Naše skrivne vezi
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. marec, 1897.

Naše najgloblje življenje se odvija, ko smo sami. Mi razmišljamo najbolj poglobljeno, najbolj ljubimo, ko smo izolirani od zunanjega sveta, ko se nahajamo v tistem mističnem prepadu, ki ga imenujemo duša. Nič zunanjega se ne more primerjati s polnostjo teh trenutkov. Lahko sedimo v modrem mraku s prijateljem, povezani s srcem, šepetaje ali v tišini, napolnjeni z ljubečimi mislimi medsebojnega razumevanja; takrat se lahko počutimo srečne in mirne, vendar pa le zato, ker nas pomirja podobnost globljih odnosov. Ko mislimo na prijatelja in se nam ljubljeni približa, včasih občutimo bolečino, kajti dotaknemo se nečesa v naši osamljenosti, kar živa prisotnost prepreči; zdi se nam, da smo ločeni in bi najraje zaklicali - “Le v mojem globokem srcu te ljubim, najdražji; ne kliči me iz njega; jaz nisem več duh, če zapustim svoj prestol”. Toda ta razpoloženja, čeprav jih sprožijo intuicije o resničnem, so preveč razdrobljena, so preveč del somraka srca, so po značaju preveč sanjava, da bi nam dobro služila v življenju. Morali bi si raje želeti, da bi naše misli vključevale neposrednost, takšno kot pripada slom bogov, nagle, lepe, bliskajoče prisotnosti, ki slonijo na dobro dojetih namenih.

To, kar potrebujemo, je, da bi se ta notranja nežnost vzdignila v preroštvo, da bi to, kar je pri večini le hrepenenje ali slepa ljubezen, jasno videlo svojo pot, upanje in namen. Zaradi tega cilja bi morali bolj pozorno opazovati naravo notranjega življenja. In dejansko bomo odkrili, da to sploh ni osamljenost, ampak napolnjeno z raznovrstnim bivanjem; namesto da bi bili sami, se znajdemo na natrpanih avenijah obstoja. Za navodilo ob vstopu so bile izrečene številne besede opozorila, začrtani zakoni in opisana čudežna, strašljiva in lepa bitja. Pa vendar je v nas duh, ki se nahaja globlje kot naše intelektualno bitje in ki si ga predstavljam kot Heroja v človeku, ki čuti plemenitost svojega mesta v sredini vsega tega in ki je enako zadovoljen z veličino zaznave kot z velikimi dejanji. Utrujenost in občutek nepomembnosti, ki pogosto doletita mistika po dolgotrajnem razmišljanju, nastopita, po mojem mnenju, zaradi tega, ker tu zanj nastopijo dolžnosti, ki zahtevajo bolj vztrajno prizadevanje, saj je notranje življenje precej obsežnejše in bolj silovito kot življenje, ki ga je človek pustil za seboj.

Dolžnosti, ki jih lahko prevzame duša so natančno tiste, ki jih čuti kot najbolj neprimerne, ko deluje kot utelešeno bitje. Kaj bi morali storiti, da bi utišali srčni klic sveta; kako naj se odzovemo na nem poziv na pomoč, ki ga tako pogosto slutimo pod smejočimi se očmi? Več kot žalostna je misel, da bi moralo usmiljenje brez rok, ki bi zdravile, ljubezen brez glasu, ki bi govoril, nemočno kopičiti bolečino za bolečino, medtem ko bi zemlja ostajala enaka. Toda obstaja resnica o žalosti, ki jo, mislim, morda naredi manj brezupno. Obstaja manj ovir kot mislimo; dejansko obstaja notranja zveza med dušo, ki bi rada pomagala, in dušo, ki je pomoči potrebna. Narava je dobro poskrbela, da noben zlati žarek vseh naših misli ne gre v prazno; niti ena kaplja magičnih eliksirjev življenja se ne izgubi. Obravnavajmo zakaj je temu tako. Obstaja navada, ki smo se ji predali skoraj vsi: pogosto spletamo v naših umih drobne zgodbe, v katerih podarjamo ljubezen in sočutje namišljenim bitjem, ki smo jih ustvarili. Toda počasi sem začel razmišljati, da mnoga od teh sploh niso namišljena, da nekje v svetu neka bitja razmišljajo, ljubijo, trpijo prav na ta način, tako da mi zgolj preoblikujemo in v našem življenju podoživimo zgodbo iz nekega drugega življenja. Včasih ti oddaljeni prijatelji prevzamejo tako živo obliko, se tako približajo s svojim pozivom k sočutju, da so slike nepozabne; in bolj ko razmišljam o njih, bolj se mi zdi, da pogosto prenašajo dejansko potrebo neke duše, katere klic po tolažbi se je razširil po prostoru, da bi morda naletel na odgovor, da bi morda slišal samo tišino. Ponudil bom nek primer. Vidim otroka, radovedno, občutljivo, drobno bitje, ki sedi na pragu hiše. Ta se nahaja na ulici nekega velikega mesta; preko neba se širita večerni mrak in izparina; vidim, kako se otrok sklanja nad tlemi; pobira ugaske in jih ureja; in ko se v svojih mislih približam, se zavem, da postavlja stene hiše, bivališče svojih sanj. V njem se širijo velike sobe za njegove prijatelje, in na sredi majhna sobica, ki pripada njemu. Tako se igrajo njegove misli. Tedaj ujamem preblisk hlač mimoidočega delavca in težkega škornja, ki potepta ugaske. Čutim bolečino v otrokovem srcu ob grobem uničenju njegove ljubljene sanjske hiše. Oh, ubogi otrok, ki je gradil Mesto Lepote iz ugaskov, pa vendar nič manj resničnem v namenu kot mnoge veličastne, z zlatom ovenčane palače, ki so jih postavili princi in na katere ni pozabil tisti mogočni duh, ki preživi padle imperije, katerega dom je v mnogih razdejanih srcih. In gotovo je bila najbolj plemenita od vseh meditacij, ki jih je posvetil Buddha, namenjena temu, da bi prinesla tolažbo takšnim srcem. “On s svojim umom prežema četrtino sveta z mislimi Ljubezni, in enako tudi drugo, in tretjo in četrto. In tako celoten širni svet, zgoraj, spodaj, okrog in povsod, on stalno prežema s srcem daljnosežne, rastoče in neizmerne Ljubezni.”

Nekateri se bodo vprašali, ali ima ljubezen, zelo vilinski dih življenja, sama po sebi in predana na takšen način, kakršnokoli moč podpore; vendar pa ne tisti, ki občutijo sončni žarek oddaljenega prijatelja, ki misli na njih. Toda, če razjasnim, kako po mojem mnenju deluje, potem jaz pravim, da je ljubezen, Eros, bitje. Je več kot moč duše, pa čeprav je tudi to. Ima svoje lastno univerzalno življenje. In tako kot temne valujoče vode ne poznajo svetlobe dragulja, ki jo odsevajo z bleščečim žarenjem, tako duša, ki deloma vsrkava in čuti žarek Erosa v sebi, pogosto ne ve, da del njene narave, ki je bližje soncu ljubezni, sije z bleščečo svetlobo bolj v očeh drugega kot v svojih lastnih. Mnogi ljudje nezavedno širijo svoj pridobljeni šarm, ne da bi poznali lepoto in moč, ki jo predajajo drugim. Nek pretekli dosežek duše, dragulj, osvojen v neki oddaljeni bitki, na katero je morda pozabila, se blešči na njeni tiari in kot zvezdni plamen navdihuje druge k upanju in zmagi.

Če je res, da mnogi oddajajo duhovni vpliv, ki se ga ne zavedajo, potem to še toliko bolj velja za notranja področja. Ko duša pridobi kakršnokoli posest, ki je podobna ljubezni, ali vztrajni volji, ali veri, ali moči mišljenja, potem stopi v stik z drugimi, ki se borijo, da bi dosegli te moči. Doseganje katerekoli od teh pomeni, da je duša sposobna vsrkati in žarčiti nekatere od božanskih prvin bivanja. Duša se lahko, ali pa ne, zaveda svojega položaja in svojih novih dolžnosti, vendar pa ta Živa Luč, ki je našla pot v bivanje katerekoli osebe, ne počiva, ampak pošilja svoje žarke in širi svoj vpliv naprej, da bi osvetlila temo narave drugih. Tako se dogaja, da obstajajo vezi, ki nas povezujejo z ljudmi, ki jih ne srečujemo v vsakdanjem življenju. Jaz mislim, da so to bolj realne vezi in da je njih razumevanje bolj pomembno, kajti če smo dopustili, da je naša luč potovala daleč do nekoga, ga dosegla v temi, da je čutil trdno voljo, vztrajno upanje, sočutno ljubezen, ga lahko znova doseže v trenutku potrebe, ko bi se brez podpore morda predal in sklenil roke v obupu. Dejansko prepogosto dopustimo, da nas preplavi malodušje in zakrije prehajanje bleščečih žarkov. Vendar pa, ali bi to počeli tako pogosto, če bi vedeli, da je morda žalost, ki nas obdaja, ne da bi vedeli zakaj, povzročilo neko srce, ki si želi tolažbe, in da naša otrplost lahko samo še poveča njegov občutek nemoči, medtem ko naš pogum, naša vera, lahko povzročita, “da naša luč zasije v nekem srcu, ki zaenkrat še nima svoje lastne”.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji