Težava sveta in nje zdravilo
Gottfried de Purucker

Theosophia, Zima 1968/1969.

Kakšno težavo ima danes svet? To so obupne želje ljudi, da bi drugi sprejeli njihove poglede. In to je bila težava zahoda vse od padca poganstva, kar je bil škandal krščanske Cerkve - in to pravim z vsem spoštovanjem do tistih plemenitih src, ki so živela v in osvetljevala to Cerkev s svojimi življenji. Velika napaka ljudi od časa padca Rima v vseh evropskih deželah, in na teh dveh naših celinah, je bil obupen trud ljudi, da bi druge prisilili v to, da bi razmišljali kot oni - v religiji, v politiki, v družbi, v vseh mogočih stvareh. To je tisto, kar je prižigalo grmade mučenikov. To je tisto, kar je ustvarilo morijo, plenilske tolpe za pobijanje drugih ljudi. To je tisto, kar je ustvarilo in podpisalo sporazume in jih vsililo narodom. To je tisto, kar nam povzroča težave danes. Vidite jih povsod. Vidite jih celo v mirnih deželah. Vidite jih v naših medsebojnih družbenih odnosih. Zahodni moški in ženske se ne zdijo srečni, če si ne prizadevajo, bolj ali manj uspešno, da bi vsilili svojo voljo drugim - svoje misli, svoje ideje o tem, kaj je pravilno, način, na katerega naj bi tekle stvari v svetu, način, na katerega bi bilo potrebno opraviti stvari, in še posebej to, v kaj bi morali verjeti in kaj čutiti drugi ljudje. In ko ugotovite, kako zelo mi ljudje cenimo svetišče našega lastnega srca, svobodo naših lastnih življenj in našo pravico do svobodnega mišljenja, lahko vidite, kako tragične so vedno posledice.

Zakaj sem videl ta isti zal tok teči celo skozi ume teozofov, za katere se zdi, da mislijo, da so drugi teozofi na povsem napačni poti, zato ker ne sprejemajo njihovih mnenj. Teozofsko to pomeni preprosto ponavljanje iste stare zle želje, da bi prisilili drugega, da misli tako kot vi.

Vendar pa, najsi se še tako trudite, v tem ne boste mogli v celoti uspeti. Ljudi lahko ubijete, vklenete lahko njihova telesa, oskrunite in popačite lahko njihove ume in njihova srca. Vendar pa ne morete vkleniti človeške duše. Osvobodila se bo. In nato se ista stara tragedija znova ponavlja. Ta stvar je patetična; in njena patetičnost ne počiva toliko v velikem človeškem trpljenju, ki ga za človeštvo predstavlja neizmerna izguba zatrtih zakladov in razočaranja v srcih in umih drugih. Pomislite! Kaj je lepše za človeka kot preučevanje uma njegovega prijatelja ali tovariša, potegniti na plano, kar je tam, videti, kako to raste, videti razvijanje zakladov mišljenja? To je produktivno. Drugo destruktivno. Prvo bogati zaklade človeškega mišljenja in čutenja; prinaša prijaznost, mir in nežnost v človeške medsebojne odnose. Drugo prinaša sovraštvo, sumničenje, kipečo zamero in spodbudo, da bi odvrgli suženjstvo vsiljenih verovanj ali idej ali oblik.

In ali veste, zakaj se vse to dogaja? Preprosto zato, ker večino ljudi ne navdihuje duša. Ne mislim to, da nimajo duš, ampak da njihove duše niso dejavne, da ne delujejo, niso produktivne. Spijo. In tako moški in ženske povečini živijo kot človeške živali; dejansko še slabše; kajti živali bolj ali manj vlada instinkt, ki ohranja neko mero spoštovanja do drugih živali; ljudje pa imajo načrtovalske in pretkane ume, in ko so ti načrtovalski in pretkani umi oskrbljeni z razumom, imamo tiranijo - religiozno, družbeno, politično, kakršne koli vrste. Imamo, pravim, tiranijo: poskus manjšine, ali poskus, da bi manjšini, ali poskus enega, da bi mnogim, ali poskus mnogih, da bi enemu, vsilili ideje in način ravnanja, ki se mu morajo drugi podrediti - in temu pravimo “zahodnjaška svoboda”!

Svoboda! Eden od najbolj blagoslovljenih nebeških darov in tisti, ki smo ga zahodnjaki najbolj sramotno zlorabili, ker smo menili, da pridobitev svobode pomeni, da drugi ljudje sprejmejo naša prepričanja, da prisilimo druge ljudi, da sprejmejo naše institucije in naše načine opravljanja stvari. In rezultat: uničenje milijonov cvetočih človeških duš, ki bi sicer bogato obrodile, plemenito prispevale svoj prispevek k obogatitvi našega skupnega človeškega zaklada.

Ali so te moje ideje revolucionarne? Nikoli. Kajti to bi pomenilo le to, da poskušam ponavljati moralne zločine, o katerih govorim, da poskušam vsiliti moje poglede drugim. Ali so evolucijske? Da! Ko naslavljate človeška srca in ume se vedno spomnite na to, da ne morejo biti nikoli dokončno srečni ali dati od sebe najboljše ali dovoliti, da dajo najboljše od sebe njihovi soljudje, če se med samo spopadajo. To ni nikoli uspelo. In nikoli ne bo. To je v nasprotju z zakoni človeške narave. To je v nasprotju z zakoni psihologije, tako višje kot nižje. Človekova dolžnost je, da uboga zakone svoje dežele. Ne glede na to, za katero deželo gre, ne glede na to, kakšni zakone lahko ta ima, tako dolgo kot živi v njej, bi moral biti podložen tem zakonom. Vendar pa naj bo s svojim lastnim življenjem primer z dušo navdahnjenega človeka; in če umre kot mučenik zaradi pravične stvari, bo svet slišal za njegov primer in bo, tako kot pravi stari krščanski pregovor, “Seme Cerkve”; kajti zanimivo dejstvo v človeški psihološki misli je, da je človek seme propagande, celo če umre zaradi nepomembne stvari.

Največja modrost v človeškem življenju, predana s strani Mojstrov Modrosti, je sočutje do duš ljudi in ustvarjanje iz lastnega življenja primer tega, o čemer pridigate: pravičnosti, bratske ljubezni, sočutja, milosti, uslužnosti, vzdržnosti, da bi opravili kakršno koli nepravično dejanje do kogar koli. Vašemu primeru bodo sledili drugi, kajti stali boste kot svetilnik luči v temni noči.

Najbolj zanimiva stvar v človeškem druženju, v človeških odnosih, v vsakodnevnem dajanju in prejemanju, je prinašanje na plano to, kar ima v sebi drugi človek, kar hoče pokazati, kar hoče izraziti. To je očarljivo; in najhitrejši način, da to ubijemo, da ustavimo njegovo rast, je ta, da mu vsilite vaše ideje. Kajti takrat ubijete nekaj čudovito lepega; uničite najbolj plemenito stvar v človeškem življenju, namesto da bi sočutno prispevali k njegovemu cvetenju. To pa je zločin. Nasprotno pa, če lahko potegnete na plano to, kar je v človekovi duši, lahko obogatite tako njega kot sebe. In to je bistvo resničnega vodenja. To pomeni voditi srca ljudi; izvleči iz drugih najbolje, tako da oni sami začnejo ljubiti lepoto, ki se je razvila na ta način, in postanejo prežeti z navdušenjem. Vsiljevati drugim svoje ideje je tiranija.

Živimo pod vladavino sile; povsod je prisotna nasilna represija. In vi veste kaj to pomeni v mehaniki. Na podoben način deluje teptanje stremljenj človeške duše, potiskanje navzdol tega, kar se mora nekega dne izraziti, pomeni ustvarjanje eksplozij. Ali se lahko čudite, da so nas največji ljudje, ki so kdaj koli živeli, učili, da sta pot do miru, sreče, rasti, blagostanja, bogastva in vseh dobrih stvari v življenju, Ljubezen in Pravičnost? Ljubezen do duš ljudi, sočutje do duš ljudi; ne narediti drugim tega, kar ne želite, da bi drugi naredili vam - ta nikalna oblika je najbolj modra. Narediti drugim to, kar bi radi, da drugi naredijo vam - ‘reševanje človeških duš’ - je pravilo, ki dopušča zlorabo nevednosti in fanatizma.

Obravnavajte druge - če želite, da postavimo v trdilno obliko - obravnavajte druge tako kot želite, da bi oni obravnavali vas, in videli boste postopno rast njihovih in vaših idealov. Človek, ki ravna tako, je z dušo navdahnjen človek: tisti, v katerem prevladujejo lastnosti duše; ki ljubi zato, ker je ljubezen lepa; tisti, ki z bogatenjem življenja svojih tovarišev, bogati svoje lastno življenje; tisti, ki obravnava druge velikodušno in jim prvim ponuja priložnost. To ni le viteško, ampak krepi človekovo lastno moč in čvrstost, saj nenehno izpolnjevanje tega zahteva moč volje. To je proces rastočega navdihovanja samega sebe z dušo. Največji ljudje v svetu so bili v tem smislu najbolj navdahnjeni z dušo. To so tisti, katerih srca so bila najbolj polna ljubezni, katerih umi so bili najbolj ostri, najbolj hitri, trdni. To so tisti, ki niso hoteli vsiljevati svoje volje drugim, ampak so razvijali lepoto v dušah drugih.

Zato bi, po moji presoji, če bi moški in ženske sledili temu preprostemu pravilu in prenehali vsiljevati svoje poglede drugim ljudem, izginilo devetindevetdeset odstotkov svetovne bede, trpljenja, prelivanja krvi, kriminala; kajti to pravilo se pretaka skozi vse človeške odnose.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji