Ob zori
Shelly von Strunkel

Theosophia, jesen 1977

Ozračje je mirno, čas obvisel kot da bi narava zadrževala dih. Videti ni nobene barve, niti ni teme. Svetloba je siva praznina med temo in svetlobo. Vonj je jedek vonj po rojstvu, kajti to je trenutek, v katerem se nahajamo. To je zora, zora novega dne.

V trenutku preden sonce spodbudi svet k delovanju, smo sposobni ujeti vpogled v brezčasni svet tistih, ki so predrli tančico maye. V tem trenutku, ko ni ne svetlobe ne teme, ne dneva ne noči, se lahko za trenutek zazremo v brezoblični svet duhovne realnosti.

Um, vedno raziskujoč, vedno zaposlen, ki nenehno izloča, etiketira, razvršča in izbira, ni sposoben prilepiti etikete tako bežnemu trenutku kot je ta; naš višji jaz je za trenutek osvobojen okovov uma; tistega uma, ki se nenehno bori, da bi ohranil realnost, ki obstaja le zaradi delovanja uma samega.

V tem trenutku nastopi preblisk resnične svetlobe, nezaznavne za fizično oko, tista prva luč resničnega znanja, znanja o nerazpoznavnem za nižji um.

Ta zora za nižji jaz neopredeljive realnosti je prvi korak do izkušanja velike Realnosti življenja. Jaz je v tem trenutku osvobojen in se lahko neposredno sooči s svojo lastno božanskostjo. Jaz vidi svojo lastno moč in potencial, da se ponovno združi s svojim lastnim božanskim veličastjem. Ko preide minuta, sončni žarki predrejo trenutek in oznanijo nov dan posvetnih skrbi in lekcij.

Vendar pa gre človek skozi ta dan z novim poznavanjem svojega notranjega jaza. Sončni vzhod je prinesel s seboj zelo realno zoro zavedanja. Um ne more več v celoti vladati, ko je zavest enkrat prodrla skozi tančico maye. Ta prvi žarek razsvetlitve sicer ni mogoče priklicati nazaj, tako kot to ni mogoče prvega žarka vzhajajočega sonca. Toda, ko smo enkrat uzrli to posebno zoro, nobena zora ne bo več ista. Zavedanje je trajni del vsakega jaza. Zora nastopi in hitro mine. Mi moramo živeti v veliko večjem številu minut kot le tistih nekaj, ki tvorijo zoro. Zavedanje, ki ga je prinesla ta zora, je mogoče ponesti skozi celoten dan. Poznavanje Realnosti in utvarne narave sveta, ki ga vidijo oči, lahko vsaka zavest ohrani kot realnost, ki prehaja iz trenutka v trenutek. Um bo še nadalje deloval v svetu, jaz pa bo stalno nosil s seboj isto čisto zavedanje, isto prodorno gotovost o dejanskem Viru, resnični Realnosti.

Na ta način lahko vsak od nas živi trajno zoro, prebiva v stalno rastoči prisotnosti stalno bleščeče svetlobe.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji