Ura somraka
George W. Russell - A. E.

I.

Irish Theosophist, 15. februar, 1893.

Mislimo, da bi moral biti v bodoče ob tej uri mistik doma, se manj predajati metafiziki in znanosti kot bi želel, ampak bolj biti dejansko on sam. Običajno je, da se ob tej uri, preden se začnejo prižigati svetilke, nekolko prepustimo in zasanjamo ter dopustimo, da se v naših mislih dvignejo nežne fantazije, ki jih sicer duši dan. Kjerkoli jo že preživimo, najsi v mračni sobi ali na poti domov skozi modrino večera, pa vse stvari postanejo nenavadno mehke in združene; pojavi se magija starega sveta. Običajne ulice prevzamejo nekaj od sijajne svečanosti od meseca obsijanih avenij egipčanski templjev. Javni trgi zažarijo in polmrak začne odsevati lepoto indijskega gaja, v katerem se je s svojimi družicami sprehajala Sakuntala. Otroci se podijo drug za drugim po mračnih nasadih in mimogrede pogledajo na nas z dolgo pomnjenim bežnim pogledom. Uspavani od tišine, za nekaj časa pozabimo na trde robove materialnega in se spomnimo, da smo duhovi.

Tedaj je ura spomina, čas, da pokličemo in si bolj gotovo prilastimo vse tavajoče in lepe ideje, ki so nas obiskale v toku dneva in na katere bi sicer pozabili. Pritegniti bi jih morali iz področja občutenih stvari v področje razumljenih stvari; v gorišču, ki žari v lepoti in čisti resnici, bi jih morali povezati, kajti iz tako zbranih misli nekaj dodamo k zavesti; in naslednje jutro se v našem bitju prebudi neotipljiva a realna sprememba, da skozi vse vidimo lepoto in resnico.

To je kot v doživetje Devachanu, med temo zemlje in svetlobo duhovne samo-zavesti, ko Mojster v vsakem od nas pritegne in vsrka vase najbolj izjemne in najboljše izkušnje ljubezni, samo-pozabljenja, stremljenja, in iz njih izlušči subtilno bistvo modrosti, tako da je tisti, ki se bori v skrbi za svoje prijatelje, ob ponovni prebuditvi na zemlji, obogaten s tradicijo tega, kar imenujemo samo-žrtvovanje, ki pa je dejansko razglasitev naše lastne univerzalne narave. Obstajajo pa še širše ustreznosti, kajti rečeno nam je tudi, da se, ko se umakne sedem svetov in ko veliki, mirni Pastir dob zbere svoje meglene črede v migotajočem somraku večnosti in jih zapre v grozljivo Ogrado, dolgo ločeni žarki povežejo v enega, tako da izginejo življenje in veselje in lepota, da bi se po neizrekljivem počitku znova pojavile v jutru Novega Dne.

Če je cilj mistika ta, da zlije v eno vsa razpoloženja, ki jih je ločil čas, ali ne bi potem dnevna žetev modrosti vzbudila nepotrebnost dolgih Devachanskih let? Nobene druge žetve ni mogoče požeti na poljih, na katerih so snopi že povezani. Tako lahko, z omalovaževanjem sadov delovanja, delujemo kot tisti, ki so opravili Veliko Žrtvovanje, za katere ni niti Nirvana kraj počitka. Svetovi se lahko prebudijo v megleni slavi, preidejo skozi faze samo-zavestnega obstoja in se znova potopijo v sen, toda ti neutrudni delavci nadaljujejo s svojo obdobja dolgo nalogo pomoči. Ne poznamo njihovega vzgiba, toda v neki skrivni globini našega bitja čutimo, da ne more biti nič plemenitejšega. In ob misli na to, smo predali uro somraka razumevanju njihove narave.

II.

Irish Theosophist, 15. februar, 1893.

Obstajajo sanje, ki so lahko zgodovina ali pa alegorija. V njih ni nič grotesknega, nič, kar bi lahko spačilo občutenje avtentičnosti, občutka o dejanskem odvijanju dogodka v sanjah. Zaznani obrazi in podobe imajo svetel videz in izraz, ki se zdi povsem ustrezen za čudežni svet, v katerega zre oko notranjega človeka; pa vendar je mogoče zgodbo brati kot parabolo duhovne resnice kot nek mit v starodavnem svetem spisu. Dolgo tega sem imel mnogo takšnih sanj. Ko pa sem zadnje čase postal preučevalec takšnih stvari, sem začutil interes, da bi priklical nekatere bolj zanimive in nepozabne od teh zgodnjih vizij.

Nejasno vmesno področje med budnostjo in nezavestnostjo je bilo najljubši kraj mnogih nenavadnih podob, morda odsevov iz tistega resničnega življenja, ki ga med spanjem živi smrtni človek. Med temi podobami sta dve priklicali najbolj nenavadna občutja zanimanja. Prva je bila podoba starega človeka z dolgimi sivimi lasmi in brado, katerega sivo-modre oči so imele izraz skrivnostnosti in zagonetne modrosti; do te podobe, ki je tako zelo izražala duhovno plemenitost, sem čutil instinktivno spoštovanje, in v mojem umu se je povezala z vsemi težnjami in mističnim mišljenjem.

Druga podoba je bila podoba mladega dekleta. Ti dve sta se vedno znova in znova pojavljali v mojih vizijah; starec je bil vedno učitelj, dekle vedno družica. Tu sem zapisal eno izmed teh pustolovščin in pustil bralcu, da presodi, ali gre za čisto simbolično zgodbo, ali pa so se dogodki v njej dejansko odvili in so bili priklicani iz latentnosti z močjo notranjega Mojstra.

Z dekletom kot mojo spremljevalko sem zapustil dolino v notranjosti in se odpravil proti morju. Bil je večer, ko sva ga dosegla, in oseka je bila na najvišji točki. Na vseh straneh se je pred nama bleščal pesek; hodila sva proti motno obarvanem somraku, bil sem tiho; počasi se me je polotila nenavadna ekstaza, tako kot da bi se znotraj mene kapljo za kapljo širilo neizrekljivo življenje; vročica je postajala vse silovitejša in nato neznosna, ko se je prenesla na telo; z divjim krikom sem začel poskakovati naokoli, krožiti v vse večjem in večjem deliriju; v ozračju je bila nekakšna svetost; izzvale so me moči nevidne narave in padel sem v omedlevico. Spet sem se dvignil z nenadnim spominom, toda moje telo je ležalo na pesku; z nenavadnim ravnodušjem, sem videl, da se je začela dvigovati plima in da dekle ni bilo sposobno odstraniti brezčutne oblike, ki je bila izven njenega dosega; videl sem, kako je sedela poleg nje in položila glavo v njeno naročje; mirno je sedela in čakala, medtem ko se je okoli nje začelo, val za valom, dvigovati Indijsko morje, nad njeno glavo pa mehko žareti prve zvezde.

Potem sem povsem pozabil na dekle in na ogrožajoče vode ter se začel zavedati prisotnosti novega sveta. Vse okoli mene so valovali tokovi, v katerih so poplesavala brezštevilna življenja; prosojne oblike so drsele naokoli, povsod se svetlikale motne iskre; obrazi ljudi iz sanj so se bleščali vame, ali pa je njihove oblike nezavedno odplavilo, tako da se je tu pa tam kakšen obraz strogo zazrl vame z vprašujočim pogledom. Nisem ostal dolgo v tem meglenem področju, zopet sem začutil notranjo spodbudo in notranje sem bil premeščen v področje še bolj predirne lepote in svetlobe; in tu sem v še večjem veličastju in jasnosti kot prej zagledal starca iz mojih sanj.

Mislil sem, da je star, vendar pa je njegov obraz starodavne lepote prežemala neopisljiva mladostnost, in tedaj sem spoznal, da ne gre za starost ne za mladostnost, ampak za večnostnost. Mirna svetloba mišljenja se je poigravala na potezah ostro zarezane podobe in notranja svetloba je sijala skozi rdečico njegovega obraza in njegovih srebrnih las. Tam so bili še drugi, vendar pa jih nisem določno videl.

Rekel je, “Živel si in taval skozi svoje lastne posebne doline; sedaj poglej nazaj in se nauči alkimije mišljenja”. Dotaknil se me je s svojo roko in začel sem se zavedati moči teh nenavadnih bitij. Čutil sem, kako so potrpežljivo čakali, kako so delovali in si želeli v tišini; iz njih je, kakor iz vodnjaka, prihajal mir; do njih so se kakor do zvezd dvigovala stremljenja ljudi, neumna živalska hrepenenja, poganjki cvetja. Videl sem, kako je v dolino, v kateri sem živel in v kateri nič ni bilo skrito, njihova prisotnost bohotno prinesla vso nejasno in skrito lepoto; redkejše in čistejše ozračje je priklicalo žareče življenje ljudi v zlati zori zemlje.

S širšo vizijo sem videl, kako so daleč odmaknjeni od spora umirili razburjenosti narodov; videl sem, kako so globoko v notranjosti slišali glasove, duhovne, oddaljene, ki so klicali, da so se mogočni princi zemlje spustili s svojih prestolov in postali večji kot princi; pod tem tihim vplivom so strašni poveljniki na stežaj odprli vrata svojih grajskih ječ, da bi lahko oni sami postali svobodni; in vsi ti so se pridružili tisti himni, ki ji odzvanjanje v ušesih bogov omogoča tišina zemlje. Nadvladan sem se ozrl naokoli; svetleče oči so bile uprte vame.

“Ali sedaj razumeš?”

“Ne razumem,” sem odvrnil. “Vidim, da luč in lepota in moč, ki prodirajo v temo sveta, izhajajo iz teh višjih področij; toda ne razumem, kako luč vstopa, kako se je rojeva lepota, ne razumem skrivnosti moči.”

“Postati moraš kot eden izmed nas,” je odvrnil.

Sklonil sem glavo, dokler se ni dotaknila njegovih prsi; čutil sem, kako moje življenje odteka iz mene, toda preden me je zavest popolnoma zapustila in jo je vsrkalo širše življenje, sem spoznal nekaj o skrivnosti njihovega bivanja; živel sem v umih ljudi, vendar pa njihove misli niso bile moje misli; nad vsem sem lebdel kot krona, pa vendar za moje žezlo starost ni bila nič bližje kot otroštvo in žalost je bila daleč stran, ko je jokala zaradi mojega odhoda, in zelo daleč je bilo veselje, ko je bdelo nad mojo lučjo; in vendar sem bil vaba, ki jih je vodila naprej; bil sem na koncu vseh poti, in bil sem tudi v sladkem glasu, ki je klical “vrni se”; in ko so me dosegli neskončni razgledi in večje globine, sem spoznal, kako je duhovno življenje eno v vseh stvareh, in odšel sem v temo, iz katere se ne more več povrniti noben spomin.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji