Tragedija v templju
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. september, 1893.

Pogosto sem z žalostjo razmišljal o usodi tega prijatelja. Da je morala tako vnet in herojski duh, tako viteški in plemenit, doleteti tako strašna usoda, me je pogosto navdajalo z vprašanjem, ali v tem našem zapletenem bivanju sploh obstaja kakšen namen; ko sem razmišljal o tem, sem zasovražil življenje in bogove. Kaj ga je prineslo iz tistih velikih puščav, kjer je preživel otroštvo, kjer je njegova duša rastla ob poznavanju le dveh sprememb, bleska dneva in očiščevalne noči, modre, skrivnostne, ekstatične zaradi zvezdnih bitij. Ali mu to ni bilo dovolj? Ali bi si ogenj na oltarju lahko želel več? Ali bi bil lahko iniciran globoko v sobanah templja, namesto na tistih velikih in osamljenih krajih, na katerih sta Bog in človek skupaj? Takšno je bilo moje ravnanje; ko sem ob prečkanju puščave, počival v njegovem šotoru, sem mu govoril o tisti stari modrosti, ki jo svečeniki notranjega templja ohranjajo in predajajo eden drugemu; razpihal sem plamen mističnega ognja, ki je že tlel v njem, in ga napolnil s širnim zanimanjem za Boga, tako da je zapustil svoje pleme in vstopil kot novic med svečenike v Templju boginje Ishtar, v bližini Niniv.

Včasih sem moral potovati tja, da bi predal sporočila našega visokega svečenika, in tako je s časom moje prijateljstvo z Asurjem postajalo vse globlje. Tisti zadnji večer, ko sem z njim sedel na terasi, ki je pokrivala tempelj, je bil bolj molčeč kot je bilo to običajno zanj; vedno sva si imela povedati tako veliko stvari; kajti pripovedoval mi je o vseh svojih sanjah, o tistih nedoločnih titanskih spodbudah, ki jih doživlja duša v svežih začetnih letih svojega prebujanja, ko nobena izkušnja ne ovira s spominom njenih stremljenj in ko je še nobena stiska ni naredila modre. Toda zdi se mi, da je tisti večer nekaj manjkalo; zdi se, da je nenavadna vročičnost zamenjala hladno in smelo čistost obnašanja, ki je bilo zanj naravno; njegove oči so čudno žarele, krčevito in poželjivo; v mesečini sem videl, kako nemirni so bili njegovi prsti, prepleteni, stisnjeni in trzajoči.

Dolgo sva skupaj sedela v tej bogati noči; nato se je stisnil k meni in naslonil glavo na moje rame; začel je nepovezano šepetati divjo in strastno zgodbo o skušnjavah človekove duše.

“Brat,” je rekel, “obsedla me je vizija otroka zvezd, lepega kot sama Ishtar; obiskuje moje ure sanjanja, slepi me z nenavadnimi dražestmi, bega z neizrekljivim hrepenenjem. Včasih, vem, moram k njej, čeprav bom pogubljen. Ko jo vidim, pozabim na vse drugo in nimam več volje, da bi se uprl. Širen in osamljen navdih puščave izgine iz mojih misli; ona in luč dragulja, ki jo živi in izbriše. Misel na njo me strese kot ogenj. Brat pomagaj mi, sicer bom znorel ali umrl; ona me vleče z zemlje in končal bom svoje življenje med nenavadnimi stvarmi, zvezdnato usodo med zvezdnimi rasami.”

Takrat še nisem bil moder glede teh stvari, nisem poznal strašanskih nevarnosti, ki prežijo na skrivnih poteh, po katerih potuje duša. “To,” sem rekel, “je neka zabloda. Razvijal si neko fantazijo, dokler ni postala živa; napolnil si svojo stvaritev s svojo lastno strastjo in sedaj visi nad tabo in te skuša; tudi, če bi bila realna, je neumno razmišljati o njej; mi moramo zapreti naša srca pred strastjo, če naj bi dosegli moč in modrost Bogov.”

Zmajal je z glavo; nisem ga mogel razumeti ali dojeti. Četudi bi morda vedel vse in bi ga lahko posvaril, bi bilo zaman; morda mora duša izpeljati svoje lastno očiščenje skozi izkušnjo in se naučiti resnice ter modrosti preko bivanja. Znova je umolknil in postal nemiren. Moral sem se posloviti od njega, ker sem moral oditi, vendar pa je ostal v mojih mislih in zaradi njega nisem mogel spati; čutil sem pritisk zaradi teže neke usode, ki naj bi se zgodila. Da bi ušel temu čutenju, sem se predal čaščenju Hee; poskušal sem vstopiti v luč te Modrosti; nenadno, opozorilno utripanje srca me je potegnilo nazaj; instinktivno sem pomislil na Asurja, in misel nanj je priklicala njegovo podobo. Gibal se je, kot da bi bil v transu, skozi prosojne valove tistih kozmičnih voda, ki povsod umivajo in prežemajo svetove, in za katere je naša zemlja le podvodna gomila. Njegova glava je bila sklonjena, njegova postava razpotegnjena do herojskega stasa, kot da bi si samega sebe zamišljal kot neko veliko stvar ali kot gibajočega se proti neki veliki usodi; in ta senca, ki je bila hiša njegove sanjajoče duše, je postala bleščeča od strastnih odtenkov njegovega mišljenja; neka moč za njo jo je potisnila naprej. Občutil sem vročico in toploto tega notranjega področja kot blazen dih, ki goreče pihal nad mano; prisotno je bilo svetlikanje v vročih in mračnih barvah. Ko se je Asurjeva oblika pomaknila iz jame proti luči, sem lahko videl, kako v njej gorijo ogromne cvetlice. Na eni je kot na prestolu sedela nenavadna in čudovita podoba. Spreletela me je srhljiva groza, pomislil sem na raso Litith in neke dolgo pozabljene in tragične legende so se dvignile v mojem spominu na te stvari, za katere je duša le posamezna in strahovita strast; katere ljubezen je preveč goreča, da bi jo prenesla slabotnejša življenja, in ki ljudem prinese smrt ali norost. Skušal sem ga opozoriti, zbuditi iz uroka; moj klic volje ga je prebudil; obrnil se je, me prepoznal in se obotavljal; nato je ta podoba, ki ga je vabila, narasla do svoje polne velikosti; videl sem jo z vsem njenim pavjim perjem, z madeži zlate, zelene in rumene barve, kako je dvignila svoje roke navzgor, in kako je njeno oblačilo, na pol prosojno, škrlatno in okrašeno diamantnim leskom, padlo v lahkotnih gubah k njenim nogam kot naplavina preko slapa. Obrnila je svojo glavo z nenadnim ptiču podobnim obratom, njene čudne oči so se zazrle v moje s podaljšanim in kačjim pogledom; videl sem, kako krili z rokami, in kako so začeli valovi tega notranjega oceana temneti in se zbirati nad mano, da bi zavalovali skozme z vročičnim gibanjem. Padel sem v nezavest in ne spomnim se ničesar več.

Prebudil sem se pred zoro. Tisti, s katerimi naj bi prečkal puščavo, so se ravnokar odpravljali, tako da nisem mogel več ostati. Na hitro sem Asurju napisal sporočilo, polno opozoril in rotenja ter se odpravil na moj povratek poln zlih slutenj. Nekaj mesecev kasneje sem moral zopet obiskati tempelj; ko sem prišel, je bil že večer; ko sem predal sporočilo, ki mi je bilo zaupano, sem vprašal po Asurju. Svečenik, katerega sem spraševal, mi ni odgovoril. V tišini me je popeljal na teraso, ki je gledala na pusto puščavo na vzhodu. Mesec je metal belo svetlobo na njen rob, svet je trepetal v toploti, krilati bivoli na stenah so se svetili v pridušenem žarenju skozi soparno ozračje. Svečenik je pokazal na oddaljen konec terase. Tam je sedela podoba in gledala preko puščave. Njena oblačila so bila negibna, kot da bi bile njih gube vklesane v kamen. Njegove roke so počivale na kolenih. Stopil sem do njega in zaklical njegovo ime. Ni se zdrznil. Prišel sem bliže in približal svoj obraz njegovemu. Bil je bled kot mesec, njegove oči pa so zgolj odsevale svetlobo. Odvrnil sem se od njega z bolečino v samem srcu.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji