Skrivnost moči
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. maj, 1893.

To zgodbo bi vam rad povedal ne le zato, ker je izjemna. Mislim, da nenavadnost, grotesknost in neobičajen značaj niso dovolj veliki razlogi, da bi javnosti predstavili dogodke, v katerih je prisotna prvina nadčloveškega. Svet ima, navzlic želji, da bi razumel naravo okultnega, dovolj in ne želi poslušati zgodb o pojavljanjih, ki nimajo nikakršnega duhovnega značaja ali ne razkrivajo nobenega duhovnega zakona. Dogodek, ki ga bom opisal, se je vtisnil v moj um in življenje, ne le zaradi svojega dramatične silovitosti ali osebnega značaja, ampak zato, ker je bil razodetje skrivnosti moči, skrivnosti, ki jo poznata tako modrost v dobrem kot modrost v zlem.

Moj prijatelj Feliks je bil nenavadno zmeden; ne le, da so bili neurejeni njegovi materialni posli, ampak je prehajal tudi skozi krizo v duhovnem življenju. Pred njim sta bili odprti dve poti; na eni strani se je nahajala omamna skrivnost strasti; na drugi je “ozka stara pot” zadrževala svojo skrivnost in duhovne čare. Upal sem, da bo izbral slednjo; in ker me je zelo zanimala njegova odločitev, sem mu boj, ki se je odvijal v njegovemu umu, predstavil kot nekaj, kar ima univerzalen pomen, kot simbol za boj med “lučjo in temo, ki se stalno odvija v svetu”.

Nekoč je prišel k meni pozno zvečer. Takoj sem videl, da je njegovo obnašanje nekam čudno. Povprašal sem ga za razloge, in odgovoril mi je s suhim, osornim glasom, kar je bilo zanj dokaj neobičajno.

“Ne bom več gnjavil samega sebe, pustil bom, da gredo stvari svojo pot.” Zdelo se je, da je to vse, kar je imel tedaj v mislih, da je bila edina stvar, ki jo je jasno razumel, le to, da bodo stvari šle svojo pot; ni uspel dojeti pomena nobene druge ideje ali njene pomembnosti z ozirom na trenutno situacijo. Rekel je, “Ja, res,” brez kakršnegakoli interesa ali vneme, kot da bi šlo za kakšno nepomembno opazko o vremenu in kot da ne bi šlo za najbolj pomembno stvar, ki si ga globoko tiče. Kmalu sem videl za kaj gre; njegov umu, v katerem so bile sile tako zelo uravnotežene, se je boril tako vneto, da je postal preobremenjen in ni mogel več delovati. In nazadnje ga je razsvetlila stara intuicija - da se z življenjem ni modro boriti s takšno grenkobo - tako da mi je rekel, “Pustil bom, da gredo stvari svojo pot”. Stvar je prepustil višjemu sodišču; prošnjo je naslovil na Cezarja. Poslal sem ga v njegovo sobo in z določenim uspehom poskušal z magnetizacijo umiriti njegovo vročico. Zaspal je, pa tudi jaz sem se kmalu zatem utrujen odpravil k počitku.

Ponoči sem imel vizijo. Sobo, v kateri sem spal, je razsvetlila bleda, jasna svetloba. Moje oko je zaznalo vitko tavajočo podobo, ki je hodila sem ter tja; vznemirila me je njena šibkost, a razumel sem, da njena lastna volja ali neka poteza njene narave določa tisto nihajoče gibanje med dvema poloma. Za kaj je šlo? Bil sem tiho kot noč in nisem več razmišljal.

Spopadali sta se dve siloviti podobi; omahljivo bitje, ki je tavalo med njima, pa je stegovalo roke proti obema. Tavalo je med njima, kajti bili sta tiho, odločni in nasršeni v spopadu volje; nista premaknili ne roke ne noge; tu pa tam se je sprožilo le tiho drgetanje silovitega napora, brez kakršnegakoli drugega gibanja. Njuni glavi sta bilo rahlo nagnjeni naprej, njune roke sklenjene, telesi zravnani, togi, usmerjeni eno proti drugemu kot špice ogromnega kolesa. Kaj sta bili ti dve podobi? Nisem vedel, pa vendar zrl v njiju, z mišljenjem, ki se ni odelo v nobeno besedo, ter bral njun pomen. Šlo je za vrhova človekovih predstav o dobrem in zlu, h katerima lahko stremi. Pogledal sem v obraz adepta zla. Njegove svetle, rdeče-rjave oči so gorele v čudnem žarčenju moči; občutil sem odgovarjajoče čustvo ponosa, osebnostne opitosti, kako se je v meni, ko sem zrl vanj, dvignilo psihično obilje. Njegov obraz je bil arhetipski; abstraktna strast, ki me je spomnila na poteze mnogih ljudi, ki sem jih poznal, se je tu objavljala na zmagoslaven, izzivalen, gigantski način; zdelo se je, da se poganja kot ogenj, ki bi se rad osvobodil. Ta obraz me je povezoval z legendarno preteklostjo, s svetovi brez upanja, v katerih so ljudi trpinčili kamniti kralji, v katerih je bila molitev brezupna, v katerih ni bilo usmiljenja. Spominjal me je na velike Uničevalce v zgodovini, katerih poteze so se ohranile, na Napoleona, na Ramzesa in stotine drugih, z imenom in brezimnih, na dolgi niz tistih, ki so dosegli krono in vladali s krutostjo. Njegova moč je bila v človeški slabosti. To sem lahko videl, kajti prostor in srca ljudi so se razprostirala pred mano. Iz prostora je vanj valoval na pol viden rdeč tok in hranil to bogato žarečo energijo strasti; valoval je iz ljudi, ko so hodili in tavali v osamljenosti, ali ko so se premetavali v snu. Odmaknil sem pogled od tega obraza, ki je v meni vzbudil ta grozljiv občutek, in ga usmeril proti drugemu.

To podobo je obdajala aura blede modrine, skozi katero se je bleščala svetloba, podobna zlatu. Vizija je bila že medla in odhajajoča, pa vendar sem ujel preblisk obraza, ki je bil v svoji spokojnosti podoben božanskemu, strahovit v lepoti življenja, ki jo poznamo le v sanjah, z močjo, ki je konec herojevih muk, ki pripada velikokrat trpinčeni duši; a njegova moč ni bila daleč v preteklosti, bila je v mogočnosti življenja, ki obstaja večno. Razumel sem, kako z lahkoto bi ono končalo ta spopad, kako bi z svojo močjo lahko doseglo materialno zmago, vendar pa se to ne bi dotaknilo ali pospešilo njegovih duhovnih ciljev. Le njegovo realno bitje je imelo silo pritegniti tisto realno bivanje, ki je bilo odeto s tavajočo podobo. To resnico je poznal tudi adept teme in zato je znotraj krepil občutek ponosa in strastne osebnosti. Zato podobi nista iztegnili ne roke ne noge, ko je pod spodbudo njune prisotnosti v življenju, ki je prepustilo odločitev višjemu sodišču, dobro in zlo doseglo vrh. Nato je ta podoba, ki je tavala med njima, stopila naprej in se s svojo roko dotaknila Sina Luči. Prizor in igralca sta v trenutku izginila in oko, ki ju je gledalo, se je zaprlo, tako da sem ostal sam s temo in nevihto misli. Nenavadne in mogočne podobe! Spoznal sem tvojo skrivnost moči, ki bi se lahko razvila, ko bi pospešil naravo s tvojim preskokom v odziv. Spoznal sem nič manj kot svobodo te človeške duše, kajti tvoja moč je razkrila le njeno neobjavljeno naravo, je zgolj pospešila izkušnjo. Spoznal sem, da smo, četudi se bodo bogovi in kozmične moči vedno bojevali za nas, le mi sami tisti, ki objavljamo njihovo zmago ali poraz.

Navsezadnje je bila vizija tiste noči preroška in noge mojega prijatelja sedaj hodijo po poti, na katero jih je usmerila bila najbolj notranja spodbuda njegove duše.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji