Človeška zavest
Gottfried de Purucker

Izvleček iz Wind of the Spirit.

Ena od najbolj zanimivih stvari v človekovem ustroju je to, kar imenujemo zavest, in zanimivo protislovje je, da prav o zavesti vemo najmanj. Vsi govorijo o njej; vsi pravijo zavest, zavest, zavest; a ko človeka vprašaš: Kaj misliš s to besedo, se začne obotavljati in jecljati. Ali naj rečemo, da je to pozornost? Da, to je ena izmed funkcij zavesti. Edina stvar, ki jo lahko rečemo, je ta, da vsi vedo, da obstaja.

Ni je potrebno opisovati. Kajti takoj, ko jo poskušate opredeliti, se zapletete v besede in lahko dejansko izgubite vso intuicijo, vso čutenje, kaj dejansko je. Vaša zavest se nekako giblje iz vaše osrednje zavesti v nizko, majhno zavest besed. Vsi poznamo ljudi, ki se zapletajo v razlage in nato pozabljajo, o čem govorijo, tako se njihova zavest preprosto ne prilagodi podrobnostim in besedam. In tako pozabijo na glavno stvar.

Človeška zavest je enotna in celostna, kar pomeni, da v človekovem ustroju ne obstajajo dve, tri ali več vrst zavesti. Ta enotna zavest je tista, ki prihaja navzdol v naše možganske ume ali v našo običajno zavest iz našega duha, iz božanskega jedra, v katerem prebiva polna resnica. To naše človeško jedro ne more v polnosti prenašati tega nebeškega obiskovalca, kajti ta naš človeški del je prekrit z oblaki, je težak in obdan z ovoji nižje zavesti. Naše misli, čutenja in čustva se dvigujejo okoli nas kot nevihtni oblak pod soncem. Toda za oblakom je sončna svetloba. Enako je z zavestjo.

Teozofski vidci, ki so pripadali različnim religijam in filozofijam, so zaradi potrebe po primernem razumevanju razvrstili človeško zavest v štiri razrede: Jagrat, stanje budnosti, Swapna, stanje sna, Sushupti, sen brez kakršnihkoli sanj, stanje smrti za večino ljudi, in Turiya, stanje božanskosti, o katerem so nam pripovedovali ljudje-bogovi, veliki vidci in modreci, ker so ga do določene mere izkušali.

Vsa so le ena zavest. Jagrat je stanje, v katerem se sedaj nahajamo vsi mi - razen če morda med poslušalci kdo ne spi, in če spi, potem se nahaja v stanju Swapna, stanju sna, v katerem bolj ali manj sanja. Včasih ljudje na pol sanjajo tudi, ko so v Jagrat stanju. To imenujemo sanjarjenje. Ne mislim na ustvarjalno sanjanje mišljenja; v mislih imam leno sanjanje, med katerim mišljenje blodi. To je stanje Swapna v stanju Jagrat. Naslednje je stanje Sushupti, kakor mu pravimo, v katerem je sen brez sanj. To je stanje večine človeških duš po smrti: popolna, sladka zavest brez sanj, v kateri je tisoče dni kot en sam dan, in za katero čas ne obstaja, a ne zato, ker v teh nižjih kraljestvih življenja, kjer ga merimo z urami in gibanji nebesnih teles, zavesti ne bi bilo. Zavest ni v stanju časa. Nato imamo še najvišjo od te iste enotne zavesti, izvor naše zavesti, stanje Turiya. Buddhisti ga imenujejo nirvana, hindujci Mukti ali Moksha. Tudi mi uporabljamo te izraze, ker so tako določno opisni. To je čista zavest človekovega duha, žarek ali iskra božanskosti.

Iz teh dejstev lahko potegnemo naslednji sklep, moralo. Vsi mi imamo to eno stanje zavesti, ki se za večino od nas objavlja v teh treh okvirih: fizični budnosti, snu z sanjanjem in snu brez sanjanja ali v stanju smrti za večino ljudi, dokler so utelešeni. Ali veste, kaj to pomeni? To pomeni, da ljudje nismo pozorni na to, kaj je v nas in kaj lahko naredimo. Obstaja ključ do skrivnosti iniciacije. Prvo se naučite biti polno budni, ko ste v stanju Jagrat, v kakršnem smo sedaj, kar je fizična prebuditev. Naučite se biti polno budni. Nato se naučite prenesti to stanje samo-zavesti v sen, tako da se boste zavedali samega sebe, ko spite, enako kot ste, ali mislite, da ste, ko ste budni. Tretjič, in najvišje, naučite se biti samo-zavestno budni po smrti. Kajti ena zavest deluje skozi vsa ta tri stanja in vsak od nas jo ima; in vsak od nas se podreja tem trem nižjim pogojem ali stanjem te enotne zavesti.

Pomislite na to, kaj to pomeni za naše bodoče evolucijsko napredovanje. Zakaj ne bi začeli že sedaj? Spominjam se zgodbe, ki jo je pripovedovala ustanoviteljica teozofskega društva, H. P. Blavatsky.

Nekega dne je prišel k njej nek njen učenec in rekel, “HPB, veš, strašno sem utrujen; cel dan sem delal”.

“Žal mi je,” je odgovorila HPB, “najbolje bo, če greš počivat. Mimogrede, ali spiš, ko spiš, resnično spiš? No, potem ti gre bolje kot meni. Jaz med spanjem delam.”

Dosegla je točko, ko je lahko ohranila zavest v samo-zavestni pozornosti, medtem ko so drugi ljudje spali; z drugimi besedami, lahko je bila samo-zavestno pozorna, medtem ko je večina ljudi spala.

Tretja stopnja je, kot sem rekel, biti samo-zavestno pozoren po smrti. Ko dosežete to, potem je naslednje stanje boga-človeka ali ljudi-bogov, ki jih človeška rasa pozna kot Buddhe in Kriste, ljudi kot so Shankaracharya, Tsong-kha-pa in Apolonij. Ko dosežete to stanje, ste zavesti ves čas, v budnosti, snu, po smrti in dokler se ne vrnete, kajti takrat najdete samega sebe.

Ali se niste nikoli vprašali, zakaj se po snu brez sanj ali snu z sanjami prebudite kot isti človek? To je tako splošno in tako običajno vprašanje, da uide pozornosti povprečnega človeka in kaže na to, da niste polno pozorni, polno budni. Toda genij to vidi in ve, da je ta splošen pojav točno tisti, ki ga znanost ni nikoli pojasnila, pa čeprav je razlaga stalno v našem dosegu. Vračamo se zato, ker nismo nikoli odšli. Znova postanemo naš samo-zavestni jaz, ker nismo bili nikoli nič drugega. Zavest je kontinuiteta. Nismo se učili, da bi bili samo-zavestno budni v snu, samo-zavestno budni, ko umremo. Toda to moč imamo. Na vas je, da si jo zaželite.

Spomnite se, da je Pitagora imenoval tiste, ki prespijo to življenje in smrt, živi mrtveci. Kako dolgo bo to veljalo tudi za vas?

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji