Kaj je intuicija?
Cecil Raw

V skladu z vzhodno filozofijo je intelekt neučinkovit instrument spoznavanja. Resnično spoznanje je mogoče le preko združitve človekovega uma ali zavesti s predmetom, ki naj bi bil spoznan. To spoznavanje z združitvijo ali uresničitvijo je neposredno, živo in dinamično in ni podvrženo napaki ali utvari. Beseda Buddhi bolj natančno predstavlja sposobnost, preko katere dosežemo to uresničitev.

V teozofski literaturi bomo našli mnogo prispevkov o tej funkciji. Intuicija je sposobnost ali moč duhovne narave. Znana in spoznana preko samo-induciranih naporov je že od najbolj zgodnjih časov. Definicija iz slovarja se glasi: Takojšnja in instinktivna zaznava resnice; neposredno razumevanje brez razmišljanja.

Platon pravi, da “Resnica ni produkt uma, zato človeku ni mogoče dojeti Resnice preko mentalne aktivnosti, kajti Resnico je mogoče le čutiti.”

Ker človekova duhovna narava prežema njegova psihična in fizična telesa, njemu ni potrebno nikamor “iti”, da bi se je zavedal. Vse, kar je potrebno, je umirjenost mentalnih teles, ki omogoči, da se objavi to, kar je vedno prisotno v notranjosti. “Bodi miren in vedi da sem Bog.” Resnična pozornost je onstran kraljestva mišljenja - “ubijalca realnosti” - in mora zato biti onstran moči nižjega uma.

Želja prebudi v človeku potrebo po delovanju, brez katerega je ne more uresničiti. Če ne bi bilo ničesar, kar bi bilo potrebno nadvladati, potem bi ne bilo boja ali napora; če ne bi bilo ničesar, kar bi spodbujalo razvoj duhovnega jaz-a, bi sledila apatija in razpad. Zato ni namen narave, da priskrbi človeku čist in določen vzorec, ki bi mu sledil, saj bi tako postal avtomat. Konflikte zasnuje delovanje njegovega uma in ga tako dvigne iz zadovoljstva. Ti motijo njegov počitek, ga silijo k razmišljanju, k razporejanju njegovih sil, h koncentriranju njegove pozornosti in k vadbi njegovega uma; k temu, da v sebi išče rešitve za probleme, s katerimi se sooča.

Ta napor izgrajuje njegove sposobnosti, krepi njegove zmožnosti in razvija njegove moči. To je način, na katerega narava preizkuša njegovo znanje, spretnost in moč. To, kako se znajde v bitki življenja, določa stopnjo njegovega razvoja. V njegovem boju za samo-izpopolnitev mora človek premagovati svoje slabosti, dokler jih ne preseže; boriti se mora z nemirnim umom svojega nižjega jaz-a. Vso to delovanje vodi do razvoja intuicije.

To je zato, ker je duhovna intuicija ena od sposobnosti buddhične ali Kristove zavesti, ki je tudi zavest nesmrtne, večne plasti naše narave. To je sposobnost, ki s sabo prinaša čutenje združenosti s predmeti in stvarmi. Vodi do duhovne razsvetlitve. Naš celoten pogled na svet se spremeni, ko enkrat vidimo jasno. Kajti intuitivna sposobnost je onstran spremembe. Zaradi tega, človek spozna Tisto znotraj - samo jedro našega bitja - ki je nespremenljivo in ni predmet rojstva in smrti, strastnih želja in strasti.

Pot intuicije

Najboljša pot, da pridemo do te stopnje zavesti, in ki sta jo nakazala Buddha in Krist - da se znebimo pojmovanja o jaz-u ali “jaz”, je ta, da živimo umirjeno in da se obenem zavedamo trpljenja okoli sebe. To je težka naloga, vendar ni druge poti.

Tako nam bo napor, da preobrazimo naše težnje iz smrtnih na duhovne nivoje, pomagal potisniti naprej meje zavesti, na duhovno področje, kjer ljubezen enega Božanskega Duha, proti kateremu se razvijamo, napolnjuje vse, kar obstaja.

Instinkt in intuicija, ki ju včasih na nek način običajni um meša, sta dve sposobnosti, ki imata zelo različen izvor. Tako kot pri delovanju instinkta na nižjem nivoju živalskega življenja ne obstaja občutek “jaz-a”, gre tudi pri čisto intuitivnih operacijah v najvišjih dosežkih človeškega uma za odsotnost “jaz-a”. Instinkt služi vrstam in ne posamezniku. Je nasilen, predvidljiv in enosmeren v svojem delovanju v njihovo korist; je avtomatičen in ne-zavesten v svojem delovanju.

V primeru intuicije obstajajo iste ne-jaz kvalitete, vendar s povsem zavestnim in premišljenim žrtvovanjem vseh upoštevanj osebnosti. Z drugimi besedami, žival, na spodnjem koncu lestvice življenja, uboga popolnoma in nezavedno, mojster, na zgornjem koncu, pa uboga Božansko Življenje zavestno; mi se na našem evolucijskem popotovanju nahajamo nekako vmes med tema dvema poloma.

Kvaliteta vizije, ki so jo opisovali mistiki in poeti, se pojavi le takrat, ko nas ne skrbijo več čutenja in mnenja naših malih osebnostnih jaz-ov. To intuitivno čutenje ali zaznava prihaja iz buddhičnega nivoja zavesti in, kakor pove že ime, namiguje na možnost opazovanja iz človekove notranjosti - na neko notranjo sposobnost, s katero postane stvar (vir Božanskosti) znana. Intuicija ne dokazuje ali primerja, ne secira ali preiskuje, kajti poseduje neposredno znanje. Je v stiku z Realnostjo in, kot funkcija zavesti, dokazuje, da je to višja in bolj notranja sposobnost kot je umska. Brez te prebujene zavesti, in zato z veliko več težav in dela, um morda tudi pride do manj gotovega znanja o Realnosti. John Locke nam pravi, da je intuicija najvišja oblika našega poznavanja katerekoli stvari. Ko deluje, se kaže kot določno poznavanje brez najmanjše potrebe po argumentu. Je “odkritje”, ki se objavi kot blisk. Prinaša vpogled tam, kjer um zataji. Mi ne vemo od kod prihaja in ne moremo sami izzvati njenega prihoda. A, ko deluje, na tak ali drugačen način, se naša zavest zaveda resnice. Bergson pravi, da je “Pri človeku zavest predvsem inteligenca. Lahko jo spremlja intuicija. Dejansko je v našem človeštvu intuicija skoraj žrtvovana inteligenci.”

Intuicija se povezuje s tem, kar naj bi bilo spoznano, in zato pozna brez sence dvoma. Je bolj zanesljiva kot umsko znanje, saj je bližje Resnici in je zato neposredna, absolutna in sintetična. Prinaša brezčasno in brezprostorno ali duhovno zavest, z možnostjo, da z nami stopi v stik in nas spozna zavest, ki nas spremlja v času in prostoru.

Značilnosti intuitivnega človeka sta široko znanje in dojemljivost; ima pogled na celoto; je altruističen, strpen in bratski. Iz njegove notranje narave izhajajo ljubezen, mir in sreča. Po drugi strani pa samo-zadostnost, sebičnost, razsojanje in dogmatizem krepijo “jaz” in tako ovirajo intuicijo. Um in “jaz” princip vidita le kontraste. V polno uresničenem intuitivnem stanju, pa ne obstajata “ti” ali “jaz”; sta povezana. Kajti intuicija pozna notranjega človeka, ki ostaja skrit umu. Intuitivni človek se ne zaveda le stanja drugih ljudi, ampak čuti tudi njihova upanja in težnje. Intuicija je precej višji ali globlji vir znanja kot je “jaz”. Nek sebičnež ne more biti nikoli intuitiven, kajti samo-zadostnost izloča buddhično intuicijo. Dogme, fiksni sistemi mišljenja in togi zaključki ovirajo razvoj intuicije.

Krishnamurti pravi: “Če živite s silovito odprtostjo uma, potem se kot posledica te odprtosti pojavi ne-vezanost, ki ni brezbrižnost, ampak Ljubezen.”

Sri Radhakrishnan, nekdanji predsednik Indije, je rekel: “Tisti, ki je z meditacijo pridobil notranjo umirjenost, je v posesti notranjega vpogleda v resnico stvari.”

Stik z Naravo

Drug način prebuditve buddhičnega principa je stik z naravo. Življenje je povsod in vsako življenje, s katerim stopimo v stik, je del univerzalnega Življenja. Če lahko “občutimo” sebe kot eno z vse-prisotnim Življenjem v Naravi, nas bo to povezalo s Celovitostjo. Rečeno je, da je vir ustvarjalnega umetnikovega navdiha Atmičen. To stanje zavesti se nahaja onstran običajnega delovanja uma. Človek je v bistvu duhoven in njegovo resnično bitje prihaja od “zgoraj” ali “od znotraj” in ne “od spodaj”. Mi precej vemo o dejavnostih uma in njegovih velikih dosežkih. Mi poznamo mnoge omejitve, ki mu jih vsiljujejo fizični možgani. Poznamo ga preko samih omejitev, ki so njegov pogoj koristnosti; in mi tudi vemo, da je um sam po sebi povsem amoralen in da si hitro dovoli tako “poigravanje s prevaro” kot s “sijajem svetlečih stvari”.

Z močjo Božanske Duhovne Volje - Atmanom v vsakem od nas - lahko v nas izgradimo to “telo slave”. To je gradnja “večnega v nebesih”, “hiše, ki jo niso izgradile roke”, ki jo bo v toku svoje evolucije izvršil vsak moški in vsaka ženska.

Resnično duhovno bratstvo ljudi se potrjuje na buddhičnem ali intuitivnem nivoju. Tu je mogoče polno uresničiti zakon žrtvovanja kot zakon evolucije za človeka in doseči veselje predaje življenja Božanski Združenosti. Tu lahko človek prejme moči Duha, zato ker si jih je zaslužil.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, marec 1989. Izvleček iz The Theosophist, julij 1985, Adyar, Madras, Indija.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji