Apolonova maska
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. april, 1893.

V meni se vzdiguje tradicija mirnih, spokojnih let, dob, pred polbogovi in heroji, ki so garali pri ustvarjanju Grčije, dolgo dobe pred izgradnjo templjev in bleščečih palač v njenih dnevih slave. Dežela je bila idilična; v njenih gozdovih je vladala negibnost kot pred rojstvom neprebujene lepote, ki globoko diha v počitku. Tu pa tam se je iz majhnih vasi dvigoval dim, naokoli pa so hodili sanjavi ljudje; ti so zrastli, nekoliko garali na svojih poljih, hodili za svojimi ovcami in kozami, se poročali in se postarali, a nikoli prenehali biti otroci. Častili so bogove s starodavnimi obredi v majhnih lesenih templjih in poznali mnoge stvari, ki so v kasnejših letih zdrsnile v pozabo.

V bližini enega od teh svetišč je živel duhovnik, star mož, zaradi katerega preproste in spoštljive narave so ga ljubili vsi v okolici. Ko je nekega poletnega večera sedel pred svojo kočo, je k njemu prišel tujec, katerega je povabil, da bi skupaj pojedla obrok. Tujec se je usedel in mu začel pripovedovati mnoge čudovite stvari, zgodbe o čarobnosti sonca in svetlečih bitjih, ki se gibljejo ob vratih dneva. Stari duhovnik je na toplem soncu postal zaspan in zadremal. Nato je tujec, ki je bil Apolon, vstal in v preobleki starega duhovnika vstopil v majhen tempelj, nakar so k njemu eden za drugim prihajali ljudje.

Agathon, poročeni mož, ga je nagovoril: “Oče, ko se sklanjam po poljih ali ko povezujem trte, se včasih spomnim, kako si rekel, da je mogoče bogove častiti tako, da te stvari počnemo kot žrtvovanje. Kako je mogoče, oče, da zalivanje korenin s hladno vodo ali obrezovanje vej lahko nahrani Zevsa? Kako se lahko žrtev pojavi pred njegovim prestolom, če jo tja ne poneseta ogenj in para?”

Apolon: “Agathon, vsemogočni oče ne živi zgolj v etru. On se nevidno giblje v soncu in zvezdah, in ko se te vrtijo okoli in okoli, prodrejo v gozdove in cvetje in potoke, in vetrovi jih stresajo kot liste vrtnic. Velik, nenavaden in svetal si on daje delo v notranjosti, in na koncu časa bo njegova svetloba sijala, da jo bodo videli ljudje, kako se giblje v svetu plamena.

Pomisli torej, ko se kriviš nad svojimi polji, kaj hraniš in kaj se vzdiguje v njihovi notranjosti. Vedi, da vsaka cvetlica, ki zraste v tišini dobrav, čuti znotraj in od daleč bližanje neizrekljivega življenja in se radosti; one odsevajo to življenje tako kot se tudi v majhnih mlakah blešči svetloba zvezd. Agathon, Agathon, Zevs ni nič večji v etru kot je v listu trave, in himne ljudi zanj niso nič bolj sladke kot malo vode izlite na eno od njegovih cvetic.”

Agathon je odšel in se nežno sklanjal nad svojim sadnim drevjem in trtami ter ljubil vsako od njih bolj kot poprej in tako postajal bolj moder v mnogih stvareh, ko je pazil na njih in veselo delal za bogove.

Nato je spregovoril pastir Damon, “Oče, ko čreda smuka listje, se v meni porajajo sanje; zaradi njih postaja srce bolno od hrepenenja; gozdovi izginejo in ne slišim več meketanja ovc ali njih šelestenja; kličejo me glasovi iz tisočih globin, šepetajo mi, rotijo me sence, ki so bolj ljubke kot petje zemeljskih otrok, tako da sem ves omotičen, ko jih poslušam. Oče, zakaj slišim stvari, ki jih drugi ne, glasove, ki kličejo neznane lovce divjih polj ali pastirje, ovčarje zvezdnih čred?”

Apolon je odgovoril, “Damon, pesem se je prikradla iz tišine, ko bogov še ni bilo, in tisoče dob je preteklo, preden so ti prišli, priklicani od glasbe; in tisoče dob so oni poslušali, preden so se pridružili glasbi; nato so svetovi okoli njih postajali mračni in pred njimi so se začela klanjati svetleča bitja. Ti, njihovi otroci, so nato začeli prepevati pesem, ki prikliče in prebudi življenje. Ono je gospodar vseh stvari, ki so se naučile njihove glasbe. Damon, ne oziraj se na sence, ampak na glasove; glasovi ti prinašajo sporočilo bogov. Nauči se njihove pesmi in jo vedno znova in znova prepevaj ljudem, dokler ne bodo tudi njihova srca bolna od hrepenenja in bodo lahko slišali pesem v sebi. Oh, sin moj, vidim, kako se ji bodo pridružili narodi kot v zboru; in ko jo bodo slišali, bodo hiteči planeti zmanjšali svojo hitrost in se umirili, in ljudje bodo zavladali zvezdam.” Obraz boga je zasijal skozi obraz starca, se napolnil z globokim spoštovanjem in bil tako poln skrivnostnosti. Damon, ovčar, se je umaknil in v njegovem srcu se je prižgal nenavaden ogenj.

Nato sta se pred Apolona postavila ljubimca, Dion in Neaera. Dion je spregovoril, “Oče, ti, ki si tako moder, ali nama lahko poveš, kaj je ljubezen, tako da je ne bova mogla nikoli zgrešiti. Stari Tithonius zmajuje s svojo sivo glavo, ko greva mimo; on pravi ‘le pri nespremenljivih bogovih je ljubezen trajna, pri ljudeh je čas ljubezni kratek in njena sladkost hitro mine.’”
Neaera je dodala, “Ali ni res, oče, da se mu zasanjajo oči, ko se spomni starih dni, ko je bil srečen in ponosen na ljubezen kot midva.”
Apolon: “Otroka moja, povedal vama bom legendo, kako je prišla ljubezen na svet in kako lahko ostane trajna. Na visokem Olimpu so imeli bogovi zbor, da bodo naredili človeka; vsak je prinesel darilo in dal človeku nekaj od svoje lastne narave. Afrodita, najbolj ljubka in sladka, je razmišljala in je hotela človeku dodati nekaj nove dražesti, toda Eros je zaklical, ‘naj ne bo tako ljubek odzunaj, naj bo bolj ljubek odznotraj. Položi vanj svojo dušo, o mati.’ Mogočna mati se je nasmehnila, in tako je bilo. In sedaj, kadarkoli je ljubezen takšna, kot je njena, ki ne zahteva nič v povračilo, ampak sije na vse, kar more, potem v njej prebiva ljubezen Afrodite in postane zaradi njene prisotnosti nesmrtna.”
Dion in Neaera sta odšla, in ko sta hodila domov skozi gozd, ožarjen in vlažen v večerni svetlobi, sta se stisnila drug k drugemu; in ko je Dion pogledal v njene oči, je v njih videl nov žarek, vijoličen, čaroben, sijoč; v njih je bila prisotna Afrodita, tam je bilo njeno svetišče.

Nato sta prišla k Apolonu vnuka starega Thithoniusa in zaklicala, “Poglej rožice, ki sva ti jih prinesla; nabrala sva ti jih doli v dolini, kjer rastejo najlepše.” In Apolon je rekel, “Kakšno modrost naj ponudim otrokoma, da se je bosta lahko spomnila? Za njiju najlepšo!” Ko je vstal in ju pogledal, je z njegovega obraza zginila maska starosti in skrivnostnosti, in pred njima je stal bleščeč v svetlobi; otroka sta se v radosti zasmejala tej lepoti; sklonil se je in ju poljubil na čelo in nato izginil v svetlobi, ki je bila njegov dom. Ko je za modrimi griči začelo toniti sonce, se je stari duhovnik z vzdihljajem prebudil in rekel, “Oh, ko bi le lahko govorili tako modro kot to počnemo v sanjah.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji