Prevajanje teozofije
Anton Rozman

Prevajanje je čudovita dejavnost, saj predstavlja nek ustvarjalen proces. Beseda “prevajanje” namreč izhaja iz latinske besede traducere, ki naj bi se pojavila enkrat v 4. stol. n. š., in je sestavljena iz ducere - condurre (voditi) in tra - oltre (preko). V drugih jezikih, kot je recimo angleški, se je beseda začela uveljavljati nekako v 14. stol. in pridobila različne pomene. Tako v Dictionary.com najdemo za angleško besedo “translate” med drugimi tudi naslednje pomene: prenesti iz enega jezika v drugi; spremeniti obliko, stanje, naravo (preoblikovati, spreobrniti - recimo: prevesti želje v dejanja, ideje v realnost); razložiti z besedami, ki jih je lažje razumeti (tolmačiti); prenesti ali preiti v nebesa brez naravne smrti; dvigniti se v duhovno ali čustveno ekstazo (očaranost, zamaknjenost); se dejansko spremeniti ali preoblikovati; ...

Lahko bi torej rekli, da gre pri prevajanju za delovanje, ki ima dve razsežnosti: nek vidni zunanji proces, v katerem človek skuša prenesti neko besedilo, ki je sicer zapisano v nekem tujem, a seveda poznanem jeziku, v (večinoma) svoj lastni, materin jezik. Po drugi strani pa za nek - s prvim povezan, ali pa tudi ne - notranji proces, v katerem skuša človek najprej dojeti vsebino nekega besedila, idej, pojmovanj, si jih nekako prisvojiti in jih nato dejansko izraziti v svojem lastnem življenju.

O prvi razsežnosti prevajanja v tem prispevku ne bom veliko razmišljal, ker je le-ta dobro obdelana v člankih “Prevajanje” iz Wikipedije in v članku Massouda Azizinezhada, “Ali je prevajanje učljivo?”, iz Translation Journal, katerih prevoda boste našli v sklopu teh razmišljanj.

Zato si poskušajmo ogledati predvsem drugo razsežnost prevajanja, še posebej v zvezi s teozofijo, oziroma teozofskimi učenji.

Beseda “teozofija” ima namreč vsaj dva pomena: prvič, kot določen sistem učenj, in drugič, kot določeno stanje zavesti. Kaj predstavlja teozofija kot določen sistem učenj, je odlično obdelano v članku G. Farthinga “Temeljne teozofske ideje” in v knjižici I. Hoskins “Temelji Ezoterične Filozofije”. Teozofijo kot stanje zavesti pa poskušajmo opredeliti z besedami Joy Mills v članku “Kaj je teozofija ... in kam gre”, kjer pravi:

V bistvu je to način življenja, kar pomeni način bivanja, delovanja, razmišljanja, čutenja v svetu. ... Ni toliko učenje, ki se ga je potrebno naučiti, ampak bolj proces, ki ga je potrebno izkušati, povsem enako kot v misterijskih šolah starih časov, ko je bil novinec popeljan skozi izkušnje notranje realnosti, ki je ni nikoli mogoče v celoti izraziti v nobenem jeziku, ki pa je s svojo naravo preobrazila iniciata, razkrila novo rojstvo v novem bitju. To je starodaven proces, znan kot teurgija; kajti poziva nas, da opravimo delo bogov, da tako preobrazimo sami sebe, da preobrazimo svet. ... Teozofija kot modrost se razodeva v našem bivanju, ko se z njo zraščamo; dokler se z njo ne zrastemo in v tem procesu ne preobrazimo samega sebe, ostajajo načela in pojmovanja nepopolna. ... Prodreti mora v samo bistvo našega bivanja, dokler ne postanemo nosilci, utelešenje te modrosti, dokler na nek skrivnosten in morda omejen način ne postanemo so-ustvarjalci Končne Enosti, z odgovornostjo pomagati vzponu vsega življenja. ...

V tem smislu je torej teozofija dejansko PREVAJANJE teozofskih učenj v naša lastna življenja, s čemer je druga, notranja razsežnost prevajanja proces, ki je dejansko istoveten s poskusom preoblikovanja samega sebe.

Seveda je mogoče teozofska besedila, tako kot vsa druga, prevajati “mehansko”, brez tega, da bi se prevajalec dejansko poglobil v vsebino besedila, ki ga prevaja, ne da bi izkoristil njegovo sporočilo kot pomembno za njega samega in ne da bi izkoristil prevajanje besedila tudi kot sredstvo za preobrazbo sebe samega. Na tak način se najbrž loti prevajanja ali teozofije vsak začetnik v prevajanju in vsak začetnik v študiju teozofije. In v obeh primerih je od njegovega značaja - vendar pa tudi od njegovih bolj izkušenih kolegov - odvisno, ali se bo skušal, ob izpopolnjevanju obrtnih spretnosti, v nadaljevanju bolj poglabljati tudi v vsebino prevajanih besedil - in tega, ali mu bodo izkušeni prijatelji nudili ustrezno pomoč - da ne bi prevajal zgolj “mrtvo črko na papirju”.

Večkrat je mogoče slišati, da je prevajanje teozofije v domeni Teozofskega Društva. Vendar pa je že H. P. Blavatsky rekla, da ne pripada teozofija Teozofskemu Društvu, ampak Teozofsko Društvu teozofiji. Z drugimi besedami, teozofija je dediščina celotnega človeštva in vsak predstavnik našega človeštva ima vso svobodo, da prevaja teozofijo, in ne le člani teozofskih organizacij. Bi pa morala biti naloga vseh teozofskih organizacij, da nudijo vso podporo tistim, ki si želijo spoznati in delovati za teozofijo. Ali z besedami Učitelja:

Problem resnične teozofije in njeno veliko poslanstvo je v izgradnji jasnih, nedvoumnih predstav o etičnih idejah in dolžnostih, ki bodo zadovoljile največja, najboljša in najbolj pravilna altruistična čutenja; ... Ne bodite preveč ostri glede zaslug ali ne-zaslug tistega, ki se želi pridružiti vašim vrstam, kajti resnico o sedanjem stanju notranjega človeka lahko pozna in pravično obravnava le Karma. Tudi najbolj preprosta prisotnost dobronamernega in sočutnega posameznika lahko pomaga magnetno ... Vi ste svobodni delavci na področju Resnice in kot taki ne smete pustiti, da bi se na poti k njej pojavile ovire.

Druga plat prevajanja teozofije pa je seveda objavljanje, tako prevodov teozofskih besedil kot teozofskih učenj v lastnem življenju. Kajti šele, ko se teozofska učenja objavijo v prevedenem besedilu ali človekovem življenju, postanejo dostopna drugim. Tako je H. P. Blavatsky zapisala:

Da bi si zaslužil častitljiv naziv teozof, mora biti človek predvsem altruist, ... raje delovati kot pa govoriti, in spodbujati druge k delovanju, ne da bi sam kdajkoli zamudil priložnost za delovanje. Altruizem je sestavni del samo-razvoja. ... Teozofija vodi v delovanje - okrepljeno delovanje, ne pa v prazen namen in govor. Teozofska ideja dobrodelnosti pomeni osebni trud za druge.

In kaj je večji trud za druge, kot pa objavljanje teozofskih učenj v lastnem delovanju in v jeziku lastne skupnosti in s tem omogočanje, da se najvišje duhovne resnice izrazijo v vseh jezikih in na vseh krajih tega sveta in tako postanejo dostopne vsem.

Strah pred objavljanjem nekakovostnih teozofskih prevodov, ki ga pogosto izražajo predstavniki teozofskih organizacij, izhaja iz težnje po varnosti in s tem iz pripadajočega psihološkega in ekonomskega interesa. Tako je ta strah gotovo veliko prispeval k temu, da so se teozofska učenja začela objavljati pod drugačnimi nazivi in v izkrivljeni podobi. Resnična skrb za kakovostno prevajanje in objavljanje teozofskih besedil se mora odraziti v dejavni pomoči vsem, ki si želijo delovati, in v ustvarjanju široko odprtega, spodbudnega okolja za objavljanje. Potreben je torej aktiven in ne pasiven pristop.

Seveda pa na polju objavljanja veljajo družbene norme, ki ščitijo avtorske pravice avtorjev izvirnih besedil. Te so zapisane v mednarodni Bernski konvenciji in v lokalnih Zakonih o avtorskih in sorodnih pravicah. Po določbah v teh pravnih aktih je avtorska pravica nad določenim besedilom neodtujljiva pravica avtorja, ki se ne more prenesti na nobenega založnika ali organizacijo, pa četudi teozofsko. Založniki lahko odkupijo od avtorja za določen čas ali za določeno število izdanih izvodov le materialne avtorske pravice, ki po pretečenem obdobju ugasnejo. Poleg tega pa po določenem času, večinoma 50 do 70 let po avtorjevi smrti, avtorske pravice postanejo last dediščine človeštva, s čemer preidejo v javno domeno.

Če so vas torej pritegnila teozofska učenja in če bi radi, da zaživijo v vašem življenju, potem jih PREVAJAJTE in OBJAVLJAJTE v svojem jeziku in v svojem življenju. In začnete lahko s posameznimi mislimi, citati - našli jih boste na tej odlični teozofski spletni strani: http://www.katinkahesselink.net/other/i_quotations.html

Dolžnost Teozofskega Društva je skrb, da v človeku živi njegova duhovna intuicija.
S pomočjo teozofije se bo človekova mentalna in psihična rast odvijala skladno z njegovim moralnim razvojem.
H. P. Blavatsky

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji