Enotnost in skupni cilj
Anton Rozman
Povzeto po dokumentarnem filmu.

Lamalera je majhna ribiška vasica v Sundskem otočju, nedaleč od Balija. Njeni prebivalci so potomci ribičev, ki so tja prijadrali z Mogulskega otočja pred več kot dva tisoč leti. Vse od tedaj se njihov način življenja ni veliko spreminjal. Povezan je z morjem. Še posebej z lovom na kite, ki vsako leto, med majem in oktobrom, potujejo mimo njihovega otoka ob selitvi iz severnih v južna morja. Dober ulov jim pomeni preživetje.

Vendar pa je kitov vedno manj. Tako se ribiči pogosto vračajo z morja, ne da bi kaj ujeli. Ko se zla sreča ponavlja, se zazrejo vase, v svojo skupnost, in ugotavljajo, da mora biti njihova neenotnost vzrok za njihovo nesrečo. Vedo, da morajo znova poiskati svojo enotnost.

Pod večer zakurijo na obali ogenj, posedejo okoli njega in začnejo z iskanjem enotnosti. Iskreno, sproščeno in veselo. Vsak pove, kaj je slabega mislil ali govoril o svojem sosedu, kako je dvomil v iskrenost in sposobnost sovaščanov, kaj je slabega naredil. Ko se v ognju porazgubijo še zadnje njihove slabosti, jih znova obišče enotnost. Tedaj se lahko povežejo s svojimi predniki, z željo, da bi jim, očiščenim in enotnim, podarili svoj blagoslov in pomoč za uspešen ulov.

Včasih nas življenje prisili v modrost, ki je nismo uspeli razbrati iz svetovnih učenj, ali pa nismo imeli poguma in ne volje, da bi jo odkrili v srcu svojega bližnjega.

Februar 1994

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji