Svoboda, ki jo potrebujemo
Nantiloka Sri Ram

Obstajata dve vrsti svobode: svoboda, o kateri običajno govorijo ljudje, in svoboda neke druge vrste. Ko je človek v težavah, bi se rad osvobodil okoliščin, ki povzročajo težavo. Če se nahajam v situaciji, ki mi ni všeč, je moj odziv nanjo tak, da bi se rad iz nje izvlekel, čim prej ko je mogoče. Zato je, ko govorim o svobodi, to le odziv na določeno stanje, želja, da bi pred njim pobegnil. Svoboda, ki jo iščem je le delna svoboda, in dejansko ni svoboda, saj bo nova situacija tudi prinesla svoje probleme. Svoboda druge vrste je svoboda v človekovem lastnem srcu, ne glede na zunanje pogoje. Če obstoja ta notranja svoboda, potem se človek lahko nahaja med štirimi stenami zapora, pa bo še zmeraj izkušal svobodo, ki je dejansko sreča.

V zadnjih desetletjih je naraščala družbena svoboda, to je, svoboda posameznika v odnosu do družbe. V mnogih delih sveta je človek veliko bolj svoboden in lahko na svoj lasten način živi svoje življenje, ne da bi mu to narekovali drugi ljudje. Med drugimi stvarmi so večjo svobodo dosegle tudi ženske. Vendar vse to ne preprečuje sporov med posamezniki. Ne odstranjuje sporov v človekovem srcu. Tam še vedno obstaja svobodna igra vseh sil, ki so vzrok za našo revščino. Tako v posamezniku kot v družbi obstaja okvir nekega reda, vendar pa se znotraj tega okvira nahaja kaos, tako da doživljamo prav toliko žalosti kot lahko uživamo svobode. Navzlic zunanji svobodi, nimamo umskega miru ali sreče, kajti to dvoje je odvisno od svobode v človeku samem. Obstaja svoboda, ki jo izkušamo v samem sebi in ki se izraža v človekovemu mišljenju in čutenju do drugih ljudi in stvari. Vzemite katerokoli vprašanje, ki vas vznemirja. Obstaja način razmišljanja o tem vprašanju, ki povzroči slabo voljo, ki poraja še večjo revščino; a obstaja lahko tudi drugačen pogled na to vprašanje, drugačna drža, pri kateri izkušate mir in srečo. Spoznati moramo to zelo pomembno resnico v zvezi z vsem, kar vpliva na nas.

To, kar imenujemo sreča ali veselje, je večinoma le razburjen odziv. Je kot požar trave ali grmovja, ki gori hitro in za katerim ostaja le pepel. Mi se strašno bojimo vojne. Seveda je žetev vojne hudo trpljenje in smrt, vendar pa je človeški um navajen gledati le to, kar hoče videti. Na začetku je razburjenost; nato pride hudo trpljenje. Zato ne glejmo na neprijetne stvari, ampak bodimo razburjeni - ali ni to drža, ki jo prevzame večina med nami v zvezi z nekim neposrednim ugodjem, prijetno spodbudo? Osvoboditi se moramo vseh teh naših notranjih sil, ki proizvajajo žalost, ki ustvarjajo zaplete in spore; to je tisto, kar nam preprečuje, da bi videli stvari takšne kot so. Le v stanju notranje svobode človeške zavesti od vseh prisil, najsi zunanjih ali notranjih, lahko obstaja svobodna volja.

Red in svoboda

V neki državi ali družbi posameznik ne more biti v celoti svoboden, zato ker se mora ozirati na druge. Obstajati mora pristajanje na določen zunanji vzorec. Ne morete reči: “Jaz sem svoboden; avto bom vozil po levi strani ceste.” Delovati moramo v skladu z vzorcem, ki ga predpisuje splošen dogovor. Red, ki je na videz nasprotje svobode, je v življenju nujen. Če ni reda, nastopi anarhija. V stanju anarhije in brezzakonja močnejši nadvlada šibkejšega, tako da kmalu izgine vsa svoboda. Človek ima rajši katerokoli vrsto reda kot pa kaos. Zato ljudje ob težavah v državi izberejo diktatorja, ki kmalu postane heroj. In diktatura ubije individualnost ljudi. Red je nujen; toda red lahko postane tiranija.

Ves cilj reda bi moral biti ta, da ohranja in promovira svobodo posameznika, brez škode za drugega. Le v posamezniku obstaja možnost različnosti in razvoja. Nova ideja se mora poroditi v posameznikovih možganih. Potrebujemo svetovni red, kar pomeni, da bi morala obstajati neka avtoriteta, ki bi do neke mere nadzirala procese v svetu. Toda nadzor bi moral biti takšen, da se ne bi zmanjšala individualnost posameznih kultur, posameznih ljudi, ali celo zatrla.

Toda celo tudi brez kakršnegakoli zunanjega nadzora postane človek manj svoboden zaradi lastnega nezavednega mehaničnega odzivanja na zunanje vplive in stvari. Naši umi se organizirajo v skladu z okoljem in vplivi, ki jih to sproža, in le izjemno inteligenten človek lahko ostane svoboden ob teh vplivih. Ko vsi okoli nas hočejo vojno, se je zelo težko upreti temu vzgibu in se jim ne pridružiti v navijanju za vojno. Toda Adept ali osvobojeno bitje ohranja svojo celovitost ne glede na okoliščine. Resnična svoboda je osvobojenost pred pritiski okolja, od vplivov okoli nas.

Po rojstvu sem hindujec in moje razmišljanje je v skladu s hindujskimi predstavami. Če pa bi se rodil v islamski deželi, bi bil verjetno predan musliman, zaprisežen Koranu. Če bi se rodil v Rusiji, bi mogoče postal komunist. Ko postane um na določen način pogojen, lahko deluje le v skladu s to pogojenostjo in na noben drug način. Če ima človek, to kar bi lahko imenovali, rimo-katoliške predstave in temu ustrezno držo uma, ima lahko zelo jasne možgane, lahko razpravlja izjemno blesteče, vendar pa se njegov um giblje znotraj zelo določenih meja. Vedeti moramo, da smo vsi mi, v večji ali manjši meri pogojeni. Naši umi delujejo pod ostrimi omejitvami. Tega ne moremo spoznati zato, ker smo navajeni ne te omejitve in smo jim celo podobni. In človek, ki je bil dolgo časa v ječi, si le-te ne želi zapustiti. Stene ječe so mu domače, širni zunanji svet pa tuj in prepovedan. Čuti, da obstaja določena varnost, če ostane v ječi, ob jetniški disciplini. Resnična svoboda je v ne-pogojenosti ne glede na zunanje okoliščine.

Izvorno stanje

Ko je um popolnoma nepogojen, se nahaja v svojem izvornem stanju, ki ga ne nič ne oblikuje ali usmerja, ne pa v stanju, v katerem so se trdno usidrale raznovrstne predstave, v katerem se je vzpostavil tog okvir ali mehanizem. To je izvorno stanje zavesti, ki bi ga lahko imenovali človekova temeljna narava, ki je čista razsežnost. Če uporabimo znanstven izraz, je to čisti kontinuum. To je stanje občutljivosti, ki je podobno pravemu zrcalu, brez kančka izkrivljenosti. Če dosežete to stanje uma, potem ni nobene potrebe, da bi vam kdo govoril o resnici, kajti ogledalo odseva vse, kar obstaja, takšno kot dejansko je, brez kakršnekoli obarvanosti, kakršnekoli izkrivljenosti ali utvarnosti. To je resnica, ki jo lahko spozna vsak sam. To je pogoj za sposobnost odsevanja vseh stvari v človekovi notranjosti. Razmišljanje vključuje ustvarjanje podob. Toda, ali ni mogoče razmišljati, ne da bi spremenili to temeljno stanje; to je, da bi razmišljali v skladu z resnico stvari.

Mi vsi smo, spoznajmo to, v bolj ali manj nenaravnem stanju. Na več načinov smo postali umetni. Preveč smo se družili s svetom. Oblikoval nas je po svoji podobi. Toda le v izvornem, naravnem stanju človek najde tisto resnico, ki je ni potrebno iskati, in tudi tisto srečo, ki vedno valuje iz notranjosti. To je izkušanje samega valovanja življenja. Pri tem ne iščete sreče, celo niti ne mislite na srečo, ampak živite na način, ki je sam po sebi sreča, neodvisna od česarkoli zunanjega. V tem stanju pomagate, a si ne pravite: “Sedaj bom pomagal temu človeku.” Pomagate spontano, kajti to je tisto, kar je potrebno narediti. Potem ste to, kar ste, in ne poskušate biti nekaj drugega.

To stanje notranje svobode je cilj, usoda vsakogar. Je pribežališče v naši lastni resnični naravi. Pridobimo ga lahko s pozornostjo do naših misli, čutenj in dejanj, vendar ne da bi nas ta skrbela. Potem odkrijemo, da postajamo vse bolj in bolj objektivni do tega, kar se dogaja. To stanje objektivnosti je stanje resnice. Čiste zavesti ne vlečejo nazaj spomini na preteklost, niti sanje o bodočnosti, ki je le odsev preteklosti. Goriščna točka, ost puščice zavesti, je v sedanjem trenutku in je sposobna posvetiti vso pozornost vsem stvarem, ki so pred njo. Ne ovirajo jo pretekle izkušnje, ne vpleta se v stvari v okolju, sposobna je ohraniti svoje ravnovesje in svobodo in s tem zadržati svojo čistost. To je svoboda, ki jo resnično potrebujemo. Ko dosežemo to svobodo, v njej najdemo resnično moralnost, krepost in mnoge druge stvari. Najdemo tudi resnico. Notranja svoboda je mati vse blaženosti.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 3rd quarter 1991. Izvleček iz The Theosophist, November 1989, Adyar, Madras, Indija.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji