Intuicija in ustvarjalnost
E. Lester Smith

“Znanstveniki so običajno preveč ponosni ali preveč sramežljivi, da bi govorili o ustvarjalnosti in “ustvarjalni domišljiji” Čutijo, da ta ni skladna z njihovimi predstavami o samih sebi kot o “ljudeh dejstev” in stroge induktivne presoje. Vlogo ustvarjalnosti pa so vedno priznavali izumitelji, kajti izumitelji so pogosto preprosti, ne-pretenciozni ljudje, ki se ne napihujejo, in katerih vzgoje niso zaznamovali tokovi znanstvene metode.” - Sir Peter Medawar

Analiza nivojev zavesti nam omogoči lažje razumevanje narave intuicije. Le-ta ni omejena na razumevanje, ki bi prihajalo z neke posebne ravni. Predstavlja hitrejše vzpenjanje zavesti na tisto raven, ki se nahaja takoj za človekovim normalnim razponom. Za otroka mora biti njegova prva misel čudovit dogodek. Za odrasle ljudi pa je konkretno mišljenje nekaj običajnega. Toda od časa do časa prejmejo ljudje tudi kakšen občutek ali manjšo intuicijo pragmatičnega ali koristnega značaja. Te lahko vsebujejo spomin na nek pozabljen ali zaželen košček informacije, ali pa celo na nekaj tako banalnega kot je neka beseda, s katero izrazimo to, kar pišemo, ali to, kar govorimo.

Prebliski prihajajo preko stika z bolj duhovnim tipom intuicije in mislim, da bi tudi te morali ustrezno opredeliti kot intuicije. Značilnosti stika s katerimkoli virom sta nenadnost in nepričakovanost po eni strani ter spremljajoči občutek pravilnosti po drugi. To je “Eureka izkušnja”, ali pa, pozneje, ko postane bolj znana, “aha, to je pravilno” reakcija.

Te manjše intuicije jasno izvirajo iz osebne podzavesti ali iz nekega bolj splošnega območja znanja iz kolektivne podzavesti. Takšne nižje intuicije imajo pragmatično koristen značaj. Se povsem razlikujejo od višjih intuicij filozofske ali duhovne vsebine.

Konkretno mišljenje vključuje mišljenje o abstraktnih načelih, oblikovanih v konkretnih izrazih. Toda to nikakor ni isto kot uporaba višjega uma. Za mladostnika ali odraslega človeka je prva izkušnja abstraktnega, ne-svetnega mišljenja kot presenetljiva pustolovščina; je človekovo prvo raziskovanje novega načina mišljenja, uporabe višjega uma. Za večino ljudi se intuicija ustavi na tej ravni in predstavlja razširitev zavesti z nižjega na višji um. Povezana je s trenutki, ko se predstave kot so ljubezen, pravičnost ali verovanje razkrivajo kot splošna abstraktna načela v lastni izkušnji in ne le kot posebni primeri, ki jih srečamo v normalnem življenju.

Takšni mentalni dogodki imajo gotovo intuitiven značaj, vendar pa je beseda “intuicija” včasih prihranjena za razodetja na neki višji ravni, kjer višji um določno prepoji “svetloba buddhija”. Takšne intuicije so povzdigujoče, duhovne narave in imajo transcendentni in nad-osebnostni značaj. Tako Emerson v svojem eseju The Oversoul pravi: “Duša se nikoli ne odziva z besedami, ampak s samo stvarjo, ki jo je potrebno raziskati.” Intuicija takšne narave je “neposredna zaznava resnice v njenem jedru ... intuitivna sposobnost presega razum in ga izloči kot zadnjo avtoriteto” (Burden, 1987). Razum se mora kljub temu nato spopasti z razodetjem, zato da bi ga “razložil”. V tem procesu, ki je nujno sestopen, intuicija pridobi na jasnosti in uporabnosti, a izgubi nedolžnost, čistost in splošnost.

Zanesljivost intuicije

Ali so intuicije vedno pravilne? Ali so nezmotljive? Številni ljudje si domišljajo, da so, in jih sprejemajo, ne da bi o tem kaj veliko razmišljali. Bolj izkušeni in previdni posamezniki, pa so se vendar naučili, da intuicije niso vse enako zanesljive. Kako je to mogoče? V primerih nižjih intuicij praktične narave je mogoče z lahkoto videti, da lahko nezavedni um proizvede napačno informacijo, tako kot računalnik, če pritisnemo na napačno tipko. Včasih napako opazimo takoj, s sposobnostjo, ki jo Eccles imenuje spoznavajoči spomin, tako da se mora raziskava začeti znova. Ob vsakem dogodku je treba intuicijo preveriti s preizkusom, če je ta za to primeren, ali s preverjanjem v ustrezni knjigi ali na nek drug način.

Včasih pravimo, da višje intuicije ne morejo biti napačne zato, ker vključujejo buddhično raven, na kateri napake niso mogoče. To je mogoče sprejeti, vendar pa se kljub temu lahko tisto, kar prejmemo, spremeni v napako. V teh primerih je to mogoče razložiti z napako v prenosu. Intuicija se pojavi, tako rekoč gola, kot čista ideja ali simbol, ki ni ovit v besede ali celo v konkretno misel. Zato jo moramo, da bi jo ujeli v neko razumljivo ali znano obliko, nujno izoblikovati (ji dati neko obliko) in pri tem uporabiti katerokoli mentalno delovanje in besedni zaklad, ki ga posedujemo. Neizkušen človek, ki ni vajen preoblikovanja idej v besede, lahko pride do povsem zavajajoče formulacije. Nagnjen je k temu, da popači svoje razodetje v skladu z vnaprej ustvarjenimi mnenji dvomljive vrednosti ter tako popolnoma potvori svež vpogled, ki mu je bil podarjen. Celo še huje, lahko se moti, ko predvideva, da je prejel intuicijo “od zgoraj”. To, kar lahko prodre skozi, ni nič več kot zgolj njegova lastna domišljija ali želeno mišljenje. Tako lahko nenadzorovana in predsodkov polna osebnost zavede samo sebe in nadaljuje z zmotnim razmišljanjem. Nič drugega ne more ozdraviti takšnega stanja stvari kot le izkušnja in vzgajanje odprtega uma, ki je voljan priznati, da se lahko kdaj zmoti.

Kako si lahko potem zagotovimo sprejem resničnih in vrednih intuicij, ko jih potrebujemo? Prva stvar, ki jo moramo vedeti, je ta, da je mogoče sposobnosti intuicije dvoriti in zanjo prositi, ni je pa mogoče izsiliti. Če se višja intuicija sploh pojavi, potem je to dejanje milosti, odziv na nesebično potrebo. To se lahko zdi kot neko nestanovitno darilo, toda dejansko ni. Človek lahko uredi življenje tako, da navdih valuje zanesljivo in nenehno, kot na primer v slučaju pisanja knjige. Tega stanja ni mogoče doseči le s hotenjem, ampak s trdim delom in silovito pripravo. Za začetek se mora um, tako celovito kot je le mogoče, očistiti vezanosti na vnaprej zasnovane ali splošno sprejete predstave. Potrebno jih je povsem odstraniti; vendar pa ni nobene potrebe po praznem ali nepopisanem umu. Lahko ga napolnimo s predstavami, ki se zdijo logične in koristne. To, kar je potrebno narediti, je odstranitev kakršnekoli vezanosti na tovrstne predstave. Ohraniti jih je potrebno le kot delovni okvir ali vzorec, vendar tako, da vedno priznavamo, da niso končne in nespremenljive, ampak predmet izboljšave ali celo popolne nadomestitve, če pride do svežega razumevanja. To je postopna, dolgotrajna naloga; pravilna navada uma, zgrajena s praktično in odločno vzgojo pozornosti. Intuicije se ne stekajo v len um. Poleg tega, da je um dobro opremljen z mentalnim orodjem, pa mora biti tudi dejaven in sprejemljiv. Lahko rečemo, da sta to dva predpogoja za valovanje intuicij. Manjše intuicije praktične narave, ki pripadajo osebnostnemu jazu, se običajno porodijo v nezavednem in verjetno preidejo v nadaljnjo obravnavo v levo hemisfero možganov. Višje intuicije abstraktne filozofske narave, ki pripadajo resničnemu jazu, pa se porajajo v višjem umu, ki ga razsvetli buddhični princip in jih verjetno na začetku obdela desna hemisfera, čeprav jih nato v besedni izraz preoblikuje leva. V ta dva tipa intuitivne izkušnje sta lahko ustrezno vključena tudi nižji in višji del čustvene narave.

Te ideje so postale bolj sprejemljive in “spoštovane” v zadnjih desetletjih. O tem vprašanju je pisal odličen znanstvenik, Sir Peter Medawar, v svoji Induction and Intuition in Scientific Thought (Medawar, 1969). Na bolj duhovni ravni pa Virginia Burden v knjigi The Process of Intuition; A Psychology of Creativity (Burden, 1987). Prav lahko bi bil njen alternativen naslov naslednji: Intuicija kot način življenja.

Stransko razmišljanje (metoda) posameznikov in skupin

Omenimo lahko dve različici vnaprej usmerjenega ustvarjalnega razmišljanja. Prva je ta, ki jo Edward de Bono imenuje stransko razmišljanje (de Bono, 1985). Večina ljudi meni, da bi se morali problema lotiti z modrimi koraki logičnega mišljenja, z vertikalnim napredovanjem do rešitve brez napake - vendar brez izvirnosti. Toda pogosto se tak neposreden napad izjalovi. Tudi naslanjanje na vpogled včasih ne naleti na odziv in zaide v mrtvo ulico. V takšnem primeru je mogoče koristno uporabiti stransko mišljenje. Poskus neposredne rešitve je jasen proizvod uma. Namesto tega opogumimo um, da na slepo išče v tesno povezanih področjih ali celo v oddaljenih. Ta način mišljenja se lahko zdi kaotičen in samo-prizanesljiv, vendar se razlikuje od sanjarjenja po tem, da je voden, četudi ohlapno, in v tem, da um prevzame držo čuječnosti, “pričakovanja” kakršnegakoli namiga v zvezi s problemom, ki ga obravnavamo. Kako pravi de Bono, je logika sredstvo za kopanje lukenj, ki so vse globlje in vse boljše; toda to je brez koristi, če je luknja na napačnem mestu. Kljub temu ljudje uporno zapravljajo svoj intelektualni napor za kopanje te luknje. Če se zatečemo k stranskemu mišljenju, potem jo je potrebno to žrtvovati; to je, poiskati nov kraj. Togost razmišljanja je potrebno zavreči v korist svobodnega, tekočega pristopa. Pogosto se ta vrsta vodenega sanjarjenja spremeni v povsem nov pristop do izvirnega problema, ki pripelje do njegove rešitve. Jasno, to je tehnika dvorjenja intuiciji.

Druga različica je dejansko stransko mišljenje, ki ga izvajamo v raziskovalni skupini; imenuje se “brainstorming” (vihar v možganih), ki ga še posebej uporabljajo na ameriških univerzah in celo v gospodarskih družbah. Sodelujoče se opogumi, da odložijo vse svoje zadržke in obelodanijo vse, kar se jim dogaja, ne glede na majhno povezavo, ki jo ima na videz ta stvar s problemom, ki ga skupina obravnava. Prisotno je upanje, da to lahko spodbudi drugega člana skupine, da bo prišel do bolj plodovite ideje. Misli krožijo toliko časa, dokler se ne poišče možne rešitve, ki jo je vredno eksperimentalno preizkusiti. Pri brainstormingu je le eno pravilo; nihče ne sme kritizirati ničesar, kar je bilo izrečeno, ne glede na to, kako nekoristno ali celo nespametno se lahko zdi na prvi pogled.

Prej sem ponudil kriterij za razlikovanje med priklicom možganskih spominov in sprejemanjem iz podzavestnega uma. Možganski spomini delujejo v um na podlagi povpraševanja, brez napora ali odloga; vtisi iz podzavesti pa se pojavijo v umu v trenutkih, ko je um nezaseden, prazen, in zato trenutno v sprejemljivem stanju. Ta kriterij ostaja na splošno veljaven, vendar pa moramo upoštevati nekatere izjeme. Z dolgo izkušnjo je mogoče graditi okvir uma, ali raje, vzvišeno stanje zavesti, pri katerem je posameznik popolnoma odprt za sporočila, iz nezavednega, vključno z intuicijo in navdihom. Ta razkritja nato valujejo v um tako, kot da bi jih porajalo človekovo lastno mišljenje, brez ovir ali občutka presenečenja. To stanje je dobro znano ustvarjalnim piscem. Poimenovali so ga “sanjarjenje” (Green and Green, 1978 ), vendar pa je verjetno boljši izraz tisti, ki ga je uporabil Whiteman, “kontinuiran spomin” (Whiteman, 1961). Spomnim se, da me je pred kakšnimi petdesetimi leti, ko sem predvideval, da pisanje zahteva stanje koncentriranega uma, zaustavil problem, za katerega nisem videl rešitve. Zvijača, ki sem jo takrat uporabil, je bila premišljena prekinitev koncentracije s tem, da sem razvil in žvečil karamelo. Med tem premorom se je pogosto pojavil v mojem umu odgovor, z običajnim “Eureka” občutkom.

Ne glede na to, kako je prišlo sporočilo, pa se v večini primerov ni zdelo mogoče razločiti njegovega izvora; lahko bi se pojavilo iz nekega bolj ali manj neosebnega zbiralnika, iz človekovega podzavestnega uma, ali od nekega živega ali ne-inkarniranega osebnega prijatelja, guruja ali vodnika. Izjema so primeri, ko jih spremlja “občutek prisotnosti” pošiljatelja. Ta pojav je dobro opisan v mističnih zapisih.

Ustvarjalnost

Ustvarjalnost je predvsem stvar višjega uma. To, kar se pojavi, je mogoče izraziti s pisanjem ali v katerikoli drugi umetniški obliki. Ali pa se ne more izraziti drugače kot s preoblikovanjem človekovega življenja v smeri večje učinkovitosti ali duhovnosti.

Ustvarjalno mišljenje je v bistvu izražanje in razvijanje idej, ki so bile sprejete s prebliski intuitivnega vpogleda. Jasno je, da je potrebna neka vrsta priprave. Pisatelj, ki vnaprej izbira temo, opravi “domačo nalogo” s pregledovanjem tistega, kar je bilo o predmetu že napisano, in z nekajdnevnim ali celo daljšim tuhtanjem. Potrebno je pripeljati logično mišljenje do njegove meje. Šele, ko je dosežena ta meja in ko um omahne in ne more več napredovati, se lahko osvobodi intuicija, s svežim navdihom in dojemanjem.

Takrat pride do srečanja z “muzo”. Človek si lahko reče: jutri zjutraj ob 9.00 bom razsvetlil to vprašanje. Z vero, ki se je porodila iz predhodne izkušnje, se ustvarjalni mislec odpre za nad-zavedno in se lahko zanese na zagotavljanje ustreznih pogojev za valovanje vpogleda. Svoj um bo izpraznil posvetnih misli in zdrsnil v višje stanje zavesti. Dejansko je obstojnost tega prizadevanja prav tako nujna, če ne že imperativ, kot popolna podreditev osebnosti višjemu jaz-u; tiho se mora povezati s svojim pravim položajem, kot s posrednikom resničnega jaz-a. To je lahko razveseljujoča, a ponižna izkušnja, ki omogoči, da se zdi celotno trdo delo smiselno. To je izkušnja, ki omogoča veselo napredovanje ustvarjalnega misleca. Njegovo delo postane boljše kot bi bilo sicer - a obenem si ga ne more več lastiti kot le svoje lastno. Seveda veliki ustvarjalni misleci osvojijo to držo naravno, brez potrebe, da bi analizirali situacijo. Kakršnakoli želja, ki bi hotela nadvladati ali se vsiliti, je usodna ovira za intuicijo, kar pa je tudi dokazujoči um.

Če je človek pisec, si bo pripravil papir in pero ali pa se usedel k pisalnemu stroju. Vedno je dobro, če ima človek na voljo pisalne potrebščine, kajti intuicije so izmikajoče; pojavijo se kot brez-besedni namigi, ki jih spomin težko zabeleži, ter težijo po popolnem ali delnem izginotju.

Za ta korak obstaja še drug dober razlog. Medtem ko se um bori, da bi ohranil intuicijo v svoji izvorni čistosti, ne more prejemati novih razsvetlitev. Zapisovanje ga zopet sprosti, tako da vanj lahko valujejo novi vpogledi.

Ustvarjalnost lahko izrazimo na številne druge načine. Ni bistveno to, da smo posebej nadarjeni ali visoko izurjeni. Vsak, ki lahko riše, bi moral gojiti to nadarjenost. Alternative so kiparjenje ali lončarjenje. Razširitev le-tega je nadaljnje okraševanje. Posameznik ali nek par lahko izrazi svojo ustvarjalnost z načrtovanjem in oblikovanjem lepega doma, z nudenjem zadovoljstva samemu sebi in prijateljem.

Ustvarjalne talente je mogoče izraziti tudi navzven, na primer z ustvarjanjem lepih vrtov, kot tudi z atletskimi dosežki in plesom. Številne dejavnosti, ki jih moramo opraviti tudi sicer, kot je na primer kuhanje, so na splošno obravnavane kot utrudljivi opravki. Če jih opravljamo na umetniški način, tankovestno in ljubeče, potem življenje postane precej bolj prijetno. Veselje do ustvarjalnosti lahko najdemo tudi v tako preprostih nalogah, ne glede na to, kako pičli so lahko človekovi viri.

Obstaja pa še drugo polje, vse preveč pogosto zapostavljeno, preko katerega lahko izražamo ustvarjalnost - kultiviranje naših lastnih jazo-ov, zunanjih in notranjih. Pozorni smo lahko do našega zdravja, kondicije in pojavnosti naših teles. Toda bolj pomembno področje je notranji jaz, ki je prepogosto prepuščen samemu sebi. Človeško naravo je mogoče spremeniti, in začnemo lahko s svojo lastno. Če si želimo biti ljubljeni, moramo postati ljubeznivi. Nezaželene navade je mogoče obrzdati, zaželene razviti. Značaj je mogoče preobraziti z marljivim naporom, dokler z naših oči ne sije sijajnost. Takrat lahko postanejo človeški odnosi globlji, bolj polni pomena in sile. Tako ustvarjalnost uporabimo za najvišjo korist.

Povzetek

Intuicija se ne poraja na neki posebni ravni zavesti, ampak na katerikoli ravni, ki se nahaja takoj za našim običajnim razponom. Manjše intuicije praktične narave običajno izhajajo iz osebne podzavesti. Za številne ljudi intuicija predstavlja širitev zavesti z nižjega na višji um, ki deluje z ne-svetnimi idejami. Bolj duhovno transcendentne intuicije vključujejo buddhični princip. Ne glede na to pa intuicije niso vedno pravilne, kar je posledica napak pri prenosu, tako da jih je potrebno vedno preveriti. Napake se pojavijo pri oblikovanju abstraktnih odkritij v konkretne misli ali besede, ko hoteno mišljenje prekrije takšno intuicijo. Le-to je mogoče iskati, ni pa mogoče zapovedati njenega pojavljanja. Um mora biti izčrpno pripravljen, izčrpati mora možnosti logičnega mišljenja. Različici premočrtno usmerjenega ustvarjalnega mišljenja sta de Bonojevo stransko mišljenje in brainstorming v raziskovalnih skupinah. Intuicije se običajno pojavijo v umu kot šokantna “Eureka izkušnja”; toda po dolgi praksi ustvarjalnega mišljenja lahko vanj valujejo neovirano.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 2nd quarter 1992. Izvleček iz Inner Adventures, Copyright 1988 by E. Lester Smith, the Theosophical Publishing House, 306 West Geneva Road, Wheaton, Illinois, USA.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji