Beseda o ciljih Teozofskega društva
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. november 1892.

1. Oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva brez razlikovanja po rasi, veroizpovedi, kasti ali barvi kože.

2. Opogumljati preučevanje primerjalne religije, filozofije in znanosti.

3. Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku.

Z ustanovitvijo pred nekoliko manj kot četrt stoletja, v dobi hladne nevere in omrtvičene od nerazložljivih dogem, je Teozofsko društvo našlo dovolj veliko število privržencev, da je postalo precej znano, in dovolj navdušenih, da so mu podarili zagon in iz njega ustvarili živo silo. Razglasitev njegovih treh ciljev - bratstva, modrosti in moči, je delovala kot klic trobente, na katerega so se odzvali mnogi, ki so izšli iz drugih spopadov; in iz tišine in odmaknjenosti so prišli mnogi, ki jih je zajel brezup, ki pa jim je bilo še vedno pri srcu staro čutenje.

Prvega cilja ni potrebno pojasnjevati, medtem ko lahko beseda ali dve o drugem ali tretjem pomagata razjasniti, da ne slabita, ampak usmerjata intelektualne energije in voljo v kanale, ki lahko služijo za izpeljavo prvega. V teh starih vzhodnih filozofijah najdemo spodbudo za bratsko delovanje, ki morda ne bi bilo potrebno v nekem idealnem stanju, ki pa je mnogim v pomoč, ki si še vedno želijo, čeprav rojeni v svet, katerega dediščina je srčni hlad, opraviti svojo dolžnost. Naša dolžnost se spreminja v skladu z našim pojmovanjem narave, in na vzhodu so ljudje, za katere menimo, da so modri in velikani sveta, predstavili plemenito filozofijo, znanost o samem življenju, ne kot hipotezo, ampak kot gotovo resnico, resnico, ki so jo preverile oči, ki vidijo globlje od naših, ter razglasili z glasovi tistih, ki so sami postali resnica, o kateri govorijo; kajti Krishna tako uči Arjuno v Dayanishvari:

“Proti kateremukoli kraju se že človek usmeri na tej Poti, on sam postane ta kraj!” Zadnja beseda te modrosti je združenost. V osnovi vseh pojavov in tisto, kar preživi vse spremembe, je veliki princip, ki večno obstaja. Ob veliki beli zori obstoja sta iz tega principa valovala duh in prvobitna materija; ko sta valovala naprej iz svojega božanskega izvira, sta se razdelila, eno življenje v mnogo življenj, materija v brezštevilne oblike, ki vsebujejo to življenje; duh ovija samega sebe v materijo in materija se razvija z delovanjem tega oživljajočega ognja.

Ta življenja potujejo skozi mnoge cikle oseke in plime, ločevanja in žalosti, z občasno radostjo zaradi bežnega srečanja.

Le s spoznanjem te združenosti, ki je duhovno njihova, lahko ta življenja dosežejo svobodo. Res je, da izkušnja rase govori, da predanost kateregakoli življenja univerzalnemu cilju prinese temu življenju nenavadno subtilno bogastvo in moč; z našo naravnanostjo pospešimo našo pot v Večnost; od tu te zgodovinske izpovedi, objave o trajnosti in duhovnem stanju zavesti, ki so bile temelj vseh velikih religioznih gibanj. Krist pravi, “Jaz in moj Oče sva eno.” “Pred Abrahamom sem bil jaz.” In sv. Pavel pravi, “V njem živimo, se gibljemo in bivamo.”

V indijskih svetih knjigah najdemo trditev mnogih modrecev, da so spoznali “ tisto starodavno trajno in večno, ki ne odmre s pogubljenjem telesa,” pa tudi med našimi sodobniki ne manjka ljudi, ki govorijo o podobni razširitvi svoje zavesti iz bolj grobih in materialnih v bolj nežna stanja mišljenja in bivanja. Tennyson je v znanem, nedavno objavljenem pismu, omenil, da je večkrat izkusil takšno naravnanost; da je ideja o smrti smešna; da to ni mišljenje, ampak stanje; “najčistejše od najčistejšega, najbolj gotovo od gotovih”. Z lahkoto bi našteli mnogo takšnih primerov.

V naravi, v kateri je združenost osnova vseh razlik, v kateri je duša bolj povezana z dušo kot zvezda z zvezdo, v kateri se, če posameznik poruši ali spremeni red, spremeni tudi vse ostalo, je dolžnost vsakega človeka, ki zaznava to združenost, jasna in poziv k bratskemu delovanju nuja, kajti sebičnost ne more več nositi maske modrosti, osamljenost pa norost, ki nas odreže od večnih resnic.

Tretji cilj društva, ki je opredeljen kot “študij psihičnih moči latentnih v človeku”, uresničuje le del članov; ti želijo bolj jasno razumeti delovanje določenih naravnih zakonov in ki se želijo bolj celovito predati temu življenju, v katerem živijo, se gibljejo in bivajo; in zunanji izraz okultnega življenja je tudi bratstvo.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji