Tajni Nauk
Helena Petrovna Blavatsky

Kako je nastajal Tajni Nauk

Predgovor

Uvod

Proemij

Kozmična evolucija

Stih 1

Stih 2
Stih 3
Stih 4
Stih 5

Stih 6

Nekaj zmotnih ...

Dodatna dejstva ...

Stih 6 - nadaljevanje

Stih 7

Povzetek
Evolucija simbolizma ...
Soočenje znanosti in tajnega ...

Kako je nastajal Tajni Nauk

Prvo veliko delo Madam Blavatsky, Isis Unveiled, je bilo objavljeno leta 1877. Bilo je takojšen uspeh in prva izdaja je pošla v desetih dneh. Dve leti kasneje je imela Mme. Blavatsky na umu njeno nadaljevanje in zanj celo napisala predgovor, a pritisk dela pri širitvi Teozofskega Društva in promociji The Theosophista je drugo delo odrinil na stran, tako da se je šele januarja 1884 pojavila v The Theosophistu napoved v zvezi z “The Secret Doctrine, a New Version of Isis Unveiled”, ki naj bi se v njem pojavljal v mesečnih nadaljevanjih. Ta načrt se ni nikoli udejanil in resno delo se je začelo šele pozneje, ko se je avtorica vrnila iz Indije v Evropo. V Würzburgu in Ostendeju je imela pri delu pomoč, a Mojster K.H. je leta 1885 pisal nemškemu doktorju Franzu Hartmannu, članu društva, naslednje: “Tajni Nauk bo, ko bo končan, trojno delo M. (Mojstra M.), Upasike (Mme. Blavatsky) in doktorjevega najponižnejšega služabnika K. H.”.

Vsi, ki so jo videli delati na rokopisu, na različnih krajih po Evropi in v različnem času, so z začudenjem govorili o skromnosti njene referenčne knjižnice. Tako eden od njenih pomočnikov piše: “Navedbe, z vsemi priporočili iz knjig, ki niso bile nikoli v hiši - navedbe, ki so bile preverjene po celih urah iskanja redke knjige, recimo v British Museumu - in kakršnih nisem preveril tako malo”. Le redko so njeni pomočniki odkrili opombo, ki bi jo potrebovala ona sama; v večini primerov so le preverjali tisto, kar je bilo že zapisano.

Zgodaj leta 1886 je Mme. Blavatsky povedala pol. Olcottu, da bo nastajajoče delo nekaj povsem novega in ne izboljšana različica Isis Unveiled. Tisto poletje je delala (v Ostendeju) s pomočjo grofice Wachtmeister. Dr. Archibald Keightley in Mr. E. C. Fawcett sta pomagala pri urejanju poglavij in pri splošni raziskavi, medtem ko je bila Mme. Blavatsky zaposlena s “prepisovanjem, dodajanjem in izločanjem ter nadomeščanjem z opombami mojih AVTORITET”. V Ostendeju je bila resno bolna, a si je s pomočjo svojega Mojstra opomogla in septembra poslala material za I. Zvezek, ki ga je prepisala grofica Wachtmeister, pol.Olcottu v Adyar. Ta različica še obstoja v arhivih društva in se nekoliko razlikuje od objavljene.

Maja 1888 se je preselila v London in na Lansdowne Road 17 s pomočjo Mabel Collins, Dr. Archibalda Keightleya in njegovega strica Bertrama Keightleya pripravila končno različico. Za objavo je bil ustanovljen sklad, s tiskanjem pa je začela Theosophical Publishing Co. Ltd., Duke Street, Adelphi. Pri preverjanju so sodelovali mnogi; na žalost pa je Mme. Blavatsky preizkušala tako njihovo kot tiskarjevo potrpežljivost in žep z obsežnimi popravki. Predgovor je bil napisan na koncu in nosi datum oktober 1888. V njem se je opravičila za zamudo, “ki je nastala zaradi bolezni in veličine naloge”. Pojasnila je kaj vsebuje knjiga. “Te resnice nikakor niso predstavljene kot razodetje ..., kajti to, kar vsebuje to delo, je razpršeno po tisočerih knjigah, ki utelešajo zapise velikih azijskih in zgodnjih evropskih religij, skrito za glifom in simbolom ter je zaradi te tančice ostalo neopaženo. To, kar se poskuša sedaj, je, zbrati najstarejša načela in jih povezati v skladno in neprekinjeno celoto”. Kasneje dodaja, “Učenja, kakorkoli fragmentarna in nepopolna, ki jih vsebujejo ti zvezki, ne pripadajo izključno ne hindujski, zoroasterski, kaldejski, ne egipčanski religiji, niti buddhizmu, islamu, judaizmu, niti krščanstvu. Tajni Nauk je izvleček vseh teh. Zasledimo ga v vseh njihovih izvorih, tako da so raznovrstni religiozni načrti sedaj vrnjeni v njihovo izvorno sestavino, iz katere je zrastla, se razvila in materializirala vsaka skrivnost in dogma”. Na kratko, cilj tega dela je bil, “Pokazati, da Narava ni 'naključno sovpadanje atomov', in določiti človeku njegovo pravično mesto v načrtu Univerzuma ...”.

Oktobra leta 1888 je bil Tajni Nauk sočasno objavljen v Londonu in New Yorku. Prva angleška izdaja petstotih izvodov je pošla še pred dnevom objave. Sledil je takojšen ponatis, pri katerem so na naslovni strani besede “Druga Izdaja”, čeprav bi dandanes to poimenovali druga naklada ali ponatis.

Ko je bila H.P.B., kakor so jo naklonjeno poimenovali, v Londonu, je ustanovila Blavatsky Lodge in leta 1889 priredila na Avenue Road 19 niz srečanj. Na teh razpravah je odgovarjala na vprašanja o Stihih iz I. Zvezka Tajnega Nauka. Ta vprašanja in njene odgovore, ki so bili kasneje objavljeni kot Transactions of the Blavatsky Lodge of the Theosophical Society, lahko s koristjo preučujemo v povezavi z osrednjim delom.

V letu 1893, dve leti po avtoričini smrti v letu 1891, se je pojavila “Tretja in popravljena izdaja”, ki sta jo založili Annie Besant in G. R. S. Mead. Vsebovala je precej sprememb besedila, popravkov referenc, izboljšav jezikovnih napak in bolj konsistenten zapis tujih izrazov. Toda nekateri popravki so bistveno spremenili smisel, tako da jih mnogi kasnejši študentje niso sprejeli kot upravičene.

Leta 1897 je Theosophical Publishing House objavila novo delo, opisano kot III. Zvezek. Vendar ga kot takega Mme. Blavatsky ni nikoli načrtovala, in prav tako jasno je, da ne pripada “tretjemu in četrtemu zvezku”, ki ju je ona več kot enkrat omenila.

Od takrat so se pojavile mnoge izdaje Tajnega Nauka, v Londonu, Indiji in Ameriki. Nekatere so skrbni ponatisi Prve Izdaje, v enem ali dveh zvezkih; druge so nadaljnji popravki Tretje Izdaje. Delo samo je zelo težko branje, ker je njegovo učenje za sodobne zahodne ume povsem novo. Potrebuje spoštovanja vreden mentalni napor, da bi ga lahko predelali, toda, kakor je zapisala H. P. Blavatsky v predgovoru k The Key to Theosophy: “Za mentalno lene ali tope mora ostati Teozofija uganka; kajti tako v mentalnem kot v duhovnem svetu mora vsak človek napredovati s svojimi lastnimi napori”. Upati je, da bo ta Izvleček olajšal napor predelave.

Predgovor

Avtorici se ne zdi nujno, da bi prosila za prizanesljivost svojih bralcev in kritikov zaradi številnih napak v knjižnem slogu in nepopolne angleščine, ki jo lahko odkrijete na teh straneh. Je tujka in njeno poznavanje jezika je bilo pridobljeno pozno v življenju. Angleški jezik je uporabila zato, ker ponuja najbolj razširjen medij za predajanje resnic, kajti to, da jih predstavi svetu, je postala njena dolžnost.

Te resnice nikakor niso predstavljene kot razodetje; prav tako avtorica ne terja položaja razkritelja mistične znanosti, ki sedaj postaja javna prvič v zgodovini sveta. Kajti to, kar vsebuje to delo, najdemo razpršeno po tisočerih knjigah, ki utelešajo zapise velikih azijskih in zgodnjih evropskih religij, skrito za glifom in simbolom ter je zaradi te tančice ostalo neopaženo. To, kar se poskuša sedaj, je, zbrati najstarejša načela in jih povezati v skladno in neprekinjeno celoto. Edina prednost, ki jo ima pisateljica pred svojimi predhodniki, je ta, da se ji ni potrebno zatekati k osebnim špekulacijam in teorijam. Kajti to delo je delno poročilo tega, o čemer so jo poučili bolj napredni študentje, dopolnjeno, le v nekaterih podrobnostih, z rezultati njenega lastnega študija in opazovanja.

Ta knjiga ni celotni Tajni Nauk, ampak izbrano število odlomkov iz njegovih temeljnih načel. Morda je zaželeno, če se jasno poudari, da učenja, kakorkoli fragmentarna in nepopolna, ki jih vsebujejo ti zvezki, ne pripadajo izključno ne hindujski, zoroasterski, kaldejski, ne egipčanski religiji, niti buddhizmu, islamu, judaizmu, niti krščanstvu. Tajni Nauk je izvleček vseh teh. Zasledimo ga v vseh njihovih izvorih, tako da so raznovrstni religiozni načrti sedaj vrnjeni v njihovo izvorno sestavino, iz katere je zrastla, se razvila in materializirala vsaka skrivnost in dogma.

Pisateljica je pripravljena v celoti sprejeti vso odgovornost za to, kar vsebuje to delo in se celo soočiti z obtožbo, da si je vse skupaj izmislila. Da vsebuje veliko pomanjkljivosti, se povsem zaveda; vse kar terja, je to, da njegova logična koherentnost in konsistentnost podari tej novi Genezi pravico, da se vsekakor uvrsti na isti nivo kot “delovne hipoteze”, ki jih sodobna znanost sprejema tako voljno. Nadalje, terja spoštovanje, ne zato, ker bi se pozivalo na neko dogmatsko avtoriteto, ampak zato, ker je tako tesno spojeno z Naravo in ker sledi zakonom enotnosti in analogije.

Cilj tega dela bi lahko navedli tako: pokazati, da Narava ni “naključno sovpadanje atomov” in določiti človeku njegovo pravično mesto v načrtu Univerzuma; rešiti pred ponižanjem arhaične resnice, ki so osnova vseh religij; in do neke mere razkriti temeljno enotnost, iz katere te izvirajo; in končno, pokazati, da se znanost sodobne civilizacije ni nikoli približala okultni strani Narave.

Če je to do neke mere doseženo, je pisateljica zadovoljna. Napisano je v korist človeštva in le človeštvo ter prihodnje generacije ga lahko presojajo.

London, Oktober 1888 - H.P.B.

Uvod

Odkar se je v Angliji pojavila teozofska literatura, je postalo običajno imenovati njena učenja “Ezoterični Buddhizem”. Esoteric Buddhism [1] je bilo odlično delo z zelo ponesrečenim naslovom, čeprav ne pomeni nič več kot le naslov tega dela, Tajni Nauk. Izkazal se je za nesrečnega, ker imajo ljudje vedno navado, da presojajo stvari bolj po videzu kot po pomenu. Že od samega začetka so naslovu ugovarjali brahmini in drugi; in, v moje opravičilo, moram dodati, da mi je bil Esoteric Buddhism predstavljen kot zaključena knjiga in da se sploh nisem zavedala načina, na katerega je nameraval avtor črkovati besedo “Budhism”. To moramo položiti neposredno pred vrata tistih, ki so pozabili opozoriti na razliko med “Buddhizmom” - religioznim sistemom etike, o katerem je pridigal Gospod Gautama in poimenovanim po njegovem nazivu Buddha, “Razsvetljeni” - in Budho, “Modrost jo” ali znanjem (Vidya), sposobnostjo umevanja, iz sanskritskega korena “Budh”, vedeti.

V etimologiji je Adi, edini (ali Prvi) in “Vzvišena Modrost”, termin, ki ga je v svojih tajnih razpravah uporabljal Aryasanga, sedaj pa vsi mistični severni buddhisti. To je sanskritski termin in naziv, ki so ga zgodnji Arijci podelili Neznanemu božanstvu; besede “Brahma” namreč v Vedah in zgodnjih delih ne najdemo. Pomeni pa absolutno Modrost, in Fitzedward Hall prevaja “Adi-bhuta” kot “prvorojeni neustvarjeni vzrok vsega”. Morali so miniti eoni neizmerljivega trajanja preden je pridevek Buddha postal tako rekoč počlovečen, da dovoljuje uporabo izraza za smrtnike, in da je primeren za tistega, katerega neprimerljive kreposti in znanje so vzrok za to, da lahko prejme naziv “Buddha ravnodušne Modrosti”. Bodha pomeni vrojeno posest božanskega intelekta ali “razumevanja”; Buddha, pridobitev le-te z osebnimi napori in zaslugo; medtem ko je Buddhi sposobnost umevanja, kanal, preko katerega božansko znanje dosega “Ego”, razločevanje dobrega in zla, pa tudi “božanska vest”; in “Duhovna Duša”, ki je vehikel Atme. “Ko Buddhi vsrka naš Egoizem (ga uniči), z vsemi njegovimi Vikaras, se v nas manifestira Avalokiteshvara in dosežemo Nirvano ali Mukti”, pri čemer je Mukti isto kot Nirvana, to je, osvoboditev iz ovir “Maye” ali utvare.

Niso modri tisti, ki v svoji mržnji do buddhizma in posledično do “budhizma”, zanikajo njegova ezoterična učenja (ki so tudi tista brahminov). Kajti Ezoterična filozofija je edina, ki se lahko v tej dobi grobega in nelogičnega materializma zoperstavi ponavljajočim se napadom na vse in karkoli ima človek v svojem notranjem duhovnem življenju za najbolj drago in sveto. Resnični filozof, študent Ezoterične Modrosti, povsem izgubi z vidika osebnosti dogmatska prepričanja in posebne religije. Še več, Ezoterična filozofija spravlja med seboj vse religije, vsako oropa njene zunanjosti, človeških oblačil, in pokaže, da je koren vsake istoveten s tistim vsake druge velike religije. Dokazuje nujnost absolutnega Božanskega Principa v naravi. Ne odreka se Božanstvu nič bolj kot Soncu. Ezoterična filozofija ni nikoli zavračala Boga v naravi, niti Božanstva kot absolutni in abstraktni Ens. Zavrača le sprejemanje katerega koli od bogov tako-imenovanih monoteističnih religij, bogove, ki jih je človek ustvaril po svoji podobi in podobnosti, bogokletno in žalostno karikaturo Vedno-Nespoznavnega. Nadalje, zapisi, ki jih nameravamo postaviti pred bralca, zajemajo ezoterična načela celotnega sveta, od začetkov našega človeštva, pri čemer buddhistični okultizem zavzema le svoje legitimno mesto in nič več. Resnično, tajni deli “Dana” ali “Janna”[2] Gautamaove metafizike - ki se zdijo tako veličastni ne-seznanjenemu z načeli Religije Modrosti starega veka - so le majhen del celote. Hindujski Reformator je omejil svoja javna učenja na čisto moralni in fiziološki aspekt Religije-Modrosti, le na Etiko in ČLOVEKA. “Nevidne in ne-utelešene” stvari, skrivnost Bivanja izven našega zemeljskega področja, je veliki Učitelj v svojih javnih predavanjih povsem izpustil in prihranil skrite Resnice le za izbrani krog svojih Arhatov.

Čas in človeška domišljija sta na hitro opravila s čistostjo in filozofijo teh učenj, potem ko so bila le-ta med njihovim delom spreobračanja prenesena iz tajnega in svetega kroga Arhatov na tla, ki so bila manj primerna za metafizična umevanja kot Indija; to je, potem ko so bila prenesena na Kitajsko, Japonsko, v Siam in Burmo. Kako so ravnali s to prvotno čistostjo teh velikih razodetij lahko vidimo, če preučimo nekaj starodavnih, tako-imenovanih “ezoteričnih” buddhističnih šol v njihovi sodobni preobleki, ne le na Kitajskem in v drugih, na splošno buddhističnih deželah, ampak celo pri ne tako redkih šolah v Tibetu, ki so bile prepuščene skrbi ne-iniciranih lam in mongolskih reformatorjev.

Zato mora imeti bralec na umu zelo pomembno razliko med ortodoksnim buddhizmom - to je, javnimi učenji Gautama Buddhe, in njegovim ezoteričnim budhizmom. Tako se njegov Tajni Nauk ni v nobenem pogledu razlikoval od tistega iniciranih brahminov njegovega časa. Buddha je bil otrok arijske zemlje, rojeni hindujec, kshatrya, in učenec “dvakrat rojenih” (iniciranih brahminov). Zato njegova učenja niso mogla biti drugačna od njihovih doktrin, kajti celotna buddhistična reforma je bila sestavljena le iz predajanja tistega dela, ki je bil dotlej skrit vsakemu človeku izven “čarobnega” kroga Tempeljskih Iniciatov in asketov. Četudi ni smel učiti vsega, kar mu je bilo predano - zaradi svojih zaobljub - čeprav je učil filozofijo, ki je bila zgrajena na temelju resničnega ezoteričnega znanja, pa je Buddha svetu predal le svoje zunanje, materialno telo in ohranil svojo dušo za svoje Izbrance.

Proti koncu prvega četrtletja tega stoletja se je v svetu pojavila povsem razločna vrsta literature. Ker je na splošno temeljila, soi-disant, na učenih raziskavah sanskritologov in orientalistov, so jo imeli za znanstveno. Hindujska, egipčanska in druge stare religije, miti in simboli naj bi predstavljali to, kar so si želeli simbolisti, pri čemer so pogosto objavili surovo zunanjo obliko, namesto notranjega pomena. To je morda pravi razlog za to, zakaj lahko sedaj, po dolgih tisočletjih najgloblje tišine in tajnosti, zagleda luč sveta ta obris nekaterih temeljnih resnic iz Tajnega Nauka arhaičnih obdobij. Namenoma pravim “nekaterih resnic”, kajti tisto, kar mora ostati neizrečeno, ne bi moglo vsebovati sto takih zvezkov in ne sme biti predano sedanji generaciji saducejev. Toda celo to malo, kar se predaja sedaj, je bolje, kot pa popolna tišina o teh življenjskih resnicah. Današnji svet, v svojem norem drvenju proti neznanemu - ki se prehitro zamenja z nespoznavnim, kadar koli se problem izogne dojemanju fizika - hitro napreduje na nasprotno, materialno raven duhovnosti. Sedaj je postal širna arena - resnična dolina neuglašenosti in večnega prepira - nekropola, kjer ležijo pokopane najvišje in najbolj svete težnje našega Duha-Duše.

Najbolj resnega ugovora glede korektnosti in zanesljivosti celotnega dela bodo deležni uvodni STIHI: Kako je mogoče v njih vsebovane trditve preveriti? Resnično, če je velik del sanskritskih, kitajskih in mongolskih del, citiranih v pričujočih zvezkih, nekaterim orientalistom znan, pa glavno delo - tisto, iz katerega so Stihi podani - ni v posesti evropskih knjižnic. Knjiga Dzyan (ali “Dzan”) je povsem neznana našim filologom, vsekakor pa zanjo, pod njenim sedanjim imenom, še nobeden od njih ni slišal. Večna podanih Doktrin je razpršena po stotinah in tisočih sanskritskih besedil, nekaterih že prevedenih, drugih, ki še vedno čakajo na vrsto. Tako ima vsak učenjak priložnost, da navedene trditve preveri in večino citatov preveri. Nekatera nova dejstva (nova le za posvetnega orientalista) in odlomke, ki so citirani iz Komentarjev bo zelo težko izslediti. Poleg tega so se številna učenja doslej predajala ustno: vendar so celo ta vsaj nakazana v skoraj brezštevilnih zvezkih brahmanske, kitajske in tibetanske tempeljske literature.

Člani številnih ezoteričnih šol - katerih sedež je onstran Himalaje in katerih veje lahko najdemo na Kitajskem, Japonskem, v Indiji, Tibetu in, poleg Južne Amerike, celo v Siriji - trdijo, da imajo v svoji posesti sum total svetih in filozofskih del, v rokopisih in tiskovinah: dejansko vsa dela, ki so bila kdaj koli napisana, v katerem koli jeziku ali črkah, odkar se je rodila umetnost pisanja, od ideografskih hieroglifov do abecede Cadmus in Devanagari.

V vseh dobah so trdili, da so vse od uničenja aleksandrijske knjižnice (glej Isis Unveiled, Vol.II., str. 27), s povezanimi napori člani Bratstev, marljivo iskali vsako delo takega značaja, ki bi lahko vodilo neposvečenega do končnega odkritja in dojemanja nekaterih skrivnosti Tajne Znanosti. Še več, tisti, ki vedo, dodajajo, da so bila vsa takšna dela, ko so bila enkrat odkrita, tudi vsa uničena, razen treh, ohranjenih in varno spravljenih kopij. V Indiji je bil zadnji od dragocenih rokopisov zavarovan in skrit med vladanjem cesarja Akbarja.

Poleg tega obstajajo v vseh velikih in bogatih lamaserijah podzemne kripte in jamske knjižnice, vrezane v skalo. Povsod tam, kjer med gorami ležijo gonpa[3] in lhakhang [4]. Onstran zahodnega Tsaydama, samotnih prelazov Kuen-lun [5], ležijo nekateri taki skrivni kraji. Vzdolž grebena Altyn-Taga, po katerega zemlji doslej še ni hodila nobena evropska noga, obstojajo določeni, v globoki soteski izgubljeni zaselki. Tam je majhna skupina hiš, prej zaselek kot samostan, s siromašnim templjem in starim lamo, puščavnikom, ki živi v njegovi bližini in pazi nanj. Romarji pravijo, da podzemni hodniki in dvorane pod njim hranijo zbirko knjig, katerih število je, glede na poročila, preveliko, da bi lahko vse našle prostor v British Museumu [6] ...

Sledi ogromne civilizacije v Srednji Aziji bo še potrebno odkriti. Ta civilizacija je neutajljivo predzgodovinska. In kako lahko obstoja neka civilizacija brez neke oblike literature, brez analov ali kronik? Razbite vezi v zgodovini izginulih narodov bi mogel nadomestiti le zdrav razum. Velikanska, neprekinjena stena gora, ki obdaja celotno tibetansko planoto, od zgornjega toka reke Khuan-Khe do gričevja Karakoruma, je bila skozi tisoče let priča civilizacije, ki bi lahko človeštvu pripovedovala čudne skrivnosti. Vzhodni in osrednji deli teh področij - Nan-Shan in Altyn-Taga - so bili nekoč prekriti z mesti, ki bi se prav lahko primerjala z Babilonom. Odkar so ta mesta zadnjič dihnila, je preko dežele preletelo celotno geološko obdobje, kakor pričajo neplodne gomile premikajočega se peska, sedaj mrtve zemlje osrednjih ravnin Tarimske kotline. Popotniku so površno znana le mejna področja. Na tistih peščenih planotah je voda, tam cvetijo sveže oaze, na katere sedaj zahrbtno zemljo si ni še nikoli drznila stopiti evropska noga.

Sledi te civilizacije in take ter podobne tradicije nam dajejo pravico, da priznamo drugo legendarno vedo, za katero jamčijo dobro vzgojeni in poučeni domačini Indije in Mongolije, ko govorijo o velikanskih knjižnicah, izkrčenih iz peska, skupaj z raznovrstnimi, varno spravljenimi relikvijami starodavne MAGIČNE vede.

Če povzamemo. Tajni Nauk je bil univerzalno razširjena religija starodavnega in predzgodovinskega sveta. Dokazi o njeni razširjenosti, avtentični zapisi o njeni zgodovini, celovita veriga dokumentov, ki kažejo na njen značaj in prisotnost v vseh deželah, so obstali, skupaj z učenji vseh njenih velikih adeptov, do današnjih dni v tajnih kriptah knjižnic, ki pripadajo Okultnemu Bratstvu.

V dvajsetem stoletju naše dobe bodo učenjaki začeli spoznavati, da si Tajnega Nauka nismo niti izmislili niti o njem pretiravali, ampak nasprotno, da je bil preprosto orisan; in končno, da so njegova učenja obstajala še pred Vedami [7]. Tako delo, kot je to, ne more biti predstavljeno s preprostim predgovorom, ampak bolj s knjigo; tako, ki bi nanizala dejstva in ne le razprave, kajti Tajni Nauk ni razprava ali niz medlih teorij, ampak vsebuje vse, kar je lahko predano svetu v tem stoletju.

Tajni Nauk ni različica Isis Unveiled - kakršen je bil prvoten namen. To je bolj knjiga, ki slednjo pojasnjuje, tako da je, čeprav od nje neodvisen, njen nepogrešljivi zaključek. Precej tega, kar je bilo v Isis, so v tistih časih Teozofi le stežka razumeli. Tajni Nauk bo sedaj osvetlil mnoge probleme, ki so ostali v prvem delu nerazrešeni, še posebej na uvodnih straneh, ki jih mnogi niso nikoli dojeli.

Ker obravnava le filozofije v okviru našega zgodovinskega časa in ustrezen simbolizem padlih narodov, je bilo mogoče v dveh zvezkih Isis vreči le bežen pogled na obzorje Okultizma. V tem delu pa je podana podrobna Kozmologija in evolucija štirih ras, ki so obstojale pred našim Človeštvom Pete-rase, tako da sedaj dva obsežna zvezka pojasnjujeta to, kar je bilo omenjeno le na prvi strani Isis Unveiled in v nekaterih namigih, razpršenih tu in tam po delu.

I. Zvezek Isis se začenja z omembo “neke stare knjige”. “Zelo stara Knjiga” je izvirno delo, iz katerega so bili sestavljeni številni zvezki Kiu-ti. Ne le slednja in Siphrah Dzeniouta, ampak celo Sepher Jezirah, delo, ki so ga hebrejski kabalisti pripisali svojemu patriarhu Abrahamu (!), knjiga Shu-king, prvotna kitajska biblija, sveti zvezki egipčanskega Toth-Hermesa, Puranas v Indiji in kaldejska Knjiga Števil ter sam Pentateuch, vse te so izšle iz tega majhnega starševskega zvezka. Tradicija pravi, da je bil zapisan v Senzarju, v tajnem duhovniškem jeziku, v besedah Božanskih Bitij, ki so jih ti narekovali Sinovom Luči v Osrednji Aziji na samem začetku 5. (naše) Rase; kajti bil je čas, ko so ga predniki Toltekov razumeli z enako lahkoto kot prebivalci izgubljene Atlantide, ki so ga podedovali od modrecev 3. Rase, Manushis, ki so se ga naučili neposredno od Dev 2. in 1. Rase. “Ilustracija”, o kateri govori Isis, se nanaša na evolucijo teh Ras in našega Človeštva 4. in 5. Rase v Vaivasvata Manvantara ali “Obhodu”; pri čemer je vsak Obhod sestavljen iz Yugas, sedmih obdobij Človeštva, od katerih so štiri sedaj prešla v naš življenski cikel, središčna točka petega pa bo dosežena v kratkem. Stara knjiga, potem, ko enkrat opiše Kozmično Evolucijo in razloži izvor vsega na zemlji, vključno s fizičnim človekom, in potem, ko poda resnično zgodovino ras, od Prve tja do Pete (naše), ne gre naprej, ampak se ustavi na začetku Kali Yuge, točno pred 4989 leti, ob smrti Krishne, svetlečega “boga-Sonca”, nekoč živečega heroja in reformatorja.

Toda obstoja še neka druga knjiga. Nobeden od njenih lastnikov je nima za zelo staro, saj se je porodila z, in je zato le toliko stara kot Črna Doba, namreč okoli 5000 let. V približno devetih letih se bo končal prvi cikel prvih petih milenijev, ki se je začel z velikim ciklom Kali Yuge. In takrat se bo dovršila zadnja prerokba, ki jo vsebuje ta knjiga (prvi zvezek preroškega zapisa za Črno Dobo). Ne bomo čakali dolgo in mnogi med nami bodo priče Zori Novega Cikla, na koncu katerega bo med rasami poravnanih in urejenih kar precej računov.

Potrebno je omeniti še eno pomembno stvar, tisto, ki se nahaja na prvem mestu v nizu dokazov o obstoju ene, prvotne, univerzalne Modrosti - vsekakor za krščanske kabaliste in študente. Učenja so bila vsaj delno znana tudi nekaterim Očetom Cerkve. Čisto na zgodovinski osnovi se je ohranilo, da so bili Origen, Synesius in celo Clemens Alexandrinus inicirani v Misterije še preden so se pridružili Neo-Platonizmu aleksandrijske šole Gnostikov pod krščanskim okriljem. Še več kot to, nekatere od doktrin Tajnih šol - čeprav nikakor ne vse - so se ohranile tudi v Vatikanu in so odtlej postale bistveni del Misterijev v obliki popačenih dodatkov k izvirnemu krščanskemu programu Latinske Cerkve. Takšna je sedaj materializirana dogma Koncepta Brezmadežnosti. To je bil razlog za velika preganjanja, ki jih je proti okultizmu, prostozidarstvu in heterodoksnemu misticizmu na splošno postavila na noge Rimo-katoliška Cerkev.

Konstantinovi dnevi so bili zadnja točka obrata v zgodovini, obdobje vzvišenega boja, ki se je v zahodnem svetu končal z zadušitvijo starih religij v korist nove, zgrajene na njihovih telesih. Odtlej se je pogled na oddaljeno Preteklost, onstran “Potopa” in Rajskega Vrta, začel nasilno in neizprosno zapirati z vsakim poštenim ali nepoštenim sredstvom zoper nediskretno strmenje potomcev. Vsaka izdaja knjige je bila zaustavljena, vsak zapis, na katerega bi bilo mogoče položiti roko, uničen. A vendar jih je ostalo dovolj, celo med tako pohabljenimi zapisi, da upravičeno govorimo o tem, da v njih obstajajo vsi mogoči dokazi o dejanskem obstoju Starševske Doktrine. Zgodbo nam pripovedujejo odlomki, ki so preživeli geološke in politične kataklizme; in vsako preživetje nudi dokaz, da je bila sedaj skrita Modrost nekoč glavni vodnjak, stalno-valujoči večni izvir, ob katerem so se napajali vsi njegovi potočki - kasnejše religije vseh narodov - od prvega pa vse do zadnjega. To obdobje, ki se je začelo z Buddho in Pitagoro na enem koncu in Neo-Platoniki in Gnostiki na drugem, je edino preostalo gorišče v zgodovini, v katerega se zadnjič stekajo svetli žarki svetlobe, ki valujejo iz eonov preživetega časa, ne da bi jih zatemnila roka pobožnjaštva in fanatizma.

Mojim sodnikom, bivšim in bodočim - najsi so to resni literarni kritiki ali pa le tisti tuleči derviši v literaturi, ki presojajo knjigo v skladu s priljubljenostjo ali nepriljubljenostjo avtorjevega imena, nimam kaj reči. Javnosti na splošno in bralcem Tajnega Nauka pa lahko ponovim to, kar sem vseskozi trdila, in kar sedaj odevam v Montaignove besede: Gospodje, “JAZ SEM LE POVEZAL ŠOPEK NABRANEGA CVETJA IN NISEM PRISPEVAL NIČ SVOJEGA, KOT LE VRVICO, KI JIH POVEZUJE”.


[1] A.P.Sinnett, 1883

[2] Dan, ki je sedaj postal v sodobni kitajski in tibetanski fonetiki ch'an, je splošen termin za ezoterične šole in njihovo literaturo. V starih knjigah je beseda Janna definirana kot “preoblikovanje človekovega jaz-a z meditacijo in znanjem”, kot drugo, notranje rojstvo. Zato Dzan, fonetično Djan, “Knjiga Dzyan”.

[3] Samostan.

[4] Tempelj.

[5] Gore v Karakorumu, zahodni Tibet.

[6] Skladno s to isto tradicijo so bila, sedaj opustela področja sušne dežele Tarim - prave divjine v srcu Turkestana - v starih časih prekrita s cvetočimi in bogatimi mesti. Sedaj jim le redke zelene oaze lajšajo njihovo smrtno samotnost. Ena od takih, ki je nastala na grobišču ogromnega mesta, požrtega in pokopanega pod peščeno zemljo puščave, ne pripada nobenemu, a jo vendar pogosto obiskujejo Mongoli in buddhisti. Ista tradicija govori tudi o brezmejnih podzemnih domovih, o širokih hodnikih, pokritih z opeko in oboki. Lahko, da so to prazne govorice, lahko pa je tudi resnično dejstvo.

[7] To ni neko namišljeno “prerokovanje”, ampak preprosto trditev, ki temelji na poznavanju dejstev. V vsakem stoletju je bil opravljen poskus, ki naj bi svetu pokazal, da Okultizem ni le prazno vraževerje. Ko bomo enkrat dovolili, da se vrata nekoliko priprejo, bodo z vsakim novim stoletjem bolj odprta.