Na revijo se lahko naročite na elektronskem naslovu: theos-world@theosophy.com. Prosimo upoštevajte, da je gradivo, predstavljeno v reviji THEOSOPHY WORLD, intelektualna lastnina avtorjev in ga ni mogoče objavljati brez predhodne odobritve. Pričujoča izdaja je objavljena in prevedena z dovoljenjem urednika THEOSOPHY WORLD Eldona B. Tuckerja.

O moja Božanskost! ti se stapljaš z zemljo
in obliko svojih templjev mogočne moči.
O moja Božanskost! ti živiš v srcu vseh stvari
in žarčiš zlato svetlobo, ki sije večno
ter razsvetljuje tudi najbolj temne kotičke zemlje.

O moja Božanskost! stopi se z mano,
da bi iz pokvarjene postala Nepokvarjena,
da bi iz nepopolne postala Popolna,
da bi iz teme lahko stopila v Luč.

Katherine Tingley

To je posebna izdaja o temi, kaj je Teozofija in kaj je z njo v današnjem svetu. Najprej se je pojavila kot 100. številka elektronske revije THEOSOPHY WORLD v oktobru 2004 in kot dodatno gradivo v novembrski številki 2004.

Skoraj vso vsebino te izdaje, so v septembru 2004 zapisali mnogi teozofski prijatelji po vsem svetu. Predstavlja širok razpon ozadij in pogledov. Dodatno gradivo revije THEOSOPHY WORLD je dostopno na spletni strani http://www.theos-world.com/.

Prijatelje smo naprosili, da bi napisali nekaj malega, morda nekaj odstavkov ali eno stran, v lastnih besedah, ne da bi navajali citate Blavatsky, Mojstrov, Judgea, Puruckerja, Tinglyjeve, Leadbeatra, Besantove, Krishnamurtija ali koga drugega.

Zato je vsak prispevek oseben pogled, zapisan na podlagi lastnih misli in v lastnih besedah, ne pa uradna objava, ki bi jo drugi, še posebej novi študentje, morali sprejeti kot avtoritativno.

Kot urednik lahko rečem, da se izraženi pogledi ne ujemajo vedno s tem, kar jaz mislim o Teozofiji. Četudi je temu tako, pa menim, da so dragocen prispevek, ki kaže na to, kaj se dogaja v gibanju, kajti naša prihodnost raste is sedanjosti, ki jo predstavljamo študentje teozofije.

Preberite jih, razmislite o njih in poskušajte predstaviti vaš lasten pogled na teozofijo in njeno prihodnost. Kaj dejansko je? Kam dejansko gre? Dejansko je odvisno od vseh nas, vključno z Vami, kaj se bo dogajalo vnaprej.

Teozofija je v svojem bistvu pojem, ki ne obstoja izven umov, ki jo obravnavajo. Kot niz pojmovanj sama po sebi nima dejanskega življenja in posledično tudi ne prihodnosti.

Teozofija, kakršno predstavljajo današnje teozofske organizacije, je postala precej podobna mrtvi latinščini. Latinščina je koristna za učenjake, akademike in zgodovinarje, vendar pa ne služi več potrebam družbe na splošno. Koristna učenja, pojmi in načela, predstavljena v izvirnih teozofskih učenjih so vsrkala in razširila druga gibanja in učenja, ki so bolje pripravljena za zadoščanje potreb našega časa.

Tisti, ki opravičujejo borno privlačnost teozofije kot dokaz za to, da je vzvišena in namenjena le redkim, iz nje delajo kult in se rogajo duhu njenih temeljnih načel. Vstopiti v podirajočo se zgradbo ni modro in je nesmiselno. Utelesiti jedro duhovnih resnic, ki jih predstavlja Teozofija, je edini način, na katerega lahko teozof služi človeštvu in tako ohranja učenja živa. Takrat teozof postane kot Gandhi, katerega življenje samo je bilo njegovo sporočilo.

“Teozofi”, najsi individualno ali kot člani teozofskih društev, morajo izživeti dolgo zgodovino. Seveda nima nihče, ki živi v današnjem času, kaj opraviti s problemi v zgodnjem obdobju dvajsetega stoletja, ko so naši predhodniki iskali ‘Vzpete Mojstre’ in ustvarjali guruje iz bleščečih, vendar zmotljivih moških in žensk. Vendar pa še vedno obstoja nevarnost, da bomo ponavljali napake iz preteklosti in se iz njih nič naučili. Mnogi današnji ‘Teozofi’ ne vedo kaj dosti o Teozofiji, tisti pa, ki vedo, se večinoma pogovarjajo med seboj. Ti dve stvari - nepoznavanje Teozofije in osamitev - sta usmrtili praktično izražanje teozofske misli, tako da je v enaindvajsetem stoletju dejansko mrtvorojena.

Če ne vemo, kaj je to, kar poskušamo deliti s svetom, kakšno vrednost potem to sploh lahko ima? Vendar pa to ne pomeni, da bi moralo med Teozofi obstajati soglasje glede naukov, saj smo vsi upravičeni do svojega lastnega mnenja, katere avtorje prebirati in glede tega, kakšne so njihove zasluge. A kljub temu je raznolikost metafizičnih in filozofskih sistemov, ki jih ohlapno imenujemo ‘teozofski’, tako mnogovrstna in kontradiktorna, da je razmišljajoča javnost, da ne omenjamo akademske, že dolgo tega nehala podarjati zaupanje mešanici idej, ki jih imenujejo ‘teozofija’.

Ko so, na primer, pomembni teozofski pisci v začetku dvajsetega stoletja opogumljali molitev v neko zunanje Božanstvo, drugi pa resno napovedovali prihod naslednjega Avatarja, so mnogi ljudje o njh pisali kot o slaboumnih.

Prisostvovanje predavanjem in sodelovanje v študijskih skupinah in delavnicah lahko pomaga našemu notranjemu, duhovnemu življenju in prispeva k temu, da se dobro počutimo, vendar pa le malo ali nič svetu na splošno. Občasni obiskovalec, ki zaide in najde uteho v Teozofiji, lahko odkrije praktično iste ideje v kateri koli dobri knjigarni pod številnimi imeni in naslovi. Skušamo se prepričati, da posamezni vpogledi nekako ‘kvasijo’ ume in srca kolektivne človeške družine, vendar pa, ali res vemo, da je temu tako?

Torej, dejansko ne vemo, kako je, govorimo večinoma le med seboj, svet pa gre naprej, še vedno potreben Teozofije in nič kaj boljši po stotih letih truda. Kaj bi morali in kaj lahko naredimo? Tukaj je nekaj predlogov:

Prvič, spoznati bi morali, da ni lahkih rešitev. To, kar je nastajalo celo stoletje, se ne more spremeniti preko noči, vendar pa lahko ustvarimo izhodišča, ki bodo spremenila tok. Vedno bodo obstajali vezani interesi, ki se bodo upirali spremembi, ne le zaradi zaslug, ampak že zaradi spremembe same. Slabo vodene, razdrobljene in postarane teozofske skupine se komaj držijo pokonci, prodaja knjig upada, tako da bi težko rekli, da ima Theosophia (Božanska Modrost) delujoči vehikel v svetu.

Drugič, morali bi se približati spoznanju, kaj teozofija uči, in kaj ne. Tako-imenovana ‘izvirna’ Teozofija, ki jo predstavljajo berila Blavatskyjeve, Judgea in njunih Mojstrov, je potrebno posvetiti več pozornosti in jo narediti dostopno takšno, kot je bila objavljena izvirno. Izvlečki in povzetki so v redu toliko časa, dokler so jasno naznačeni kot takšni. Če že objavljamo nekaj, kar je napisal nekdo drug, potem bi morali biti do njega toliko spoštljivi in vljudni, da to povemu bralcu. (Medtem ko učenjaki ne bi spremenili niti ene Shakespearove besede, ne da bi jasno označili zakaj, pa se to stalno počenja z Blavatskyjinimi in deli drugih, brez uredniške razlage ali komentarja). Precej nepotrebne energije in dela je bilo vloženega v popravljanje tega preprostega, a izredno pomembnega problema. Koristno, pa čeprav nepopularno in zato težko, da bi do tega sploh prišlo, bi bilo, ko bi se teozofski založniki odpovedali objavljanju tako-imenovane 'drugotne' literature.

Tretjič, v podporo tovrstnemu spoznanju, bi teozofi morali vedeti, kaj je Teozofija, in kaj ni. Učenje zahteva študij, najsi individualen ali skupinski, in primerjalo preučevanje, ki bi razkrilo podobnosti in razlike med Blavatskyjevo in kasnejšimi pisci, bi precej prispevalo k izobraževanju članov in javnosti.

Četrtič, razširiti moramo dialog med različnimi teozofskimi 'tradicijami' z namenom, da ponovno oživimo vdanost ciljem teozofskega gibanja, ki predstavljajo nit, ki veže teozofska društva in študente.

In končno, s tem enovitim glasom skupno povzročimo hrup! Z obnovljenim občutkom za skupen namen bi imeli teozofi precej, kar bi lahko podelili s svetom; od vprašanj, ki se pnejo od splava do vojne, vzgoje do genetskega inženiringa, od okolja do reforme zaporov. Posvetimo nekaj skupnih energij letnim konferencam, časopisnim objavam, novicam, spletnim stranem in vsakemu praktičnemu prizadevanju, za katerega lahko najdemo čas in sredstva, da ga podpremo. Obstoja velika praznina v dogovarjanju v svetu o tolikih pomembnih vprašanjih in Teozofija, najsi je že karkoli si mi o njej mislimo, lahko prispeva precej.

To je le nekaj predlogov, podanih le v grobem obrisu in ne kot celovit program, ter namenjenih za obravnavo kot del odprtega, poštenega in konstruktivnega dialoga o prihodnosti.

Prizadevaj si Božansko v sebi povrniti v Božansko v Vsem.
Plotinus

Ali je lahko božanska modrost ali teozofija zapisan sistem? Ali ne bi bilo to v nasprotju s samim pomenom besede teozofija? Kako je lahko teozofija intelektualno znanje, ki je površinsko in brez modrosti? Ali lahko zmagamo na polju svobodnega mišljenja in se ne predamo ustvarjanju dogem?

Človeštvo je že tako dolgo v nenehni, a tihi bitki, da se zdi, da ni videti njenega konca, in ki se odvija na bojnem polju v človeškem umu. Bitka med dogmami in svobodomiselnostjo je eden od glavnih vzrokov za spore. Kažeta se nam dve poti: pot tistih, ki so zgubili na bojnem polju in postali ujetniki in povzročitelji dogem; in pot svobodomislecev, ki iščejo resnico in je ne povezujejo z mrtvo besedo.

V teozofskih krogih lahko vidimo odseve takšne bitke in mnogi so se že predali silni človeški težnji po dogmatiziranju: prepiri, nestrinjanja, izvorna učenja, ne-izvorna učenja, to je teozofija, to ni teozofija, itd. Točno tako kot kristjani, budisti in vsako drugo intelektualno razdeljeno in spopadajoče se religijsko gibanje.

Dandanes je teozofski svet na splošno vezan na niz naukov, ki temeljijo na genezi, ki jo je v Tajnem Nauku predstavila H. P. Blavatsky. Mnogi so bili avtorji, ki so skušali napisati knjige, ki bi poenostavile in razložile tako-imenovani teozofski sistem. Drugo splošno tolmačenje pa teozofijo predstavlja kot starodavno modrost-tradicijo, pa tudi kot modrost, ki je v osnovi religije, filozofije in znanosti ali večna filozofija. Tretje tolmačenje pravi, da je teozofija čisti altruizem, uresničitev enosti življenja.

Grška beseda teozofija ima dve sestavini: Theos (bog) in Sophia (modrost). V starodavni Grčiji je predstavljala Sophia (modrost) eno od Platonovih štirih glavnih Aretes (Kreposti). Po Platonu je bila duhovna skladnost duše povezana z štirimi glavnimi krepostmi, ki jih je pojmoval kot izraze treh osnovnih energij Duše. Modrost je bila notranje stanje, ki naj bi bilo izraz ene od the treh osnovnih energij duše.

Božanska modrost ali teozofija se nanaša na energije duše, zato jo je mogoče razumeti le od znotraj. Ni besed, v nobenem jeziku, ki bi lahko izrazile Božansko modrost ali teozofijo. Lahko se na pamet naučite celoten sistem, ki je predstavljen v delu H. P. Blavatsky in drugih, lahko pišete, razpravljate, učite in trdite, da je to znanje teozofija. Toda postali boste ujetnik razuma in nesposobni vedeti, kaj je teozofija. Teozofija, Božanska Modrost, mora biti živ potencial v človeški naravi in zato ne more biti neživa beseda, izražena v kateri koli knjigi ali zapisu.

Teozofija je globoko zavedanje združenosti življenja, trpljenja nekoga drugega, ki je tudi naše trpljenje. Je sočutje, altruizem in ljubezen. Ali lahko učite ljubezen, sočutje in altruizem? Lahko jih opišete, preoblikujete v besede, vendar pa ne boste nikoli sposobni doseči, da bi jih drugi izkušal drugače kot le intelektualne razprave. Le zmožnost izkušati teozofijo človeka pouči o tem, kaj je teozofija, Božanska Modrost.

Naš velik izziv v svetu, ki je potopljen v probleme, v naraščajoče nasilje, vojne, z milijoni otrok, ki vsako leto zaradi lakote, je poskus, da bi uresničili teozofijo od znotraj, ne da bi ustvarili dogme. Toda tudi če človek še ne more uresničiti teozofijo od znotraj, je lahko še vedno borec za svobodomiselnost, ne da bi se v bitki predal. Le gojenje odprtega uma, raziskovalnega in čistega srca bo namočilo polje in omogočilo cvetenje teozofije – Božanske Modrosti.

Če ne morete videti luči v očeh pozabljenih otrok, ker jo prekrivate s temo človeškega ravnodušja, potem ne veste, kaj je teozofija. In mnogi, ki širijo temo ravnodušja mislijo, da vedo, kaj je teozofija in da so sposobni o njej razpravljati. Vendar pa ne morejo videti, in ker ne morejo videti luči v očeh pozabljenih otrok, porajajo dogme, delitve, utvare; to pa ni teozofija. Teozofija je sposobnost videti luč v očeh pozabljenih otrok, njihova upanja, njihove sanje, njihovo bolečino in srečo, ki so tudi naša upanja, naše sanje, naša bolečina in naša sreča.

Teozofija je precej več kot le izbor znanja - je to, na kar kaže to znanje. Teozofija je ocean notranjega življenja tik pod površino obstoja, na kateri si milijoni plavalcev ukvarjajo z obupnim prizadevanjem, da bi obdržali glavo nad vodo.

Ko jo prvič izkusimo, pridobimo preblisk o stvareh, takšne kot so. Čeprav je ta na začetku nežen, pa se nato, če posvetimo pozornost tem kratkim vpogledom, pojavi nov in širši pogled na življenje in preobrazi našo pozornost.

Kako globoko se vsak od nas odloči, da bo šel, v okviru karmičnih meja, je lahko različno; pa vendar vsaka oseba, ki se potopi v ta ocean, prepozna skupno izkušnjo, v kateri sodelujemo vsi; in sčasoma vsak prizna vsakega drugega za enakovrednega udeleženca.

Prej ali slej spoznamo, da prejemamo in ustvarjamo tokove sreče in nesreče, ki vplivajo na druge. Ti tokovi nimajo ne začetka ne konca, ampak vsi zgolj izbiramo - zavestno ali ne - kakšen vpliv bomo zapustili z brazdo naših misli in dejanj. To razumevanje bratstva je tisto, o čemer govori teozofija - ne o utopičnem idealu, marveč o dejanskosti.

Ego se prepusti edinemu, univerzalnemu življenju, ki ni niti spolno opredeljeno niti antropocentrično, vzdigne se altruizem in objavi sočutje. Ko jo skupno sprejmemo, razumemo etiko, zmanjšajo se človeške nesorazmernosti in izgine spor med ljudstvi in narodi.

Buddhe in avatarji so eno s tem morjem notranjega življenja v tolikšni meri, da jih človeštvo zaznava kot ocean sočutja. Drugi, kot Plotinus, Lao-tse, Hypatia, Jacob Boehme, Sv. Tereza iz Avile, Patanjali in Mojster Eckhart, če naštejemo le nekatere, so se potopili in izkusili ta ocean. Nobenemu ni zaprt, vsaka oseba, ki je bila deležna navdiha vstopa v tok, ki vodi v ta ocean sočutja.

Nobena knjiga ne more vsebovati Teozofije, čeprav mnoge govore o njej. Teozofija tudi ni isto kot njena načela. Da bi lahko ustvarjali umetnost in prepoznavali umetnost drugih, so potrebna načela in tako so nujna tudi teozofska. Ampak tako kot načela umetnosti niso umetnost sama, tudi teozofska načela niso teozofija.

Če se hočemo izogniti potopitvi v kaotično površino življenja, je absolutno nujno dejavno sodelovanje v globinah življenja. Način, kako začeti, je da živimo tako, da smo v pomoč drugim.

To je tudi končni rezultat, kajti temelj teozofije je Univerzalno Bratstvo. To je tisto, kar nas žene v nesebično in ustvarjalno delo za prebuditev tistega večjega notranjega življenja znotraj naših tovariških človeških bitij.

Teozofija ali “Prastara Modrost” je zbrana modrost dob. Je jedro učenj vseh velikih religij preteklosti; vsak od teh vsebuje en vidik teozofije. “Prastaro Modrost” ali Teozofijo je ohranilo čisto in neomadeževano “Bratstvo Adeptov” našega človeštva.

Mnoge generacije teh Adeptov so porabile stoletja za preučevanje, preverjanje in potrjevanje teh učenj ter jih ohranjale v tajnosti pred svetom dokler človeštvo ni bilo pripravljeno.

Ko je bilo leta 1875 ustanovljeno Teozofsko Društvo, so bila ta učenja prvič razkrita svetu preko pisane besede H. P. Blavatsky in njenih Učiteljev. Vse knjige, ki so jih pozneje zapisali teozofski pisci, so le njihova lastna tolmačenja teh učenj. Niso izvirna učenja.

Kaj naj bi počeli z učenji Teozofije? Če sprejmemo to opredelitev Teozofije, ki je enaka tisti, ki jo vsebujejo učenja sama, potem moramo sprejeti tudi isto metodo učenja in potrjevanja, ki so jo uporabljali Adepti.

To pomeni, da moramo preveriti in potrditi ta učenja, preden jih sprejmemo kot resnična. Ta točka, potreba po preverjanju, kaže na edinstvenost Teozofije, če jo primerjamo z običajnim religioznim učenjem, ki od svojih običajno privržencev zahteva slepo vero. Teozofija pričakuje od študenta potrjevanje Resnice v učenjih. Študent ne verjame v njih z izražanjem slepe vere.

Če je študentov pristop do Teozofije pravilen in če ga spremlja čist in nesebičen vzgib ter poštena odločnost, da bo našel v učenjih Resnico, potem je na poti samo-spoznavanja. To popotovanje ga bo poneslo v notranjo kamro njegovega lastnega srca in preko nje do srca vesolja.

Teozofija je božanska modrost. V tem smislu je nespremenljiva in večna ter ne gre nikamor v današnjem svetu. Bila je vedno tu in tudi vedno bo. To, kar se spreminja, je izraz, ki ga dobiva v svetu. Blavatskyjina teozofija je precej drugačna v svojem izrazu od teozofije Proclusa (za katerega delo se zdi, da se zanimanje veča). Vsak izraz teozofije je zemeljski odsev božanske modrosti. To, kar vidimo, je le delček svetlobe in veliko senc, ki jih meče svetloba. Dokler nismo sami razsvetljeni, nas na nesrečo kaj rade zavedejo sence ali oslepi svetloba (ali oboje hkrati).

Teozofija ne gre nikamor, vendar pa se to, kako jo ljudje razumejo, zelo razlikuje. Nekateri se osredotočajo na obhode in rase, drugi na preobrazbo. Nekateri se osredotočajo na primerjanje religij, drugi na iskanje modrosti, kjer le lahko. Nekateri se osredotočajo na razumevanje reinkarnacije, karme ter Vsega, drugi začnejo s tem, da poskušajo razumeti sami sebe. Vse to so ustrezni pristopi, kajti “sredstva morajo biti glede na romarja različna”. In potem obstoja še teozofija, ki se ne imenuje teozofija. Vsak iskalec resnice je teozof, dokler je njegov temeljni vzgib dobro človeštva.

Kljub temu, teozofija ne gre nikamor. Ali se bo sčasoma spremenila? Da, toliko, kolikor se bodo sčasoma spremenili ljudje. In kljub temu bo vedno ostala ista. To, kar se spreminja, je po definiciji le trenuten videz božanske modrosti, v katerega se odeva, da bi jo ljudje bolje razumeli.

Teozofija ne gre nikamor. Ko teozofi ne bi pozabljali, da je njihovo lastno razumevanje teozofije zgolj en odsev resnice in da morajo obstojati zelo različni odsevi, potem bi bili verjetno bližje luči in jih ne bi toliko zavajale sence, ki jih meče svetloba.

Teozofija je sodoben izraz brezčasne Modrosti človeštva, Modrosti, ki je izvorno izšla iz učiteljev, večjih od nas tako po znanju kot vpogledu.

Brezčasna Modrost je imela skozi čas in v različnih kulturah veliko izrazov in jih bo imela še veliko več v prihodnosti. Toda sodobna Teozofija je izraz, ki je edinstveno prilagojen vprašanjem in potrebam našega časa. Ker je bila namenjena posebnemu kulturnemu okolju, se mora prilagajati spremembam v tem okolju. Mora biti ponovno razčlenjena za vsako generacijo v jeziku, ki je primeren za to generacijo, ob tem, da ohranja bistvo osnovne brezčasne Modrosti. Teozofija mora, v svojih različnih razčlenitvah, dejansko ohraniti brezčasno Modrost, vendar pa ne v formaldehidu. Njena ohranitev mora biti take vrste, kot jo imajo žive, rastoče in zato spreminjajoče se stvari. Vse žive stvari se spreminjajo, a sočasno ohranjajo svojo najbolj notranjo istovetnost ali dharmo. In tako jo mora tudi Teozofija.

Teozofsko Društvo je poje urjenja za tiste posameznike, ki se bodo zavezali iskrenemu sodelovanju z delom tistih veliko-dušnih učiteljev, ki so omogočili nastanek Društva. Društvo privablja nove člane v svoje vrste s širjenjem znanja o Teozofiji in pozdravlja vrnitev k medsebojnemu druženju tiste, ki so bili člani skupine služiteljev v nekdanjih časih in ki so se vrnili v inkarnacijo, da bi nadaljevali s svojim služenjem in urjenjem, kako služiti. Ko tu govorim o Teozofskem Društvu, ne omejujem teh ugotovitev zgolj na mojo organizacijo. Danes imamo številna telesa, ki so izšla iz istega vira in se imajo za teozofska. Čeprav neodvisna, vseeno sodelujejo na vprašanjih skupnega interesa in izražajo medsebojno spoštovanje do medsebojnih razlik. Vsa so polja urjenja.

Če verjamemo Maha Chohanovim besedam, potem glavno delo Teozofsko Društvo še čaka. Teozofija je imela silen vpliv na svet, na načine, ki se jih večina Teozofov komajda zaveda. In Teozofsko Društvo naj bi postalo vogelni kamen, temelj, religiozne prihodnosti človeštva. To je silna naloga. Človeštvo pa obupno potrebuje takšen vogelni kamen ali temelj, kar jasno kažejo sedanji dogodki. Zato je to za nas silen izziv. Teozofsko Društvo je abstrakcija, ki je v svoji konkretni obliki sestavljena iz tistih, ki so njeni člani. In le če bodo Teozofi sprejeli Maha Chohanov izziv bo njegova naloga izpolnjena. In to je smer, v kateri moramo iti, sedaj in dandanes.

Kaj je zame Teozofija? Vidim jo kot duhovno Pot, ki vodi človeka od uma otroka do uma Adepta. Teozofski dežnik je zelo širok in dovoljuje raznovrstna tolmačenja in tehnike. V bistvu se je pred leti skupina Adeptov odločila, da zapiše svoje izkušnje in opazovanja med meditacijo. Po dolgih letih primerjanja opomb, zapisanih na podlagi raznovrstnih opazovanj, je bilo mogoče odkriti, da mnoga poročajo o podobnih ali celo istovetnih opazovanjih. Te podobnosti so bile z leti počasi sprejete kot utemeljene in čez čas postale znane kot Ezoterična Tradicija, tradicija pojasnjenih opazovanj, ki so jih v medsebojnem sporazumu opravili visoki Adepti med meditacijo.

H. P. Blavatsky, tudi sama Adept, je naletela na to Ezoterično Tradicijo in jo postavila v lastne besede, namenjene zahodu, pod splošnim naslovom Teozofija. Njena Teozofija je eksoterično tolmačenje meditativnih izkušenj vsaj enega , a verjetneje številnih porekel Adeptov, od katerih so bili vsaj nekateri tibetanski buddhisti. Dandanes je dobro znano, da je zapisovanje opazovanj Adeptov v okviru porekel tipično za tibetanski buddhizem. Poleg tega njena pisanja kažejo na dobro poznavanje Mahayana Buddhizma, ki je bil v tistem času na zahodu precej neznan.

Njena pisanja predstavljajo, tako kot vse misli, ko so zapisane v besedah, eksoterično tolmačenje ezoteričnih izkušenj. Njen mojstrski model evolucije preko pogojene realnosti, kakršen je predstavljen v Tajnem Nauku, dokazuje njeno Adeptstvo. Njena Teozofija se seveda deli na Eksoterično in Ezoterično Teozofijo, in to dejstvo jo je vodilo do oblikovanja Ezoterične Sekcije Teozofskega Društva tik pred njeno smrtjo. Po njej so njeni študentje potvorili njena pisanja do tolikšne mere, da današnji nepoznavalci in morda celo nekateri poznavalci menijo, da je Teozofija zgolj eksoterična.

Glavni problem, ki ga vidim v prihodnosti, je prevelik poudarek, ki ga teozofska literatura posveča eksoterični Teozofiji in skoraj popolnoma zapostavlja kakršno koli ezoterično Teozofijo. Teozofskemu gibanju podarja življenje ezoterična in ne eksoterična Teozofija. Eksoterična Teozofija privablja nove študente, vendar pa brez ezoterične Teozofije, ki daje gorivo njihovim dušam, ti ne bi dolgo vztrajali. Ezoterična teozofija je teozofsko tolmačenje Ezoterične Tradicije, zapisanih opazovanj Adeptov. Da bi se gibanje nadaljevalo, ji je potrebno v teozofski literaturi dati precej večji poudarek.

Kakor jo vidim jaz, je Teozofija dojemljiv pogled na pogoje na vseh področjih Narave, od najgloblje preteklosti do sedanjosti. Je zapis večne nepretrganosti. Ohranja dejansko zgodovino preteklosti. Trdi, da sedanjost vedno izhaja iz preteklih izbir in da so te izbire tako posamezne kot so-delujoče.

Kaže na obstoj sedanjih Zakonov, ki delujejo v človeških odnosih (kot so krepost, radodarnost, morala, pregrešnost in sebičnost), življenje in civilizacijo podpirajočih zakonov, ki delujejo v Vesolju (kot so matematika, astronomija, kemija, fizika, biologija, hidravlika, termodinamika, atomika, elektrika in magnetizem, inženirstvo in zdravljenje).

To obsežno evolucijsko vzpodbudo, neizogibno in temeljno sestavino vsega obstoja Teozofija imenuje "Naravni Načini". Ko to obravnava, trdi, da je "Prostor" (ki ga včasih imenuje "Praznina") dejansko večplasten, tako otipljiv kot neotipljiv, in obdajajoč snovno prvino, v katero je vključena vsaka stvar.

Kakor razumemo, Narava (izraz, ki predstavlja "Vesolje") v tej zvezi odraža neko brezosebno poenotenost, ki jo v njeni manifestaciji najbolje opišemo kot "zakone bivanja in vsega življenja". Nadalje vidimo, da Narava izraža občutljivost za vse vtise in vzroke, sodelovanje na vseh področjih, in presenetljivo pozornost do vseh tistih majhnih podrobnosti, ki kažejo skrb in podporo do vseh njenih milijard sestavin. Vesolje je živo kot so živa naša telesa.

Teozofija pravi, da je vsaka od njegovih sestavnih entitet (atomov življenja) živa in v jedru nesmrtna "Monada" ("duhovni" otrok njenega Vesolja). Vsaka takšna "nesmrtna entiteta" je "Sila posamezne moči", s pravico delovati in živeti kamor koli jo je že postavila narava in zakoni so-obstoja (karme).

Ljudje so vsi "um-monada". Vsak je dosegel stopnjo neodvisnosti, ker je pridobil zmožnost izbire svoje lastne "Poti". Kot "Umska-Moč" se vsak sedaj uči razumeti in nadzirati svoj um in razlikovati čustva, strasti, želje in čutenja od Moči Mišljenja.

Vsak ima vse potenciale celotnega Cosmosa [Vesolja - za razlikovanje med izrazi Cosmos, Kozmos in Univerzum naj se bralec obrne na Collation of Theosophical Glossaries in The Secret Doctrine, op.p.], in četudi se tega ne zaveda, je zaradi tega strahovito individualno odgovoren. To je zelo varovana, a pomembna "skrivnost". Zaradi tega je »moč izbire« najbolj pomembna pri napredovanju človeške inteligence (mentalne moči moralne izbire in samo-motivacije). Tu, v človeškem kraljestvu, se posamezne poti in "cilji" razcepijo v velikodušnost in sebičnost. V človeku ta moč izbire oblikuje posameznikovo inteligenco.

Vsaka stalno-razvijajoča se entiteta - atom, človeško bitje ali neka Zemlja - ima svojo lastno samo-razvijajočo se, vodečo in neodvisno inteligenco. Vsaka ima pravico živeti in delovati. V okviru svojih nespremenljivih zakonov ji Narava podarja položaj, v katerem to lahko počne inteligentno in v sodelovanju s svojimi sosedi.

Da bi bolje izpeljala to izjemno podjetje, vsaka neodvisna inteligentna entiteta (Monada) živi in so-obstoja v okviru določnih zakonov ravnanja in medsebojnih odnosov. Ti zakoni, ki vladajo celotni Naravi, se v sanskrtu imenujejo "Karma". Ti so vedno obstojali, so nespremenljivi in jih ni mogoče zaobiti.

Kratek prikaz tega je, "Naredi drugim to, kar bi rad, da drugi naredijo tebi". To je "Zlato Pravilo", temelj v religiji in filozofiji. Poenostavljeno, to je prepoznavanje nesmrtne Človekove Duše in univerzalnih dejstev sodelovanja, dobrih sosedskih odnosov in "Univerzalnega Bratstva". Govori tudi o izjemni odgovornosti v okviru Zakona, ki jo imajo vse entitete, ki dosežejo končni cilj, Modrost.

Kot primer moči govora in izbire Teozofija ponuja naslednjo dragoceno odredbo:

Govori to, kar je resnično.
Govori to, kar je koristno.
Govori to, kar je prijazno.
Ne izgovori nobene neprijetne resnice.
Ne izgovori nobene prijetne laži.

Teozofija ponuja v razmislek razumen filozofski cilj za zaključek vsakega toka svojih številnih velikih evolucijskih programov, ki se imenujejo "Manvantare". Te so imenovali "Modrost-nost" ali "Vzvišena Popolnost".

Na splošno so vsa bitja - človeška ali ne, zemlje, svetovi, sistemi svetov, galaksije in onstran - povsem zapolnjena z oceanom večno-živečih monadičnih entitet, ki v sodelovanju delujejo v smeri tega visokega in idealnega cilja. V zvezi s tem Teozofija zelo odločno poudarja, da sta bratstvo in sodelovanje edini metodi, ki naj bi ju uporabili, da bi dosegli končen uspeh.

Ta izjemen učni postopek zahteva številna utelešenja in zaporedne nosilce iz mesa in materije. Reinkarnacija naj bi bila univerzalno dejstvo, ki odstranjuje strah pred "smrtjo" iz umov tistih, ki razumejo, da se mi vsi znova in znova ponovno rojevamo. Mi se ne bojimo spanca, in smrt je le daljši "spanec". Tisti, ki so izkusili bližino smrti vedo, da obstoja življenje tudi po smrti.

Ta cilj je splošen. Znova združuje prijatelje in sorodnike, da nadaljujejo z delom in drug drugemu pomagajo na poti do idealne popolnosti ter omogočajo napredovanje, ki ga izpopolnjujejo skupaj, tukaj in sedaj.

Teozofija, kakršna je sedaj, je primer živega napredovanja zgodovine. Izreka dobrodošlico vsem prispevkom k njenemu stalno-rastočemu poročilu. Stalno dodaja takšna pričevanja in uporablja postopek pregledovanja in izpraševanja kot temelj za samo-kritiko in kot gorivo za sedanje so-delujoče mišljenje in izkušanje.

Skuša uporabiti modrost preteklosti in jo vnesti v trenutni okvir, tako da je dandanašnja prehodna "sodobnost" vedno na preizkusu. Obstoja "Večni SEDAJ". V tem pojmu se stapljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Teozofija izreka dobrodošlico vsem razmislekom in idejam ter priskrbi mesto za obravnavo pridobljenih pričevanj. Pri tem pregleduje vse informacije, ki so se nakopičile, ter skuša zagotoviti natančen odziv na vse.

Vsebina

Naslednji članek