Kaj je Pot?
Nantiloka Sri Ram

Ljudje zelo pogosto mislijo na Pot v obliki besed, stopenj, položajev, ki naj bi jih dosegli, stopenj razvoja. Tako razmišljanje človeka zapelje povsem stran od realnosti pomena besede “Pot”.

Pot je življenje. To ni neka speljana pot, ni avtocesta. To je način življenja. Če živite na določen način, potem hodite po Poti. In ni druge poti. Kakšen način življenja? Na kratko: hoja po poti Duha.

Indijski izraz Brahmacharya pomeni “živeti življenje čistosti”. Mlad človek, pri katerem naj bi se ponovno prebudila duhovna klica, se odloči, da bo živel življenje, ki je v vseh pogledih čisto, v misli, v dejanju, itd. Vendar pa je dobeseden in resničen pomen besede - globlji. Brahman je Večen in charya pomeni hoja po poti v Večno. Večno je Eno, in Pot zato ni napredovanje vzdolž različnih poti, ki vodijo stran od jedra stvari, ampak hoja v svetlobi, ki žarči iz notranjosti. To je resničen pomen te besede. Vključuje celovitost človekove volje. Celotno človekovo bitje, vse njegove aspekte, poveže na enem mestu, tako da vsi vibrirajo v skladu s svojim lastnim ritmom in dosežejo popolnost delovanja celovitega človeka.

Zato po poti ne moremo hoditi le z delom sebe. Na splošno je tako, da, ko premišljujemo o določenih stvareh, delujemo le z delom sebe. Recimo, da mislite: Jutri bom zelo prijazen. Morda boste, ali pa bodo okoliščine poskrbele, da se bo izrazila najslabša stran vaše narave. Taka površna vrsta odločitve ni kdove kako uporabna. Morate čutiti, da je prijazno to, da s celovitostjo svojega bitja naredite nekaj, za kar čutite, da o tem ne morete govoriti, ali pa, da rečete drugi osebi: “Zaobljubil sem se.”

Luč na Pot pravi, da poti ne smemo iskati na katerikoli način. “Kdor hoče stopiti na pot, mora modro rabiti vso človeško naravo.” Beseda “Pot” prinaša določene implikacije. Nakazuje cilj, ki ga na naši stopnji ne moremo razumeti. Cilj lahko razumemo le na splošno, kot točko, ki jo je potrebno doseči. V buddhističnih deželah govorijo, da je ta cilj nirvana, toda beseda “nirvana” dobesedno ne opisuje ničesar. Buddha je vedel, kaj je nirvana, vendar o njej ni želel govoriti ali jo opisati z določenimi izrazi. Vendar o njej lahko v določenem smislu razmišljamo kot o smeri, ki naj bi ji sledili. Le toliko je mogoče.

Beseda “Pot” zaobjema tudi to, da z vami potujejo tudi drugi. Je nekaj, kar obstaja samo po sebi, v sebi, in kar je dostopno tudi številnim drugim. Buddha je sam sebe poimenoval z izrazom, ki pomeni “Tisti, ki je sledil poti svojih predhodnikov”. To pa pomeni: Obstaja le ena pot, po kateri bodo morali iti vsi.

Nekateri bodo rekli: Ali lahko obstaja le ena pot? Ljudje so si tako različni; glede na številne temperamente bi morale obstajati mnoge poti. Toda obstaja, recimo temu tako, neka predpisana smer, smer, ki nas, če ji sledimo, vodi do oceana, v katerega se končno izlije reka našega življenja. Lahko bi ga imenovali moksha ali osvoboditev, če želite, in če razumemo, kaj je to, česar se moramo osvoboditi.

Vedno moramo imeti v mislih to, da cilj obstaja v sami naravi stvari. Ko to spoznate, hoja po Poti ni več nekaj umetnega; ampak le biti to, kar ste vi sami. Sedaj delujemo na načine, ki smo se jih naučili v svetu, od različnih ljudi v svetu. Toda pride trenutek, ko zavržemo vsa ta učenja sveta in smo pripravljeni, da nas uči naš najbolj notranji jaz ali princip v nas samih.

Pot je resnično smer človekovega naravnega izpopolnjevanja. Kaj je naravno, je odvisno od tega, kaj človek v določenem trenutku je, kako je sestavljen. To je razlog za preučevanje človekovih principov. Da pridobimo določeno razumevanje o tem, kaj človek dejansko je, in da bi lahko videli realnost izza pojavnosti, ne pa, da se ustavimo na tej pojavnosti, na tem, kako se človek obnaša in deluje.

Poznati moramo tudi proces, ki se odvija v Naravi. V Naravi nič ne miruje; vse je vključeno v spremembo. Ta sprememba je zelo določne narave. In, ko razumemo proces, ki se odvija v nas, nam je to v veliko pomoč, kajti ko poznamo naravo smeri, poznamo pot, po kateri moramo iti. Reinkarnacija je del tega procesa. Je opuščanje in osvobajanje iz pogojev, v katere vstopa določeno življenje ali ego. Takrat šele vidimo reakcijo med človekom in človekovim okoljem. Le-ta je tudi del mnogostranskega procesa. Odvija se na fizičnem, mentalnem - na vsakem nivoju.

Če jih lahko vidite zelo jasno, boste vedeli, kako je človekova resnična narava preobremenjena z raznovrstnimi vtisi, kako se v človeku razvijajo raznovrstne težnje, kot plevel v vrtu.

Kaj je človek v svoji najbolj notranji naravi, kaj je Božanski Delec, je izjemno pomembno, je v izjemno korist. Celo sedaj lahko vemo dovolj o človeku, da bi razumeli, da je duhovno bitje, kar je glavno načelo naših učenj. Je nekaj več kot človek. Človek lahko misli, da je človek, vendar pa je nekaj več kot to. In tisto več je bistveni del njegove narave; to je tisto, na kar mislimo, ko ga imenujemo duhovno bitje.

Lahko rečete: “Da, vem. Prebral sem številne knjige.” Toda samo branje, da je človek duhovno bitje, ni v nobeno korist. Kaj pomeni ta beseda “duhovno”? To je nekaj, o čemer moramo meditirati. To je mogoče odkriti le v notranjih globinah nas samih in v stanju, v katerem te globine niso povsem iztisnjene iz naše izkušnje. Le, ko dosežemo to stanje popolne svobode, varno pred vsakršnim vznemirjenjem, lahko spoznamo, kaj se nahaja v globinah našega bitja.

Ta najbolj notranja narava, duh, je obdan z drugo naravo, z ovoji (koshas) ali oblačili. Vendar pa lahko Duh ali Atma podeli del svoje narave ali kakovosti inteligenci razvijajoče se narave. Duhovna narava, ki je ovita v drugo naravo, je individualni človek. Čeprav je ovita, lahko pride do spremembe, to je, inteligenca ali intelektualna narava človeka je sposobna preobrazbe v stanje, ki je podobno Duhu, da se vsrka v njegovo naravo in postane duhovna entiteta.

Ta sprememba, uresničitev te možnosti, je hoja po Poti. To pomeni, da se mora um, celoten način človekovega razmišljanja, preobraziti tako, da namesto, da bi bil bitje številnih interesov, ki delijo celovitost posameznika, postane človek drugačne vrste.

To je preobrazba, ki vključuje vse nivoje bivanja, kajti intelekt ali inteligenca je povezana z vsemi različnimi aspekti človekovega bitja. To je tečaj, okoli katerega se vrti vse. Kakršen je um, takšen je posameznik. Kakršen je posameznik, takšen bo njegov videz, njegova drža in usmerjenost. Vsemu, tako rečeno, vlada um in poti, ki jih razvija. Tako mora vse, kar dokončno oblikuje, postati oblika, ki izraža enost in lepoto v njej prebivajočega stanovalca.

Um in Duh

Človek je v bistvu um. Lahko se vprašamo: Ali ima človek v bistvu duhovno naravo, ali je predvsem um?

Beseda “človek”, če jo povežete s človeško stopnjo evolucije, je instrument Duha. Toda na človeški stopnji se ta instrument loči in deluje neodvisno. Zato mora biti ta um preusmerjen iz smeri, ki ji je sledil do sedaj. To je Pot. Smer je pot Duha, pot, ki jo nakazuje to, kar prihaja iz človekove notranjosti. Človek ne more reči, katera smer je to, vendar pa lahko reče, katera smer to ni. Torej, dokler se gibljete stran od napačne smeri, se avtomatično gibljete v pravo smer.

Smeri, po katerih smo se gibali do sedaj, so smeri naših želja. In moramo se odvrniti od teh smeri. To ni prisila. Vsak lahko izkuša kolikor hoče tistega, kar hoče izkušati. Narava vsakemu podarja najdaljšo od dolgih vrvi. Lahko do dna izpije posodo slave, uživanja, položaja in blagostanja. Povsod je tako polno skušnjav. Le preko izkušnje človek začenja razumevati pomen te izkušnje, to, koliko je vredna. Ta pot je nujna. Toda v naravi stvari je, da se jih utrudite; vsega, s čemer ste povezani, vsakega občutka, užitka; sčasoma postane vse dolgočasno. Izkušate nek občutek. Navežete se nanj. Ga poglabljate in v njem uživate. Toda pozneje pride do nenadnega preobrata, občutek postane prenasičen, nesvež. Če z njim nadaljujete, postane celo neprivlačen, dokler končno ne zaznate, da se gibljete v krogu, starem in ponošenem. Nikoli ne pridete do ničesar; le potiskate ta kamen v hrib.

To mora biti stvar izkušnje. Učite se zelo počasi; izkušnja je dolg, podaljšan proces. Toda pri tem obstaja človekova inteligenca, ki se zmeraj bolj vključuje v igro, in to človeka usposablja za hitro odlaganje določenih stvari, za zaznavanje svoje poti. Uporaba tega razlikovanja, te inteligence, ki preseje izkušnjo, je hoja po Poti. Prvi korak na Poti je razlikovanje. To razlikovanje se lahko odvija, zavestno ali nezavedno. Izogibate se določenim stvarem, ker ste izgubili slast po njih. Tako se gibljete po določeni poti, na kateri dosežete naravno pot, ker vas po tej poti vodi vaša gravitacija proti jedru vaše narave.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, September 1990. Izvleček iz The Theosophist, December 1989, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji