Kaj je okultizem?
T. Subba Row

Ni razlike med starodavnim in sodobnim okultizmom. Vsaj kolikor jaz vem, vsak dejanski “okultizem” temelji na istih načelih, pa čeprav so se izrazi, s katerimi je bi izražen v različnih dobah, spreminjali.

Pod okultizmom razumem tisto znanost, ali bolje modrost, ki ponuja verno in natančno razlago delovanj zakonov narave, kakor tudi njih uporabo, v vesolju.

Ker je resnica le ena, se morajo njena učenja nujno skladati z vsemi dokazanimi dejstvi znanosti, najsi starodavne ali sodobne. Nadalje mora pojasnjevati vsa zgodovinska dejstva ali zakone, ki vladajo odnosom med ljudmi, vse mitologije, in odnos med človekom in vsem ostalim v vesolju.

Dejansko je to znanost o izvoru, usodi in o močeh vesolja ter vseh stvari v njem.

Pomembna razlika med okultno in sodobno znanostjo je ta, da prva deluje z uporabo sil in materialov narave v njihovem naravnem stanju, medtem ko jih druga uporablja v omejenem in ločenem stanju najnižje ravni njihove manifestacije.

Na primer, okultist uporablja nevidne sile narave, ko želi ustvariti tokove toplote, elektrike, in podobne, kot prvine v njihovih višjih in bolj duhovnih oblikah, medtem ko se mora znanstvenik zanašati le na materiale kot so svetloba, voda, itd., in mora te, preden lahko izpelje svoje poizkuse, najprej razdeliti v to, kar imenujemo prvobitne substance, ki obstajajo na najnižji materialni ravni.

Okultist gleda na naravo kot na združenost in pripisuje vso raznolikost dejstvu, da je ta združenost sestavljena iz manifestacij na različnih ravneh, katerih zaznavanje je odvisno od razvitosti opazovalca.

On verjame, da je zakon, ki prežema vse stvari, razvoj preko evolucije, v skoraj neskončni stopnji, proti izvornemu viru vse evolucije - božanskemu Logosu: zato je ta človek, kakršnega poznamo, zmožen skoraj neskončnega razvoja.

On verjame tudi v absolutno izvorno združenost vseh oblik in načinov obstoja, in da so vse oblike materije izmenljive, ravno tako kot se lahko led spremeni v vodo in obratno.

Odbijajoč zamisel o čudežu, on verjame, da lahko razviti človek doseže dodatne sposobnosti zaznave in delovanja ter je tako sposoben nadzorovati elemente ...

Ker verjame, da so narava in njeni zakoni eno, okultist ve, da bo vsako delovanje v nasprotju s temi zakoni, naletelo na nasprotne sile in bo uničeno, zato mora razviti človek, da bi dosegel božanskost, postati sodelavec z naravo. To mora doseči z urjenjem samega sebe, da bo podoben naravi. Ta podobnost z naravo ga bo vodila do delovanja, ki bo nenehno prežeto z dobrohotnostjo, da neomajno sledi najvišjemu dobremu, kajti to, kar se imenuje dobro, je le delovanje v skladu z edinim zakonom. Zato okultizem ponuja takšno razumno podporo pravilnemu ravnanju, ki je ne nudi noben drug sistem, kajti povzdiguje moralnost v kozmični zakon, namesto da bi jo poniževal v vraževerje. Še več, uresničevanje združenosti narave vodi okultista do prepoznavanja, da eno in isto življenje, ki prežema vse, deluje tudi v njem samem, kar ga vodi do tega, da v “vesti” ne odkriva le merila za pravilno in napačno, ampak tudi klico višje zmožnosti zaznavanja, luč, ki ga vodi na njegovi poti, medtem ko v volji prepoznava silo, katere rast in širjenje je neskončno.

Vse mitologije so slikovita poosebljenja zakonov in sil narave, tako kot so vere le delni izrazi univerzalne resnice. In z intuitivnim preučevanjem najstarejših od teh je mogoče pridobiti okultno znanje. To znanje se je v svoji čistosti od davna predajalo z učitelja na učenca in skrbno varovalo pred zlorabo tako, da ni bilo predano, dokler kandidat ni dejansko dokazal, da ga ni zmožen zlorabiti in napačno razumeti, saj je očitno, da lahko v rokah zlobne ali nevedne osebe njegova uporaba povzroči neskončno škodo.

Pregled poizkusov, ki se sedaj odvijajo na področju branja misli, psihometrije, jasnovidnosti, mesmerizma, spiritizma, itd., pokaže, da obstajajo razlogi za prepričanje, da v človeku obstajajo nepričakovane latentne moči in sposobnosti.

Okultistovi “čudeži” so rezultat znanstvenega vzgajanja in doseganja popolnega nadzora nad temi močmi ...

Ta skrivna modrost je temelj vseh starodavnih filozofij in religij, najsi indijske, egipčanske, kaldejske, zoroasterske, grške, itd. Njene sledi najdemo v vsaki dobi in vsaki deželi; ni večje napake od domneve, da je nje realnost odvisna od katerekoli posamezne avtoritete. Njeni iniciati in adepti predstavljajo neprekinjeno zaporedje od najbolj zgodnjega pojavljanja človeka na tem planetu; njih organizacija je dandanes praktično enaka kot pred tisoči let in kakršna bo tudi čez tisoče let. Trenutno vznemirja javno mnenje bolj kot je to bil slučaj v nekaj zadnjih stoletjih, in mnogi si domišljajo, da predstavlja nekaj novega. Temu ni tako. Tako kot so v določenem obdobju leta dnevi daljši kot v drugem, tako se tudi božanska luč modrosti širi v določenih ciklih bolj kot v drugih.

Za tiste, ki imajo oči, ki vidijo, se je porodila jasnejša luč; vendar pa luč ne bo prenehala sijati, če jo zaznavajo le nekateri, medtem ko se mnogi iz nje norčujejo, številni pa napačno tolmačijo in skušajo prepričati sami sebe ter druge, da vse prikriva le tema.

The Word, januar 1905

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji