Razgovor o spremembi v morali
Nantiloka Sri Ram

Celotno vprašanje morale vključuje številne činitelje, katerih delovanje se je iz časa v čas in v različnih družbah spreminjalo. To, kar je bilo dovoljeno v nekem obdobju, v neki določeni skupnosti, niso odobravali, ali pa so kaznovali v drugi.

Moralnost so si na vzhodu, še posebej v Indiji, predstavljali ne le kot družbeno ureditev, ki ima opraviti z družbeno dobrobitjo, ampak tudi kot nekaj, kar temelji na večnih vrednotah, ki se ne morejo spreminjati s časom. Beseda dharma je bila razumljena tako kot odvisna od določenega obdobja, določenega stanja in okoliščin posameznika, kot tudi kot izraz nečesa, kar obstaja globlje v njem, od česar, ko je enkrat spoznano, ne more biti odstopanja.

V indijskem epu Mahabharati, Bhishma pravi, da je potrebno dharmo izpolniti, čeprav na račun blaženosti v nebesih. Toda v primeru nekega posameznika je lahko ta dharma tak imperativ le, če predstavlja tok delovanja, ki izhaja iz njegovih najglobljih izvorov, ali vsaj iz globokega razumevanja osnove delovanja. Takšna gonilna sila je ljubezen. In ko je popolnoma nesebična, ta določa svoj lasten tok ter pripelje do svoje lastne izpolnitve, ne glede na kakršenkoli zunanji činitelj. V skladu z besedami Krista, kakor so zapisane v Novi Zavezi, je to izpolnitev Zakona - ne nujno zakona, kakršnega je postavil človek, ampak zakona človekovega resničnega bivanja ali zakona Boga, kar bi pomenilo isto, kot če bi besedo “Bog” razumeli kot osnovo našega bivanja.

Moralnost iz notranjosti.

Vsiljena moralnost je omejujoča. Ko pa izhaja iz globokega spoznanja enosti življenja ali iz ljubezni, ki je najlepši izraz te enosti, prevzame obliko, ki ima svojo lastno pristnost. Takrat je kot oblika, ki jo je ustvaril popoln umetnik; vsaka črta in senca izražata točno to, kar sta, in se ne nagibata ne k pretiravanju ne k potvarjanju, ker ju je zarisal trden instinkt umetnika. Ko moralnost postane izraz popolnega instinkta, ki vlada odnosom in delovanju, ni več vprašanje omejevanja ali nujnosti, ampak bolj vprašanje pravilnosti, kar velja za vsak element v popolni sliki ali risbi.

Običajno se besedo “morala” uporablja v zvezi z ravnanjem, ki je povezano z različnimi aspekti odnosa med moškim in žensko. Ni lahko potegniti črte, ki bi lahko popolnoma ločila dejanja, ki so povezana in ki vplivajo le na osebi v odnosu, saj lahko ta delujejo na oba hkrati, kar pa že zadeva tudi skupnost in vladanje. Na slednji vplivajo takrat, ko skušajo ta dejanja razširiti nezdrav vpliv ali pa prekršiti načela pravičnosti in enakopravnosti.

Toda, kaj predstavlja nezdrav vpliv, in kaj razširitev posameznikove svobode, da deluje v skladu z lastno izbiro in presojo, celo takrat, ko njegovo delovanje ni več všeč ali ga ne odobravajo drugi, so vprašanja, o katerih so vedno obstajala precej različna mnenja. V totalitarnem sistemu, najsi v politični ali religijski obliki, obstajajo avtoritete, ki odločajo o vsaki točki posameznikovega ravnanja in celo o mnenju, ki naj bi ga imel v zvezi s sprejetim potekom družbenega dogajanja. Vprašanje posameznikove svobode se sploh ne pojavi. Kako se lahko moški ali ženska oblečeta, ali kaj ne smeta obleči, kakšna vrsta umetnosti, knjig ali iger je dovoljena ali povsem prepovedana, ali obstaja nadzor rojstev ali ne, in s kakšnimi metodami? Vsa podobna, tovrstna vprašanja so v domeni oblasti in take odločitve morajo sprejeti vsi, ki živijo v takšnih sistemih.

Le tam, kjer je priznana pravica vsakega posameznika, da živi svoje lastno življenje, ne da bi pri tem na kakršenkoli način kratil pravice drugih, in kjer obstaja spoštovanje posameznikove svobode v mejah družbenega reda, ki priznava in ščiti to svobodo, se pojavijo ta vprašanja; kajti način, na katerega se izvaja ta svoboda, je lahko včasih v nasprotju s pravili, ki so osnova ali ki vladajo temu redu. Vendar svoboda vključuje, do neke točke, tudi pravico do napačnega ravnanja.

Sprejemanje in odzivanje

V človeških zadevah vedno obstaja težnja, da bi se uprli vsemu, kar je moteče, pa čeprav kasneje, ko je ta sprememba ali novost sprejeta, ta pridobi priznanje kot činitelj napredka. Zgodovina nam nudi številne primere. Zgodovina sodobne znanosti na njenih zgodnjih stopnjah, pravice žensk glede vprašanj, ki so povezana z lastnino in z odnosi z moškimi, da ne govorimo o volilni pravici, o možnosti samo-organiziranja in stavkanja, pravice potlačenih ljudi in raznovrstnih drugih sodobnih gibanj, vključno z nadzorom rojstev, vse to potrjuje to dejstvo.

Kljub temu pa so bili v človeški zgodovini časi, kot je recimo obdobje francoske revolucije, ko je na novo pridobljena svoboda, ki se je pojavila, kot odziv na stari red, degenerirala v nemoralno ravnanje, tako da se je razbohotila anarhija v preobleki novega reda, ki je utelesila sile, ki so delovale v nasprotni smeri kot stare. Ko ravnovesje ni dobro zastavljeno, je odpor, ki ga povzroči v umih ljudi, enako nasilen. Svobodoljubni družbi, ki doseže skrajno razbrzdanost, skoraj neizogibno sledi obrat v drugo skrajnost, v prepovedujoče puritanstvo, ki ne odobrava nobenega odklona ali spremembe od vzpostavljene smeri. Ena skrajnost sproži drugo, čeprav Narava kot tudi človeška narava, na splošno nudita potomcem čas, da zrastejo in pridobijo moč, da se uveljavijo.

Buddha je govoril o srednji poti, ki ni kompromis med pravilnim in napačnim, mešanje dobrega in slabega, ampak zlati pomen popolnega ravnovesja, tako v posamezniku kot v odnosu do problemov, ki se pojavljajo v družini in družbi. Ko polno dojamemo, tako pomembnost in pomen svobode kot mesto in vrednost reda, nastopi v človekovem razumevanju naravna sprava med tema dvema. Morala ni več le družbeni dogovor, najsi restriktiven ali permisiven, ampak izraz moralnosti, ki se poraja iz posameznikovega dojemanja. Morala, ki ne temelji na dokazovanju in intelektu, ampak se izraža iz najbolj prefinjenih in najboljših človekovih instinktov.

Resnična moralnost

Beseda “morala” v svoji množinski obliki predstavlja dejanja in načine delovanja osebe, ki so neposredno ali posredno povezana s spolnim instinktom in njegovim delovanjem, medtem ko ima beseda “moralnost” bolj temeljni pomen, ki se približuje ustreznosti, primernosti, v smislu pravilnosti in pravičnosti. Moralnost se izraža navzven kot oblika ravnanja. Ko je le oblika, pa skladno z določenim vzorcem degenerira v etiketo, ki ji primanjkuje izvirnosti in navdiha ter tisti pomen, ki ji edini lahko podari njeno pravo vrednost. Oblika mora biti napolnjena z življenjem in izražati človekova notranja čutenja in razumevanje. Popolnost v vedenju se vedno poraja iz obzira in skrbi za druge, ki sta prav tako znamenja ljubezni. Ne more biti prave moralnosti brez ljubezni tistega reda in narave, ki ne temelji na nobeni vrsti nagrade ali koristi. Znano dejstvo je, da degeneracijo morale, v katerikoli dobi in družbi, ni spremljala ljubezen, v kateremkoli pravem smislu, ampak duh brezčutnosti, ki je temeljil na predstavi, da ženska obstaja le zato, da bi služila kot igrača moškemu. Zaradi tega, ker so vsi narodi sveta, ki so se v preteklosti razvijali ločeno in sorazmerno izolirano, sedaj tesno in nenehno povezani, ob drugih sodobnih pogojih, so naše predstave o morali, kot tudi o drugih stvareh, obsojene na spremembo in se dejansko spreminjajo. Človek lahko obžaluje določene vidike spreminjanja morale, vendar mora človek, da bi razumel to spreminjanje, spoznati in razumeti tako vzroke kot činitelje, ki so prisotni v spremembi. Človek ne sme niti za trenutek izgubiti vere v tiste vrednote, ki so temeljne, ki ne temeljijo le na kratkotrajnih konvencionalnostih, vrednote, ki so primerne za vse, ne glede na raso, nacionalnost in druge zunanje razlike, kajti to so vrednote, ki se porajajo iz globokega razumevanja samega sebe.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 3rd Quarter 1995. Izvleček iz The Nature of our Seeking, Theosophical Publishing House, by N. Sri Ram, Copyright Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji