Vtisi o doktorski disertaciji G. J. Tilletta,
“Charles Webster Leadbeater, 1854-1934: A Biographical Study”

Anton Rozman

Nobenega dvoma ni, da je doktorska disertacija G. J. Tilletta, “Charles Webster Leadbeater, 1854-1934: A Biographical Study”, zelo dragocen vir podatkov o zgodovini Teozofskega društva. Predstavlja zelo zanimivo branje tega, kar bi lahko poimenovali “Teozofska prevzetnost in pristranost” in kar me sili v to, da zapišem svoje vtise o tem pomembnem in zanimivem delu.

Najbolj sporno vprašanje v teozofskih krogih, ki ga obravnava g. J. Tillett, je gotovo domneva, da je bil Charles Webster Leadbeater dejansko spolni sprevrženec in črni mag.

Povsem jasno je, da je C.W.L. sam priznal, da je učil dečke, ki so mu bili zaupani, določene prakse, ki je bila na splošno obravnavana kot nemoralna in da je to dejstvo skrival pred starši teh otrok. Po drugi strani pa se zdijo obtožbe, da je bil dejansko v fizičnem stiku z dečki, ko jih je vpeljeval v te in nekatere še bolj zlovešče prakse in obrede, manj gotove, saj so te obtožbe izrekali ljudje, na katere bi lahko gledali kot na “šibke priče”, ker so imele nek politični ali oseben interes za preganjanje C.W.L.-ja. Ker je te obtožbe sodnik v edinem sodnem procesu, zavrnil kot lažne, avstralska policija pa ocenila kot premalo podprte, da bi bilo mogoče na njih podlagi vložiti tožbo, ne moremo reči, da so se izkazale za dokazana dejstva. Po mojem mnenju zato resnica o tej stvari ostaja skrita. Toda, ker z vsakim novim dnem prihajajo na svetlo nova dejstva o zloveščih ritualih, v katere je vključena tako-imenovana “svetovna elita”, te obtožbe ne bi smeli z lahkoto zavrniti, ne glede na to, kako šokantne so.

Toda bolj kot osebnost C.W.L.-ja in njegovi prestopki me zanimajo posledice, ki ga je imela tako-imenovana “Afera Leadbeater” na T.D. in način, na katerega se je društvo spopadlo z njo.

Zdi se, da je bil glavni vzgib staršev, ki so zaupali svoje otroke C.W.L.-ju, stremljenje, da bi bili njihovi dečki in deklice deležni naprednega “okultnega urjenja”, ne glede na to, kaj to pravzaprav pomeni, in da je le-to predstavljalo del dejavnosti Ezoterične Sekcije, saj se zdi, da so bili starši teh otrok pomembni člani te organizacije. Do tega sklepa lahko pridemo tudi zaradi tega, ker je Annie Besant, Zunanji Načelnik E.S. hotela iz E.S. izključiti vse, ki so sodelovali pri tem, da je afera postala javna.

Normalno bi torej bilo, da bi problem obravnavali in rešili znotraj te organizacije. Toda po izmenjavi nekaj pisem med visokimi uradniki E.S. v Ameriki in Z.N. E.S., v katerih je bila podana zahteva po takojšnji raziskavi in ukrepih, ki pa ni naletela na ustrezen odziv, je predsednik ameriške sekcije T.D. poslal cirkularno pismo vsem ameriškim članom T.D., v katerem je obravnaval domnevno nemoralno ravnanje C.W.L.-ja. Na ta način je “afera” postala problem T.D.

Ameriški člani so nato začeli s postopki, da bi C.W.L.-ja izključili iz T.D. Njihov predstavnik se je srečal s predsednikom T.D., Henryjem Stillom Olcottom, generalnim sekretarjem angleške sekcije in uradniki C.W.L.-jeve matične lože. H.S.O., ki naj bi se v skladu s pravili avtonomno odločil o tej stvari ali pa jo predal v obravnavo Generalnemu Svetu, je namesto tega imenoval ad hoc odbor, ki je povabil C.W.L.-ja na razpravo za zaprtimi vrati. Rezultat je bil, da je C.W.L. podal ostavko na položaj posebnega predsednikovega odposlanca in izstopil iz T.D.

Kaj se je mogoče naučiti iz te zgodbe? Prvič, da sta bila T.D. in E.S. tesno povezani organizaciji. Drugič, da E.S. ni bila sposobna razrešiti nekega svojega notranjega problema. Tretjič, da je E.S. prenesla problem na T.D., ki se ga je rešil na način, ki ni bil v skladu s pravili društva. Z drugimi besedami, organizacija, ki na bi se ukvarjala predvsem z moralno vzgojo svojih članov, ni bila sposobna razrešiti nekaterih osnovnih etičnih vprašanj, ki so bila povezana s problemom, ampak je ta vroč kostanj prenesla na T.D., ki se ga je skušalo rešiti s čim manj škode za lastno javno podobo. Namesto, da bi se lotila problema spolnosti na raziskovalen način in sprožila splošno razpravo o tem vprašanju, sta E.S. in T.D. skušala neuspešno pomesti problem pod preprogo, tako da še do današnjih dni razvnema odnose znotraj T.D. in njegove odnose z drugimi teozofskimi organizacijami.

Drugo pomembno vprašanje je C.W.L.-jevo napačno predstavljanje datuma rojstva. Zdi se, da je dobro dokumentirano dejstvo, da je bil rojen sedem let pozneje kot je trdil. In ker je to dejstvo povezano z njegovim domnevnim prvim srečanjem z Mojstrom, to postavlja celotno njegovo tolmačenje njegovih odnosov s Starejšimi Brati pod vprašaj. V zgodnjem obdobju njegovega življenja obstajajo še drugi dogodki, ki nakazujejo, glede na to, kako jih je sam prikazal, na pretirano razvito domišljijo, brez resne povezave z realnostjo in s težnjo, da bi dramatiziral in poveličal svojo osebno vlogo v teh dogodkih.

Tretje vprašaje so C.W.L.-jeve jasnovidne sposobnosti. Osebno nimam kakšnih posebnih naravnih darov na tem polju niti kakšnega posebnega interesa, da bi te sposobnosti razvil, tako da ne morem komentirati C.W.L.-jevih trditev na podlagi lastne izkušnje.

To, kar se zdaj zdijo do določene mere znanstveno potrjena dejstva, potrjujejo C.W.L.-jev pomemben prispevek na področju normalno nevidnega dela človeške narave - ustroja človeške aure in čaker. Vendar pa se zdi, da dlje od fizične ravni, ko so se oddaljevale C.W.L.-jeve jasnovidne raziskave, bolj so bile te pod vplivom omenjenih teženj njegovega značaja. Zdi se, da je skušal svoje subjektivne izkušnje in videnja na višjih ravneh prikazati kot objektivna dejstva v naravi. Res je, da je trdil, da so ta videnja potrdili drugi sodelavci v teh raziskavah, vendar pa se te trditve ne odražajo v neki obliki znanstvene raziskave, navedena pa niso bila niti imena sodelavcev. Namesto tega so bile predstavljene kot avtoritativne trdive v obliki knjig.

Toda še enkrat bom poskušal odkriti predvsem posledice, ki so ga imele C.W.L.-jeve trditve na delovanje T.D. in to, kako se je slednje spopadlo z njimi. Zdi se, da so bile tudi te raziskave del “okultnega dela” znotraj E.S. in del “okultnega urjenja” članov te organizacije. Rezultati so bili nato vsiljeni članom T.D. v obliki predavanj in sprejeti kot dokazana dejstva. T.D. v zvezi s svojim tretjim ciljem delovanja: raziskovanjem nepojasnjenih zakonov Narave in latentnih moči v človeku, ni razvilo nobenih posebnih dejavnosti in znanstvenih orodij.

Četrto vprašanje je določena povezava predhodnih dveh, in sicer C.W.L.-jev odnos do Mojstrov in njegovih jasnovidnih izkušenj. Po mojem mnenju je predstavil namišljeno Hierarhijo Mojstrov in njenega vpliva na posle T.D. in svet na splošno. In zopet se je to delo odvijalo znotraj E.S. in bilo nato predstavljeno članom T.D. kot dokazana dejstva.

Človek bi pričakoval, da bi bila boleča izkušnja s kampanjo “Prihoda Svetovnega Učitelja” dovolj poučna lekcija za T.D., da bi skušalo spremeniti svoj pristop do E.S. in “razodetij” ter razviti “izkustvene” znanstvene metode pri uresničevanju svojih ciljev, vendar pa se zdi, da vse do današnjih dni ni našlo dovolj moči, da bi se znebilo te dvomljive dediščine.

Vendar po mojem mnenju ni pošteno, če vso krivdo za takšne razmere pripišemo zgolj C.W.L. Že H.P.B. je bila namreč tista, ki je zahtevala od članov T.D. verovanje v obstoj Mojstrov in nje same kot Njihove poslanke. Ona je sicer imela trdno osnovo za takšne zahteve, vendar pa se verjetno ni zavedala posledic, ki ga bodo le-te imele na delovanje T.D. Že sama se je morala soočiti z reakcijo v obliki obtožb, da si je Mojstre izmislila in potvorila Njihova pisma. In ko se je morala spopasti z dejstvom, da je H.S.O. gledal na to problematiko kot na vprašanje zasebnega prepričanja vsakega člana in da je dosegel, da društvo ne bo vključeno v nobeno tovrstno razpravo na sodišču, je oblikovala E.S., ki naj bi promovirala ezoterično učenje. Ker so bili že na samem začetku delovanja E.S. prisotni problemi glede odnosa med E.S. in T.D., so bila izdana zagotovila, da med njima ni nobene uradne povezave, vendar pa je v realnem življenju H.P.B. ohranila velik vpliv na delovanje T.D. in oblikovala Evropsko Sekcijo pod lastnim predsedovanjem. Na ta način se je oblikoval model, po katerem je lahko Zunanji Načelnik E.S. samovoljno presodil (z besedami H.P.B.), ali je T.D. lojalno Stvari, in da se ga je mogoče, če ni, znebiti kot prahu z nog. (Več o zgodnji zgodovini E.S. je mogoče izvedeti v naslednjem angleškem besedilu.)

Pravi odnos med E.S. in T.D. in omenjeni model delovanja sta se nato izrazila v tako-imenovanem “Primeru Judge”, ko sta se W.Q. Judge in A. Besant spopadla za položaj Z.N. E.S., kar se je končalo s razcepom v T.D.

Med preostalim obdobjem predsedovanja H.S.O. in A.B. kot Z.N. E.S. je bil soobstoj E.S. in T.D. verjetno najbolj miren v celotni zgodovini T.D., saj je H.S.O. varoval ustavno platformo T.D., medtem ko se je A.B. zavedala vpliva, ki ga lahko E.S. vsili T.D.

Tako je H.S.O. to ustavno platformo Teozofskega društva predstavil na naslednji način:

“Skrivnost trajne življenjske moči Društva je v tem, da je njegova platforma zasnovana na takšen način, da izključuje vse dogme, vsa družbena nasprotja, vse vzroke za spopadanja in razhajanja ki jih povzročajo vprašanja spola, barve kože, religije in družbenega položaja, ter opredeljuje altruizem, strpnost, miroljubnost in bratstvo kot temeljne kamne, na katerih počiva ... Eden od ugovorov, ki se pojavlja dokaj vztrajno ... je ta, da, medtem ko govorimo o tem, da je naš glavni ideal bratstvo, ne naredimo nič, da bi ga praktično odražali ... Ti pogledi temeljijo na povsem napačnem razumevanju ustavnega značaja našega Društva. Njegov cilj je, da sproža ideje, ki bi lahko koristile celotnemu svetu, da poda jasna in pravična pojmovanja o dolžnosti človeka do človeka, o načinu, kako zagotoviti mir in dobronamernost med narodi, pokazati, kako lahko posameznik zagotovi srečo samemu sebi in jo razširi v svojo okolico z vztrajanjem pri določenemu načinu ravnanja, in kako je mogoče razpršiti nevednost, ki jo je veliki adept Buddha opredelil za vir vseh človeških nesreč. Eden od njegovih glavnih ciljev je, da odkrije in poglobi temeljno osnovo, na kateri počivajo vsi religiozni sistemi in omogoči ljudem, da se znebijo vsake sence dogme, tako da lahko postanejo strpni in razumevajoči do vseh ljudi drugih ver kot do svoje lastne. Nikoli nismo niti sanjali, da bi v okviru našega Društva kopičili denar, da bi organizirali kakršno koli vrsto društev, najsi družbenih, religioznih ali komercialnih, in jaz sem že od začetka zoperstavil vsakemu poskusu, da bi se ga naredilo odgovornega za zasebna nagnjenja in predsodke njegovih članov, zavračajoč in toto vsak postopek, najsi na videz sam po sebi še tako nedolžen, ki bi lahko prerasel v vrzel v naši ustavni nevtralnosti. Člani francoske sekcije se bodo spomnili, da sem moral prav nedavno tega uradno preprečiti sprejetje resolucije, ki naj bi izražala naklonjenost Društva do dela Peace Society. Če bomo enkrat začeli s tem nepremišljenim oddaljevanjem od našega nevtralnega stališča, ki smo ga uspeli vzgojiti in razviti ter začeli izražati našo kolektivno naklonjenost do družbenih, proti-alkoholnih, vegetarijanskih, proti-suženjskih, ezoteričnih, masonskih, političnih in dobrodelnih društev, bomo kmalu zašli v kaos; naše resolucije naklonjenosti bodo kmalu postale blago na trgu in vse naše sedanje dostojanstvo bo žrtvovano za izlive nenadzorovane sentimentalnosti. Težko mi je, ko moram izgovarjati to besedo opozorila, toda raje bi stokrat žrtvoval prijateljsko mnenje mojih kolegov kot pa ostal tiho, ko skušajo v svoji neizkušenosti zapeljati naš voz na rob propada, na katerega vznožju ležijo kupi razvalin ... Upam, da vsi razumete, da medtem, ko branim pravice Društva kot organizacije, nimam niti najmanjše želje ali misli, da bi se tudi v najmanjši meri vmešaval v svobodo posameznika. Povsem nasprotno, naklonjen sem in opogumljam vsako težnjo mojih kolegov, da se pridružijo gibanjem, ki težijo v smeri javnega dobra ... Druga pritožba pravi, da smo odgovorni za celo kopico okultnih društev ... Nobenemu od vas, starejših članov, mi ni potrebno govoriti, da Društvo, ne le, da ni odgovorno za te drobne centre sebičnosti in vraževerja, ampak so ti nezdružljivi z njegovim idealom ... Psihično sposobnost, ki stoji kot oster meč v kotu sobe, je mogoče porabiti za dober ali zal namen. Posedovanje jasnovidnosti - najsi usmerjene v preteklost ali v prihodnost - jasnoslišnosti, moči govoriti ali pisati v neznanih jezikih, premikanja težkih predmetov brez dotika, branja misli, potovanja v astralnem telesu, precipitiranja slik ali zapisov na papir ali nek drug material, videti in opisovati odsotne osebe, itd., ni prav noben dokaz za čistost ali za vzvišenost značaja ali za duhovno razvitost. Poznal sem osebe z redkimi darovi v eni ali drugi od teh smeri, ki pa so bile nemoralne v svojih navadah in lažne v svojem izražanju. Patanjali nas še posebej svari naj se za vsako ceno izogibamo sledenju tem sprijenim psihičnim močem na stran poti, ki vodijo romarja stran od ravne poti proti vrhu gore duhovnega razvoja. So le zalega, ki plava na površini vode, preko katere moramo pognati barko našega višjega jaza, da bi dospeli do pristana adeptstva ... Rad bi vtisnil v vaše misli, da ni bolj nevarne ovire na naši Poti Navzgor kot je lahkovernost. Prva velika lekcija, ki jo Adept Mojster preda svojemu učencu, je ta, naj v vseh stvareh uporablja svojo razsodnost in zdrav razum; nobeno učenje naj ne bo sprejeto kot navdihnjeno, noben učitelj kot nezmotljiv. “Deluj,” mi je napisal Mojster na začetku mojega učeništva, “kot da nas ne bi bilo. Opravi svojo dolžnost tako kot jo vidiš in pusti, da rezultati sami poskrbijo zase. Od nas ne pričakuj ničesar, pa vendar bodi pripravljen na vsako stvar.” To je bila zame življenjska lekcija in odtlej sem se je držal po svojih najboljših močeh. V najbolj zgodnjih dneh sem imel težnjo, da sem sprejemal učenja, ki sem jih dobil preko Madame Blavatsky, skoraj kot nesporna: nisem se bal slepo slediti njenim navodilom, ker sem mislil, da bi sicer morda lahko bil nehote neposlušen do želja Mojstrov. Toda izkušnja me je tega ozdravila in me vrnila nazaj k rabi mojega zdravega razuma, kar nisem odtlej nikoli obžaloval. To lekcijo predajam vam začetnikom, v upanju, da boste na zgodnjih stopnjah svoje življenjske poti voljno prisluhnili nasvetu starejšega brata, katerega izkušnja v psihičnih stvareh je stara že petdeset let.”

Medtem ko je A.B. predstavila vpliv E.S. na T.D. na sledeč način:

“V T.D. imamo nenavadno mešanico. Eksoterično društvo je čisto demokratično – to moramo v celoti priznati. Po drugi strani pa imamo Ezoterično telo, ki je po svoji ustavi praktično avtokratično. ... Obstoj tajnega telesa, ki vlada zunanjemu Društvu, je pravila T.D. naredilo za golo farso, saj je le-to v celoti odvisno od milosti notranjega ... Vse razlike, ki so se pojavile med Polkovnikom in mano, so bile dejansko le na tej točki; ni mogel verjeti, da mislim resno, ko pravim, da ne bom uporabila E.S. proti njemu, a počasi je to le sprejel ... Največja moč bo vedno v rokah E.S. in ne v rokah vodje Društva ... Jaz vem, da uživam skoraj neopravičljivo oblast. To je razlog, zakaj nekateri ljudje govorijo, da E.S.T. ne bi smela obstajati. Toda vi njenega obstoja ne morete preprečiti; članom ne morete reči, da se ne smejo pridružiti tajnemu Društvu, tako da ni nobene oblasti v družbi, ki bi ukazala, da ne sme obstajati; mi moramo prepoznati nevarnost in jo nevtralizirati. V zadnji petnajstih letih bi lahko kadar koli matirala Polkovnika na kateri koli točki, ki bi jo izbrala, tako da ne vidim, kako bi se Društvo lahko branilo pred to nevarnostjo; ni mogoče nevtralizirati avtoritete nekoga, na katerega tisoči gledajo kot na duhovnega učitelja.”

Toda po smrti H.S.O. (edinega predsednika T.D., ki je bil sposoben braniti njegovo ustavno platformo), ko je predsednica postala A.B. in obenem ohranila položaj Z.N. E.S., je postal problem, ki ga je omenila v zgornjem odlomku, akuten. Zdi se, da ni bila sposobna rešiti problema, ki je postal obenem njen notranji boj - braniti Društvo pred duhovno avtoriteto. Ko je povabila C.W.L. (na katerega je očitno gledala kot na duhovno avtoriteto) nazaj v T.D. in E.S. je začela navznoter uničevati ustavno platformo in moralni značaj T.D. Rezultat tega koraka je bil ta, da je Društvo zapustil velik del angleške sekcije. Z vpeljevanjem drugih, bolj ali manj skrivnih skupin, pa je še nadalje škodovala T.D., kajti rezultat teh dejavnosti je bil ta, da je Društvo zapustila praktično celotna nemška sekcija in številni člani drugih. In morda je najbolj slikovit opis ravnanja A.B. v tistih letih podal njen sodelavec Bhagavan Das, ki je zapisal, da sta ravnanje A.B. opredeljevali dve želji, “želja ‘rešiti’ človeštvo in želja ‘biti obravnavana kot Rešitelj’ človeštva”. (Angleško besedilo pisma Bhagavan Dasa uredniku revije The Christian Commonwealth.)

Vendar pa mislim, da ni korektno reči, da je bila A.B. povsem pod vplivom C.W.L. in da ni poskušala ohraniti avtonomno stališče v zvezi z delovanjem T.D. Tako G. J. Tillett na primer piše, da je leta 1920 probleme “sprožalo opravljanje o Leadbeatru, še posebej v ZDA, tako da je zaradi tega tam začasno ustavila delovanje E.S. ter izdala ultimat, da bodo teozofi najsi delovali z njo in Leadbeatrom, ali pa sploh ne bodo delovali v T.D. in E.S.” Toda razmere v ameriški sekciji so bile po mojem mnenju veliko bolj zapletene in povezane z “Gibanjem nazaj k Blavatsky” in “Ligo v smeri demokracije” ter volitvami novega generalnega sekretarja ameriške sekcije, pri čemer je A.B. obdržala zelo demokratično držo rekoč, da se ne more vmešavati v notranje zadeve sekcije in je v ta namen za eno leto razpustila E.S. v Ameriki. Vedeti moramo tudi, da je med predsedovanjem A.B. Generalni Svet sprejel dve zelo pomembni deklaraciji o svobodi Društva in o svobodi mišljenja, ne glede na to, kako skromno sta bili nato uporabljeni v praksi. Iz besed Ernesta Wooda se namreč lahko poučimo, da je C.W.L. deloval tudi za hrbtom A.B. in uporabljal E.S. in njen vpliv za “politične” namene:

Rekel mi je: “Poskusiti moramo spraviti na položaj generalnih sekretarjev v čim več deželah kot je mogoče naše ljudi.” Napisal je mnogo pisem, ki so namigovala, katere določene osebe so najbolj primerne. Nisem se spraševal glede njegove gorečnosti in iskrenosti, vendar pa sem mislil, da bi moral izstopiti in začeti z novim društvom po svojih usmeritvah, ki so bile povsem drugačne od tistih, za katere je bilo namenjeno Teozofsko društvo. Vendar pa je uspel utreti svojo pot na račun svoje izjemne vztrajnosti.

Vendar pa je odlomek v G. J. Tillettovem delu, ki me je najbolj globoko pretresel, naslednji:

“Oktobra sta Krishna in g. Besant, skupaj z Jinarajadaso in njegovo ženo, odpotovala z ladjo v Indijo. Njihova namestitev je bila, kot vedno, v prvem razredu, in, spet kot vedno, plačana s strani premožne dr. Mary Rocke, katere denar se je radodarno izlival v vse vrste teozofskih podvigov, vključno z amfiteatrom v Balmoralu. Ko je ladja plula skozi Rdeče morje, je dr. Rocke padla po stopnicah, si zlomila hrbtenico in umrla. Potovala je v drugem razredu, ker si ni mogla privoščiti luksuza, ki ga je priskrbela svojim okultno nadrejenim, tako da so jo preprosto pokopali v morje, ne da bi za to drugi vedeli. Ko je nekdo od njih odšel v drugi razred, da bi pogledal, kako je njo, je prejel novice o njeni smrti. Krishna je bil zaradi tega zelo vznemirjen.”

Jaz mislim, da ta odlomek bolj kot kateri koli drugi odseva žalostno situacijo v T.D. in kako so bili in so obravnavani redni člani, ki so in še finančno in drugače podpirajo svoje teozofske voditelje.

Naslednja podobna, dobro predstavljena stvar v delu G. J. Tilletta, je dokaj razširjena navada v družbi, ki pa je človek ne bi pričakoval v organizaciji kot je T.D. To je navada obrekovanja, govorjenja javno in zasebno o neki osebi na povsem drugačen način. Zdi se, da se je v času C.W.L. ta navada razvila v posebno metodo za doseganje prevlade lastnih pogledov in stališč.

Ko to metodo uporabi oseba, ki jo drugi obravnavajo kot duhovnega voditelja, je izjemno učinkovita in obenem izjemno neetična. In zdi se, da jo je C.W.L. uporabljal dokaj redno v podporo svojim teorijam, še posebej v zvezi s “Prihodom Učitelja Sveta”, ko se je izkazalo, da gredo stvari v drugo smer kot jih je on prerokoval. Še več, imel je navado diskreditirati nasprotne poglede in trditve kot izražanje Temnih Sil, ki so obsedle in zavajale osebe z drugačnimi pogledi. Obravnavan kot jasnovidna avtoriteta, ki ima domnevno zmožnost brati vzgibe drugih oseb in ki je v stalnem stiku z Mojstri, je učinkovito uporabljal to nerazumno lahkovernost, da bi dosegel in ohranil svoj že omenjen politični vpliv v Društvu.

Zdi se, da je ta metoda, povezana z željo “biti obravnavan kot Rešitelj” (vsaj Društva in “Prave teozofije”, če že ne celotnega sveta), še vedno močno prisotna med člani E.S. in da zato še naprej predstavlja resno moralno oviro v življenju T.D.

Toda, kakor omenjeno, E.S. ni bila edina aktivnost, ki je vplivala na značaj T.D. Da bi dobili vtis o razponu iniciativ, ki jih je sprožilo T.D., še posebej v obdobju A.B. in C.W.L., objavljam podatke iz knjige J. Ransom, “A Short History of the Theosophical Society”:

DEJAVNOSTI, KI SO JIH SPROŽILI ALI PODPIRALI ČLANI TEOZOFSKEGA DRUŠTVA

(To je le delni seznam dejavnosti (v angleškem jeziku), ki jim bo potrebno dodati tiste, ki jih bodo dodali tisti, ki nadaljujejo z raziskavo; čisto teozofske dejavnosti niso vključene, ker so večinoma vključene v besedilo Zgodovine.)

1879. - Exhibition of Fine Arts. School of Industries established, Bombay. Aryan Temperance Society, Bombay.

1881. - First Buddhist School, Ceylon.

1882. - Aryan Forefathers Society founded, and establishes 5 Schools, 3 for boys, 2 for girls.

1883. - Schools established: 1 Anglo-Sanskrit, 1 Anglo-vernacular, 1 Hindu, 6 Night Schools for labourers, 7 Sanskrit, 4 Sunday, or Religious, 6 other Schools, 2 Girls’ Schools, etc.

1884. - Collections for Famine Relief. Homeopathic Dispensaries at Bombay and Bareilly. Vaidic Hospital, Lucknow. Schools: 10 Sanskrit, 2 Vaidic, 1 Night School, I Anglo-Sanskrit- Bengalee, and 3 other schools. Aryan Leagues of Honour (Boys).

1885. - Theosophical Publication Fund, for translations of Sanskrit and vernacular works into English. White Lotus Association, Lucknow. Hindu Prakasika Sabha, Maheswaran. Homoeopathic Dispensary, Jubbulpur. Sanmarga (Path of Truth) Sabha. Sanskrit Colleges at Tallur and Vizianagram. 1 Sanskrit School, I Sanskrit College. 1 Hindu Girls School. 3 Sunday Schools for Hindu boys.

1886. - Adyar Library. English day school, Colombo. Hommopathic Dispensary, Hoshangabad. Hindu Janobanratha Sabha, 3 Sanmarga Sabhas. 2 Sanskrit Schools. 3 Sunday Schools. Theosophical Cooperative Association.

1887. - Sanmarga Samaj, Bellary. BAl Sabha.1 Buddhist School, Ceylon. 1 English School, Ceylon. 2 Charitable Dispensaries. Free distribution of food, blankets and medicines. Purity Alliance and Mitra Bilas, for Hindus and Mohammedans. Sabha for protection of cows. 6 Schools: boys, girls, and infants.

1888. - Free distribution of food and medicines. 1 Sanskrit School. 2 Vernacular Schools , Ceylon . Hindu Girls’ Schools.

1890. - Aryan Press, in charge of John M. Pryse ( U.S.A. ); Blavatsky Press, London, in charge of James Pryse. Bow Club for Working Girls, founded by H.P.B. Christo-Theosophical Society. 5 Buddhist Girls Schools. Wilhelmina Caterina Theosophical School, Amsterdam.

1891. - League of Theosophical Workers. Working Women’s Club, Bow, London. Theosophical Research Society. 3 Schools in Ceylon. Industrial School Kandy. Sanghamitta Girls’ School, Ceylon. Theo­sophical Research Society, Melbourne.

1892. - Lotus Circle, New York. 13 Schools, Sinhalese and vernacular, Ceylon.

1893. - Hindu Boys Association. Lotus Club for Men, London . Washerwomen’s League, London . Creches, soup kitchens, sewing and debating classes, Sunday classes and Girls’ Guilds established. Musaeus School (and Orphanage) for Buddhist Girls, Colombo .

1894. - “Hands across the Sea,” International Correspondence League. Pariah Schools started by Col. Olcott. Young Men’s Arya Union, Calcutta. H.P.B. Sanskrit School, Jullundur.

1895. - Ananda Buddhist College. Many Buddhist Schools now established in Ceylon. Anglo-Sanskrit School, Bankipur.

1896. - Famine Relief Committees, India. Pariah School, Madras.

1897. - Kandy T.S. has 30 Schools. Ceylon has 105 Schools under The Society’s Supervision.

1898. - Central Hindu College, Benares. H.P.B. School, Madras.

1899. - Golden Chain. Damodar Free School opened.

1901. - Tiravallur School, Madras. Women’s Educational League, Adyar.

1902. - Universal Co- Freemasonry vigorously promoted by Mrs. Besant, and T.S. members.

1903. - Sanatana Dharma Examination, founded by D. M. Goculdas and K. M. Shroff.

1904. - Buddhist Young Men’s Union, Galle, Ceylon.

1905. - Schools at Delhi and Lahore affiliated. Olcott Panchama Free Schools incorporated.

1906. - Famine Relief Fund. Charity Dispensary, Srinagar. Jhansi Orphanage.

1907. - Adyar Dispensary. Association for Research in Mystic Tradition. Bureau of Theosophical Activities. Olcott Teachers’ Association.

1908. - Theosophical Order of Service. Sons of India. Daughters of India. Bureau of Theosophical Activities. Round Table.

1909. - Braille League. League against Vaccination, Vivisection, etc. Corespondence League, New York.

1910. - Order of the Rising Sun, India. Philosophic Society, Geneva.

1911. - Order of the Star in the East. Distressed Indian Students Aid Committee. Young People’s Association, Finland. Arts and Crafts Guild, New Zealand. Much educational work: - 6 new Buddhist Schools; total now 220; 4 new schools in Burma.

1912. - Temple of the Rosy Cross. Order of Theosophical Sannyasis. T. O. S. very active: Preparation League of Healers, Redemption League, Humane Research League. League of St. Christopher, Prayer League, Poor Children’s Clothing League, Education League, Servers of the Blind, League for Daily Meditation, League of the Seven M’s, Java, (Temperance). Friends of India. Science, Religion and Art Leagues, U.S.A. Imperial Services League of modern Thought, England.

1913. - Theosophical Educational Trust Incorporated. Order of World Peace, Holland. Esperanto League. League to Help the Women’s Movement. Guild of the Mysteries of God. Circle of Prayer. Peace, Education and Theosophical Propaganda Leagues, Belgium. Much Educational work, India and Ceylon. Brotherhood of Arts, later be­came International Fellowship of Arts and Crafts.

1914. - Theosophical Bank Ltd., Finland. Thinkers’ League of Sailors, England. Various Leagues, Java. Young Mens’ Indian Association. Educational: 4 schools handed over to T. E. T., Burma; 5 new Buddhist Schools, Ceylon.

1915. - Arts League (Adyar). Theosophical Educational Society, U.S.A. Home Rule League, India. T. E. T. has 18 educational institutions under its control, India. Madanapalle College, India. Letchworth School, England. Madras Parliament formed by Mrs. Besant. League of Parents and Teachers. International High School for Philosophy, Amersfoort, Holland. First Red Cross Circle in N. S. W. Theosophical Fraternity in Education, Eng.

1916. - Brotherhood of Arts. Pioneer Movement (training for Service). Women’s College, Benares . The Young Age (help in hospitals, prisons, etc.). Theosophical Fraternity in Education, Eng. East End Reading Room, London . Workers Educational Union . House-holders’ War League of Thought. Liberal Catholic Church. Many Bureaux in U.S.A. T.O.S. groups: Braille Postal Mission; Correspondence; Music; Mystic Drama;Prison work, etc. Inter-Collegiate Theosophical Club , U.S.A.

1917. - Fraternity of Art , France. Womens’ Indian Association. Servants of the Star. Brothers of Service. Society for the Promotion of National Education. T.O.S. in Russia: Circle of Servers. Animal and Bird Protection Association; Fraternity in Education, India. The Civil Ambulance, started by F.T.S., and Civic Association, inaugurated by F.T.S. Sydney. Lotus Bureau, U.S.A. Brackenhill Theosophical Home, England.

1918. - Bande Islam (under Theosophical influence): International School for Philosophy. Hindu University: College of Science in Madras, College of Agriculture in Adyar. S.P.N.E. and T.E.T. amalgamate. Boy Scout Movement in India, organised by Mrs. Besant. Press League, Australia. Theosophical School, Krotona, Calif. Vasanta Garden School. New Zealand. Morven Garden School, Sydney. Britain and India League, England.

1919. - International Correspondence League. International Fraternity in Education, England. T.O.S. in Belgium, Leagues of Helping, 40 Groups. Theosophical Fraternity in Nursing, England. Order of Field Servers, U.S.A., to supply speakers for Lodges. Theosophical School and College, Auckland, N. Z. Training College for Teachers, Adyar. Sydney, N.S.W. members actively foster Vegetarian Movement, Crema­tion Society, Health Society, Free Kindergartens. Belgium: The Theosophical Society joined with others to form Federation des Societies des Culture Morale. Theatre Arts Alliance. Krotona.

1920. - Society of the Starry Cross. Fellowship of Teachers. Karma and Reincarnation League, U.S.A. Rose-Cross Finnish Occult Society. Practical Idealists Movement, Holland.

1921. - T.O.S. many Groups in Europe, lava, etc. Political Clubs, India. New Education Fellowship.

1922. - Brahmavidyashrama opened; Theosophical Workers Co­-Operative Credit Society, Adyar.

1923. - Young Theosophist movement begins, India. T. S. Muslim League. T.O.S. now working in “22 additional countries.” Theosophen­heim established. Vienna.

1924. - Young Theosophists, India, inaugurate Health Week, Food Relief, First Aid to Pilgrims.

1925. - Theosophical World University. Educational Work in China, Besant School for Girls established. Theosophical Lyceum, Hilversum, Holland. Theosophical Home for Aged Gentlewomen, Brisbane Lodge. ­ Bharata Samaj, Adyar.

1926. - 2GB established, Sydney. Fraternidade, Portugal. Australia-India League. Besant Academy for the People, China. Theosophical News Bureau, London . Association of Hebrew Theosophists. Youth Movement, Ceylon.

1927. - International League of Theosophist Doctors. Theosophical Medical League.

1928. - China :3 Theosophical Evening Free Schools for Boys, and a free vernacular school for Girls. Various movements for Temperance and for Intellectual Studies supported, Czechoslovakia. Women’s Welfare Trust. Kashmir.

1929. - “Advance Australia” News Service. Roumanian members support various public movements;and the same in Ceylon and Brazil.

1930. - The Guild of Australian Motherhood.

1931. - Adyar Baby Welcome. Support for Peace Movement, Mexico. Healing of Nations, Yugoslavia.

1932. - Medical Group for Healing, Poland. Humanitarian League, Rangoon. “Peace Week” in Geneva. Pemitram Tjahja (Friends of the Light) to help poor people to understand Theosophy, Java. Bellamy Club, Holland and S. Africa. Native Welfare, S. Africa. Medical Group for Healing, Poland. Humanitarian League, Burma.

1933. - Brotherhood Federation. Society for Radio Propaganda, Holland, Greater America Plan, U.S.A.

1934. - Besant Memorial School, Adyar. Children’s Circle and Ladies’ Club, Helsinki.

1935. - L’Entre’aide Theosophique, France. First Animal Welfare Society, Japan.

1936. - International Academy of the Arts, Adyar. Youth Movement, Italy. Theosophical Radio Station, Luz de Valle Lodge, Colombia. Livraria Encyclopedica Internacional, Brazil, to promote translation of Theosophical literature.

1937. - Philippine Theosophical Institute.

Vse te dejavnosti kažejo na ogromno delo, ki so ga opravili člani Teozofskega društva, in na vpliv, ki ga je to imelo na družbo na splošno. Toda po drugi strani kažejo na to, kako se je T.D. v precejšnji meri oddaljilo od svoje ustavne platforme in opredeljenih ciljev, kakor jih je predstavil H.S.O., tako da se dandanes nahajamo v situaciji, ki bi jo morda lahko opredelili kot “kriza identitete”.

Zaradi tega razloga je mnogo teozofov, ki trdijo, da je bil vpliv C.W.L. in A.B. na T.D. tako škodljiv, da bi bilo potrebno njuno delo povsem zavreči. Toda, kako naj zavržemo zgodovino? Ne moremo je; lahko pa se od nje nekaj naučimo, da ne bi ponavljali istih napak.

C.W.L. in A.B. ne bi dosegla tako avtoritativnega položaja v T.D., če ne bi bila v T.D. prisotna institucionalna hiba v obliki E.S., ki je institucionalizirala njuno avtoritativno vlogo. In prav tako ne bi mogla doseči takšnega vpliva v T.D., če ne bi obstajali med člani E.S. in T.D. nekatere težnje, ki so omogočile cvetenje njunega “nezdravega” vpliva. Kaj so te težnje? No, našteti je mogoče vsaj nekatere: težnja verjeti, namesto raziskovati in razumeti; težnja ne prevzemati odgovornosti, ampak jo prenesti na voditelje; težnja postati “nekdo”, po možnosti nekaj več od svojih sočlanov, in tako naprej.

In vidimo lahko, da so omenjena institucionalna hiba in težnje še vedno prisotne v T.D. in da ohranjajo iste probleme, ki so bili prisotni v času C.W.L. in A.B. In v T.D. so še vedno prisotne številne dejavnosti, ki odmikajo Društvo od njegovega ustavnega okvirja in njegovih ciljev ter namena njegovega obstoja.

Spomnimo se na cilje in namen obstoja T.D.:

1. Oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva brez razlikovanja po rasi, veroizpovedi, kasti ali barvi.
2. Opogumljati preučevanje primerjalne religije, filozofije in znanosti.
3. Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku.

“Da bi se naši nauki lahko dejavno odzvali na tako-imenovani moralni kodeks ali ideje o resnicoljubnosti, čistosti, samo-odpovedovanju, dobrodelnosti, itd., moramo pridigati in širiti poznavanje Teozofije.”

Ali je delo T.D. resnično posvečeno preučevanju primerjalne religije, filozofije in znanosti ter raziskovanju nepojasnjenih zakonov narave in latentnih moči v človeku, razvoju in uporabi znanstvenih metod za ta študij, raziskovanju družbenega okolja in iskanju najboljših metod za promocijo teozofije v posebnih okoliščinah, in tako dalje, in tako dalje (Preberite tudi I. K. Taimni, Načela teozofskega dela.)? Ali res oblikujemo jedro bratstva? Ali naši nauki dejansko vplivajo na svet, če imamo sami resne probleme z moralnostjo? Ali res pridigamo in populariziramo teozofijo do potrebne mere?

Zdi se, kot da ne vemo, kakšni vrsti društva smo se pridružili!

Pogosto je mogoče slišati trditve, da so dela C.W.L. in A.B. določno škodljiva in da bi moralo T.D. prenehati z njih promocijo in prodajo. Poleg dejstva, da ima T.D. le malo vpliva v tem oziru in da bodo ta dela vseeno promovirana in v prodaji dokler bodo naletela na odziv bralcev, osebno mislim, da je v teh delih veliko vrednih stvari. Bila so vsaj posvečena preučevanju primerjalne religije, filozofije in znanosti ter raziskovanju nepojasnjenih zakonov narave in latentnih moči v človeku, in dokler T.D. ne bo ustvarilo enako vplivne literature na teh poljih, utemeljene na novih znanstvenih odkritjih, bodo pričala o naši nezmožnosti, da bi naredili korak naprej.

V Ključu k teozofiji je o prihodnosti Teozofskega društva HPB napisala, da bo le-ta:

“odvisna skoraj v celoti od stopnje nesebičnosti, gorečnosti in predanosti ter nenazadnje tudi od količine znanja in modrosti, ki jo bodo posedovali tisti člani, od katerih bo odvisno nadaljevanje dela in usmeritev Društva po smrti Ustanoviteljev. ... Ne mislim na tehnično poznavanje ezoteričnega nauka, čeprav je to najbolj pomembno; prej govorim o veliki potrebi po nepristranski in jasni presoji, ki jo bodo morali izraziti naši nasledniki v vodenju Društva. Vsak tak poskus kot je Teozofsko društvo se je hitro končal z neuspehom, ker je slej ko prej degeneriral v sekto, vzpostavil lastne trdne dogme in tako do neprepoznavne stopnje izgubil tisto vitalnost, ki jo lahko nudi le živa resnica.”