Materialna in duhovna demokracija
Anton Rozman

Njegova Svetost Dalai Lama pravi:

Moje sporočilo je izpolnjevanje sočutja, ljubezni in prijaznosti. Te stvari so zelo koristne v našem vsakodnevnem življenju in njih izpolnjevanje je lahko zelo pomembno tudi za celotno človeško družbo.”

Logična osnova univerzalnega sočutja temelji na istem načelu kot duhovna demokracija. Je priznavanje dejstva, da ima vsako živo bitje enako pravico do in željo po sreči. Resnično sprejemanje načela demokracije od nas zahteva, da razmišljamo in delujemo za skupno dobro. Sočutje in univerzalna odgovornost od nas terjata, da uresničujemo osebno žrtvovanje in zapostavljamo sebične želje.”

Da pa bi lahko, po vsebini, izražali sočutje, ljubezen in prijaznost v medosebnih odnosih in si poleg tega prizadevali za skupno dobro v družbenih odnosih, se zdi, da moramo najprej obvladati, po obliki, osnove lastnega obnašanja, s katerim vsem drugim bitjem, zaradi skupne utemeljenosti v Duhu, izražamo spoštovanje in priznavamo enak položaj v svetu kot nam samim.

Naša civilizacija je skozi zgodovino razvila vedenje o tem, kakšno mora biti naše medosebno obnašanje v različnih življenjskih okoliščinah, da bi izražalo spoštovanje, ki naj bi ga gojili do soljudi in narave kot celote. In temu vedenju pravimo bonton, takt, ali preprosto to, da se znamo lepo vesti.

In prav tako je razvila vedenje o tem, kakšno mora biti naše ravnanje, da bi lahko v družbenih odnosih uresničevali skupni interes. Za nami so stoletja razvoja politične misli glede tega, kakšno obnašanje do drugih ljudi se pričakuje od nas, da bi lahko dosegli skupno dobro ter spoštovali svobodo mišljenja in pravice posameznika. In temu vedenju pravimo demokracija.

In tako, kot je v medosebnih odnosih jasno, da ni mogoče doseči skladnega odnosa, če ne izražata spoštovanja obe vpleteni strani, če ne izraža vsaka od njiju poznavanja in nadzora nad lastnim obnašanjem, tako je v družbenih odnosih jasno, da ni mogoče doseči skupnega dobra ter skladnega razvoja, če večina vpletenih ne izraža poznavanja in nadzora, tako nad svojim lastnim kot ravnanjem drugih. Tako kot je v medosebnih odnosih skrivnost uspeha v upoštevanju pravil obnašanja, tako je v družbenih odnosih skrivnost uspeha v upoštevanju pravil postopka.

Nikogar ni, ki bi lahko nadomestil našo vlogo v medosebnih odnosih, in prav tako ni nikogar, ki bi lahko nadomestil vlogo, ki jo morajo v družbenih odnosih odigrati vsi vpleteni. Nikogar ni, najsi s še tako visoko razvito moralno zavestjo, ki bi lahko nadomestil slabo razvito moralno zavest partnerja v medosebnem odnosu. In ni tako moralno visoko razvitega voditelja, ki bi lahko nadomestil slabo razvito moralno zavest pripadnikov skupnosti. Vsak, tako v medosebnem kot v družbenih odnosih, je odgovoren za razvoj lastne moralne zavesti. Nihče ne more biti sit, če sam ne ponese hrane v usta. Nihče ne more potešiti težnje po duhovni demokraciji, če si ne prizadeva pripraviti obroka iz materialne demokracije.

A čeprav obstoja recept za ta obrok, pa njegova priprava od nas kljub temu zahteva nekaj več, kajti Nicholas Roerich pravi:

Če vključimo strpnost samo konvencionalno in površinsko, ustvarimo hipokrizijo. Samo s plemenitim ustvarjanjem, preko nenehnega uresničevanja, prihaja ta čudoviti gost: strpnost.”

Edina gotova stvar v Naravi je namreč sprememba. Narava se nahaja v nenehnem procesu ustvarjanja. In mi moramo posnemati njeno delovanje.

Z ustvarjalnostjo boš uresničil visoko odgovornost pred velikim Neskončnim. Odgovornost bo skrivni instrument v preobrazbi celotnega življenja.”

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji