Preroditev človeštva
Nantiloka Sri Ram

Vse, kar je dobro, kar razsvetljuje in naj bi človeku lajšalo trpljenje ter ga navdihovalo s pogumom, vsakršno izboljšanje socialnih, političnih in drugih pogojev – vse to je del evolucije. Vendar pa moramo odkriti, kaj je najbolj vredno storiti, za kaj naj bi si še posebej prizadevali, saj so potrebe človeštva tako zelo različne.

Mojstri Modrosti, ki podpirajo evolucijo, spremljajo vse spremembe v smeri človeškega napredka, še zlasti pa se zavzemajo za duhovno preroditev človeštva. Ta je najpomembnejša, saj ko pride do nje, sledi vse ostalo. Sile, ki začno delovati s preroditvijo, bodo že same po sebi vplivale na vse zunanje stanje. Če pa so spremembe le zunanje, se lahko čez čas zgubijo, izničijo. Zgodovina človeštva pozna veliko zlatih dob, ko je bilo življenje mirno, ljudje srečni, prijazni, dobri; toda vse so minile in zdaj smo v nemirnem času, v zmedi in bedi.

Vidimo, da ni dovolj doseči le zunanjo spremembo. Saj to je, kot da bi učili le lepe manire. Priti pa mora do bistvene spremembe v človeku. O tem govori tudi Krishnamurti, o temeljni spremembi, iz katere bodo posledično, same po sebi in z lahkoto, izhajale vse potrebne spremembe v organizaciji in v vedenju. Če sam uvidiš, kaj je resnica, boš delal v skladu s to resnico. Tedaj ne potrebuješ nobenega usmerjanja, edinole to resnico. Tisto, kar Mojstri želijo, da naj bi ljudje delali ali bili sposobni delati, poleg vsega koristnega, je preroditev, regeneracija, ki naj jo začnemo pri sebi. Možnost take preroditve, celo njene napovedi, je morda najbolj navdihujoča resnica teozofije.

V območjih, kjer se letni časi menjujejo, kot na primer v Evropi, listnato drevo jeseni izgubi staro listje. Zato je pozimi videti kot mrtvo, toda spomladi se prerodi z novimi listi in cvetjem. Ta pojav se ponavlja. Enako se dogaja s človekom; umremo in se vnovič rodimo kot fizične in psihične entitete, z vsako smrtjo pa popolnoma 'odpade' zbirka spominov iz minulega življenja, tako da se vrnemo sveži in čisti, z novo naravo. Toda te svoje nove narave nismo sposobni obdržati, ne ostanemo čisti, sveži in nežni, kot smo bili, ko smo se rodili. Zelo hitro smo preobremenjeni z vtisi, se na različne načine izkrivimo in 'obarvamo' in nismo nič več taki, kot smo bili v nedolžnosti in očarljivosti otroštva.

Preteklost je mrtva, vendar pa težnje znova oživijo; tako globoko so zakoreninjene, da zelo dolgo ne umrejo, ostanejo zakopane v prsti naše narave. Tudi tedaj, ko je že vse na površju zamrlo, težnje še ostanejo in se znova razrastejo. Začnejo delovati takoj, ko nastanejo zanje ugodne okoliščine. Morda poznate otroka, ki je nadvse očarljiv in ima lepe možnosti, toda čez nekaj let mine vsa očarljivost. Poglejte tega človeka, ko odraste v moža ali ženo, ali še pozneje, ko je že dosegel vrh svojega razvoja. Zdaj je trd in tog, lepota zgodnjih let je le še spomin, morda zapravljena in zapisana na osebi kot razkroj. Če pa je okolje ugodno, take težnje lahko ostanejo latentne in 'spijo' skozi vse človekovo življenje. To nam je znano iz lastnih izkušenj z ljudmi. Oseba ima morda neka notranja hrepenenja ali nagnjenja, toda brez priložnosti za njihovo uresničitev je videti, kot da jih ni. Če ni skušnjave, smo zares mnogi lahko krepostni. Težnje počivajo kot mulj na dnu reke. Voda teče nad muljem, je čista in uporabna, ko pa pride vihar, povodenj ali kakšna druga motnja, se takoj skali in je polna nesnage, ki je dotlej mirno ležala na dnu.

Danes je življenje polno izzivov in ne manjka priložnosti, da se prebudi speča težnja. Včasih je dovolj že rahel vpliv, da se sproži težnja, kot je na primer rahel vonj po pijači, ki pijancu znova vzbudi željo. Dandanes je toliko gibanja, toliko dogajanja, in vse to vpliva na ljudi na različne načine, toliko je misli, dejavnosti in norenja, zato se vplivi mešajo mnogo bolj, kot so se kdajkoli doslej. Zato tudi toliko hitreje pride do kvarjenja; ljubkost, svežina in nedolžnost, ki bi se v bolj naravnih pogojih ohranile dlje, se mnogo hitreje izrabijo.

Vendar pa pride čas v dolgem zaporedju življenj – a ne pride sam od sebe, saj sta v ta proces vpeti človekova inteligenca in volja –, ko se je duša sposobna popolnoma znebiti učinkov preteklosti. Enkrat za vselej se otrese vsega, kar se je nabralo, in se prikaže v svoji čisti naravi.

Morda se vprašamo: kaj pa sposobnosti, ki jih je duša že razvila? Sposobnosti ostanejo, ker ne pripadajo človekovi zunanji naravi, temveč duši. Nabiranje izkušenj samo po sebi ni neskaljen blagoslov. Ko ljudje rečejo, da morajo imeti izkušnje – ali so izkušnje, ki jih iščejo, res dobra stvar? Iskanje izkušenj lahko pomeni zapravljanje, človeka navadno otrdi in mu povzroči komplekse. Vendar pa se med nabiranjem izkušenj, med pridobivanjem denarja na primer, razvijejo nekatere sposobnosti. Naučimo se, kako se srečujemo z razlikami v materialnem svetu - z umom, ki postaja ostrejši in bolj vsestranski. Te sposobnosti pa že pripadajo k čisti naravi duše.

Če mislimo na dušo kot na čisto bitje, ki deluje s čisto zavestjo, tedaj je tisto, kar jo zatemni in tlači, neka izkrivljenost v tej zavesti. Tako je v vsakem od nas neka okvara, vendar se nanjo tako navadimo, da se je niti ne zavedamo. Mislimo, da smo naravni, ko smo nenaravni; celo verjamemo v to, da smo neizumetničeni. Ta izkrivljena zavest zavzame neko določeno obliko, deluje na določen način – in temu rečemo moj um.

Šele ko v svoji zavesti spoznamo izkrivljenja, iluzije, se jih lahko rešimo. Potem si zavest znova pridobi svoje naravno stanje izredne elastičnosti, ki ji je prirojena. Potem si pridobi znanje in mir, o čemer se nam zdaj niti ne sanja.

Po analogiji iz rastlinstva lahko rečemo, da je duhovni človek rastlina, ki je na novo pognala iz korenin brez kvarnih primesi. Vse v njegovi zunanji naravi, razen razvitih sposobnosti, je odpadlo. Zdaj je to nov človek, prerojen v duhu. Je rastlina, katere celotna narava je zdaj obžarjena z bistvom njenih nepokvarljivih korenin. Korenine našega bitja se nikoli ne kvarijo. So v tistem najglobljem duhovnem delu v nas, ki se ga naše izkušnje na površju ne morejo dotakniti. Če pa imamo v mislih um ali zavest, ki izvira iz teh korenin, je ta lahko oboje – duhovna ali materialistična.

UM. Um ima dvojno naravo. V sanskrtu se um, ki se ukvarja z razlikami v materiji (in je pod njihovim vplivom), imenuje manas. To je tisti um, ki misli z upoštevanjem razlik in ugotavlja odnose. Toda um, ki pozna enost in jo doživlja, se imenuje buddhi. Ta dva pojma se v sanskrtski filozofiji med seboj razlikujeta. En del manasa je združen z buddhijem; to je bolj duhovni del, ki je drugačen od njegovega materialističnega dela. V bistvu sta oba dela sicer eno, toda različna v manifestaciji in drug drugemu celo nasprotna, kadar je materialistični del pod prevlado čutov in želja, ki jih občutki porajajo v spominu. V resnici so raznovrstne želje tisto, kar nam povzroča težave. Če si nekaj želim in hočem to dobiti, nekaj pa me pri tem ovira, me prevzame huda zamera. Iz želje se poraja jeza, kot je rečeno v Bhagavadgiti. Želja po položaju ali moči ali različnih užitkih nas dela sebične in indiferentne do drugih. Ko nas taka želja popolnoma prevzame, ne moremo nikomur in ničemur drugemu posvetiti ne pozornosti ne skrbi.

Pravo naravo neke slabosti navadno opazimo šele, ko se pokaže v pretirani obliki. Dokler je neizrazita in ne sili na dan, se opravičujemo in rečemo, da gre za malenkost, za splošno človeško hibo. Strupa ne obravnavamo kot strup, dokler ne postane nevaren. Naše želje in upi vplivajo na naš pogled na stvari – in prav to je vzrok mnogih iluzij, kajti če si kaj zelo močno želiš, postaneš pripravljen sprejeti pogoje za zadovoljitev svoje želje.

V resnici je težava v naši navezanosti na izkušnje, ki smo jih imeli v preteklosti. Ko taka navezanost postane aktivna, ji pravimo želja, toda navezanost ostaja tudi, čeprav ni aktivna. Če sem se nekoč vdajal pijači, zdaj pa po pijači ne hlepim, željivost še vedno je. Kmalu se bo pokazala, kajti je doba aktivacije, ki se mora zaradi telesnih sprememb izmenjevati z dobo počivanja. To je treba dobro razumeti in vedeti. Razumevanje, ki je potrebno, pa ni le mentalno razumevanje, ki je površno. Tako razumevanje ne spremeni volje, ker je polno miselnih pridržkov. Ko pa sami popolnoma in svobodno spoznamo resnico, tedaj nas ta resnica osvobodi napak in praznoverij, ki cvetijo v njeni odsotnosti. Nihče od nas ni tako svoboden, kot si predstavljamo, da smo. Mislimo, da smo svobodni, ko imamo neko plitvo zunanjo svobodo. Toda z notranjega vidika imamo samo svobodo, izgubiti svojo svobodo, kar pa hitro storimo.

Ko si manas , ki je inteligenca, ki se ukvarja z razlikami v materiji, končno pridobi svobodo, se združi z buddhijem , v katerem je znanje o enosti in ki je pravi nasprotek manasa. Višja duhovna narava, ki spada k buddhiju , se tedaj manifestira na polju manasa in ta se prerodi iz materialnosti v Duha. To je zelo pomembna sprememba, do katere mora priti v vsakem človeku. Ko se um popolnoma osvobodi vplivov, ki jim je bil prej podrejen, doseže stanje, v katerem ga nič več ne prizadenejo spremenljivi pogoji materialnosti. Je neprizadet, vendar hkrati izredno hiter v svojih zaznavah (percepcijah) in gibanjih. Svoje občutljivosti ne izgubi, nasprotno, postane mnogo bolj dovzeten kot prej. Jasno se zaveda vsake spremembe, občuti vsak vpliv, sposoben se je popolnoma posvetiti vsakemu pojavu v življenju, ki se pokaže. Normalno, kadar nekaj počnemo, na primer poslušamo glasbo, ne poslušamo z vso svojo sposobnostjo, nismo popolnoma prazni in negativni, tako da bi vpili vsako noto in zaznali pomen te note v odnosu do ostalih not. Življenje doživljamo, skoraj vsak pojav v življenju, le z majhnim delom sebe. Če si človeka predstavljamo kot kroglo bivanja, ki je hkrati sposobnost in senzibilnost, pač samo z delcem te krogle spoznavamo svet, v katerem živimo in se gibljemo.

Ko pa se zavest osvobodi fiksnih predstav, s katerimi je obremenjena, fiksnih vzorcev mišljenja in čustvovanja, postane popolnoma elastična in tedaj se je vsak trenutek sposobna popolnoma posvetiti izkušnji tega trenutka. Je hitra in se odziva na vse načine; pa vendar je hkrati s to elastičnostjo in odzivnostjo sposobna ostati neprizadeta kljub nestalnosti zunanjih pogojev, »vročine in mraza, časti in sramote, uspeha in poraza«, če uporabim jezik Bhagavatgite. Te stvari pač pridejo in gredo – kakor majhni valovi na vodni gladini. Zavest spremembe le odseva, jih beleži, razume, in vse minejo. Zavest je hkrati občutljiva in spokojna, v tem stanju je lepo biti. Ne bi bilo prav misliti, da je jogi, ker je občutljiv, hitro vznemirjen, in da ga prizadenejo vsi vplivi, ker je odprt. Je odprt, a ni vznemirjen. Njegova zavest je kot ocean občutljive mirnosti, ki zaobjame vse, a se z ničemer ne meša.

Abeceda duhovnega življenja. Kar se mi učimo, je šele abeceda duhovnega življenja. Učimo se, na primer, da naj se zavedamo, kako živimo. Potem pa pride čas, ko se v trenutku, ko nekaj mislimo, nekaj rečemo ali sodimo na podlagi svojih osebnih reakcij in je to v nasprotju s celotnim namenom življenja, kot ga razumemo, zavemo, da smo ubrali napačno struno. Stanje, ki naj bo naš cilj, je zavedanje vsega, kar delamo. To pa ne pomeni, da naj bi postali zelo samozavestni, zatopljeni v svoje misli in čustva. Kajti to bi bila ovira. Toda v hipu, ko uberemo napačno struno, moramo imeti občutek, da ta nota ne spada h glasbi našega bitja. To bi bilo res popolno poznavanje samega sebe.

Toda nekje moramo pač začeti, ne moremo kar takoj doseči take popolnosti. Mislim, da tega ne more storiti nihče med nami, razen če se je seveda že pripravil. Zato začnimo z disciplino v vsakdanjem življenju, vključno z meditacijo, študijem in tako naprej. Če se zavedamo sebe, si ne domišljamo, da počnemo kaj več, kot le začenjamo nov način življenja. Toda poznati pot, po kateri naj bi šli, in biti skromen – to je velika stvar. Glavno protislovje v nas samih je med našim jazom in idealom, v katerega se jaz hoče obleči. Tega protislovja se moramo začeti zavedati.

Ko resnično razumemo problem, kako popolna je narava spremembe, ki se zahteva, nehamo biti nestrpni. Ni važno, koliko časa to traja, poznamo smer in bi ji morali slediti; bo še veliko težav in lahko jih bomo rešili. Naša nepotrpežljivost se v resnici poraja iz ambicije; do stanja vročičnosti pride, ker hočemo »priti tja«, namesto da bi razumeli težavo, ki naj bi se je lotili. Naša naravnanost bi morala biti, da bi jemali stvari take, kot so, in storili, kar je mogoče storiti spričo situacije v zunanjem svetu in s stanjem v nas samih. Vsak trenutek bi morali storiti, kar zmoremo, in mirno preiti k naslednjemu.

Četudi še ne pride do temeljite spremembe, ki jo moramo doseči, pa se človeštvo lahko prerodi – v smislu, da se človeštvo popravi s pomočjo svoje boljše narave. V nas vseh je dobro in je zlo in, kot sem že omenil, v ugodnih okoliščinah bo prevladala boljša narava. Človeštvu je mogoče pomagati, da vidi, kaj je prav in kaj je resnično. To je del naše naloge. Morda še ne moremo storiti vsega, kar bomo nekega dne lahko storili, toda svojim soljudem lahko pomagamo po svoji sposobnosti. To lahko storimo z učenji teozofije in z lastnim zgledom. Če začnemo z malim, bomo ugotovili, da zmoremo vedno več. To lahko človek sam spozna. Začni dajati naklonjenost ljudem okoli sebe in ugotovil boš, da lahko daješ še več naklonjenosti; začni tako ali drugače služiti, pa boš odkril načine, kako lahko še bolje služiš. V vsakem od nas je neskončnost, iz katere naj bi dajali, in sami moramo odkriti to neskončnost – z dajanjem, ni drugega načina. Če sedite na stolu in si rečete, zdaj pa bom odkril(a) neskončnost v sebi, je ne boste nikoli našli. Edinole tako, da naredimo, da začne tok teči, bo tekel še bolj.

Eden od Velikih je dejal: Pozabite nase, da bi mislili na dobro drugih ljudi. Nimamo boljšega nasveta! Toda, kako naj pozabimo nase? Vsi smo tako zaposleni sami s seboj, s tem, kar si želimo, s svojim ciljem, s položajem, ki naj bi ga imeli, s spoštovanjem, ki naj bi ga ljudje imeli do nas, s tem, kaj bi lahko izgubili, s toliko rečmi, mislimi in interesi, osredotočeni na tisto, kar imenujemo 'jaz'. Če pa bomo lahko nase pozabili, bomo ugotovili, da bo naš napredek lahek, hiter in naraven, saj bo tedaj nastal proces razpiranja iz notranjosti. Tedaj bomo sposobni spoznati resnico besed iz Luči na Pot : »Rasti, kakor raste roža, nezavedno …«, toda odprti za vse, kar je dobro, resnično in lepo. Lahko imamo popolno zagotovilo, da bomo napredovali in dosegli cilj. Zakaj pa nas naj bi skrbel naš napredek? Dogaja se sam od sebe. Naša edina skrb naj bo, kako moramo živeti in kaj moramo storiti zdaj.

Osredotoči se na karkoli v življenje razen na sebe in na svoja hotenja, na Resnico, na Mojstre, na pomoč, ki naj jo daješ, na razumevanje ljudi okoli sebe, pa boš odkril, da tisto, na kar se osredotočiš – ne da bi v to prinašal sebe –, dobi poseben, globok pomen. Obsedenost s samim seboj je najhujša ovira. Ves problem duhovnega življenja je prav v odpravi jaza, v tem, da živimo svoje življenje brez preveč razmišljanja o sebi, v tem, da storimo, kar moremo, da bi pomagali drugim.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, št. 85.

Prevod: Irena Polanc Kristan

Zadnjič obnovljena: marec 2011
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji