Doba Duha
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. junij 1897.

Jaz sem del vsega, kar sem srečal:
pa vendar je vsa izkušnja obok, skozi katerega
se svetlika neprehojen svet ...
.... pridite, moji prijatelji,
ni prepozno, da poiščemo novejši svet.

Ulysses - J. Joyce

Nismo več otroci, kakršni smo bili na začetku. Duh, ki se je, spodbujen z nekim božanskim namenom, že dolgo tega spremenil v nedoločno, megleno, nakopičeno naravo, je vendar doživel, pa čeprav je vztrajal skozi mnoga obdobja mladosti, zrelosti in starosti, svoja preoblikovanja. Njegovo radostno, čudovito otroštvo je, potem ko se je cikel za ciklom zavil v dremež, naredilo prostor bolj določnim namenom, tako da je sedaj star ter obremenjen z izkušnjo. Ni starost tista, ki duši njegov ogenj, vendar pa ta ne bo znova obnovila dejavnosti, ki so mu podarile modrost. In tako se dogaja, da ljudje počivajo z občutenjem, ki ga prevajajo v utrujenost od življenja zaradi navajenosti na radosti in namene svoje rase. Čudijo se uroku, ki je njihove očete silil k snovanju in izpeljevanju dejanj, za katera se jim sedaj zdi, da nimajo večjega pomena kot vrtinec prahu. Toda tudi njihovi očetje so šli skozi to utrujenost in jo v strahu skrivali eden pred drugim, kajti pomenila je odlaganje žezla, odmiranje imperijev, ohlajevanje toplote doma, vse le zaradi glasu, katerega notranji pomen se je razkril le enemu ali dvema med tisoči.

Duh se težko izvije iz otroštva, s katerim na novo odene svojo naravo ob vsakem novem rojstvu, ko se objavi neskladnost med oblačilom in tistim, ki ga nosi; ko postane okoli njega stkana tkanina radosti in sanj pretesna, da bi nudila ustrezno zavetje; ko trepeta izpostavljen vetrovom, ki pihajo iz neznanega. Skupaj s kakšnim tovarišem, ki je še vedno radosten, zadovoljen in usklajen z naravo, ki napolnjuje sadovnjake s cvetjem in škropi žive meje z orošenimi rožicami, se potikamo v mraku. Smejoče se ustnice izgovarjajo želje - ki so bile do to tega trenutka še naše. Nato pa duh nenadoma, brez opozorila, zdrsne v neizmerljivo starost; zazre se v nas kot sfinga; naše ustnice po stari navadi odgovorijo, govoreč o ljubezni in upanju, za katera vemo, da sta za vedno izginila iz nas. Tako nas uro za uro bič neskončnega potiska iz vsakega kotička in vogala življenja, ki je za nas prijetno. In to se stalno dogaja takrat, ko je vse oblikovano po naših željah; nato v naš sen na široko vstopi gospodar bliska; spreleti nas preblisk o velikem onostranstvu, preplavljenem z mogočnimi, zmagoslavnimi, žarečimi bitji; naša lastna dela postanejo za nas neskončno majhna; barve naše domišljije, nekoč sijoče, postanejo, ko na njih posijejo žareče luči Boga, blede. Mi najdemo le malo sladkosti v srcu, ki ga naklonimo nekemu in nato drugemu ljubemu, in katerih oblik je ogromno, ki ječijo iz mnogovrstnega bivanja; mi vemo, da je stare ljubezni konec. Res je, da obstaja sladkost v pesmi ali v prikupnem poustvarjanju lepote, ki jo vidimo, vendar pa nam Mag lepote šepeta o svoji umetnosti, o tem, kako smo bili z njim, ko je postavljal temelje sveta in neizpete pesmi, tako da strune postanejo ravnodušne. Ko prejemamo ta sporočila starosti, postanejo naši grehi brez vrednosti; še vedno nam godi, če nas glas hvali, vendar pa postajamo lenobni v podjetjih, pri katerih je ostroga delovanja slava ali odobravanje ljudi. Na neki točki v preteklosti smo se strahovito borili za sladko laskanje, ki ga ljudje poklanjajo častihlepni osebnosti; toda neskončno je stalno v človeku; iskati smo začeli druge svetove in odkrili, da hvala s strani ljudi še ni pomenila sprejema s strani bogov.

Toda polaganje nevidnega prsta na naše ustnice, ko naj bi spregovorili, opozarjajoče utripanje srca, ko naj bi ljubili, tako da postajamo prezirljivi do življenjskih nagrad, ne pomeni, da je duh prenehal delovati, da se je visoko cenjena lepota sfer skrivnostno spremenila v kaos, tako kot mogočni tempelj v puščavi prekrije pesek, pred očmi redkih barbarov, ki so preslabotni, da bi obnovili njegov starodavni sloves in ritual njegovih nekoč sijočih občestev. Preden se lahko mi, rasa somraka, ki smo bili nekoč sijoči otroci zore, povrnemo v tišino, mora biti dosežen naš namen, moramo prevzeti nadzor nad naravo, ki nas sedaj preplavlja, nas potiska ognjene jate zvezd in tavajoče ognje. Ali se zdi zelo široko in preveč oddaljeno? Ali vzdihujete že dolgo, zelo dolgo? Ali pa se zdi brezupno vam, ki se s trepetajočo nogo morda vračate večer za večerom z nepomembnega dela? Toda iz ozadja vseh teh stvari se odvije obnova, ko umreta ljubezen in žalovanje; ko popustita svoj oprijem duha in se ta potopi v samega sebe ter zre na zaničevanja vredno zaobljubo tistih, ki so, tako kot on, utrujeni dediči tako velikih usod. Tedaj se kot prebujanje zore porodi nežnost, ki je najbolj globoka poteza njegovega bivanja, ki v načrtovanju in izvajanju ne pozna nobene utrujenosti, ker se hrani iz Prvega Izvira. Te slabotne otroke nekoč slavnih duhov zore lahko iz širnega obupa dvigne le ogromno upanje, kajti ogenj jih ne bo okrepil za ponavljanje nepomembnih dejanj, ampak le za večno podjetje, za namen prastare bitke, ki se odvija skozi dobe, za vojno v nebesih, za spor med Titani in Božanstvom, ki je del nikoli končanega boja človeškega duha, da bi uveljavil svojo nadvlado nad naravo. Bratstvo, izjavljanje idealov in filozofij, so le klici množicam, ki jih je pobila ta gora narave, ki se pne nad njimi, da bi se znova dvignile, združile, pretresle nebesa in sedla na prestole mogočnih.

Ko Titan v človeku razmišlja o tem starem, starem namenu, iz katerega je bila zbrana vsa izkušnja, se bo v njem še enkrat sprožilo bliskanje in oživilo njegovo voljo. Zato se kot padli arhangel z neomajno odločnostjo dvignimo iz obupa in utrujenosti, zakličimo še enkrat star herojski klic tistih velikih moči, ki nas polnijo s čutenjem vznemirjenja in obnove, našim padlim tovarišem, da bo zamrmralo skozi sfere, “Pokopani Titan se je znova zganil, da bi Njemu iztrgal prestol.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji