Samo-zaupanje
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. maj, 1896.

Morda bi morali sedaj, ko se še nahajamo v stanju prehoda, ko so stari voditelji izginili iz pogleda, novi pa še niso zasedli svojega mesta v prvih vrstah, razmisliti o tem, kaj smo pravzaprav mi. Morali bi si postaviti nekaj vprašanj o tem našem gibanju: Kje so bili postavljeni njegovi temelji? Kaj nas povezuje? Kje je izvorna sila? Kaj so vrata? Na prvega boste odgovorili: “V Ameriki,” ali pa: “V Indiji”. In če je tisti stari nauk o izlivih resničen, potem naši nesmrtni umi niso povezani na zemlji, ampak v nebeškem svetu. Potem se je gibanje rodilo tam in se spustilo navzdol na zemljo, in vsa naša tukajšnja upanja in napori ter dosežki le medlo odsevajo to, kar je bilo resnično in popolno v svojemu namenu zgoraj, dogovor mnogih src, da bodo rešila generacije, ki tavajo proti svoji usodi. Modrejši, močnejši, mogočnejši od nas so bili tisti, ki so nas ščitili v prvih letih, ki so hodili med nami, obnavljajoč spomin, šepetajoč našim srcem sporočilo pomena življenja, obnavljali pradavno prizadevanje duha po svobodi, znanju in popolnosti. Vendar pa je to tudi naše gibanje in ne zgolj gibanje Mojstrov. Mi opravljamo naše lastno delo; mi poskušamo podariti namen naši lastni prvotni volji. Naj kraljevski modreci zapustijo telesa, ki so za njih predstavljala muko in bolečino. Prevzeli so jih zaradi nas in mi jim lahko pomahamo v hvaležno slovo ter razmišljamo o nevidnih področjih, ki bodo zaradi njihove prisotnosti toliko bogatejša, vzbujala toliko več hrepenenja, toliko več želje, da bi jih dosegli. Dejansko mislim, da so bližje srcu in umu kot so bili prej. To, kar je v nas realno, ne more s smrtjo izgubiti takšnih kot so oni. Še vedno bliska luč z duše na dušo v neprekinjenem žarčenju, v brezkončnem oplojevanju energije, mišljenja in volje, v brezkončnem vračanju veselja, ljubezni in upanja. Raje slišim eno njihovo besedo v mojem srcu kot tisoče v ušesu. O mojem vodniku in poveljniku raje razmišljam kot utelešenem v plamenu kot v glini. Čeprav lahko ozremo na grobu prijazen obraz, ki ne živi več, pa ne more prenehati magnetni vpliv, dih ognja, ki je iz duše valoval v nas. V naših najglobljih srcih čutimo, da tisti, ki jih imenujejo mrtvi, živijo, da so večno živi.

On si je zaslužil svoj počitek, globok počitek, če dejansko takšen kot je on sploh preneha delovati. Mi pa lahko gremo po svoji poti, prepričani, da vezi niso prekinjene. Kaj mislite, kaj nas je povezovalo? To, da ste poznali nekoga, ki je poznal Mojstre? Takšna prisotnost in takšen Tovariš bi bil dejansko pomoč, vez. Toda jaz mislim, da tam, kjer stalno obstaja vera v naše transcendentno bivanje, v pravičnost, v našo duhovno združenost in usodo, kjer obstaja bratstvo, da tam obstajajo nevidne vezi, povezave, sijoče niti, valovanje iz ter neprekinjen stik z božanskim. Toliko imamo v naših lastnih naravah, ne dovolj sicer, da bi nas izpopolnilo v skrivnostih, vendar pa dovolj, da razsvetli našo pot, da nam pokaže naš naslednji korak, da nam podari moč za dolžnost. Ne bi smeli vedno iskati pomoč izven sebe, ampak se spomniti, da bomo morali biti nekega dne sposobni stati sami. Na zanikajmo našega lastnega globljega bitja, našega skrivnega veličastja. Da sprejemamo te resnice, celo kot intuicije, ki jih nismo bili sposobni intelektualno opravičiti, je dokaz za to, da se v nas nahaja to, kar je bilo sproženo v preteklosti, kar živi in dobro ve to, kar je v senčnem svetu le upanje. Tam je del nas samih, katerega napredovanja ne dojemamo. Obstajajo dejanja, opravljena v pozabljenih sanjah in globlja meditacija v ne-zabeleženih tišinah dremeža. Navzdol, s področja na področje, si Nesmrtni utira pot v meso, duša pa gre v sanjah skozi dogodivščine, iz katerih pridobljena modrost se ne izgubi, ker tukaj ni spomina nanje. Pa vendar je bilo povedano dovolj, da smo dobili namig, vodilo, s katerim lahko sledimo tokovom volje do njihovega izvira. Nekega jutra se zbudimo, ko je zora tudi v naših srcih in v krvi ljubezen, ognjena sila, magnetna sladkoba. Če bi lahko šli k izviru te okrepljujoče moči, bi morda odkrili, da se je med snom v duši prebudil ne star spomin, ali pa ga je priklical Mojster, ali pa ga je preoblikovala čarobna moč Jaza, tako da smo se podali v iskanje Svetega Kraja. Najsi imamo tukaj vodnika ali ne, je ena stvar gotova, da je v ozadju in znotraj “doslej deloval Oče”. Bojevnik se bori za nas. Naše misli zaznavajo puščice iz njegovega toka. Ne bodo zgrešile, če bodo naše misli jasne. Ni pomembno, če v megli ne vidimo, kam zadenejo. Kljub temu delujejo. Čez čas se bo megla dvignila in razkrila čisto polje; in sijoče moči nas bodo pozdravile kot zmagovalce.

Ne dvomim v našo prihodnost; ne dvomim, da bomo imeli vodnika in neprekinjeno zaporedje vodnikov. Vendar pa mislim, da bo njihova naloga lažja, naša pot pa manj zastrta z malodušjem in dvomom, če se ne bomo naslanjali na nobeno hierarhijo bitij, kakorkoli vzvišenih, ampak na Zakon, katerega izvajalci so. Njihova moč, čeprav mogočna, prihaja in odhaja kot krčenje in širjenje. Oni so, tako kot mi, le otroci v gostih neskončnostih. Mislim, da bi si Modri želeli, da bi vsak od nas govoril nekaj takega: “O Bratstvo Luči, čeprav hrepenim, da bi bil z vami, čeprav mi nudi podporo misel, da ste za mano, čeprav je vaša pomoč naredila gotovo mojo pot, pa vendar, če vam Zakon ne dovoljuje, da bi danes delovali zame, zaupam v Edinega, katerega ognjeni dih ljubezni nikoli ne ugasne; se radostno vračam k njemu; se mu predajam z veseljem”. Ali niso starejši bratje pošiljali svojih slov z namenom, da bi pokazali na to večje življenje; da bi nam povedali, da se moramo zanašati nanj; da bi nam pokazali večje prestole kot so tisti, na katerih sedijo oni? Dobro je biti pripravljen na to, da se soočiš z vsako priložnostjo z odprtim umom; da se srečaš s temo z veselim in drznim mišljenjem, da pozdravljaš Luč s spoštovanjem, ljubeznijo in radostjo. Toda v srcu čutim, da nismo zapuščeni. Nekateri so odšli pred nami; sledili bodo drugi, istega duha in moči, da bi z novim dnem pozdravili na novo vstalo sonce in jutranje zvezde. Ko bo prišel, naj nas najde, ne zaspane po noči v času, ampak budne, pripravljene in opremljene za pot iz hiše sna, stegujoče roke proti luči, žive in delujoče z radostjo, z Bogovi kot našimi vodniki in prijatelji.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji