O slabem počutju
Nantiloka Sri Ram

Biti resno ali dolgo časa bolan je zelo zanimiva izkušnja, čeprav ne preveč prijetna. Že, če človek uro ali dve kašlja, ni zelo prijetno, a je na določen način zanimivo, kajti človek postane pozoren na svoje lastne odzive. Biti dolgo obdobje sam s seboj in privezan na posteljo, pa pomeni, da človek začenja zaznavati odzive na različne drobne dogodke, ki se odvijajo, da se začenja zavedati tudi misli, ki zaposlujejo um, predstav, ki so povezane z različnimi stvarmi. Človek gleda na vse to nekako drugače, kot to počne običajno. Lahko bi se ustavil pri tej stvari, vendar pa ne želim temu posvetiti preveč prostora. Med boleznijo sem namreč občutil, in še vedno čutim, da je pomembno, da človek ne pusti, da bi bile njegove misli preveč samo-osredotočene, pa četudi njegovo telo ni v najboljšem stanju in četudi to zahteva različne stvari. Bolnik je nagnjen k temu, da nenehno misli na svoje potrebe, in nekatere od teh so zelo zahtevne. Če smo bolni, potem mislim, da ne bi smeli biti preveč zaposleni s svojimi lastnimi potrebami. Veliko ljudi, tako na vzhodu kot na zahodu, ko resno zboli, moli, zato da bi se jim hitro povrnilo zdravje, ali pa, da bi težava hitro prešla. Vendar pa bi se lahko vprašali: Zakaj pa naj bi človek molil za samega sebe? V kateremkoli trenutku obstaja mnogo drugih ljudi, ki prav tako trpijo, če ne še bolj; zakaj ne bi torej molili za njih, namesto za sebe? To je zanimivo vprašanje, kajti ljudje si želijo toliko stvari le zase. Mislim, da ni situacije, najsi v bolezni ali v zdravju, najsi v revščini ali v blagostanju, v nerazumevanju ali v prijateljstvu, skozi katero bi lahko prešli na določen način, ki je lep, čeprav povsem drugačen od posvetnega načina, in da je to tisti način, ki bi ga morali poiskati. Rekel sem “mislim”, vendar pa sem ta način spoznal, in zato o njem govorim.

Med boleznijo obstaja določen način obnašanja, določena drža uma, določena vrsta misli, ki si jih človek dopušča. Ali se bojite tega ali onega, toliko drugih stvari? Če pogledamo na naše lastne misli in jih obravnavamo povsem neosebno (Obravnavamo: ali je to način, s katerim naj pristopimo k celotni stvari?), potem mislim, da se lahko človek precej nauči, četudi je povsem nesposoben opraviti to, kar sicer imenuje koristno delo. Zato bolezen ni zapravljen čas. Morda je na nek način namenjena obračunu, tako da lahko človek po njej ravna bolje, ker je bolj moder, bolj zrel v svojih pogledih.

Mnogi ljudje pridejo celo do takšnih ljudi kot sem jaz in govorijo, prosim te za blagoslov. Ljudje bi rekli, da je to povsem v redu, češ človek je šel k neki izkušeni osebi in jo prosil za blagoslov. Toda v okultizmu se človek uči, da ne prosi ničesar za sebe, kar je resnično najbolj lepa drža; ne prositi nekaj za sebe, kar ni tudi za druge. Če si želite vode, to še ne pomeni, da ne bi smeli prositi za kozarec vode. Tega ne bi smeli jemati tako dobesedno. Toda mi vsi bi se morali naučiti - čeprav poskušamo živeti drugače kot preostali svet, pa smo zelo podobni temu svetu - pridobiti bi morali določeno razumevanje, negovati določeno držo, ko človek preneha v svoji notranjosti prositi za to in ono. To ne pomeni, da ste ponosni, da želite biti osamljeni stolp. Če nekaj pride k vam, to sprejmite z milino, cenite to, kar vam je bilo dano ter sprejmite v prijaznem duhu. Toda ideal je, da ne prosimo ničesar za sebe. Ko si želiš, pričakuješ; in tisti, ki pričakuje, je obsojen na razočaranje; nihče, ki se prepusti pričakovanjem, ne bo nikoli zadovoljen.

Recimo, da od nekoga pričakujem naklonjenost. Ta oseba mi podari določeno količino naklonjenosti, in to cenim; a že v naslednjem trenutku si želim več od tega, tako da nisem zadovoljen. Odkrili boste, da ste, če se prepustite pričakovanju, ne glede na to česa, nezadovoljni, in da po določenem času celo začnete sovražiti osebo, ker vam ni dala tega, kar ste pričakovali. Ko pa nimate pričakovanj, boste, celo ko oseba naredi kaj malenkostnega, rekli: “Kako lepo od tebe, da si mi to naredil”, četudi vam prinese le papir in pero. Ne glede na to, koliko vam je dano, ko nekaj pričakujete, niste nikoli zadovoljni, kajti vedno hočete še nekaj več kot to. Vendar pa dejansko ni pomembno, če kaj, kar je zaželeno, pride do vas ali ne. To je dejstvo, ki pa ga le zelo težko spoznamo.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 1st Quarter 1996. The Theosophist, junij 1995, The Theosophical Society, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji