvornega jezika, da bi dosegel “lokalno obarvanost” prevoda.

Na pojma vernosti in propustnosti nekatere zadnje teorije gledajo drugače. V nekaterih predelih pridobiva na veljavi ideja, da so sprejemljivi prevodi lahko enako ustvarjalni in izvirni kot njihova izvorna besedila.

V zadnjih desetletjih sta med najbolj vidnimi zagovorniki ne-propustnega prevajanja francoski prevajalski učenjak Antoine Berman, ki je opredelil dvanajst izkrivljajočih teženj, ki jih je najti v večini prevodov proze (L' épreuve de l' étranger, 1984), in ameriški teoretik Lawrence Venuti, ki je prevajalce pozval, naj uporabljajo “potujčevalne” prevajalske strategije, namesto “podomačevalne” (glej, na primer, njegov članek “Call to Action” v The Translator's Invisibility, 1994).

Mnoge teorije ne-propustnega prevajanja temeljijo na pojmovanjih nemškega romanticizma, pri čemer je imel najbolj očiten vpliv na sodobne teorije “potujčevanja” nemški teolog in filozof Friedrich Schleiermacher. V svojem ključnem predavanju “O različnih metodah prevajanja” (1813) je razlikoval med prevajalskimi metodami, ki ženejo “pisca proti [bralcu]”, to je, propustnosti, in tistimi, ki ženejo “bralca proti [avtorju]”, to je, skrajni vernosti do potujčevanja izvornega besedila. Schleiermacher je jasno zagovarjal drugi pristop. Vendar pa njegovo izbiro ni toliko narekovala želja, da bi se oklepal tujega, ampak bolj nacionalistična želja, da bi se uprl francoski kulturni nadvladi in da bi promoviral nemško književnost.

V zahodnih tradicijah tako ostajata koncepta “vernosti” in “propustnosti” močno prisotna, vendar pa ne tako prevladujoča kot v nekaterih ne-zahodnih. Tako ima indijski ep Ramajana številne različice v mnogih indijskih jezikih, in v vsakem od teh so zgodbe drugačne. Če človek obravnava besede, ki so bile uporabljene pri prevajanju v indijske jezike, najsi arijske ali dravidske jezike, ga preseneti svoboda, ki je dopuščena prevajalcem. To se nanaša tako na predanost preroškim odlomkom, ki sprožijo globoke religiozne strune, kot na poziv po poučevanju nevernikov. Podobne primere najdemo v srednjeveški krščanski književnosti, ki je prirejala besedilo navadam in vrednotam poslušalcev.

Enakovrednost

Vprašanje vernosti proti propustnosti se je oblikovalo tudi v mejah ustrezne “formalne enakovrednosti” in “dinamične enakovrednosti”.

“Dinamična enakovrednost” (ali “funkcionalna enakovrednost”) prenaša bistveno mišljenje, ki je izraženo v izvornem besedilu - in sicer na račun, če je potrebno, dobesednosti, izvornega pomena in zaporedja besed, trpni namesto tvornega načina v izvornem besedilu, itd.

V nasprotju s tem pa skuša “formalna enakovrednost” (dosežena preko “dobesednega” prevajanja) prenesti besedilo “dobesedno” – in sicer na račun, če je potrebno, naravnih potez ciljnega jezika.

Vendar pa med dinamično in formalno enakovrednostjo ne obstaja ostra meja. Nasprotno, predstavljata spekter prevajalskih pristopov. Prevajalec uporablja obe v različnih primerih in različnih kontekstih ter na različnih točkah v istem besedilu - včasih sočasno. Kompetenten prevod dejansko narekuje razumno spajanje dinamičnih in formalnih enakovrednosti. In v nekaterih primerih je prevod lahko tako dinamično kot formalno enakovreden izvornemu besedilu.

Povraten-prevod

Če je neko besedilo prevod drugega besedila, potem je povraten-prevod prevod prevedenega besedila nazaj v jezik izvornega besedila, brez naslanjanja na izvirnik. V kontekstu strojnega prevajanja se to imenuje tudi krožno prevajanje. Primerjava med izvornim besedilom in povratnim-prevodom se včasih uporablja kot preverjanje kakovosti izvornega prevoda, pa čeprav je temu postopku mogoče ugovarjati.

Književno prevajanje

Če na prevajanje ne-književnih besedil gledamo kot na spretnost, pa je prevajanje književnih besedil (romanov, povesti, iger, pesmi, itd.) bolj umetnost. V večjezičnih deželah kot je Kanada, se prevod pogosto obravnava kot samostojen literarni dosežek. Avtorji, kot so Sheila Fischman, Robert Dickson and Linda Gaboriau, so v kanadski književnosti znani predvsem kot prevajalci, Governor General’s Awards pa predstavlja nagrade, ki se vsako leto podeljujejo za najboljše književne prevode med angleškim in francoskim jezikom.

Pisatelji ko so Vladimir Nabokov, Jorge Luis Borges in Vasilij Žukovski so se tudi uveljavili kot književni prevajalci.

Poezijo mnogi obravnavajo kot najtežjo zvrst za prevajanje, glede na težavo pri prenašanju tako oblike kot vsebine v ciljni jezik. V svojem vplivnem članku “On Linguistic Aspekts of Translation” iz leta 1959 je ruski jezikoslovec Roman Jakobson šel tako daleč, da je izjavil, da je “poezija po definiciji neprevedljiva”. Leta 1974 je ameriški pesnik James Merrill napisal pesem “Lost in Translation”, ki delno obravnava to vprašanje. Le-tega obravnava tudi knjiga Douglasa Hofstadterja iz leta 1997, Le Ton beau de Marot.

Prevajanje petih besedil - ki se včasih imenuje “peto prevajanje” - je tesno povezano s prevajanjem poezije, saj je večina vokalne glasbe, vsaj v zahodni tradiciji, zasnovana v verzih, še posebej v verzih v urejenih vzorcih in z rimo. (Od konca 19.stol. se je uglasbitev proze in verzov uveljavila tudi v klasični glasbi, medtem ko ljudska glasba ostaja konzervativna v svoji ohranitvi oblike v stihih, z ali brez refrenov.) Značilen primer prevajanja poezije za petje so cerkvene himne, kot so nemški korali, ki jih je v angleščino prevedla Catherine Winkworth.

Prevajanje petih besedil je na splošno bolj restriktivno kot prevajanje poezije, kajti pri prvem je na voljo le malo ali nič svobode v izbiri med prevajanjem v verzih in prevajanjem, ki odpravlja ustroj v verzih. Človek lahko v petem prevodu spremeni ali izpusti rimo, vendar pa predstavlja dodeljevanje zlogov določenim notam v izvirnim glasbeni postavitvi velik izziv za prevajalca. V prozi obstaja možnost, ki je pri verzih ni, dodajanja ali brisanja kakšnega zloga z delitvijo ali s povezovanjem not, vendar pa je ne glede na to celo pri prozi proces skoraj tak kot pri prevajanju verzov zaradi potrebe, da bi se v čim večji možni meri držali izvornega besedila.

Drugi problemi pri pisanju petega prevoda vključujejo ponavljanje besed in fraz, postavitev odmorov in/ali poudarkov, značilnosti samoglasnikov, zapetih pri visokih notah, in ritmične značilnosti vokalne linije, ki je lahko bolj naravna v izvornem kot pa v ciljnem jeziku.

Ker je petje prevedenih besedil uveljavljeno že stoletja, se poslušalcu običajno ponudi zapisan prevod, na primer, kot del koncertnega programa ali pa kot projicirani napisi v koncertni dvorani ali v vizualnem mediju.

Zgodovina

Razprave o teoriji in praksi prevajanja, ki so v današnjih časih tako številne, segajo nazaj v antiko in kažejo pomembne stalnice. Razlikovanje, ki so ga stari Grki potegnili med “metafrazo” (“dobesednim” prevodom) in “parafrazo”, je prevzel angleški pesnik in prevajalec John Dryden (1631-1700), ki je predstavil prevajanje kot razumno prelivanje teh dveh načinov ubesedovanja pri izbiranju “dvojnikov” ali ekvivalentov v ciljnem jeziku za izraze, uporabljene v izvornem jeziku:

“Ko se pojavijo [besede] ... književno ljubke, bi bil greh do avtorja, če bi jih spremenili. Toda, ker je ... nekaj, kar je lepo v enem [jeziku], pogosto barbarsko, ne, včasih celo nesmiselno, v drugem, bi bilo nerazumno, da bi omejili prevajalca na ozek obseg avtorjevih besed: tako je povsem v redu, če izbere nek izraz, ki ne popači smisla.”

Dryden pa je vendar svaril zoper svobodo “posnemanja”, to je, prilagojenega prevoda: “Ko slikar kopira iz življenja ... nima nobene pravice, da bi spreminjal značilne poteze ...”

Ta splošna formulacija osrednjega koncepta prevajanja - enakovrednosti - je verjetno enako primerna kot katera koli druga, ki je bila predstavljena vse od časov Cicera in Horaca, v prvem stoletju pred n. š. v Rimu, in ki je svarila zoper prevajanje “beseda za besedo” (“verbum pro verbo”).

Navkljub občasnim teoretskim razlikovanjem, se je dejanska praksa prevajalcev od antike naprej le malo spremenila. Razen v primeru nekaterih skrajnih metafrazikov v zgodnjem krščanskem obdobju in v srednjem veku ter raznih prilagojevalcev v različnih obdobjih (še posebej v pred-klasičnem Rimu in v 18. stol.), so prevajalci na splošno kazali previdno prožnost pri iskanju enakovrednih besed - “dobesednih”, kjer je bilo to mogoče, in parafrazičnih, kjer je bilo nujno - da bi ohranili izvorni pomen in druge ključne “vrednosti” (to je, slog, oblika verza, skladnost s glasbeno spremljavo ali, pri filmih, z mimiko pri izgovarjavi), ki jih je določal kontekst.

Na splošno so prevajalci skušali, kjer je bilo to mogoče, v čim večji meri ohraniti sam kontekst s poustvarjanjem izvornega reda semem in s tem besednega reda - in tam kjer je bilo potrebno, tolmačili dejanski slovnični ustroj. Slovnične razlike med jeziki z fiksnim besednim redom (to je, angleščina, francoščina, nemščina) in jeziki s svobodnim besednim redom (to je, grščina, latinščina, poljščina, ruščina) v tej zvezi niso bile nobena ovira.

Ko je v ciljnem jeziku primanjkovalo izrazov, ki jih je mogoče najti v izvornem jeziku, so si jih prevajalci sposodili in tako obogatili ciljni jezik. Precejšnji izmenjavi “prevodov” med jeziki in njihovim vnosom iz grškega, latinskega, hebrejskega, arabskega in drugih jezikov gre zahvala, da obstajajo le redki koncepti, ki so v sodobnih evropskih jezikih “neprevedljivi”.

Na splošno, večji kot je stik in izmenjava med dvemi jeziki, ali med dvemi s tretjim, večja je količina nadomeščanja parafraze z metafrazo v medsebojnem prevajanju. Vendar pa je zaradi premikov v “ekoloških nišah” besed, skupna etimologija včasih zavajajoča kot vodilo do trenutnega pomena v enem ali drugem jeziku. Angleške besede “actual”, na primer, ne bi smeli mešati s sorodno francosko besedo “actuel” (ki pomeni “sedanji”, “trenutni”) ali poljsko besedo “aktualny” (“sedanji”, “trenutni”).

O prevajalčevi vlogi kot mostu za “prenašanje preko” vrednot med kulturami so razpravljali vsaj od časov Terenca, rimskega prilagojevalca grških komedij, v drugem stoletju p. n. š. Tako prevajalčeva vloga nikakor ni pasivna in mehanska, zaradi česar jo je mogoče primerjati s tisto umetnika. Zdi se, da je osnova za to koncept vzporednega ustvarjanja, ki ga najdemo že pri kritikih kot je bil Cicero. Dryden je zapisal, da je “Prevajanje neke vrsta pritegovanja iz življenja ...” Primerjava prevajalca z glasbenikom ali igralcem se vleče nazaj do opazke Samuela Johnsona o Aleksandru Popu, ki je igral Homerja na klarinet, medtem ko je Homer sam uporabljal fagot.

Če je prevajanje umetnost, potem ni lahka. V 13. stol. je Roger Bacon zapisal, da mora, če naj bi bil prevod veren, prevajalec poznati oba jezika, kakor tudi znanost, ki jo prevaja; in ker je odkril, da je takšnih le nekaj, je hotel povsem odpraviti prevajanje in prevajalce.

Prvi Evropejec, ki je trdil, da človek prevaja zadovoljivo le v svoj lastni jezik, je bil Martin Luther, prevajalec Biblije v nemščino. Gotovo je vse od Johana Gottfrieda Herderja v 18. stol. v veljavi pravilo, da človek prevaja le v svoj lastni jezik.

Nadaljnji pritisk vseh teh zahtev na prevajalca predstavlja dejstvo, da niti najbolj popoln slovar ali pravopis ne more biti popolno vodilo pri prevajanju. Alexander Tytler je v svojem eseju “Principles of Translation” (1790) poudaril, da je vztrajno branje bolj vsestransko vodilo do jezika kot so slovarji. Isto stvar, vendar z vključitvijo poslušanja in govorjenega jezika, je že leta 1873 omenjal Onofrij Andrej Kopčinski, član poljskega društva ohranitev za prvobitnih knjig, ki so ga klicali “zadnji latinski pesnik”.

Posebno vlogo prevajalca v družbi je dobro opisal v eseju, ki je bil objavljen po njegovi smrti, leta 1803, Ignacij Krasicki – poljski La Fontaine, poljski nadškof, pesnik, enciklopedik, avtor prvega poljskega romana in prevajalec iz francoščine in grščine: “Prevajanje ... je dejansko umetnost, tako spoštovanja vredna kot zelo težka, in zato ni delo in obrok za povprečne ume; [prakticirati] bi ga morali tisti, ki so sami sposobni biti igralci, ki vidijo večjo korist v prevajanju del drugih kot v proizvajanju lastnih, in ki bolj spoštujejo služenje, ki ga nudijo deželi, kot pa lastno slavo.”

Religiozna besedila

Prevajanje religioznih besedil je igralo pomembno vlogo v zgodovini. Buddhistični menihi, ki so prevedli indijske sutre v kitajščino, so pogosto prilagajali svoje prevode, da bi bolje odsevali zelo drugačno kitajsko kulturo, poudarjajoč pojme kot je hčerinsko spoštovanje.

Slaven napačen prevod Biblije je predstavljanje hebrejske besede “keren”, ki ima številne pomene, kot “rog”, v kontekstu, kjer dejansko pomeni “žarek svetlobe”. Posledično so umetniki stoletja slikali Zakonodajalca Mojzesa z rogovi, ki rastejo iz njegovega čela. Takšen primer je slaven Michelangelov kip. Krščanski anti-semiti so uporabljali takšne slike, da bi širili sovraštvo do Židov in pri tem trdili, da so hudiči z rogovi.

Eden od prvih zabeleženih primerov prevajanja na zahodu je prevod Stare Zaveze v grščino v tretjem stoletju p.n.š. Prevod je znan kot Septuagint, ime, ki meri na “sedemdeset” (v nekaterih različicah na dvainsedemdeset) prevajalcev, ki so bili zadolženi za prevajanje Biblije na otoku Paphos. Vsak od prevajalcev je delal v osamljenosti ločene celice in legenda pravi, da je bilo vseh sedemdeset različic istovetnih. Septuagint je postalo izvorno besedilo za kasnejše prevode v mnoge jezike, vključno z latinskim, koptskim, armenskim in gruzijskim.

Sveti Jeromij, zaščitnik prevajalcev, še vedno velja za enega od največjih prevajalcev v zgodovini, ker je prevedel Biblijo v latinščino. Rimo-katoliška Cerkev je uporabljala ta prevod (znan kot Vulgata) cela stoletja, pa čeprav je ta prevod na začetku sprožil veliko polemik.

Obdobje pred in za časa protestantske reformacije je obdobje prevajanja Biblije v krajevne evropske jezike, dogajanje, ki je v veliki meri vplivalo na delitev na rimo-katolicizem in protestantizem, zaradi razlik med katoliškimi in protestantskimi različicami ključnih besed in odlomkov.

Prevodi Biblije v nemščino (Martin Luther), poljščino (Jakub Wujek) in angleščino (King James) so imeli trajne učinke na religije, kulture in jezike v teh deželah.

Strojno prevajanje

Strojno prevajanje (MT - machine translation) je postopek, s katerim načeloma enkrat aktiviran računalniški program analizira izvorno besedilo in proizvede ciljno besedilo, brez nadaljnjega človekovega posredovanja.

Dejansko pa strojno prevajanje le vključuje človekovo posredovanje v obliki pred-urejanja in po-urejanja. Izjema v tem pravilu je lahko prevajanje tehniških označevanj (nizi tehniških izrazov in pridatkov) z uporabo sistema strojnega prevajanja, ki sloni na slovarju.

Doslej je strojno prevajanje - glavni cilj procesiranja naravnega-jezika - doseglo le omejen uspeh.

Strojno prevajanje je postalo dostopno širši javnosti z orodji, ki so dostopna na spletu, kot je recimo Babel Fish AltaViste in z nizko-cenovnimi programi kot je Babylon ter prostimi programi kot sta Lingoes in StarDict. Ta orodja proizvajajo “zgoščen prevod” - grob prevod, ki “ponuja jedro” izvornega besedila.

Z ustreznim terminološkim delom, s pripravo izvornega besedila na strojno prevajanje (pred-urejanjem) in z nadgraditvijo strojnega prevajanja s strani strokovno usposobljenega prevajalca (po-urejanje) lahko komercialno strojno prevajalsko orodje proizvede koristne rezultate, še posebej, če je strojno prevajalski sistem integriran v prevajalski spomin ali globaliziran upravljalni sistem.

V zvezi z besedili (na primer, vremenske napovedi), ki imajo omejen besedni razpon in preprost stavkovni ustroj lahko strojno prevajanje ponudi rezultate, ki ne potrebujejo, zato da bi bili koristni, kaj veliko človekovega posredovanja. Tudi raba nadzorovanega jezika, povezanega z strojno prevajalskim orodjem, bo po navadi proizvedla v veliki meri celovite prevode, kar kaže spletna stran Uweja Mueggeja.

Inženir in futurist Raymond Kurzweil je napovedal, da bo do leta 2012 strojno prevajanje dovolj močno, da bo prevladovalo na polju prevajanja. Podobno je leta 2004 MIT-ova Technology Review menila, da bo verjetno postalo univerzalno prevajanje in tolmačenje dostopno “še v tem desetletju”. Vendar pa se takšne trditve ponavljajo vse od začetka prvih resnih poskusov strojnega prevajanja v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zanašanje izključno na strojno prevajanje zanemarja dejstvo, da je komunikacija v človeškem jeziku vtkana v kontekst in da mora človek dojeti kontekst izvornega besedila z razumno stopnjo verjetnosti. A gotovo je res, da so tudi čisto človeški prevodi lahko napačni. Da bi torej zagotovili, da bi bil strojno proizveden prevod koristen za človeka in da bi dosegli objavljivo kakovost prevoda, mora takšne prevode preveriti in urediti človek.

Uwe Muegge je vseeno izjavil, da se je v določenih primerih, to je, v opisih izdelka, zapisanih v nadzorovanem jeziku, na slovarju utemeljen sistem strojnega prevajanja dokazal, da lahko proizvede popolne prevajalske rezultate, ki ne potrebujejo posredovanje človeka.

Računalniško podprto prevajanje

Računalniško podprto prevajanje (CAT - Computer-assisted translation), ki se imenuje tudi prevajanje s pomočjo računalnika ali človeško prevajanje s pomočjo stroja (MAHT), je oblika prevajanja, pri katerem človek ustvari ciljno besedilo s pomočjo računalniškega programa. Stroj podpira človeško prevajanje.

Računalniško podprto prevajanje lahko vključuje standardne slovarske in slovnične programe. Vendar pa se termin običajno nanaša na niz specializiranih programov, ki so na voljo prevajalcu in vključujejo programe obdelave prevajalskega spomina, terminološkega upravljanja, skladnosti in vzporejanja.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji