Tolažba
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. maj, 1894.

Od nas se stalno zahteva, da bi nudili tolažbo, kar mnogim predstavlja problem, ker ne vedo, kaj bi rekli. Kajti obstajajo ljudje, ki ne vidijo drugega izhoda iz svoje bolečine kot tega, da bi dosegli to, kar si želijo. Ljubimec hrepeni po nekom, ki ga ni ali pa je hladen; revni zahteva bogastvo; tlačeni kliče po ublažitvi trpljenja; in tako, skozi vse faze človeškega življenja, neprestano srečujemo takšne ljudi. Mi, ki smo se morda osvobodili takšnih bridkosti, smo se izšolali za bolj herojsko držo. Mi mislimo, da to niso stvari, zaradi katerih bi se žalostili; zato smo v dilemi. Ne moremo jim pomagati, kajti njihovi ideali se nam pogosto zdijo neplemeniti - njihove uresničene želje bi prinesle le obnovitev stare bolečine in jih še tesneje vezale na utrudljivo kolo. Pa vendar ne moremo ostati hladni, mi, ki naj bi se istovetili s celotnim življenjem, kajti duša mora “prisluhniti vsakemu kriku bolečine, tako kot lotos nastavi svoj cvet, da bi vpil žarke jutranjega sonca.” Kaj naj storimo v mnogih primerih, ko je trpljenje neizogibno in ga ni mogoče prejeti v drugačni obliki? Nekateri, ki se nahajajo le nekoliko nad sramotnim pogledom, da je edina tolažba potešitev želje, spoštljivo rečejo trpečim: “To je Božja volja,” in nekateri to sprejmejo s topo vdanostjo v usodo. Vendar pa so za tiste, ki imajo železne duše, te besede prazne. V svojih srcih se vprašajo, “Kaj naj naredim z Bogom, ali pa On z mano?” Pridružijo se starodavnemu pozivu in silovitemu odporu, ki ju v vseh časih človekova duša izraža do katerekoli zunanje prisile. Mi, ki smo učenci starodavne modrosti, se lahko dotaknemo neke strune v njih, ki lahko prebudi neskončno potrpljenje.

Mi ne pravimo, da nam je bolečino naložila neka zunanja moč, ampak da hodimo po poti, ki smo si jo že dolgo tega določili sami. Na vprašanje, “Kaj naj naredimo z Bogom?”, odgovarjamo, da smo otroci Božanstva - svetle iskre v Božanskem plamenu, duh v svoji prvobitni ekstazi, ki v samem sebi odseva mnogovrstne moči, ki preplavljajo prostor. Hranila ga je božanska ljubezen, in vsa ta velika lepota je drgetala skozenj in ga spodbujala. In iz te vizije, se je duh podal v vzpon na še večje višave - da bi morda dosegel božanskost. Spremembo iz izvornega transcendentnega stanja vizije v o drugo stanje bivanja, vse-prežemajoče zavesti, pa je bilo mogoče dovršiti e s tem, kar je znano kot sestop v materijo, katere duh se istoveti z vsako obliko življenja in vsrkava njihova bistva. Na to ciklično romanje se je podal z vnaprejšnjim videnjem bolečine, vendar pa se je “raje odločil za svobodno voljo kot pa za pasivno suženjstvo, za intelektualno, samo-zavedajočo se bolečino, ‘skozi neskončno valovanje časa’, namesto za ničevo, neumno, instinktivno blaženost,” z vnaprejšnjim videnjem bolečine, vendar vedoč, da bo iz nje izšlo plemenitejše stanje življenja, božanskost, sposobna vladati, moč, ki bo sposobna sodelovati v splošni evoluciji narave. Res je izkušnja mnogih, da ob podajanju v globino v njih samih, njih primarna zavest šepeta o tolažbi; da govori, da bo vse dobro z nami; da je naša prvobitna volja tista, ki to določa. In tako mi opravičujemo bolečino in zlomljena srca; in zato dosežemo, da ta stari poziv in silovit odpor umreta v notranji luči, ki sije iz “Cilja, Tolažnika, Gospoda, Priče, kraja počitka, Zatočišča, Prijatelja.” Tako se lahko znova podamo naprej s staro, herojsko, Titansko voljo po izpopolnitvi, ne da bi hoteli pobegniti, ampak da bi se soočili, prebili in vsrkali tako žalost kot veselje; kajti tako lahko prodremo v celotno življenje - življenje, ki je v bistvu eno. To je resnično jedro, v katerem mora počivati vso potrpljenje; to je tolažba, ki si jo lahko sama sebi nameni duša; in onstran ter poleg tega lahko rečemo, da se dejansko borimo v kaosu, vendar pa v kaosu, katerega nered je posledica zakona. Zakona pravičnosti, ki se ne more motiti. Morda si drznemo še več, se povsem predamo, kajti, ali ni koren tega objavil, da je lepota, skladje, sočutje. Lahko zaupamo, da bodo naša dejanja v celoti obrodila sadove in da nas pri tem ne bo skrbelo zaradi načina ter da ne bomo iskali takšnih rezultatov. Nanj lahko gledamo, če hočemo, kot na najbolj milega od milih, kot na najbolj nežnega od nežnih; kar je res, pa čeprav je mojster ognjene bolečine. Navsezadnje je zakon našega lastnega bivanja; je eno z našim prvotnim jazom. Jaz mislim, da v vsem tem počiva tolažba, ki jo lahko nudimo in ponudimo za bolečino. Tisti, ki bodo, v svoji vdanosti v usodo, to dojeli, bodo postali eno s njimi samimi; in se bodo dvignili iz te vdanosti v usodo, šli naprej ter izpolnili svojo vzvišeno usodo.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji