Resničen pomen čiste ljubezni
Cyril Scott

Čista ljubezen pomeni ljubezen, ki ni pomešana ali obarvana niti z najmanjšo prvino sebičnosti. To je ljubezen, ki ni popolnoma nič drugega kot le ljubezen. Je nepogojena, ker jo ne pogojuje nobena zunanja okoliščina - to pomeni, nima potrebe po nobeni zunanji osebi ali stvari, ki bi jo dvignila iz latentnosti, da bi ji dejansko omogočila zaživeti. Še več, tako kot luč lahko osvetli tako grdega kot lepega, tako tudi ta ne izbira med enim in drugim. Takšna je svetloba čiste ljubezni, v tem smislu, da valuje do vseh enako. Zato je resnično nesebična, kajti oddaja svoje žarke in ne zahteva nič v povračilo. Čuti enako do najbolj umazanega starega berača kot do najbolj lepe ženske, do največjega grešnika kot do največjega svetnika - kajti ta ljubezen je notranja in, tako kot sončni žarki, nenehno valuje iz notranjosti.

To, kar svet imenuje čista ljubezen - kar običajno pomeni ljubezen brez spolne želje - ima le malo skupnega z resnično čisto ljubeznijo v najbolj pravem pomenu te besede. Celo najbolj čista ljubezen s posvetnega stališča ne more biti popolnoma nesebična, kajti če že ne zahtevamo od tistih, ki jih ljubimo, nič več, pa od njih zahtevamo, da bi bili to, kar so, in jih nato ljubimo zato, ker to so. Na kratko, ljubimo jih zaradi nekega razloga, pa čeprav lahko v številnih primerih ugotovimo, da je ta razlog težko določiti. Takoj, ko obstaja nek dodaten razlog za ljubezen, potem v bistvu ni čista.

Mnogim religioznim ljudem bo morda zvenelo nenavadno, vendar niti ljubezen do Boga ni v bistvu čista. Tisti, ki ga nadvse ljubijo, to izražajo zaradi mnogih razlogov; ali zato, ker mislijo, da je to njihova dolžnost, ali zato, ker naj bi bil On odgovoren za njihov obstoj, ali zato - kot smo že prej namignili - ker predvidevajo, da On poseduje vsa tista Božanska svojstva, na katera gledajo kot na tista, ki navdihujejo ljubezen. Obstajajo celo takšni, ki ga ljubijo, ali pa mislijo, da ga ljubijo, ker menijo, da mu ne bo pogodu ali pa bo postal maščevalen, če bodo v tej smeri zatajili, tako da bo posledica za to kazen. V vsakem primeru, vsi ti ljudje, na različnih stopnjah, ljubijo Boga najsi zaradi podpore, ki so jo že prejeli, ali pa zato, ker upajo, da jo bodo prejeli - Nebesa in njihovo blaženost - toda nihče od teh, razen morda nekaj zelo redkih mistikov, ga ne ljubi zaradi čiste ljubezni same.

In dokaz za to leži v posledicah. Mnogi Boga-ljubeči ljudje so delovali z zelo ne-božansko krutostjo do drugega človeka. Obstajali pa so tudi svetniki in ekstatiki, ki so, po svojih lastnih izpovedih, menili, da jim je Bog včasih umaknil svojo Božansko podporo in jih pahnil v stanje začasnega obupa. Tako so verjeli, da Bog ravna kot spogledljiva ženska, ki v enem trenutku nazorno kaže svoja čustva, v naslednjem pa jih iz veselja do trpinčenja odtegne. Neumnosti takšnega predvidevanja ni potrebno komentirati, razen to, da dokončno dokazuje, da njihova drža do Boga ni čista ljubezen.

Dejansko človek, ki lahko projicira čutenje silovite ljubezni do dremajoče zapuščene ladje na nabrežju Temze, v takem trenutku izpričuje čistejšo ljubezen kot svetnik, ki je vznevoljen zaradi tega, ker je Bog navidez umaknil svojo podporo. Kajti, medtem ko opazovalec ne zahteva popolnoma nič od nesrečne, zapuščene ladje, pa svetnik išče podporo Boga, ker sicer ne bi bil vznemirjen, če ni uslišan.

Čisti v srcu

Čisti v srcu niso tisti, ki so brez spolne sle, ampak tisti, ki so “brez sebe”. Že samo dejstvo, da je Jezus rekel: “Celo vlačuge so bližje Kraljestvu Nebes kot farizeji!” bi moralo priskrbeti krščanski Cerkvi obsežen dokaz, da vzdržnost nikakor ni nujni pokazatelj resnične duhovnosti. V prvi vrsti, hladni in preračunljivi si niti ne želijo razvijati zavesti ljubezni; njihove želje tečejo v ravno nasprotni smeri. Drugič, vzdržnost, ki vključuje skoraj popolno odsotnost spolne želje, je lahko pogosto znamenje slabosti; slabotni ljudje pa ne posedujejo trdnosti namena, ki je bistven za razvoj zavesti ljubezni.

Poleg tega obstaja tudi etična plat vprašanja, ki jo je potrebno vzeti v obzir. Če bi bila vzdržnost absoluten predpogoj za kultiviranje čiste Ljubezni, bi bila izključena večina poročenih ljudi. Vedeti moramo, da čistost nikakor ni vedno skladna z nesebičnostjo; pogosto je lahko prav nasprotno. Čeprav obravnavamo čistost kot vrlino, pa ljudje, ki postavljajo svojo lastno vrlost pred srečo in morda celo pred zdravje drugega, ne poznajo resničnega pomena čiste ljubezni. Čista ljubezen daje, in bo celo, ali bolje rečeno, tudi, nudila spolno zadovoljstvo v določenih okoliščinah. Trditev, da spolni odnosi niso krepostni ali, da so v osnovi nečisti, je preprosto ostanek puritanstva in sovražna popolni strpnosti, ki v širšem smislu spoznava, da ni nič v Naravi v osnovi nečisto.

“Za čistega je vse čisto”, je brez dvoma resnica, vendar pa tudi to, da je “za (tako-imenovanega ali samo-opredeljenega) čistega vse nečisto”, le epigramska popačenost, ki vendarle usmeri pozornost na neko nedvomno dejstvo. Relativna čistost ali nečistost spolnih odnosov je seveda povsem odvisna od drže uma in srca, ki jih spremlja. In zaradi tega razloga lahko le redko presojamo spolno moralo drugega, ne da bi pri tem tvegali, da smo do njega krivični. Tudi v primeru, ko se zdi ženska “nečista v telesu”, je lahko vendarle čista v srcu. Po drugi strani pa so mnoge tako-imenovane ženske, ki so “čiste v telesu”, lahko - zaradi sebičnosti - povsem nečiste v srcu.

Spolnost in zavest čiste ljubezni

Kultiviranje zavesti čiste ljubezni ni v nobenem smislu neskladno z zakonskim življenjem in njegovimi dolžnostmi. Niti ni zaradi tega, kar smo omenili do sedaj, neskladna s spolnimi odnosi, razen z izven-zakonskimi, če je povezana z resnično skrbnostjo in nesebičnostjo. Vendar pa je očitno, da ni mogoče predložiti nobenih pravil, saj se vsak človek tako zelo razlikuje od drugih po značaju in ustroju.  Kljub temu pa moramo poudariti, da ljudje, ki gredo tako daleč, da iz spolnosti naredijo hobby - kot to dandanes počne veliko žensk in moških - ne morejo pričakovati, da bodo dosegli večjo zavestnost, že zaradi preprostega razloga, da zapravljajo preveč sil za druge stvari. Poleg tega ljudje, ki so nenehno zaposleni z vprašanji spolnosti, preveč popuščajo sami sebi, celo ob želji po kultiviranju brezosebne nesebične ljubezni, čeprav lahko obstajajo nekatere redke izjeme. Spomnite se, da se razuzdanci pogosto spremenijo v svetnike - tak je bil Sv. Frančišek - zato dogmatiziranje ni pametno. Kdo bo rekel, da takšni ljudje ne pridobijo s svojo promiskuiteto nek vpogled v človeško naravo, ki bi jim bila sicer skrita in ki jim bo morda nekega dne v korist. Razumevanje vodi do popolne strpnosti, in, kakor smo si prizadevali pokazati, je slednja najbolj nujen korak proti pridobitvi zavesti čiste ljubezni.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 2nd quarter 1992. Izvleček iz The Greater Awareness, by Gyrill Scott, York Beach, Maine, U.S.A.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji