Le ena pot
Anton Rozman

Paberki iz člankov

(1) Christmas Humpreys: Klub Ubežnikov
(2) Rohit Mehta: Kaj je svoboda?
(3) N. Sri Ram: Kaj je Pot?
(4) Susunaga Weeraperuma: Umetnost umiranja iz trenutka v trenutek
(5) David Frawley: Ritual in iskanje razsvetlitve
(6) Joy Mills: Etika razumevajočega srca
(7) Joy Mills: Reinkarnacija, realnost ali fantazija

Večinoma si ljudje predstavljamo, da nam življenje ponuja veliko različnih priložnosti, številne možne izbire, da se pred nami odpira veliko privlačnih in zanimivih poti, ki bi nas lahko pripeljale do uresničitve naših želja, naših teženj, do uspeha in osebne sreče, do tega, da bi postali človek, ki bi bil v zadovoljstvo sebi in v ponos družini ter skupnosti.

A navkljub vsej tej navidezni množici različnih poti, le redkim posameznikom resnično uspe najti svojo pot in doseči uresničitev lastnih stremljenj, ne glede na področje, na katerem se preizkušajo.

In če pogledamo v življenjske zgodbe teh sorazmerno redkih posameznikov, nam te odkrijejo neko preprosto dejstvo, in sicer, da skrivnost njihovega uspeha počiva v dejstvu, da so uspeli izraziti samega sebe, da so uspeli odkriti in uresničiti svoje speče sposobnosti, in to, da so bili v svojem prizadevanju dovolj pogumni in vztrajni, da so lahko premagali vse ovire na svoji poti.

To preprosto dejstvo nam pove - skupaj z našim brezplodnim razmišljanjem o neštetih različnih in zamujenih priložnostih - da teh navidezno mnogih poti dejansko ni prav veliko, da je pot v resnici samo ena sama, in da nas ta vodi preko spoznavanja samega sebe in svojih latentnih sposobnosti; a vendar tudi druga pot, ki nas oddaljuje od tega, kar poskušamo najti.

Mi pa “na tak ali drugačen način vsi poskušamo ubežati pred stvarmi, za katere trdimo, da jih poskušamo najti. Nekateri med nami vedo, da poskušamo ubežati, drugi ne. V obeh primerih je vzrok preveč strahu in premalo ljubezni. In ta strah je strah pred nami samimi, strah, da bi bili to, kar smo v resnici. In ta strah se poraja iz nevednosti. Kajti mi se ne poznamo in večina nas je preveč prestrašenih in preveč lenih, da bi to raziskali.” (1)

Če ne verjamete, poglejte, kako živimo. “Poleg legitimnih potreb po rekreaciji, po razvedrilu in drugih prijetnih spremembah, ki so večinoma nujne zaradi našega povsem napačnega načina življenja, lahko odkrijemo, da večino našega dneva porabimo za to, da ne bi mislili - ob tem procesu spotikanja ob zastrašujočo in ovirajočo izkušnjo - na resnico. Zato odpiramo televizijo, hodimo na zabave, v kino, prebiramo romane, zbiramo znamke, nakar smo preveč utrujeni za kaj več. Nato gremo v posteljo in tako preide še en dan v kratkem obdobju naših življenj, s strah vzbujajočimi volkovi resnega razmišljanja varno zaprtimi za našimi vrati.
Pozneje postaja tehnika bolj subtilna in laži samemu sebi bolj skrbno izdelane. Lotimo se resnega branja in kramljamo o knjigah, ki smo jih prebrali, vendar pa niti ne pomislimo na to, da bi jih lahko uporabili. Igramo se s stavki in navedbami ter z našimi sočlani Kluba Ubežnikov izmenjujemo veliko zbirko donečih pojmov
.” (1)

Vendar pa si tega ne bomo radi priznali; če pa že, potem bomo rekli, da so za to krive okoliščine, v katerih živimo, da nismo svobodni in da na nas delujejo “zunanje prisile, tiste, ki se porajajo iz življenjskih okoliščin. Ko je materialno okolje nenaklonjeno, zaradi nezadostnih finančnih virov ali zaradi nezmožnosti fizičnega telesa, človek čuti vpliv zunanje prisile. Na podoben način se čutimo omejene, ko nam omejitve vsiljujejo naši odnosi s tistimi okoli nas. Obstajajo pa tudi mentalne omejitve, ki se porajajo iz čutenja manjvrednosti ali zaradi občutka nepomembnosti.” (2)

A “okoliščine so same po sebi nevtralne. Človek je tisti, ki podeljuje prvino prisile objektivnim pogojem”, v katerih mora živeti. “Vse prisile so subjektivne. Iskati svobodo v izmikanju objektivnim pogojem, medtem ko delujejo notranje prisile, pomeni hoditi po poti razočaranja.” (2)

Prisile zunanjih okoliščin so” namreč “to, kar religijske filozofije vzhoda opisujejo kot Karmo. Zakoni Karme pa so skrivnostni in zato človek težko napove njihovo obnašanje. To z drugimi besedami pomeni, da je življenje nepredvidljivo. Nihče ne ve, od kod se bodo pojavili omejitveni činitelji Karme.” (2)

Toda um, ki se je odločil, da bo ubežal pred življenjem, najsi pred trpljenjem, pred posledicami pretekle napake, ali pa pred svojo višjo resnico, s katero se nima poguma soočiti, gre lahko precej daleč. Lahko postane razburjen. In ne malo razburjenih ljudi se zateče v nevrozo, v tisto prikladno stanje “živcev”, ki se poraja zaradi našega zavračanja, da bi sprejeli to, kar nam ni všeč; to je, stanje stvari, ki ga je ustvarilo naše preteklo mišljenje in delovanje. Vendar pa mi moramo sprejeti našo karmo, rezultanto našega lastnega ravnanja, in jo opraviti, namesto da pred njo bežimo.” (1)

In “kaj so notranje prisile? To so činitelji, ki sestavljajo prihodnost, ki jo je človek zgradil iz materialov, ki jih je zbral v preteklosti. Porajajo se iz gonilne sile, da bi postali “nekdo”. Ta gonilna sila, da bi postali “nekaj”, se izraža v idealih, težnjah, sanjah, itd.” (2)

Vsako človeško bitje nosi skozi življenje v svojem umu veliko breme podob, v obliki raznovrstnih predstav, vtisov, vseh vrst informacij in brez števila spominov.
Zaradi jasnosti je nujno, da ločimo med dvema vrstama podob: med ne-psihološkimi podobami na eni strani in psihološkimi podobami na drugi. Znanje, informacije in dejstva vseh vrst predstavljajo ne-psihološke podobe, medtem ko so psihološke podobe naša sovraštva, simpatije in antipatije, ljubosumja, strahovi, ambicije, upanja, vztrajne želje in podobno. Informacije o tem, na primer, kako popraviti avto, spada v kategorijo ne-psiholoških podob; medtem ko želja, da bi z novim avtomobilom zasenčili soseda, pripada psihološkim podobam. Znanje samo po sebi je zbirka ne-psiholoških podob, medtem ko so vse podobe, ki jih ustvarja ego ali občutek “jaz sem”, psihološke podobe.
” (4)

Psihološke podobe porajajo slabo voljo, nerazumevanje in neharmoničnost v človeških odnosih. Ali sploh kdaj na novo pogledamo različne osebe, ki jih srečujemo vsak dan, v resnično svežem duhu, tako, kot da bi jih srečali prvič? To se zgodi le redko, saj smo navajeni, da gledamo na ljudi skozi zaslone podob. Podobe, ki jih imamo, bi lahko primerjali s samo-prizadejanimi ranami.” (4)

Tako je “pomanjkanje svobode, ki ga človek izkuša v zunanjih življenjskih okoliščinah, posledica odsotnosti svobode v notranjem življenju človeka.
Kaj pomeni ta notranja svoboda? Očitno je to stanje, v katerem um ni na povodcu nobene stvari. Če je um ustvaril svoj interes, potem je obsojen na to, da bo omejen na vplivno področje tega interesa. Pripadajoči interes, najsi finančni ali psihološki, pa se vedno ustvari zaradi varnosti. Ko um ustvari psihološki interes, je to z namenom, da bi obvaroval svoje območje udobja in kontinuitete. Um, ki išče varnost, ostaja tujec svobodi, kajti sprejeti mora prisile svojega lastnega interesa. Takšen um ne more dojeti veselja ustvarjalnega življenja
.” (2)

Prav um, ki je razvil svoj psihološki interes, je tisti, ki se boji Karme. Ker je izgubil vsak neposreden stik z valujočim tokom življenja, poskuša obvarovati obstoječe oblike in vzorce. V tem stanju osamitve postane čuvaj nečesa, kar je mrtvo - in ne nečesa, kar je živo. V oblikah ohranja smrt, le da jih poskuša s trdim delom okrasiti. Toda smrt ne more zavzeti mesta življenju le zato, ker je bogato okrašena.” (2)

Torej, kdaj človek čuti delovanje prisile? Gotovo je, da se to čutenje prisile pojavi le takrat, ko um pride do nekega zaključka. Torej, um, ki pristopa k življenju s predhodnim sklepanjem, ni več odprt um, je zaprt um. Um, ki je odprt, ne čuti prisile, ker ni ustvaril predhodnega sklepa; osvobojen je vseh konfliktov. Mi čutimo prisile Karme zaradi sklepa, do katerega smo že prišli. Želimo, da bi Karma sledila vzorcu naših sklepanj. In, ko se to ne zgodi, čutimo vznemirjenje in iščemo neko bližnjo ali daljno prihodnost, ki nam bo prinesla sprostitev življenjskih konfliktov in razburjenj. Življenje pa ne sledi smeri naših sklepanj in zaradi tega se poraja naša neskončna žalost.” (2)

Ko zavračamo sprejemanje te očitne resnice, projiciramo naše odpore, predsodke, želje, prepričanja, v naše sosede, v vlado, ali v “usodo” in se jih tako znebimo. Tako vsaj mislimo. Vendar pa moramo slej ko prej opustiti te projekcije, ... in ... jih moramo, kot odrasle osebe, prerasti.” (1)

Človek je v bistvu um ... Beseda “človek”, če jo povežemo s človeško stopnjo evolucije, je instrument Duha. Toda na človeški stopnji se ta instrument loči in deluje neodvisno.” (3)

“Jaz” je morda najbolj varovana podoba v psihi. Čeprav je “jaz” le ena izmed številnih podob, pa si domišlja, da je neke vrste super podoba, z močjo in pooblastilom, da nadzira druge podobe.” (4)

A “inteligenca ali intelektualna narava človeka je sposobna preobrazbe v stanje, ki je podobno Duhu, da se vsrka v njegovo naravo in postane duhovna entiteta. To pomeni, da se mora um, celoten način človekovega razmišljanja, preobraziti tako, da postane človek drugačne vrste, namesto da bi bil bitje številnih interesov, ki delijo celovitost posameznika.” (3)

Budizem je edinstven v tem, da je to edini sistem mišljenja, ki temelji na nauku sprejemanja. Buddha je ... začel s tukaj in sedaj. Opazujte sami, je rekel, in odkrili boste, da se vse življenjske oblike podrejajo spremembi, in stvar, ki jo imenujemo duša, ni nikakršna izjema. Sprejmite torej - z drugimi besedami - da ni nič trajno, niti ljubezenska zadeva in niti počitnice na morju.” (1)

Le um, ki se obnavlja iz trenutka v trenutek lahko ve, kaj je svoboda. Ne prenovljeni um - ampak um, ki se nahaja v stanju nenehnega prenavljanja - le tak um je osvobojen.” (2)

Um, ki je prenapolnjen s podobami, najsi ko je “buden” ali ko je v snu, je dejansko v stanju globokega spanca; medtem ko je um, ki ni zaseden s podobami, resnično in vzvišeno buden.
Psihološke podobe, ki ne umrejo, se vedno znova porajajo ... Tega ponovnega rojevanja se osvobodimo le, če podobe odmrejo v samem trenutku svojega nastanka. Ali obstoja večja vrlina, kot pa je umiranje vseh človekovih zbranih sovraštev, ljubosumij, rivalstev in predsodkov? Življenje in umiranje sta neločljiva: le z umiranjem iz trenutka v trenutek človek odkrije edino življenje, ki ga je vredno živeti
.” (4)

In to edino življenje, ki ga je vredno živeti, je Pot. “To je način življenja. Če živite na določen način, potem hodite po Poti. In ni druge poti. Kakšen način življenja? Na kratko: hoja po poti Duha.” (3)

A, kaj je pot Duha? To je “pot, ki jo nakazuje to, kar prihaja iz človekove notranjosti. Človek ne more reči, katera smer je to, a lahko reče, katera smer to ni. Torej, dokler se gibljete stran od napačne smeri, se avtomatično gibljete v pravo smer.” (3)

Um se mora preusmeriti iz smeri, ki jim je sledil do sedaj. In smeri, po katerih smo se gibali do sedaj, so smeri naših želja. Odvrniti se moramo od teh smeri. To ni prisila. Vsak lahko izkuša kolikor hoče tistega, kar hoče izkušati ... Lahko do dna izpije posodo slave, uživanja, položaja in blagostanja ... Ta pot je nujna. Toda v naravi stvari je, da se jih utrudite, vsega, s čimer ste povezani; vsakega občutka, užitka; sčasoma postane vse dolgočasno ... Nikoli ne pridete do ničesar; le potiskate ta kamen v hrib.” (3)

Zato se začnete postopoma “izogibati določenim stvarem, ker ste po njih izgubili slast”, in se začnete “gibati po določeni poti, ker vas po tej poti vodi gravitacija proti jedru vaše narave”. (3)

In Pot” je zato “hoja v svetlobi, ki žarči iz notranjosti ... Vključuje celovitost človekove volje. Celotno človekovo bitje ... Zato po poti ne moremo hoditi le z delom sebe.” (3)

Beseda “Pot” zaobjema tudi to, da z vami potujejo tudi drugi. Je nekaj, kar obstoja samo po sebi, v sebi, in kar je dostopno tudi številnim drugim.” (3)

Vedno morate imeti na umu, da cilj obstaja v sami naravi stvari. Ko to spoznate, hoja po Poti ni več nekaj umetnega, ampak le biti to, kar ste vi sami.” (3)

Pa vendar, ali lahko o tej Poti povemo še kaj več. Ali lahko poiščemo ob njej neke mejnike, da nas ne bo preveval občutek, da smo zapravili celo vrsto življenj zato, da smo tako usodno napolnili um, da smo pri tem izgubili sami sebe in da ne vemo več, v kateri smeri naj bi se iskali. Poglejmo ali nam lahko pri tem pomaga “ritualen pogled na vesolje, kot organsko inteligenco, in v katerem so človeška bitja njegov sestavni del in namen.” (5)

Vsako dejanje, ki ga vedno znova napolnita misel in namen, pridobiva moč ter tako postaja določene vrste ritual. Dejansko imajo vsa naša dejanja ritualno usmeritev, kajti dejanja imajo težnjo po ponovitvi in krepitvi ter zato projicirajo posebno energijo, ki bi nas rada povezala z določenimi silami v svetu, v katerem živimo. Glede na to, so celo naše osnovne življenjske funkcije, kot sta dihanje in prehranjevanje, rituali; to je, ritmična dejanja, ki v nas pritegnejo raznovrstne kozmične energije.”(5)

Sanskrtska beseda “karma”, ki se običajno nanaša na učinke naših dejanj skozi različna življenja, izvorno pomeni “ritual”. Delovanje ali karma je vedno ritual; to pomeni, da vsako delovanje, ki ga opravimo, sproži gibanje določenih sil, ki niso le osebne, ampak tudi kolektivne in kozmične narave.
Lahko bi rekli, da je vsako delovaje kot skok v tok. Mi lahko izberemo tok, v katerega bomo skočili, toda, ko smo enkrat v toku, pridemo pod vpliv sil toka, kar ni več stvar izbire. Karkoli že naredimo, nas to umesti v tok delovanja, ki ima svoj zagon, ki nas odnese v določeno smer.
Zato zavestna dejanja okrepijo energijo zavestnosti, kar povzroča rast naše pozornosti. Nezavedna dejanja pa okrepijo navado, inertnost in energijo nevednosti, ki nas umesti pod nadvlado zunanjega sveta.
Ko enkrat prepoznamo, da je delovanje karma, bomo naša dejanja gotovo prepojili s pozornostjo, ki jih bo naredila sveta. Potem bomo celo preprostim in vsakodnevnim dejanjem posvetili pozornost, da si ne bi dovolili, da bi padli v tok nezavednega delovanja, ki bi nas popeljal v večjo temo in žalost.
” (5)

Naši rituali" so postali "posvetni in čutni, brez duhovnega cilja; postali so ponavljanje občutkov. Da bi napolnili praznino, ki jo je ustvarila odsotnost resničnega rituala kot svetega dejanja, smo ustvarili, morda nezavedno, cel niz lažnih ritualov. To so rituali razvedrila, športa, politike in celo kriminala.” (5)

To je vzrok, da se praktično vsak pripadnik tako-imenovanega civiliziranega sveta nahaja v neke vrste “nevrotičnem” stanju.

Naše nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, z okoliščinami, v katerih se nahajamo, kot posamezniki in kot skupnost, silovitost našega prizadevanja, da bi pred njimi ubežali, kaže na to, da je za nas morda nastopil čas povratka, k svojemu izvoru. A ključna stvar za naš povratek je spoznanje, “da to, kar počnemo na osebni ali mikro-kozmični ravni, ustreza temu, kar se dogaja na univerzalni ali makro-kozmični ravni”. (5)

In “človek, ki odstrani svoje lastne projekcije, je resnično pogumen, in si naloži, kakor razlaga Jung, množico novih problemov in konfliktov. On postane resen problem samemu sebi, kajti sedaj ni več mogoče reči, oni počnejo to in to, oni so v zmoti, proti njim se je potrebno boriti ... Takšen človek ve, da je vse, karkoli je narobe v svetu, v njem samem, in da je, če se mu uspe naučiti preseči lastno senco, s tem resnično nekaj naredil za svet. Uspe odstraniti vsaj neznaten del nerešenih, velikih družbenih problemov našega časa.” (1)

Kajti mi vsi smo deli drug drugega in bratstvo je daleč od tega, da bi bilo samo nek ideal, ampak je prisotno dejstvo v naravi.” (1)

Posameznik lahko odkrije sebe ... le z nenehnim žrtvovanjem samega sebe nečemu, kar ... priznava za večje, kot je on sam.” (1)

In kako nam lahko pri tem pomaga ritualen pogled na življenje? “Resničen ritual podarja univerzalen pomen vsemu, kar počnemo, in vsem, s katerimi pridemo v stik, vključno s celotno naravo.” (5)

V pravem smislu pomeni ritual tudi pravilno delovanje in vsako pravilno delovanje, z modrostjo in sočutjem, je ritual. Dokler živimo, se ne moremo” in ne smemo “izogibati delovanju. Da ne bi bili vezani na delovanje, to ne sme biti ritual v osebnem smislu, ampak sredstvo za povezovanje” z drugimi bitji, “s kozmičnim bivanjem in njegovim gibanjem.” (5)

Zato moramo biti pozorni in spoštovati to, kar pravi Glas Tišine:

Ne verjemi, da boš prišel do cilja popolne osvoboditve, če boš sedel v temnih gozdovih, ponosno osamljen in proč od ljudi, če se boš hranil s koreninami in zelišči, če si boš tešil žejo s snegom visokih gora. Ne domišljaj si, da se boš lahko združil s svojo tiho Samostjo, če si boš lomil kosti, trgal meso in mišice. Ne domišljaj si, oj, ti, žrtev lastnih senc, da si izpolnil dolžnost do narave in do človeka, če si premagal grehe svoje grobe oblike.”

Edina Pot je to življenje, ki ga živimo! Naše osebno in kolektivno življenje. Vse je le eno samo Življenje.

In to življenje je, tako se nam zdi, polno problemov, ki naj bi nas ovirali, celo tako, da ne bi mogli hoditi po Poti. A kaj je resničen problem? Da, to je resnično ovira na naši poti, ki jo moramo preseči. Ta ovira je zapletenost uma v stare psihološke podobe in pripadajoče interese. Zeta problem ni tisto, kar um vidi kot problem; problem je um sam, takšen kot je; ali morda bolje, je izvor vseh problemov; kajti, ko rešimo to njegovo zapletenost, se vse tisto, kar um vidi kot problem, razplete kot klopčič volne.

A zapleteni um ne more sam rešiti svoje zapletenosti, v katero se je ujel, kajti bolj, ko se poskuša razplesti, bolj dejaven, ko je, bolj se zapleta. Pri tem nam lahko pomaga le naša inteligenca ali intelektualna narava, naša zavest, sposobnost spoznavanja, razločevanja.

Ta se ne sme več istovetiti z umom, ampak prevzeti svoje izvorno, naravno stanje, in vanj pripeljati tudi um. Ustvarjalne moči namreč počivajo v zavesti.

Kako nujno je umreti vsak dan, umreti vsako minuto, za vsako stvar, za mnoge včeraj in za trenutek, ki je ravnokar prešel! Brez smrti ni prenove, brez smrti ni ustvarjanja,” pravi Krishnamurti.

A zakaj umirati? Zato, ker se po naravnem zakonu življenje, ko je izčrpalo izkušnjo v neki obliki, iz nje umakne, zato da bi se lahko ponovno rodilo, v novi obliki, za novo izkušnjo. To je zakon ponovnega rojevanja, v vsakem trenutku. To je zakon reinkarnacije v delovanju. Mi ne moremo ljubiti, če nismo umrli za sovraštvo. Svet ne more spoznati miru, če ne umre za vojno. Zato moramo v umu v vsakem trenutku umreti za sovraštvo, zato da se lahko še v istem rodi ljubezen.

A kako umirati? Z Voljo! Z Ljubeznijo! Z delovanjem!

In dejavnost, s katero se učimo umirati iz trenutka v trenutek je osredotočenost na nenehno valovanje uma proti Duhu, proti Enosti - stanje pozornosti, budnosti uma, zavestnosti in sprejemljivosti. Šele iz tega stanja se lahko razvije resnična meditacija, delovanje v povezavi z Duhom, ali bolje delovanje iz Duha, rojstvo in življenje v novem Duhu.

Najvišji ritual je meditacija, kjer je vse, kar počnemo, prepojeno s pozornostjo in zavestnostjo.” (5)

In zato ustvarjalno delovanje ne pozna problemov, ampak le spodbude in priložnosti za delovanje. Zato zunanje okoliščine niso več prisila, ampak polje delovanja, kajti “ko razgradimo notranje prisile, postane objektivno okolje polje izražanja in ne področje samo-izpolnitve.” (2)

Na ta način začnemo razgrajevati “jaz”, kot najbolj varovano podobo v duši, in spoznavati, da ne obstoja “moj” in “tvoj” problem, kot tudi ne obstoja “moj” in “tvoj” um, ampak le um. Spoznavati utvaro, v katero nas je zapeljalo sprejemanje sklepov o naši lastni in o naravi drugih ljudi. In morda je najbolj nevarna in ovirajoča utvara, ki resnično ovira naš napredek, prepričanje, da so naše intelektualne zmožnosti omejene. Ustvarjalno delovanje izhaja iz sprejemanja dejstva, da se vse življenjske oblike nenehno podrejajo spremembi, in da se odvija tudi to, kar imenujemo “intelektualna evolucija” (7), v kateri nismo nujno le nemi in nemočni opazovalci usode, ampak zavestni so-ustvarjalci, če se odločimo, tukaj in sedaj, da se bomo prebudili za te resnice in se jih trudili s pozornostjo uresničevati v vsakodnevnem življenju.

In, ko se odločimo, da bomo zavestno sodelovali pri tem razvoju, potem to pomeni, da smo pozorni na to, kako deluje um, potem si prizadevamo razgraditi njegove psihološke podobe in pripadajoče interese ter ne sprejemamo več vnaprejšnjih sklepanj, ampak ostajamo odprti za “neznan činitelj človekove osebnosti, ki predstavlja skrivnost človekovega bivanja.” (2)

Bodite le pozorni na to, kar mislite in delate in nič drugega. Gledati in poslušati pomeni delovati. Spretnost v delovanju počiva v spretnosti gledanja, poslušanja”, pravi Krishnamurti.

In morda je le gledanje in poslušanje tisto, s čimer se predajamo.” (6)

Takrat delujemo na način, ki si ga lahko “predstavljamo kot popolno skrb za življenje. Da so vsi in vse” okoli nas, “zaradi svoje ukoreninjenosti v nematerialnem”, v Duhu, “dragocenost, za katero globoko skrbimo ... kar negujemo in ljubimo ter poskušamo pripeljati do razcveta ... da uporabimo vse, kar smo, za dobrobit drugih.” (6)

Na ta način se naša meditacija, naš osebni ritual, naše ritualno življenje spreminja v in istoveti s kolektivnim ritualom, ceremonijo, ko delovanje iz Duha prežema vsako srečanje, najsi gre za razgovor s prijateljem ali neznancem, za družinsko kosilo ali poslovni dogovor, za društveni sestanek ali mirovno manifestacijo, ali pa za sprehod po naravi.

Podob uma ne moremo razgraditi čez noč. To je proces, ki je dolg in naporen, ki terja celo življenje, in nato zopet novo in novo, dokler nekoč ne bomo razgradili tudi njegove super-podobe, podobe o “jaz”. A tisto, kar lahko naredimo vsak trenutek, je to, da um umirimo, da ustavimo pojavljanje in ustvarjanje psiholoških podob.

Naše delovanje je lahko le zavestno, ali pa to ni. Oboje je neka odločitev, še posebej takrat, ko smo spoznali določene resnice o Življenju. Takrat “postanemo vse bolj odgovorni za izpolnitev naše človeške naloge, za izgradnjo prihodnosti, v kateri bo vsako človeško bitje poznalo svobodo in mir, v kateri bodo vsi spoznali, da so del univerzalne zavesti.” (7)

Takrat to postane naša moralna dolžnost, kajti pridobili smo razumevanje. Zato smo dolžni uporabiti tudi voljo in ljubezen ter izpolniti našo dolžnost, skladno z razvitostjo naše narave in zakonom njenega napredovanja. Naša narava je že razvita do stopnje, ko lahko razvije medsebojno ljubezen in sodelovanje, zato je naš naslednji korak bratstvo vseh ljudi in vseh bitij v naravi.

Zato je edina pot tisti način življenja, ko sprejemamo stanje stvari kot posledico preteklega mišljenja, ko umiramo za to mišljenje, zato da bi se rojevali v bratstvu. To je resničen ritual, to je ritualno življenje.

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji