Notranja in zunanja duhovnost
Rukmini Devi Arundale

Izvleček iz The Theosophist.

Z vprašanji - kaj je duhovnost? kaj je resnica? kako živeti to resnico? kaj je realnost, in kako jo najdemo? - so se ukvarjali veliki učitelji vseh dob ter podali svoje odgovore, vsak na sebi lasten način. Čeprav smo preučevali njihova učenja in jih poskušali razumeti in o njih meditirati, pa je vseeno čudno, da je naše razumevanje ostalo le na mentalni ravni. Tako smo le razpravljali o resnici, ne da bi jo živeli in izkušali našo notranjo in zunanjo duhovnost.

Največji človekov problem je človek sam in njegov največji sovražnik je njegov lastni jaz, ki poimenuje, razvršča in tehta religiozna učenja in različne zapise ter jih poskuša bolj posedovati kot pa, da bi jih živel v svojem lastnem osebnem življenju, preko čutenj in izkušenj. Nazivi ne pomenijo nič, resnično pomembna so čutenja. Izkušnja enosti življenja in bratstva je čudovita izkušnja in ne le prepričanje; to je notranje spoznanje. Zato, navkljub različnim parapsihološkim raziskavam, navkljub številnim drugim gibanjem za promocijo bratstva, v svetu še vedno prevladuje ozračje popolne shizofrenije. Celo na duhovnem področju obstoja dualnost, neke vrste protislovje med tem, kar se nahaja v notranjosti, in med tem, kar se nahaja v zunanjosti; med tem, kar smo, in med tem, kar bi morali biti; med tem, kar je naše prepričanje, in med tem, kar dejansko počnemo.

Učenja niso pomembna; življenje, ki ga živimo, je tisto, ki je dejansko pomembno. Gospoda Buddho ne spoštujemo zaradi njegovih čudovitih učenj, ampak zaradi čudovite podobe, ki jo v nas ustvari njegovo življenje - podobe umirjenosti in miru. Ko pogledamo na kip Buddhe, čutimo, kot da bi iz njega prihajal dih ljubezni in sočutja. Veliki umetniki so v teh kipih zasnovali blag duh Buddhe. In četudi so narejeni iz kamna, čutimo, kot da bi se skozi njih izražal ta notranji duh. Zato na nas ne vplivajo njegova velika učenja, ampak to, da je Buddha utelešenje učenj, ki jih naslovil na nas.

Iz tega velikega primera se lahko učimo spoznanja, da ne moremo preko duhovnih organizacij, vključno s Teozofskim Društvom, rešiti ali pomagati svetu. Vse predstave o tem, da bomo postali odrešitelji človeštva, so domišljave in smešne. To, kar svet resnično potrebuje, je to, da bi morali poskusiti v naši notranjosti izkusiti globoko čutenje resnične duhovnosti, kar pomeni, da ohranjamo odprtost našega srca in uma ter pripravljenost za osrečevanje drugih. Eden od svetlih primerov takšne osebe je v naših časih Mati Tereza, ki kot kristjanka služi v imenu Krista, a ima odprta vrata za vse, ne glede na religijo, kasto ali prepričanje tistih, ki gredo k njej, četudi bi bili kriminalci. Vsi bi se morali učiti od nje, ali od kogarkoli, ki tako deluje. Ne moremo zapirati vrat tistim, ki iščejo pomoč; ne moremo se opravičiti z izgovorom, da nimamo denarja, možnosti, da bi nudili, niti ne moremo soditi, kdo ravna pravilno in kdo ne. Če smo resnično sočutni, potem moramo biti sočutni tudi do kriminalca - do vsakogar, ki je potrt, ne glede na njegova dejanja.

Buddhovo učenje pravi: “Sovraštva ni mogoče izkoreniniti s sovraštvom, ampak le z ljubeznijo.” To niso le prazne besede, ampak izražajo izkušnjo o znanju in modrosti, ki ima temelj v življenju. Tako lahko je reči, “kaznujte grešnika”. Toda, ali vemo, kako bi mi ravnali v okoliščinah, s katerimi se je moral soočiti grešnik? Ali ne vemo tudi, da nekje v globini svojega srca tudi kriminalec pozna naravo tega, kar je storil? Žugajoči prst tistih, ki se niso znašli v enakem položaju, spodbudi v njem le sovraštvo. To je razlog, zakaj se človek v življenju uči, da mora obsojati in zavračati grešno, vendar ne sovražiti grešnika. Takšno filozofijo so prakticirali Buddha, Mahavira, Shri Krishna in podobni. Mi ne moremo biti takšni, kot so bili oni. Toda lahko razumemo, da duhovnost ne obstaja tam, kjer ni nobenega napora, da bi jo živeli. Mahatma Gandhi in Dr. Besantova sta si ostro nasprotovala v političnih stvareh, vendar pa to ni vplivalo na njuno medsebojno spoštovanje in vrednotenje veličine drugega.

Resnično duhovno življenje ni vstopna pot za nebesa; dejansko, če želimo živeti resnično duhovno življenje, ki ga sestavlja plemenitost odnosov z drugimi, bi morali pozabiti na nebesa. Največji prispevek, ki ga je dala Indija kulturi sveta, je pojmovanje enosti vsega življenja; toda to enost moramo notranje izkušati in zunanje izražati v naših odnosih s soljudmi in z živalmi. Duhovnosti ne dosežemo tako, da o njej govorimo in se o njej učimo. Le, ko duhovnost prakticiramo v našem vsakodnevnem življenju, ne bomo imeli časa o njej govoriti. Dejansko, če skrbno raziščemo življenje, vidimo, da živali bolj izražajo nekatere od najbolj lepih lastnosti in so boljši privrženci filozofije Upanishad kot ljudje. Nimajo veliko želja; želijo si le hrane in ljubezni, in če to dobijo, so povsem zadovoljne. Njihova duhovnost je naravna in preprosta, in tega bi se morala naučiti človeška bitja.

Mnogih lekcij se lahko naučimo z opazovanjem živali in ptic. Če odpremo vrata naših src in smo sprejemljivi, lahko odkrijemo nekaj čudovitega v preprostosti življenja, ki ga živijo živali in tako imenovani ne-vzgojeni ljudje. Sedanji civilizaciji vlada um in naše predstave o duhovnosti temeljijo na našem mentalnem razumevanju. Zato jih analiziramo, jih ubesedimo in jih razdelimo na koščke ter govorimo o tem, kar verjamemo, namesto o tem, kar smo. Edino celovito duhovno življenje je skladnost razumevanja in delovanja. Dejansko, ni duhovnega življenja, ki bi bilo popolnoma ločeno od našega fizičnega življenja, kajti živimo v svetu manifestacije in naša dharma je tukaj in sedaj.

Zato je otroškost veličastna. Ta tip preprostega, naravnega, nežnega izlivanja čutenj je resnična duhovnost, ki bi jo morali postopno vliti v nedolžne ume naših otrok preko novega vzgojnega sistema, tako da bi lahko naravno zrastli v človeška bitja, ki bi imela razumevanje pravega tipa odnosa z vsem.

Življenje vsakega od nas je sestavljeno predvsem iz žalosti, razočaranj in vznemirjenj. To pa ne velja za tiste, ki jim sploh ni mar za življenje, kajti le takšne izkušnje nam pomagajo dozoreti, da lahko pomagamo drugim. Največji učitelj je Življenjem samo; je največji guru. Le preko svojega osebnega življenja, preko stika z naravo okoli nas in preko lastnega navdiha, se lahko učimo največjih lekcij življenja. Če smo naravni in če potrpežljivo ter pozorno prisluhnemo temu, kar nas želi naučiti življenje, lahko vsak od nas postane utelešenje Enega Življenja. Lahko pa tudi opazujemo druge in od njih prejmemo navdih, kajti vsak človek predstavlja edinstven tip posameznika. Drugim lahko pomagamo le, ko ohranjamo odprta srca in ume za tiste, ki so nam blizu, ne pa, da izražamo bratstvo le do tistih, ki živijo daleč stran. Na ta način bo naše lastno življenje postalo del kolektivnega življenja. In ta uresničitev je pravo duhovno življenje. Vsak od nas lahko postane živi plamen za ostalo človeštvo in primer za druge.

Bodimo primer drug drugemu, tistim, ki so nam najbližje, in na ta način ustvarimo čudovit odnos, ki temelji na spoštovanju življenja, na sočutju do vseh bitij. Mi smo se rodili na tem svetu zato, da izpolnimo ta cilj, in zato poskusimo ta cilj tudi vsi izpolniti. Bodimo primer popolnih človeških bitij, v tolikšni meri, kot je to mogoče, in prispevajmo k popolni sreči vseh ljudi.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 3rd quarter 1995. Izvleček iz The Theosophist, April 1977, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji