Harmonija med religijami: nujnost 21. stoletja

Religious Harmony: The Need of the 21st Century
Predavanje ob stoletnici TD na Finskem, Helsinki, 15. julija 2007

 Samdhong Rinpoche

Danes praznujemo stoletnico finske sekcije Teozofskega društva, ta dan pa je pomemben tudi za matično Teozofsko društvo, ki obstaja že dlje kot stoletje in četrt in ima trdno članstvo. Društvo je prehodilo že dolgo pot in je zelo napredovalo, odkar je bilo ustanovljeno leta 1875. Teozofske ideje sprejemajo ljudje po vsem svetu, zaradi svoje univerzalnosti so segle tudi v odmaknjene dele sveta. S spodbujanjem preučevanja religijskih tradicij Društvo vseskozi deluje kot gonilna sila pri iskanju Resnice in spoznanju o enosti vseh bitij – spoznanju, da so vsa medsebojno povezana.

Vsaka večja religijska tradicija je vedno skušala pokazati pot k najvišji, poslednji Resnici in odgovoriti na vprašanje o namenu človekovega obstoja – razrešiti vprašanje, ki že od nekdaj muči človeški um in ga bo tudi v prihodnje. Religija je v nekem smislu tisto sredstvo ali medij, ki olajšuje spoznavanje poslednje Resnice – pomaga videti stvari v njihovi pravi naravi, brez izkrivljanja.

V tem pogledu ima religija pomembno vlogo pri pospeševanju duhovne rasti človeštva. Kakor so na tej zemlji vedno bile različne vrste ljudi, z različnimi potrebami in nagnjenji, tako so nastale tudi različne religijske tradicije, ki skušajo takim potrebam zadovoljiti. Na različne religije naj bi zato gledali preprosto kot na različne poti, ki peljejo k skupnemu cilju ali namenu. Seveda pa se človek po svoji volji odloči za pripadnost k neki religiji. Odločitev lahko temelji na njegovi primernosti ali mentalni dispoziciji ali na njegovem razumu, da lahko dojame določen verski nauk ali učenje. Ko bodo kristjani, hindujci, budisti in drugi dosegli svoj cilj, bodo vsi spoznali, da so iskali isto resničnost.

Kljub čudovitim dosežkom je bilo prejšnje stoletje polno versko motiviranega nasilja, zatiranja, državljanskega nemira in konfliktov, kar vse je v naše življenje prinašalo nestabilnost, strah, trpljenje, jezo, frustracije in nasilno vedenje. »Verska sovražnost« in nestrpnost med verami sta povzročali trpljenje narodom, skupnostim in posameznikom ter jim preprečevali, da bi njihovo življenje imelo pravi smisel. Problem globalne verske sovražnosti pa se je zdaj tako resno zaostril, da lahko uide izpod nadzora že v prvi polovici tega stoletja.

Kadar koli so se ljudje soočali s težavami in trpljenjem, je prevladala težnja, da so rešitev iskali v veri in duhovnosti. Religija je pomembna, saj si ne želimo le materialno uspešnega sveta, ampak hrepenimo tudi po svetu harmonije, moralnosti, bratstva in sočutja. Vloga duhovnosti je odpraviti notranja nesoglasja (ki so vir vseh nesoglasij ali trenj) in človeku vcepiti ljubezen, empatijo, potrpljenje in skromnost. Žal pa je danes najnevarnejša grožnja svetu prav beseda »religija« sama, saj postaja najmočnejše sredstvo socialnega ločevanja in nesoglasja. Pojavi verske nestrpnosti, fundamentalizma in fanatizma so naredili družbo skoraj imuno za vsako zdravilo, posvetno ali versko. Zdravilo samo se spreminja v strup. Zato je nujno treba razpravljati o vprašanju, kaj lahko tu prispeva harmonija med religijami.

Ne poznam nobenega verskega kanona ali nauka, ki bi širil nasilje, priporočal sovraštvo in se trudil za nesoglasje med ljudmi. Pa vendar ugotavljamo, da je v imenu religije bilo storjenih mnogo neprijetnih dejanj, višek katerih so prisilne spreobrnitve, uničenje druge vere z dogmatskimi trditvami, naduto prisvajanje resnice, ki naj bi jo imela le ena religija, zato da bi zagotovili njeno superiornost nad drugo, in omalovaževanje naukov in učenj drugih religij.

Da bi lahko razumeli, zakaj med religijami vlada nesoglasje, moramo najprej razumeti pravi pomen religije. Profesor Raimon Pannikar je opisal tri vidike pomena besede »religija«:

•  religioznost ali človeška dimenzija, ki zadeva najvišje/poslednje, kjer koli že verjamemo, da to najvišje/poslednje je;
•  religijstvo ali družbena institucija (ne nujno organizacija), v kateri je utelešena religiozna dimenzija človeškega življenja; in
•  religionizem ali bolj ali manj zaprt sistem najvišjih verovanj/prepričanj, ki se nanašajo na posamezno skupnost.

Prof. Pannikar pravi, da je treba te tri vidike razlikovati, vendar jih ni mogoče ločiti. Zaradi lažjega razumevanja bi sam besedo »religija« uporabljal le v smislu »organizirana vnovična povezava s svetim«, vendar ne bi smeli pozabiti, da religija presega vse svoje izraze.

Strinjam se, da je ta definicija na splošno sprejemljiva za večino religijskih tradicij, ki jih danes poznamo, čeprav najbrž ni natančna definicija Dharme , kot jo razumejo budisti. Religija mora vsekakor pripomoči k poduhovljanju narave posameznika v brezmejno in holistično naravo. Ta vidik je poudaril tudi Leonard Swidler:

Srce vsake kulture je tisto, kar se tradicionalno imenuje religija, to je razlaga najvišjega/poslednjega smisla življenja, in kako v skladu z njim živeti. Praviloma vsebujejo vse religije štiri vidike – verovanje, kodeks, kult in struktura skupnosti – in so osnovane na ideji Transcendentnega.

Vera ali verovanje se nanaša na kognitivni vidik religije; to je vse, kar spada k »razlagi« najvišjega smisla življenja.

Kodeks obnašanja ali etični kodeks vključuje vsa pravila in običaje delovanja, ki nekako sledijo iz enega ali drugega vidika verovanja.

Kult pomeni obredne dejavnosti, ki vežejo pripadnika z enim ali drugim vidikom Transcendentnega, bodisi direktno ali indirektno. Molitve so primer prvega, formalno obnašanje do predstavnikov Transcendentnega, npr. duhovnikov, pa je primer drugega.

Struktura skupnosti se nanaša na odnose med pripadniki. Strukture so lahko zelo različne, od zelo egalitarnega odnosa, kot je med kvekerji, do »republikanskega«, kakršnega imajo prezbiterijanci, in vse do monarhičnega odnosa, kakor ga imajo nekateri hasidski Židi do svojega rabija.

Transcendentno, kot pove beseda sama, pomeni »tisto, kar gre onkraj« vsakdanjega, navadnega, onkraj površinske izkušnje resničnosti. Lahko se nanaša na duhove, na boga, osebnega Boga, neosebnega Boga, Praznino itn.

Jasno je, da ne more biti disharmonije v religioznosti (vernosti) ali v pravi veri ali v kodeksu. Pojavlja pa se v kultu in v skupnosti. Z drugimi besedami, disharmonija in konflikt nastajata v umu ljudi, ki so brezbrižni do bistva vere ali kodeksa, navdušujejo pa jih močna čustva do skupnosti in navezanost nanjo. Take osebe, ki jih vodijo osebni jaz in sebični interesi, povzročajo medsebojne konflikte in zlorabljajo ime religije za pridobitev politične moči ali za druge skrite motive.

Pogost pojav, ki je danes vzrok za večino religijskih sporov, je, da tako imenovani fundamentalisti ustvarjajo v religijskih tradicijah dozdeven občutek negotovosti, da bi izkoristili verska čustva preprostih vernikov. Ti fundamentalisti ne razumejo niti osnovnih elementov svoje religije. Z izkoriščanjem verske občutljivosti svoje skupnosti uveljavljajo določeno taktiko, ki postane po značaju fanatična. Nesoglasje se širi samo z izkoriščanjem imena religije.

Drugi problem je tendenca, da imajo ljudje svojo religijo za več vredno, vzvišeno nad drugimi. Z nevednostjo in nadutostjo verniki različnih veroizpovedi mnogokrat podžigajo ogenj sovraštva, ker mislijo, ko pridejo v stik drug z drugimi, da le sami poznajo popolno »resnico«, vsem drugim pa nekaj manjka oziroma je pri njih nekaj narobe, in da zato samo njihova skupina predstavlja pravo »Resničnost« na zemlji. Takšne predstave je treba izbrisati iz uma. To bo mogoče le, ko bomo pristno in iskreno prakticirali svojo religijo in bili odločeni, da bomo varovali njeno doktrino v najčistejši obliki.

Na primer, videti je, da so nekateri pripadniki budizma zaradi hitre odzivnosti uma na verbalne in fizične spodbude pozabili na Budova učenja, vendar kljub temu trdijo, da so svoji veri globoko vdani. Vemo, da je bistvo Budovega nauka sočutje, ljubeča naklonjenost, strpnost in podobno. Toda za te tako imenovane budiste bi bilo vsakršno kritiziranje ali izražanje nespoštovanja do njihove religije največji vzrok za jezo in nestrpnost. Če kdo slabo govori o budizmu, tako pobesnijo, da bi kar na vsak možen način vrnili milo za drago, ne upoštevaje Budovega načela o nenasilju. Ne uvidijo, da s takim ravnanjem škodijo svoji veri. V svoji nevednosti morda menijo, da z nasprotovanjem kritiki branijo budizem. Toda kritika ne more prizadeti Budove doktrine. Budisti sami ji lahko škodijo, če na kritiko odgovarjajo z besom in sovražnostjo. To je splošno pravilo, saj se močna brezbožna čustva hitro širijo in jih je lahko izzvati v umu nekaterih pripadnikov vseh velikih verskih tradicij. Takšno protislovje je najhujša ekološka katastrofa našega časa.

Namen verskih naukov (učenj vseh religij) je pomiriti, očistiti in odpraviti pogojenosti uma. Če pa nauki postanejo vir rovarjenja in nasilja, kje naj iščemo zdravilo? Kako naj religija prepreči rasno »segregacijo«? Pravzaprav je izraz »verska nestrpnost« že sam po sebi kontradiktoren. Žal v družbi na splošno prevladuje nesposobnost za prakticiranje obzirnosti, popuščanja. Posledice verskih nestrpnosti, če nanje ne bomo pozorni, bodo zelo nevarne za vso človeško populacijo in omiko.

Za preprečevanje nadaljnjega slabšanja te situacije in za poživitev normalnega stanja, miru in harmonije v odnosih med različnimi verskimi pripadniki ima Teozofsko društvo kot entiteta, ki spoštuje in spodbuja preučevanje različnih religij, edinstveno prednost in potencial, kakor tudi odgovornost, da je na čelu iniciative za ta cilj. V naslednjem podajam nekaj skromnih misli za prihodnje delovanje, ki bi moglo preusmeriti sedanje težnje.

1. Zelo pomembno je razumeti, da je vsako človeško bitje unikatno, enkratno. Vsakdo se od drugih razlikuje po zmožnostih, prioritetah in zavračanjih, okusu, temperamentu itn. Zato nobena religijska doktrina ne bo edinole sama primerna za vse ljudi, kakor tudi ena vrsta hrane ali zdravila ni primerna za vsakega posameznika. Zato bi morali razumeti, da so vse svete in plemenite tradicije pomembne za svoje pripadnike. To nikakor ne pomeni, da je katera koli religija vredna več ali manj od drugih. To preprosto dejstvo bi morali razumeti. Koristno se je tudi spomniti, da so verska prepričanja v glavnem določena z okoljem, v katerem smo rojeni. Kdor se rodi v mestu Vatikan, bo skoraj zagotovo pripadnik rimskokatoliške vere. Če odrašča na Srednjem Vzhodu, bo verjetno musliman, če pa v Indiji, bo najbrž hindujec in tako naprej.

2. Ker je verska različnost zaradi človeške različnosti neizogibna in nujna, in zato, da bi med verami zavladala harmonija, bi morali te razlike spoštovati, namesto da med religijami iščemo podobnosti. Težnja, da iščemo podobnosti, nas marsikdaj pripelje do tega, da svoje verske interpretacije vsiljujemo drugim religijam. Z željo, da bi jih naredili podobne, spajamo različne tradicije v eno, toda to ne ustreza nobenemu temeljnemu načelu različnih tradicij.

3. Pojem »religijska toleranca« ali »verska strpnost« je treba zamenjati za resnično spoštovanje do vseh religij. Besedi toleranca in strpnost že sami izražata nesprejemljivost druge religije. Tolerirati ali biti strpen na splošno pomeni, da nekaj ni dobro ali sprejemljivo, toda človek mora s tem pač živeti, to dopustiti. Po besedah mahatme Gandhija »Sarma Dharma Samabhava«, ki pomenijo imeti enako držo do vseh religij, naj bi človek brez diskriminacije sprejel in spoštoval vse verske tradicije. Samo s takšno držo bomo lahko ponotranjili idejo pluralizma. Zgolj strpnost do drugih religij še ne zahteva od človeka, da sprejme druge religije kot prave.

4. Vsak iskren verski pripadnik bi moral imeti pogum in biti pripravljen, da glasno spregovori, kadar koli pride do nesoglasij ali do ogroženosti soglasij med različnimi skupnostmi. Naše sovernike bi bilo treba učinkovito opozoriti še posebej tedaj, kadar so prepirljivi, namesto da valimo krivdo na drugo skupnost. Versko propagando je treba odsvetovati; osredotočili pa naj bi se na pomoč ljudem, da bi ponotranjili pravo bistvo svoje religije.

5. Imeli naj bi javno diskusijo med verskimi voditelji, da bi čim pogosteje sodelovali in vzpostavili osebne zveze, zato da bi odpravili nesporazume, gojili pristno razumevanje in dajali dobre zglede svojim pripadnikom. V vseh velikih religijah je neizmerna modrost in lepota, ki jo lahko dajo svetu. Prišlo naj bi do verskih izmenjav, tako da bi imeli možnost preučevati druge religije in ceniti njihove plemenite misli. Ne da bi skušale razširiti bazo svojih pripadnikov, bi velike religije morale ustvariti okolje, v katerem bi človek lahko brez ovir modro sprejel plemenite ideale drugih religij. Ne bi nas smela zanimati verska spreobrnitev, v naših odnosih pa naj bi izkoreninili ozkosrčnost in distanco.

6. Spodbujali naj bi medverske pogovore, medverske molitve in skupna romanja k različnim svetiščem in v svete kraje. V osnovi imajo vse religije isti cilj – očiščenje uma. Premagati sebičnost, ljubiti druga bitja in delati za njihovo dobro, dvigniti raven zavestnosti na svetu – to so cilji, ki so skupni vsem. Bistvo religije je pospeševati te človeške vrednote in v človeku prebuditi njegovo notranjo luč. Ne vem, če bi bilo izvedljivo in koristno, lahko pa razmišljamo o Združenih religijah sveta kot o modelu, ki naj bi zbližal svetovne religije, da bi prišlo do blaginje in izboljšave za vse in da bi se na svetu širila harmonija in mir.

7. Sočutni um je ključni dejavnik, da bi na svetu lahko zavladalo enako spoštovanje do vseh religij. Lahko je biti sočuten do trpečih ljudi ali šibkejših skupin v družbi. Ni pa tako lahko občutiti sočutje do močnih ljudi, še posebej do naših nasprotnikov in do drugačnih skupin. Temeljni predpogoj za razvoj sočutja je razumevanje enakovrednosti vseh bitij. Vsako živo bitje je enakovredno na podlagi svojih potencialov; v vsakem čutečem bitju je seme razsvetljenja. Drugič, vsako čuteče bitje si enako želi sreče in ne mara trpljenja. Zato ni razumno razlikovati med čutečimi bitji ali med seboj in drugimi. Ko bomo tako dojeli pojem enakovrednosti, bo naš um sočuten in bo spoštoval vsakega posameznika in njegovo ali njeno veroizpoved.

8. Predvsem pa naj med pravimi verniki vlada solidarnost, da bi lahko varovali svojo vero in prepričanje. Odločno bi morali nasprotovati vsaki zlorabi in izkoriščanju v imenu religije s strani politikov, katerih namen je »deliti in vladati«, si z izkoriščanjem verskih čustev preprostih ljudi pridobiti privržence in volivce.

Ker je eden od pomembnih ciljev Teozofskega društva širjenje svetovnega bratstva in harmonije med različnimi verskimi tradicijami, leži pred Društvom zahtevno obdobje. Vendar resnično upam, da bo navsezadnje na zemlji zavladal mir. Zato pa je treba odstraniti sedanje težave, ki zapirajo pot, tako da bi lahko omogočili trajni mir. ¤

Ohrani svojo vero, toda spoštuj vere svojih bratov; religijske enovitosti ni mogoče najti v eni sami religiji, temveč v spoznanju, da so vse vere eno, da imajo vse vere isti izvor in vodijo k istemu cilju …

Ali ni svet lepši zaradi različnih ver? Mar ne izvemo več resnic zato, ker so mnogi različno govorili? Če kdo pozna in lahko pove resnico, ki je drugi ne poznajo, naj spregovori. Poslušajmo ga … Nihče ni krivoverec. Je le oko, ki malo drugače vidi resnico, zato pa se lahko učimo in obogatimo svojo resnico, saj nam je brat povedal nekaj, česar prej nismo vedeli.

Annie Besant

Prevod: Irena Polanc Kristan

Zadnjič obnovljena: junij 2011
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji