Kako teozofija vpliva na človekov pogled na življenje
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. september 1894.
Predavanje v dublinski loži Teozofskega društva.

Ko vas prosim, da skupaj z mano obravnavate vpliv sistema mišljenja, ki ga imenujemo Teozofija, na človekov pogled na vse stvari, ki so vključene v izraz življenje, moram v uvodu priznati, da mojih zamisli nisem potegnil iz zajetnih knjig ali opravil neke obširne raziskave. Nadalje vas moram prositi, da verjamete, da je to, kar boste slišali, najbolj nepristransko poročilo, kolikor je to mogoče, o vprašanjih, ki jih bomo morali nujno obravnavati.

Okvir kateregakoli posameznega uma ni konstantna količina; do neke mere je določen z vzgojo, okoljem in vrojenimi težnjami; vendar pa se stalno spreminja; nenehno je pod vplivom subtilnih sil in okoliščin ter se spreminja z vsako novo izkušnjo in z vsakim novim občutkom. Pa vendar ti vplivi pogosto kažejo na svojo prisotnost z velikim preobratom v drži uma, mi pa jih najlažje občutimo tako, da pogledamo, kako ta posameznikova dejanja, ki so večinoma hoten ali nehoten izraz njegovega stališča, predstavljajo spremembo tega njegovega stališča. Dejansko nam naša lastna izkušnja ponuja veliko snovi, na kateri lahko delujemo; kajti, upam si trditi, da ne bo nihče vztrajal pri tem, da je njegova drža do ostalega vesolja enaka kot pred desetimi ali petimi leti, ali celo pred enim samim. Že hiter pregled nam bo pokazal, da so mentalni procesi, ki se pojavijo pred določenim delovanjem, na nek pomemben način drugačni od tistih pred desetimi leti. Pomembno je to, da ugotovimo, kako je do spremembe prišlo, in to, ali naj človek dovoli, da zunanji dogodki vplivajo na njegove mentalne sklepe, ali pa mora postati, preko modrosti, pridobljene z naporom, zavesten mojster svoje usode.

Teozofija ima za svoj vodilni nauk absolutno izvorno združenost in povezanost vsega življenja, najsi vidnega, nevidnega, intelektualnega ali duhovnega, kar nam takoj ponudi ključ do razumevanja trenutnega vprašanja; kajti, v skladu s pogledom, ki ga prevzame posamezni mislec v zvezi z močmi in odnosi samega uma, bo tudi pogled na njegove dolžnosti in odgovornosti, ki jih te moči in odnosi vključujejo; ali z drugimi besedami, Etika ali morala filozofije mora temeljiti na metafiziki. Torej, želim si biti čim bolj kratek pri opisovanju teozofskega pogleda uma in duše ter njunih moči in odnosov; in, če ne bi bilo nujno zaradi povezanosti mojih misli, bi se zatekel k navajanju številnih spretnih, razumnih in tehtnih predstavitev o tem vprašanju, ki ste jih slišali v tej sobi.

Teozofija sprejema, če to predstavim čimbolj zgoščeno, vesolje kot “razvijanje Božanskega življenja, ki deluje v vsaki obliki žive in nežive stvari”. Na človeka gleda kot na sestavljeno bitje, iskro tega božanskega univerzalnega duha, ki je oblečena v telo. Nesmrtni, neuničljivi človekov del je sestavljen iz te iskre univerzalnega duha, njegov nosilec je človeški duh, in um ali intelektualne sposobnosti. Ta uporablja kot bivališče telo, z njegovim živalskim življenjem, njegovimi strastmi in apetiti, kateremu človeštvo pripisuje tako velikanski pomen. Povezujoča vez je um, ki, poln vznemirjenja, močan in svojeglav, zaznava ves materialni obstoj in ga ženejo upanja in strahovi ter vihar obstoja. Lekcija, pri kateri je potrebno vztrajati in se je naučiti, je ta, da je potrebno nižji del človeka, telo in njegove navezanosti, premagati in očistiti; in edini načini, na katerega se lahko naučimo njegovih resničnih funkcij, je preko trpljenja; ko to storimo, se nekoliko približamo cilju, ko začnemo istovetiti našo zavest z našim resničnim jazom in ne z utvaro. Moči uma, ki zaznavajo ves obstoj in njegove odnose do ostalega, so tisti povezujoči člen, ki prenaša stik z zunanjimi stvarmi duši, ki postaja nosilec Modrosti, ki je eno od svojstev tistega, kar nima nobenega svojstva. Zato pravim, da so te moči in odnosi uma, ki jih na široko obravnava teozofska literatura, odločilni činitelji pri oblikovanju naše Etike. In ker nas, od Sokrata naprej, učijo, da je za usmerjanje našega lastnega ravnanja nujno samo-poznavanje, je poznavanje uma in njegovih zmožnosti izrednega pomena. Ta ima vsaj tri osnovne moči - in sicer, moč spoznavanja, moč čutenja in moč delovanja. Te moči, čeprav med seboj različne, pa niso ločene; ko raziskujemo poznavanje, čutenje in delovanje, oziroma to, kar imenujemo s temi izrazi, lahko odkrijemo, če to skrbno preučimo, da so to le kombinacije treh prvin, ki se razlikujejo zgolj po tem, katera prvina trenutno prevladuje. Locke bi nam predlagal, da, ko pravim “Jaz poznam”, to pomeni, da je v moji zavesti, tako kot v vreči, prisoten nek predmet. Toda nobena vreča ne more proizvesti pojava poznavanja. Da bi ga proizvedli, je potrebno izraziti neko dejavno moč, ki ji pravimo inteligenca. Poznavanje nekega predmeta v umu vedno proizvede neko z njim povezano čustvo; to čustvo je običajno ugodje. Včasih pa so težave, ki spremljajo pridobivanje poznavanja, tako velike in povzročijo takšno nezadovoljstvo in bolečino, da je v um v skušnjavi, da bi jih zavrgel iz svoje zavesti, skupaj s predmetom, ki jih sproža. Poznavanje in čustva, ki jih poraja, sprožajo dejanja, ki so rezultat vrojenega delovanja uma, ki so ga spodbudila. Tako vidimo, da predhodniki vsakega delovanja vključujejo kot dejavno moč inteligenco; in Etika, še posebej teozofska Etika, ima zato praktično vrednost, ne pa zgolj špekulativno zanimivost.

Ker sem se tako zelo oddaljil od moje teme, je točka, ki jo moram sedaj obdelati, delovanje sistema, katerega večje resnice sem skušal orisati, na posameznika.

Prvi razred ljudi, ki jih bom obravnaval, so ravnodušni ljudje. Za njih Teozofija predstavlja najširše možno polje in razloge za zaželeno delovanje. Kaže na to, da nobeno delovanje ni brez svojega neposrednega trajnega rezultata in da je zato stališče ravnodušnosti povsem nevzdržno. Nihče, ki je preučeval teozofsko literaturo, ne mogel v njej najti opravičilo za laissez-faire. Ta kaže na velikansko vrednost tega, čemur pravimo malenkosti, in na sorazmerno majhno vrednost tega, kar ravnodušni najbolj ceni. Teozofija stalno vztraja pri delovanju v neki smeri, po možnosti zavestnem, dobro vodenem delovanju, s čistim vzgibom.

Agnostik je nekako posebna skrb Teozofije. Njemu takoj razkrije smeri, v katerih je mogoče pridobiti nadaljnje, polnejše in večje vedenje na vsakem področju znanosti ali filozofije. Njemu pravi, “nadaljuj s svojo metodo raziskovanja in vedi, da nič ne smeš jemati za samo po sebi umevno, da ne smeš sprejeti nobene druge avtoritete. Išči znanje; mi lahko kažemo le na tisto pot, po kateri smo hodili sami. Razišči vsak kotiček svojega uma in se nauči, kako ga nadzorovati in kako občutiti svoje zaznave. Potem ne boš več nezaupljiv do svojih rezultatov kot mogoče nepopolnih, ampak boš vzpostavil nek tesnejši stik z Resnico”.

Obema, tako agnostiku kot ravnodušnemu, bo študij Teozofije prinesel zavedanje odgovornosti napram drugim, ki je temelj našega univerzalnega bratstva. Težil bo po odstranitvi osebnostne prvine, ki je doslej tako zelo zamegljevala in mračila človekova raziskovanja ter ga postopoma vodil do odstranitve strahu glede rezultatov, kar nam prinaša (z odstranitvijo kesanja ali odobravanja) mir uma, v katerem je mogoče opraviti veliko delo.

Poziv teozofije znanstvenemu raziskovalcu je praktično istoveten predhodnemu. Pokazal mu bo, kar tiho prepoznavajo številni njegovi tovariši, in sicer, da je brezupno in brezdušno prepričanje Materialista (da bo celotna rast rase, boj za višje življenje, stremljenje po kreposti, povsem izginilo, ne da bi pustilo kakršnokoli sled), uničujoče mentalno breme, ki vodi do popolne negacije; pokazal mu bo, da je duhovna človekova narava v popolnem skladju z resničnimi teorijami in enako odvisna od temeljnih zakonov in vzrokov.

Če preidemo s področja nevere na področje vere - če uporabimo ti besedi v najožjem smislu - poskušajmo obravnavati, na kakšen način bo Teozofija vplivala na verujočega v nauke nekega sistema religioznega mišljenja. Če vzamemo najprej primer običajnega Protestanta; Teozofija morda na videz ne bo uspela biti nadomestilo glede na svoje ločevanje osebnosti in Božanstva ter glede na navado molitve, kajti iskren duhovnik je navezan na oba ta dva nauka. A, če bi bila, kaj nadomešča? Prinaša spravo; ne spravo izpred 1861 let, ampak vsakodnevno spravo, ki jo mora vsak izvajati v svojem življenju in s tem imeti velik vpliv na njegove prijatelje; predlaga, da se možnosti nahajajo v vsakem od nas, le če iščemo resnično pot.

Poleg tega, in to ni majhna stvar, odpravlja grozljivo rakasto tvorbo cerkvene vladavine, ki tako silovito podpira idejo o ločenosti in osebnosti; in končno, ponuja, namesto govorjenih molitev k Bogu, katerega naj bi se človek bolj bal kot pa ljubil, združitev s tistim višjim jazom, ki, če ga iščemo, prinaša mir, modrost, neskončno sočutje in neskončno ljubezen.

Kaj lahko Teozofija ponudi Rimo-katoliku? Vse, kar ponuja Protestantu; in še to, da ni vzvišena le ena ženska, ampak vsa ženskost, ker je istega bistva in duh celotne narave. Kaže, da ne obstaja nobena nadrejenost, ampak da lahko vsak, tako moški kot ženska, s trudom, urjenjem in stremljenjem, postaneta vredna nebes in ponovne združitve z edinim virom življenja in bivanja. Kaže na to, da celoten nauk svetosti in blaženosti izvira iz Resnice, pa čeprav prikrite in spremenjene.

In kaj prinaša ostalim? Kaj prinaša tisti duši, ki čuti prisilo svojih intuicij, da bi prepoznala izvorno božanskost človeka, ki pa se ne izraža v cerkvah, tako da bi to ustrezalo njeni čustveni naravi? Kaj prinaša tistemu, ki ga, zaradi njegove želje po boljšem svetu, jaz imenujem Simbolist, ker si v neki obliki umetnosti ali mišljenja stalno prizadeva izraziti tisto božansko energijo, ki je obenem modrost, zavestnost in energija? Ali ne prinaša Teozofija njegovi sili duše najboljši izhod? Ali niso njene ideje vsaj na istem nivoju, če že ne na višjem, kar mu lahko prinesejo njegovi najbolj sublimni trenutki čutenja? Če lahko v njenih nedrjih kdo najde mir, bo to gotovo simbolist, ki se vedno trudi izraziti svoj občutek za Resnično, Lepo, ki je navsezadnje le drugi odsev Višjega uma, s svojim poznavanjem bistva vsega življenja, tako da bo lahko z njeno pomočjo opravil svoje najplemenitejše delo za Človeštvo v družbi s tistimi, ki so, glede na to, da so predhodno za raso opravili vse, kar so lahko preko občutka dolžnosti, ki izhaja iz intuicij, spoznali, da jim nauki Teozofije ponujajo najširše možno polje za takšno delo in najbolj čist vzgib.

In sedaj, če končamo s posameznimi tipi, kako lahko gledamo na Teozofijo kot silo v Etiki? Srečamo se z odstranitvijo instinkta sebičnosti, ki je bil nujen za napredovanje Ega skozi njegov materialni ovoj do polnega in celovitega poznavanja svojega višjega jaza; srečamo se s predstavitvijo nauka Bratstva v njegovih najbolj plemenitih aspektih; srečamo se z nujno zahtevo, da se poveča in razširi odgovornost, in s spremljajočim občutkom moči sprejemanja in izpeljevanja te odgovornosti; in z rastjo višjega čutenja v nas prihaja tudi do občutenja dodatne moči; postopoma se učimo delovati brez razmišljanja o ali strahu pred rezultati; postajamo bolj strpni do pomanjkljivosti naših sosedov in manj do naših lastnih; odkrivamo, da z osvoboditvijo od predmetov čutov postajamo ravnodušni do majhnih težav in bolj svobodni v pomoči našemu sosedu, ko te pritiskajo nanj; z vedenjem, da vzroki za sedanja stanja počivajo v preteklem delovanju in da naša sedanja dejanja postajajo vzroki za prihodnja stanja, se postavljamo v položaj, ko lahko delujemo s polno mero naših moči in sprožamo takšne vzroke, ki bodo ustvarili najbolj srečne rezultate za Človeštvo kot celoto; učimo se gledati na smrt, ne kot na odpiranje duhovnega življenja, ampak kot na odlaganje bremena, ki visi nad duhovnim življenjem, ki pa je vedno z nami, tako sedaj kot pred rojstvom in po smrti; učimo se zaznavati metode, s katerimi vesolje izpeljuje svojo usodo; odkrivamo, da z vsakim dnem postaja močnejši naš občutek za nesmrtnost, za absolutno združenost z univerzalno dušo, ki se je najprej objavljal v nenavadnih čutenjih in čustvih; najdemo ključe do nadzora naših fizičnih in mentalnih sposobnosti in nismo presenečeni nad odkritjem deset tisočkrat večje vrednosti teh sposobnosti; vse bolj in bolj se usklajujemo s tem, kar čutimo, da je izvor vse Resnice; postopoma postajamo sposobni izraziti tista nema čutenja, za katerih veličino in sijaj nismo našli besed; dokler končno ne dosežemo, po mnogih inkarnacijah, trpljenju, včasih obupu, znanje, ki nas ponese onstran človeškega znanja v blaženost, ki je onstran naših sedanjih predstav, v mir, ki ga svet ne more ponuditi in ki presega vsakršno razumevanje, in ko smo se pripravljeni odpovedati tej blaženosti in miru ter uporabiti to znanje za božansko sočutje do naših tovarišev, ki nam sledijo.

Toda kako lahko upamo na takšen napredek? Kaj moramo storiti, da bi uresničili te ideje? Ali dosežemo to stanje s tem, da si ga želimo? Ali ne obstaja neka način, s katerim bi se lahko z vsakim dnem pomaknili naprej? To je nekaj vprašanj, ki se bodo naravno pojavila na ustih vsakogar, ki ni v celoti seznanjen s teozofskimi idejami. In kaj naj povemo v odgovor? Ali naj rečemo, da je Teozofija le nauk za učene, kultivirane, premožne? Ali naj potrdimo, da sta krščanstvo in agnosticizem lažje dosegljiva za človeka s ceste? Ali naj rečemo, da Teozofija ni evangelij za današnje čase? Če obstaja kakšen rezultat od študija Teozofije, potem je to gotovo pridobitev Upanja, gotovega in določnega Upanja, ki kmalu postane Zaupanje, in kasneje, znanje. Odločno lahko trdim, da ni nobenega, kateremu ne bi ustrezal vsaj eden od tisočih aspektov Teozofije in ki bo dovolj močan, da bo postal vladajoče hrepenenje njegovega bivanja. Vendar pa enako odločno trdim, da je pri Teozofiji, tako kot pri vseh drugih stvareh, nujen čist vzgib in vztrajnost. Nobenega nič stane, če porabi eno uro na dan za meditacijo o nekem aspektu življenja, za razmišljanje o naši večni naravi in za prizadevanje, da bi se povezal z višjimi ideali čistosti, plemenitosti, Resnice.

Ali potem ne bi mogli ohranjati idejo o univerzalnem bratstvo, trdno zasidrano v naši zavesti, kot dejansko realnost, ki jo je mogoče doseči, in vedno delovati na tej osnovi. Meni nudi misel o absolutni združenosti vsega življenja tako visok ideal za vnašanje v praktično obliko kot mi to dovoljuje moja pomanjkljiva razvitost. Ali ne bi mogli sprejeti ta ideal, ali nekega drugega, kot tako bistven del našega mišljenja, da bi ta obarval vsa naša čutenja, čustva in dejanja? S tem bi odigrali svojo vlogo v boju. Tako ne bi bili kot Laodijci, ki niso bili ne topli ne hladni. Poskušajmo z naslednjim: poskusimo, da vidimo, kakšen bo učinek, in če se bomo, na podlagi lastne izkušnje, lahko prepričali v realnost te resnice; in nato nadaljujmo, da bi z naslednjimi preizkusi poiskali še večje resnice onstran te. Reinkarnacija in Karma sta bistvena nauka za uboge in revne; mentalno in fizično. V Teozofiji niso potrebne intelektualne bistroumnosti; gre za duhovno zaznavo, in kdo si bo upal reči ubogemu, da je ima manj kot njegovi tovariši.

Edino področje, na katerem ima vprašanje “izključnosti” kakršnokoli mesto, je vprašanje Okultizma. Večina ljudi je nezaupljivih do kakršnekoli tajne stvari. A ne pozabite, verjemite le v to, kar je vaš preizkus potrdil kot resnično, in ne obsojajte tistih, ki jih je neka neustavljiva spodbuda pognala v nadaljnje iskanje. Poleg tega naj se vsak, ki ni prepričan, da ga zanima študij Okultizma, raje ustavi, preden se čemurkoli zaobljubi or sproži rezultate, ki jih ne pozna niti medlo.

Naj torej ponovim dejstvo, da bodo resničnega napredka deležni le tisti, ki si ga želijo doseči.

Tisti, ki naj bi bili nekaj več
kot tisti, ki praznujejo in se smejijo ter umrejo, bodo slišali
glas dolžnosti kot noto vojne,
k i spodbuja njihov duh k velikemu podjetju
in k zbiranju moči za nalogo.

Še enkrat, znebite se brezbrižnosti ali njenega sinonima ravnodušnosti. Dejansko je brezbrižnost podedovani greh človeške narave. Nadvladajte jo in boste nadvladali boste ostalo. Ne moremo si privoščiti, da bi počivali na doseženem; mora iti naprej. Mirovati namreč pomeni nazadovati - še slabše, zadrževati druge.

Za konec mi je morda dovoljeno, da podam nekaj mnenj v zvezi z vplivom, ki ga je imela Teozofija name. Priskrbeli mi je zadovoljive razloge za življenje in delovanje; vnesla je gorečnost v to delo, kar ocenjujem kot eno od najbolj vrednih stvari moje življenjske izkušnje. Pomagala mi je do tistega najbolj notranjega čutenja čaščenja in stremljenja, ki ga posedujemo mi vsi; pokazala mi je, da s širitvijo človekove zavesti v tisto univerzuma človek pridobi več znanja in priložnosti za pomoč človeštvu; in pokazala mi je, kje lahko najdem snovi za znanstven temelj etike, pa tudi to, kakšni bodo obrisi bodoče gradnje; ter končno, pokazala mi je, da do spremembe predmetov naših želja in do tega, da ne cenimo več toliko stvari, ki so nam drage, pridemo preprosto s pridobitvijo zanimanja za širše in polnejše stvari.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji