Teozofija je modrost Boga in modrost o Bogu
Pripravljalni odbor Jugoslovanske Teozofske Družbe v Ljubljani

Brošura

Kaj je teozofija?

Teozofija in mistika

Teozofija in filozofija.

Teozofija in veda.

Teozofija in magija.

Bela Bratovščina.

Teozofska Družba.

Teozofska literatura

Jugoslovanska teozofska družba.

Kaj je teozofija?

Težko je odgovoriti na to vprašanje; vprašalca bo mogel zadostiti le tisti odgovor, ki si ga bo dal sam po večletnem študiju in trudu v teozofski smeri.

Schopenhauer je rekel o svoji filozofiji, da je kakor staro mesto Thebe, v katero vodi sto vrat; isto in še z večjo upravičenostjo lahko rečemo glede teozofije. Kakor vodijo vsa pota in ceste v Rim, tako gredo vsa pota, vsa stremljenja, gre vse zavedno in nezavedno hrepenenje človeštva proti teozofiji.

Teozofija je cilj, ki nam blišči v nedogledni daljavi in je obenem pot, po kateri gremo temu cilju nasproti; ona je blaženost, po kateri hrepeni človeštvo in je tudi sredstvo, s katerim dosežemo to blaženost.

Teozofija je za nas, ki živimo in se borimo v nižinah življenja, n a u k , ki ga skušamo umeti in je za one, ki stoje na višinah življenja in gredo na čelu armade človeških duš, v e d a , ki jo skušajo razširiti in poglobiti.

Teozofija je temeljni motiv, ki nam doni iz vseh velikih religij, ki zaslužijo to ime; je melodija, ki se ponavlja v neštevilnih varijacijah, katero čujemo v veličastnih himnah Ved, v starodavnih Upanišadah, v govorih Buddhe, v prilikah in pridigah Jezusa.

Teozofija pa je še več: ona je vir, iz katerega so izšle vse velike religije; ona je pra-religija, je mati vseh religij, vsega verstva, ker je mati vsega človeškega hrepenenja po Njem, "ki je in ki ni".

Pomena in vsebine teozofije ni mogoče definirati ali določiti, mora se samo doživeti in živeti. Določiti in razložiti se pa da beseda sama. Seveda je teozofija kot beseda, kot pojm, samo ena izmed sto in sto drugih, ki so v različnih časih in pri različnih narodih zaznamovali isto. Beseda teozofija je grškega izvora in je nastala pred 17. stoletji, v dobi, ko je umirala antična kultura in ko je umirajoča še enkrat zacvetela in pognala nešteto cvetov. Iz orijenta je prihajala luč: je prišlo mlado krščanstvo, globoka modrost Zoroastra, misterije Mithre, staroegipčanski kulti, brahmaizem in budhaizem in vsi ti so staro versko naziranje Grkov in Rimljanov prerodili in prenovili. Vstali so Neo-platoniki, ki so iskali v neštetih velikih in malih verskih strujah in sektah, kultih in misterijah eno in isto večno resnico, ki je bila vsem tem skupna; to resnico in modrost so imenovali teozofijo.

Teozofija sestoji iz dveh besedi: Teos in Zofija, t. j. božja modrost ali pa tudi modrost o Bogu. Še popolneje pa se da beseda prevesti, če združimo obe definiciji in rečemo: Teozofija je modrost Boga o Bogu. Namesto ene besede imamo dve, namreč: Boga in modrost. Oglejmo si, kaj pomenita te dve besedi. Če izrečemo besedo Bog, zbudimo v vsakem človeku drugačen čut in drugačen pojm. Za priprostega človeka je Bog bitje, ki sedi na oblakih in ki ga neprestano opazuje: za mistika - spoznavalca pa je Bog »vse v vsem". Če je Bog vse v vsem, mora biti tudi v nas, ter napolnjevati vsak atom našega bitja s svojo močjo in voljo in z vsemi lastnostmi, ki mu jih pripisujemo. Tedaj smo mi v vsakem atomu svojega bitja večni, vsega-mogočni in blaženi. Kako je to mogoče? Kje je naša vsega-mogočnost, če smo tako slaba bitja, da se vijemo kot črvi v prahu; kje je naša večnost, če smo kakor kaplja na veji, ki vsak hip odpade, in kje je naša blaženost, če mučimo neprestano ne samo sebe, ampak celo one, ki jih ljubimo!

In vendar je istina prvo, kakor je istina drugo.

Mi smo tako slabi, ker se ne z a v e d a m o svoje vsega-mogočnosti, mi smo minljivi, ker se ne z a v e d a m o svoje večnosti, in mi smo nesrečni ker se obračamo od blaženosti.

Ravno ta zavest, da smo vsega-mogočni, da smo večni in blaženi, ker preveva vse naše bistvo vsega-mogočna in večna ljubezen - ta zavest je modrost o Bogu.

Toda v hipu, ko se zavemo te svoje notranje moči, te svoje božanstvene narave, tedaj nismo več mi osebe, ampak smo božanstveno bitje, in ta zavest, ta modrost ni več naša modrost, ampak je modrost Boga. Tedaj bomo razumeli, da je teozofija modrost Boga o Bogu. Teozofija tedaj ni nič drugega kakor spoznanje sebe Samega: človek se spozna, da je v svoji bistveni naravi Bog, t. j. vsega-mogočno, večno in ljubeče bitje; ker spozna, je tudi. Kajti to je znak modrosti, da je človek v istini to, kar ve in uči, medtem ko je znak učenosti, da človek ve in uči, kar je čital in slišal. Modrost tedaj ni samo znanje, ampak tudi stanje, in modrost o Bogu ni samo veda o Bogu (teologija), ampak tudi zavestno življenje v Bogu. Teozof je le navidez človek; v svoji notranjosti je v posesti božanstvene narave; v njem spozna Bog Samega sebe.

Teozofija in mistika.

Teozofija je samo-spoznanje in je kot taka predmet mistike v najvišjem in najčistejšem pomenu besede. Navadno se rabi izraz mistika za najraznovrstnejše pojme: nejasna, meglena stanja in slutnje, ki so čisto različne in nasprotne pravi mistiki. Prava mistika nima z meglenim čustvovanjem in skrivnostnim razpoloženjem nobenega stika: mistika pomeni mogočen razmah človeškega uma, prostega vseh zemeljskih vezi in materijelnih predstav in njegovo združenje s Svetsko Dušo.

Mistika ni samo najlepši cvet vsake religije, ampak tudi najslajši sad. Mistika je kakor mirno gorsko jezero, v katerem se zrcalijo vrhovi planin; v njej najčistejše odsevajo najvišje verske resnice dotične religije v vsej svoji priprostosti in v vsem svojem veličanstvu. V mistiki ni prostora za dogme in špekulacije, za obrede in zunanjosti, ker glavni znak mistike je - molk. Le če molči vsa nižja človeška narava, če molče vse naše želje, vse naše misli, tedaj se odpre vir notranje in višje narave, tedaj govori On, govori glas Tišine. Mistika more biti samo ena, kakor je človeštvo v svojem bistvu samo eno. Naravno je tedaj, da je mistika buddhaista v himalajskih gorah ista, kakor je mistika kristjana v bučečem velemestu; ista, kakor je mistika mohamedanskih sekt v sirijskih puščavah. Jezik in oblika sta različna, a vsebina je ena in ista: povsod se trudi okorni človeški duh izraziti v simbolih in alegorijah to, kar je neizrekljivo in neizrazljivo.

Teozofija pomenja poglobitev vsake religije, ne da bi pri tem zanikavala potrebo zunanjih oblik, obredov in ceremonij. Za veliko večino ljudi so in bodo še dolgo te zunanjosti, ta obleka, v katero se religija oblači, nujna potreba. Cerkvene dolžnosti in obredi pa jih vedno spominjajo, da je izven vsakdanjega življenja še drugo življenje, in da so izven vsakdanjega sveta še drugi svetovi. Teozofija se ne bori p r o t i obredom, pač pa za poglobitev religije; zbira okrog sebe vse one, ki so zmožni se povzpeti, ali ki bi radi se povzpeli nad obliko, nad verske zunanjosti in prodrli do onih čistih resnic, ki so skrite v vsaki religiji, v vsakem veroizpovedovanju. Mnogo, mnogo jih je celo, ki jih cerkveni obredi odvračajo od religije, katerim so ti obredi kakor zid, ki jih loči od duhovnega sveta. Za te je teozofija, kajti ona jim govori jasno in določno o čistem evangeliju, jim kaže, kje in kako naj kopljejo, da pridejo sami do pravega vira.

Teozofija in filozofija.

Teozofija pa ni samo religija, t. j. njen predmet ni samo uravnavati razmerje človeka napram Bogu, ampak tudi njegovo razmerje napram svetu. Kot taka pomeni teozofija svetovni nazor, je filozofija življenja, onega življenja, ki izžareva, "emanira" iz Enega, Neznanega, Absolutnega. To življenje je prvotno enotno in enako: je Monada. A kakor je morje enotno in vendar sestoji iz brezštevilnih kapelj, tako sestoji tudi prvotno življenje iz brezštevilnih monad, t. j. posameznih neizrečeno malih življenjskih bitij. Iz teh pra-bitij obstoja svet: ta bitja, te monade napolnjujejo ves prostor. Kakor rečemo, da ni prostora, če je kak prostor napolnjen, tako rečemo lahko tudi o vesoljstvu, da ni prostora, ker je isto napolnjeno s temi bitji. Prazen prostor je iluzija, je posledica slepote naših oči. Saj še zraka ne vidimo, ki ga napolnjuje, kako naj bi videli vsa ona brezštevilna, priprosta in visoko organizirana eterična, astralna, mentalna in duhovna bitja, ki napolnjujejo zrak, ki napolnjujejo ves »prazen« svetovni prostor; ki obdaja naš solnčni sistem in zvezdni sistem rimske ceste.

Kamorkoli teozof zre, povsod vidi življenje, povsod vidi gibanje in tresljaje teh pra-bitij. Te monade se družijo v elektrone, elektroni v atome, atomi v molekule, molekule tvorijo na eni strani ves anorganični svet, na drugi strani pa stanice. Te stanice se družijo v priprosta organična bitja, se družijo v organe; ti organi tvorijo visoko organizirana bitja in končno krono stvarstva, človeka.

Teozof pravi: "Smrti ni", in "mrtvo" bitje je ravno tako protislovje kakor "poln" prostor ali "dolgčas". Vse živi; kamen na cesti ravno tako, kakor angel v nebesih; roža na grmu ravno tako, kakor zemlja, iz katere grm poganja; človek v svojem vesoljstvu ravno tako, kakor gnijoče truplo v grobu. Smrti ni, vse živi, živi drug od drugega, in kar imenujemo smrt, je samo izmenjava življenja. Truplo, ki gnije v grobu, je še bolj živo kakor prej, ker zopet razpada na milijarde posameznih živih bitij, ki so prej tvorila enotno višje organizirano bitje.

Kar imenujemo čas, je le izraz za to večno izmenjavanje in prelivanje življenja, ki druži priprosta bitja v visoke organizme, ki jih zopet razkraja v sestavine.

Ti trije pojmi: pojm smrti, pojm časa in pojm prostora so ona težka veriga, ki oklepa človeka v sužnost, so kamen, ki ga tlači k tlom, da je le ubogo bitje, hlapec svojih lastnih predstav. Teozofija kot filozofija življenja pa nam raztrga te verige, zdrobi kamen in nam kaže, da ni človek samo gospod v stvarstvu, ampak tudi stvarnik nebes in zemlje.

Teozofija in veda.

Teozofija je v svojem razmerju do vede okultizem ali okultna veda; okultna (tajna) veda ne radi tega, ker bi bila kakšna skrivnost, ampak ker zahteva za razumevanje in za raziskovanje specifičnih, tajnih (okultnih) čutov, ki jih človeštvo v splošnem še ni razvilo. Seveda so bili časi v srednjem veku in začetkom novega veka, ko se je morala ta veda vsled zasledovanja od strani cerkve skrivati ne samo krajevno, ampak tudi pod najrazličnejšimi simboli in znamenji srednjeveških alkemistov, katerih dandanes ne razume nihče. Sedaj pa je okultizem odprta knjiga vsakomur, kdor zna v njej čitati. Da moremo čitati, je dvojno potrebno: posebna vzgoja duha, kakor pri vsaki drugi vedi (matematiki, astronomiji, kemiji i.t.d.), razen tega pa še poseben čut za okultizem (kakor n. pr. posluh pri glasbi). Kdor nima te posebne vzgoje duha in tega posebnega čuta, temu je okultizem res okulten, t.j. tajen; v najboljšem slučaju mu je le fantastičen roman, ne pa veda. In vendar je okultizem isto tako eksaktna veda, kakor je eksaktna oficijelna ali šolska veda, ker tudi on temelji na strogem opazovanju; ker izvaja svoje zaključke iz opazovanj naravnih pojavov, ki se dajo vedno kontrolirati od enakovrednih okultistov. Seveda rnore le okultist kontrolirati okultista, ne pa laik ali znanstvenik druge stroke. Anatomu ali biologu ne pade v glavo kritizirati astronoma, kakor tudi obratno ne; okultizem pa kritikuje vsakdo, a najrajši tisti, ki ima najmanj pojma o njem. Okultizem ne negira šolske vede, kolikor je ta eksaktna, ne pa špekulativna, ampak jo potrjuje, jo popolnjuje. Seveda je način opazovanja in raziskovanja v okultizmu ves drug, kakor pri oficijelno priznanih vedah. Okultist ne potrebuje dragega inštrumentarja in laboratorija; vsa opazovalna sredstva so v njem samem.

Teozofija pravi, da ima človek poleg zunanjih peterih čutov tudi še notranje (eterične, astralne, mentalne) čute, s katerimi ravno tako lahko vidi, sliši in čuti, kakor z zunanjimi. Pri veliki množini ljudi so ti čuti še nerazviti, to pa zato, ker jih ne uporabljajo. Ne uporabljajo pa jih zato, ker imajo več interesa na fizičnem, kakor na metafizičnem svetu. Kakor hitro pa se začne človek zanimati

za metafizični svet in prenese težišče vsega svojega stremljenja in hotenja v poslednjega, začno se v njem vzbujati notranji čuti: on vidi in sliši, česar drugi ne vidijo in ne slišijo. Toda videti in slišati še ni vse, saj tudi dojenček vidi in sliši, a vkljub temu ne ve ničesar. Treba je stvar, ki jo doznavamo, spoznati, določiti in uvrstiti. Zakaj je okultizem na tako slabem glasu? Ker govori vsakdo, komur se začenjajo notranji čuti odpirati, kakor bi bil že vsegaveden in ker tolmači to, kar vidi, n. pr. v astralni luči, na način, da ne osmeši samo sebe, ampak vso smer. Kakor nima otroško govoričenje nobene znanstvene vrednosti, tako nima velika večina trditev okultistov začetnikov nobene okultne vrednosti. Kajti človek, v katerem se vzbujajo notranji čuti, je napram višjim svetovom v istem položaju, kakor otrok napram fizičnemu svetu: oba tolmačita to, kar doznavata, čisto po svoje.

Teozofija kot okultizem nam odpira in razodeva višje in finejše svetove kakor je naš vidni svet, o katerih se nam na šolskih klopeh niti sanjalo ni; govori nam o kraljestvih narave, tako obširnih in mogočnih, da je vse to, kar vemo o naravi iz šole, le malenkostni del celote.

Okultizem nam kaže, da človeško fizično telo ne izraža celega človeka, ampak samo njegovo najnižjo naravo; dalje trdi, da je človek vzvišeno, skoro božanstveno bitje, ki ima poleg fizičnega telesa še druga finejša telesa, ki v njih deluje in katerih se poslužuje kot svojih orodij. Ta višji ali notranji človek se pojavlja periodično v vidnem svetu kot fizično bitje, živi v njem nekaj časa in se umakne nato v svoje notranje sfere. Kakor poganja iz korenine vsako pomlad nežno stebelce, ki čez poletje zacvete in obrodi in v jeseni zopet usahne, korenina pa ostane in prezimi, tako je tudi notranji človek vzvišen nad rojstvom in smrtjo.

Okultizem uči dalje, da je tudi naša zemlja le najnižje telo vzvišenega bitja, čigar zavest obsega celo zemljo in presega našo telesno zavest, tako, kakor je naša zavest vzvišena nad zavestjo stanic, iz katerih sestoji naše telo. Kakor človek, ima tudi to vzvišeno bitje periode notranjega življenja, ki slede periodam življenja v vidni zemlji. Okultizem nam govori o starosti naše zemlje, o različnih naravnih kraljestvih na njej, o različnih plemenih človeških in o velikanskem vplivu, ki ga je imelo človeštvo kot enota na zemljo in na njena kraljestva. Od makroskopično največjega (solnca) do mikroskopično najmanjšega (atoma), vse je predmet njegovega razmotrivanja. Njegov delokrog je ves naš solčni sistem. Seveda ima tudi okultizem svoje meje, kakor jih ima vsaka veda: saj univerzum ni samo brezmejno velik, ni samo brezmejno majhen, ampak je tudi brezmejno globok, in tako je okultizem, naj je še tako obsežen, napram tej brezmejnosti omejen in je le znana kaplja v neznanem morju. Teozofija kot okultna veda je tedaj omejena, "saj vse kar vemo, je krpanje in vse kar prerokujemo, je krpanje, samo ljubezen nikdar ne jenja" (Sv. Paul Korinčanom). Kjer se okultizem končuje, tam začenja mistika: mesto razmotrivanja zavzame spoznanje, mesto prerokovanja zavzame ljubezen.

Teozofija in magija.

Teozofija ni samo veda, ki obsega naš solnčni sitem, njegovo notranjo sestavo in sestavo človeka, ampak je tudi z n a n o s t , t. j. ni samo teoretično razmotrivanje in raziskovanje, ampak je tudi praktično udejstvovanje, ker skuša to, kar spoznava, praktično uveljaviti; kot znanost je teozofija magija, t. j. velika znanost ali velika umetnost.

Kakor ima mistika svojo senčno stran - misticizem, kakor ima okultizem svojo senčno stran – praznoverje, tako je tudi magija dvojna. Razločujemo belo in črno magijo. V splošnem poznajo ljudje, oziroma mislijo, da poznajo samo slednjo in razumejo pod tem pojmom vse vrste čarovnije, nekromantije, palmistrije, hipnotizma in sugestije. To pa, je delokrog črne magije ali črne šole; s tem se teozofija ne ukvarja, kajti njem predmet je bela magija; belo je barva sočutja, človekoljubja in ljubezni, kakor je črno barva sebičnosti, brezobzirnosti in spolnosti. Polje črne magije je eterična in astralna sfera, polje bele magije pa so duhovni svetovi. Gonilna sila črnošolca je želja in spolnost, belega magija pa vodita volja in ljubezen.

Ljubezen je največja magična moč. Krščanstvo je v svojem razmerju napram stvarstvu magija ljubezni. Njega ustanovitelj, eden največjih mistikov in magijev je označil bistvo mistike v stavku: »Ljubi Boga nad vse"; v stavku: "Ljubi svojega bližnjega kot sebe" pa je označil bistvo bele magije. In drugi veliki magij, sv. Pavel, se je izrazil: "Ko bi imel vse magične moči in bi ne imel ljubezni, ne bi bil nič." Jezus je vse svoje čudeže vršil z močjo svoje ljubezni.

Kakor je krščanstvo magija ljubezni. tako je buddhaizem magija usmiljenja, tako je brahmanizem magija žrtvovanja. V vseh teh velikih verstvih so igrale v njihovih prvih postankih, kakor tudi v nadaljnjem razvoju, magične moči odločilno vlogo.

Duhovnik, ki deli blagoslov ali zakramente, nastopa kot magij - toda če nima magičnih moči vere, zaupanja in ljubezni, je vse blagoslavljanje, so vsi zakramenti prazne besede.

Teozof, ki ni samo okultist, ampak tudi mistik, ne izvaja čudežev: za svojo osebo ne, ker je spoznal brezpomembnost in ničnost sveta, za druge ne, ker ve, da drugim s čudeži ne more koristiti, niti jim pomagati v duhovnem oziru. Edini način, po katerem se more pomagati ljudem, je izžarevanje ljubezni. Teozof kot mistik in beli magij je kanal, skozi katerega vre duhovna ljubezen iz duhovnih svetov na ta svet. In ta ljubezen je ogromna magična moč, ki nevidno in nečutno deluje med ljudmi, krepi kar je slabega, dvomljivega, se vliva kot čudotvorni balzam v izmučena srca, kot blagodejna luč v razdrapane možgane, kot zvonjenje velikonočnega jutra v razdvojeno Faustovo dušo. Brez te ljubezni bi človeštvo omagalo, bi obupalo ter bi se popolnoma udalo čutnosti in sebičnosti.

Pojm teozofije se je potemtakem precej razširil: napram religiji je teozofija mistika, napram filozofiji in vedi okultizem, napram znanosti in umetnosti magija; obsega torej celo obzorje intelektualnega in duhovnega sveta ter sega preko njega v nam še popolnoma neznane svetove. Če razmotrivamo to troje: mistiko, okultizem in magijo bližje, vidimo, da so te tri samo tri strani enega in istega stanja - Teozofije. Teozof kot mistik - je. Teozof kot okultist - ve. Teozof kot magij - zna. Toda mistik ne obstaja samo, ampak tudi ve, in ker ve, tudi zna. Teozof je popoln človek, je nadčlovek, je vsečlovek, ki se tega popolnoma zaveda in je zmožen, to zavest tudi uveljaviti.

Bela Bratovščina.

Toda so sploh taki ljudje, ki zaslužijo ime teozofa, so okultisti, ki imajo izvanredne čute, in so duhovniki - magiji, ki so v posesti duhovnih moči? Kajti, da ni že teozof tisti, ki se za teozofijo zanima, kakor ni že duhovnik tisti, ki je teologijo študiral, je jasno, kakor ni pevec že tisti, ki pozna note in zakone akustike.

Teozofija odgovarja na to vprašanje pozitivno ter se sklicuje pri tem na zakone evolucije, pa tudi na splošno tradicijo in zgodovino.

Seveda ne mislimo tu to dokazovati; saj se da vsaka trditev dokazati, a tudi s protidokazi zavreči. Mi hočemo le pokazati, da je ta trditev možna in ni v protislovju z razumom in naravnimi zakoni. Moderni svetovni nazor stoji in pade z idejo evolucije: iz primitivnih organizmov se razvijajo višji in vedno bolj komplicirani organizmi. V tem so vsi misleci edini; le glede načina, glede gonilnih sil evolucije debata še ni zaključena. Od enostavnih bakterij do človeka je ena nepretrgana veriga, katere členi so vedno fineje diferencirani organizmi: na prvem koncu stoje bakterije, na drugem človek. Tako daleč gre biologija; razum pa nam pravi, da to ni cela veriga, kajti mi vidimo, da so bakterije razmeroma že zelo visoko organizirane, da so tedaj še bolj priprosti organizmi mogoči, in da tudi človek ni popolno, ampak zelo pomanjkljivo in v vsakem oziru omejeno bitje, da so tedaj še popolnejša bitja mogoča. V istini so prišli do teh logičnih zaključkov prirodoslovci evolucijonisti, med njimi darvinist Huxley, ki je izrekel domnevo, da morajo obstojati v stvarstvu bitja, ki so tako vzvišena nad človekom, kakor je človek vzvišen nad hroščem.

A kako je to, da jih ne vidimo, ne doznavamo? Ne doznavamo jih ravno radi njihove vzvišenosti. Vzemimo n. pr. muho; v neprestani zvezi je s človekom; a vendar ga ne vidi in nima pojma o njem, kakor nima pojma o bakterijah, ki jih prenaša na svojih nogah in ki so za človeka včasih tako usodepolne. Ravno tako je tedaj mogoče, da tudi človek nima pojma o višje organiziranih bitjih, čeprav je neprestano v neposredni zvezi z njimi.

Zgodovina nam to domnevo potrjuje. V davni preteklosti, kamor komaj sega tradicija in zgodovina, so živeli posamezniki, ki so mogočno presegali svojo okolico, ki so s svojim umom visoko nadkriljevali povprečni um svojega časa. In če priznamo tudi kontinuiteto duha in ne samo kontinuitete protoplazme, moramo tudi priznati neprestano rast in razvoj teh duhov in v tisočletjih doseženo višino razvoja, ki je ne moremo umstveno niti razumeti, ampak le intuitivno slutiti. Vzemimo imena iz hebrejske zgodovine, ki so znana vsakemu otroku ljudske šole, n. pr. imena: Noa, Mojzes, Salomon itd. Njihovi sodobniki so videli dela, njihove moči, njihova telesa, a njih samih niso poznali; njihova individualnost, njihovo duševno obzorje jim je bil, tuj svet, vzvišen nad njihovim razumom.

Mojzes je bil velik magij, ki je občeval z "Bogom" in bil uveden v staro-egipčanske misterije. Kakor presega pastir svojo čredo, tako je stal on vzvišen nad svojim ljudstvom. Enako je bil Noa prijatelj "kraljev in bogov", veleum svojega časa, ki se je oprostil vseh obredov in verskih ceremonij in neposredno zrl v obličje svojemu B o g u. Tudi Salomon je bil prvovrsten magij, krog katerega se je nagromadila cela literatura o njegovih čudežnih močeh in njegovi modrosti. Bil je iniciran v egipčanske misterije in je pri zidavi svetišča uporabljal vse svoje okultno znanje številk in mere.

Kakor je bil Hermes ustanovitelj staroegipčanskih misterijev, tako je Orfej ustanovil misterije v stari Grčiji, ki je poleg njega rodila Pitagoro in Platona. Vsi trije so presadili orientalsko (indijsko) modrost na grška tla. Njihov vpliv ne preveva samo vse starogrško duhovno življenje, ampak sega tudi v našo moderno dobo. Nauki Pitagore so brahmanskega izvora, in Platon je zajemal svoje nauke »iz starih in svetih virov", kakor sam priznava.

Častitljiva Kina ima svojega Kon-fu-tseja, kakor ima Perzija svojega Zoroastra, a vse presega Indija glede števila svojih modrih, vedežev in vidcev. Njih imena zvene tuje našim ušesom, zato bi ne imelo pomena jih naštevati. Omenimo naj samo eno ime, ime Gautame Buddhe, to pa zato, ker presega to ime vsa druga v zgodovini orijenta, kakor presega v zgodovini okcidenta ime Jezusa Nazareškega vsa druga imena. Čisto odveč je debata o tem, kdo od obeh je večji. Vsak je velik v svojem krogu, vsak presega v svojem krogu vse druge. "Kakor vodijo vsa pota orijenta k Buddhi, tako vodijo vsa pota okcidenta k Jezusu." Vsekakor sta si po duhu in srcu brata, in sicer je Buddha starejši brat, ki je imel več uspeha in več sreče s svojim nastopom, kakor njegov mlajši brat Jezus. Kajti nikdar in nikjer niso bili ti vzvišeni nauki tako slabo razumevani in tolmačeni v besedah in dejanjih, kakor nauki Jezusa.

Teh par, vsakemu šolarju znanih imen naj zadostuje kot vzgled ali primera, kaj razumemo pod imenom teozof mistik ali magij. Poleg teh je še nebroj drugih, ki so se pojavili v zgodovini kot zvezde vodnice in zopet izginili. Še neprimerno več pa je takih velikih duhov, ki se v zgodovini sploh niso pojavili, ki niso javno nastopali in se niso dali na križ pribijati in na grmadi sežigati, ampak ki žive v tišini samote in delujejo za človeštvo. Vsi ti so gigantski značaji, ljudje s silno voljo in ljubeznijo, ki so skoro prestopili ozke meje človeštva in postali več kot človek: višja božanstvena bitja. Nepojmljivi so našemu omejenemu razumu, naši sebičnosti in samogoltnosti. Kakor žive različni parasiti na človeškem truplu od njegove krvi in nimajo pojma o njem, kaj šele hvaležnosti, tako živimo mi sebičneži na telesu teh višjih bitij od njihove ljubezni in njihovih idej.

Ta bitja imajo v različnih časih različna imena. Stari helenizirani Egipčani so jih imenovali hijerofante, stari Rimljani adepte, inicijatorje, srednji vek mojstre, Indijci jih imenujejo mahatme (velike duhove): sami pa se zovejo "ljubeče brate" ter tvorijo eno samo veliko zadrugo, belo bratovščino ali belo ložo. Žive v najrazličnejših krajih zemlje, nekateri v telesih, drugi izven teles, a vsi se poznajo, vsi žive v neprestanem medsebojnem stiku, Bratje so, a vendar tvorijo veliko hijerarhijo naše zemlje. Različni so med seboj, kar se tiče moči in modrosti, a jednaki, kar se tiče ljubezni do naše zemlje in človeštva na njej. Vsak ima svoj delokrog, kajti ne vodijo samo človeštva, ampak tudi druga kraljestva: rastlinstvo, živalstvo in druga nevidna bitja, ki so še višja, kakor je človeštvo. Vodstvo človeštva so prevzeli le nekateri, ki so v daljni preteklosti javno nastopali in javno trpeli. Ti žive med nami in z nami; čutijo vsak ljubeči utrip našega srca in vsak vzdih naše duše de prufundis. A kako to, da jih ne vidimo, da jih ne čutimo?! Kako naj bi jih videli, ko so naše oči oslepljene od prevelikega blišča snovnosti, kako naj bi jih čutili, ko naše čustvovanje neprestano razburkajo nizkotne želje in interesi.

Če hočemo videti pri belem dnevu zvezde na nebu, iti moramo v globok prazen vodnjak, a če hočemo v hrupu sveta stopiti v stik z ljubečimi brati, umakniti se moramo v globočino svojega srca. Mojstri ljubezni so nam vedno na razpolago: "Jaz sem z vami do konca sveta" in "Kdor trka, temu se odpre", to so izreki enega izmed teh mojstrov. Če je živel na zemlji za časa rimskega cesarja Tiberija, trpel pod Poncijem Pilatom preje ali pozneje, ni nobene važnosti. Važno je, da živi sedaj med nami in da se da spoznati onim, ki ga ljubijo. Število ljudi, katerim Jezus ni samo historična oseba, ampak živa, vse prodirajoča duhovna moč, je veliko večje, kakor si navadno mislimo.

Toda ti ljubeči bratje ne bi bili mojstri ljubezni, če bi ljubili samo one, ki jih ljubijo. Njihova ljubezen obsega vse človeštvo, tedaj tudi one, ki ničesar ne vedo o njih, kakor tudi one, ki nočejo o njih ničesar vedeti. Neprestano se trudi jo v ubuditi med "neverci" in "malikavalci", katerih je v sedanji Evropi več, kakor za časa cesarja Tiberija, zanimanje za velike duhovne svetove in duhovne resnice. Seveda čas ni vedno ugoden, kakor ni človeški duh in njegovo duševno razpoloženje vedno enako pripravljeno in pripravno sprejeti njihove visoke nauke. Kakor sledi svetlemu dnevu noč in tej zopet dan, tako so tudi v čustvovanju človeštva perijode teme, nestrpnosti, duševne oholosti, pa tudi perijode mističnega razpoloženja, tolerance in ljubezni. Če vlada na zemlji duhovna noč, duševna oholost in samoljubje, tedaj čakajo mojstri ljubezni v svoji duhovni sferi, dostopni vsakomur, kdor jih išče; a ko se na zemlji zasvita in se vzbudi v človeštvu hrepenenje po duhovnosti, pripravljenost sprejeti vzvišene resnice, tedaj stopijo iz svojega duhovnega sveta v nižjo astralno sfero, skušajo priti tu v stik z gotovimi osebami in gotovimi krogi ter jim odkriti del svoje filozofije in okultne vede. 'Tedaj gre mogočen duhoven val krog naše zemlje, vzbudi in strese vse one, ki so zreli za duhovno življenje in sposobni dihati v duhovnem svetu. Redno v vsakem stoletju obnavljajo mojstri svoje poskuse, in vedno se dobe ljudje, ki so pripravljeni, jim dati svoje možgane in svoje srce na razpolago: ki so njihovi glasitelji in njihovi odposlanci.

Med starim in novim vekom, med poganstvom in med krščanstvom so posredovali neo-platoniki. Novo-platonična šola je obsegala celo vrsto visoko mislečih mož, med katerimi naj omenimo samo Plotina, Porfirija, Proklusa. Ustanovitelj te šole je bil Ammonius Saccas, sin krščanskih staršev; sam krščen, je pustil pozneje krščanstvo in postal "filozof".

V srednjem veku najdemo krščanske mistike, dalje viteze sv. Grala; njihovo dediščino so prevzeli rožni križarji ali bratje zlatega in rožnega križa, ki so bili v posesti čudovitih magičnih moči in »kamna modrosti". Nasledniki rožnih križarjev so bili illuminati, razsvetljenci in lože zidarjev, ki so zidali veliki duhovni tempelj človekoljubja.

Vsa ta združenja, vse te bolj ali manj tajne organizacije, so imele isto usodo. V začetku, dokler so jih vodili mojstri, so bile te družbe kos svoji nalogi, so tudi izpolnjevale to, kar so imele v svojem programu, ter so družile v svoji sredini najboljše, duševno in duhovno najrazvitejše ljudi svoje dobe. Toda, ko so se mojstri umaknili in prepustili društvo samo sebi, je začel razpad. Vrinilo se je v vrste res plemenito mislečih mož vedno več plitkih, častihlepnih, radovednih ljudi, katerim so se pridružili še sleparji in šarlatani, ki so slednje izkoriščali. Na ta način je postalo iz teh organizacij ravno nasprotno: mesto organizacij v katerih bi se gojilo pravo človekoljubje, čista mistika in visok okultizem, so nastale karikature, polne praznoverja, sebičnosti in strankarstva. Rožni križarji, ki so nekdaj družili v svoji sredini cvet srednjeveške inteligence, so v novem veku postali družba reakcionarnih, intelektualno nadutih, versko nestrpnih ljudi. Prostozidarji, ki so bili v posesti globokih okultnih resnic, izraženih v bogati simboliki, so v sedanjem času izgubili te resnice in ostali so jim prazni simboli in formule.

Teozofska Družba.

Toda mojstri niso obupali. Koncem 19. stoletja so obnovili poizkus na najširši podlagi in ustanovili s pomočjo svojih odposlancev H. P. Blawatskyjeve, Judgeja, Olcotta, Sinnetta i. dr. 1. 1875, v New Yorku teozofsko družbo s sličnim programom, kakor so ga imele prejšnje, tajne organizacije, le s to razliko, da je teozofska družba javna, dostopna vsakomur, ki priznava notranjo enotnost človeškega rodu. Namen družbe je tvoriti j e d r o bratstva, ki obsega ves človeški rod ne oziraje se na narodnost in veroizpovedovanje. Da to bratstvo ni samo lepa fraza, ampak dejstvo, nam kažejo vse velike religije in filozofski sistemi. Neovrgljiv dokaz pa, da smo vsi ljudje bratje in sestre med seboj, nam da lastna skušnja, če se namreč te enote zavedamo v svoji notranji in višji naravi. Zato nima družba na programu samo primerjajočega študija različnih religij in filozofij, ampak tudi poglobitev v lastno notranjost, v kateri počivajo latentne moči in možnosti spoznanja.

Teozofska družba ni tako optimistična, da bi mislila, da je splošna pobratimija v tem ali prihodnjem tisočletju mogoča, prepričana pa je, da se najdejo v vsakem času in vsakem narodu posamezniki, ki so zmožni idejo bratstva iz lastne skušnje spoznati in pripoznati kot istino. Ti posamezniki naj bi se združevali in tvorili bodisi še tako malo središče - žarišče bratstva. To žarišče naj bi rastlo in se večalo ter postalo sčasoma velevažen kulturni faktor, ki bi blagodejno vplival na vse bodoče socijalne, narodnostne in verske spore.

Do konca preteklega stoletja so bili mojstri v zvezi s teozofsko družbo po nekaterih, za to posredovanje zmožnih članih. Dali niso družbi samo programa, ampak tudi pripomočke. Ti pripomočki so pred vsem objavljenje celotnega sistema okultne vede. To je prvič v zgodovini človeštva, da so nam pristopni oni okultni nauki, ki so bili poprej tako vestno kriti v tibetanskih samostanih, indijskih skriptah, v staroegipčanskih papirjih in v vatikanski knjižnici. Kar je bilo poprej skrito, okultno, je sedaj javno, na razpolago vsakomur, ki ima resno voljo proučiti jih in uporabiti jih v splošen blagor.

Začetkom novega stoletja so mojstri prepustili družbo in njene člane samim sebi z namenom, vzbuditi in okrepiti v njih čut samostojnosti. Člani in vsi oni, ki stoje družbi blizu, naj bi nadaljevali, razširili in poglobili začeto delo. Na

njih leži vsa odgovornost, da se vzdrži teozofska družba na isti višini, na kateri je bila ustanovljena in ne zapade žalostni usodi njenih prednic. Svetovna vojna je šla kakor orkan preko evropskih kultur; mnogo slabega je uničila, a še več dobrega. Marsikaj, kar je človeštvo z ogromnim trudom doseglo tekom desetletij, leži na tleh strto in uničeno. Teozofska družba naj bi bila kot Noetova barka, ki nosi v sebi vse vzvišene ideje o bratstvu in človekoljublju preko razburkanega morja prve polovice 20. stoletja v drugo polovico, kjer se bodo te ideje zopet vkoreninile, zopet vzklile in dosegle nam sedaj nepojmljiva višino.

Teozofska literatura v širšem pomenu besede je nepregledna, ker obsega književna dela vseh narodov, v katerih se govori o razmerju človeka napram Bogu. Novodobna teozofska literatura datira iz druge polovice 19. stoletja. Rusinja H. P. Blavatsky je v sedemdesetih letih izdala svoje prvo veliko delo: Isis Unveiled (Izis razodeta) ter je leta 1875 ustanovila v New Yorku s pomočjo polkovnika Olcotta in advokata Judgea "Teozofsko družbo" (Theosophical Society). Poleg že imenovanih treh se je zbirala v njej cela vrsta zelo nadarjenih avtorjev, od katerih veljajo kot klasiki novodobne teozofske literature: A. Sinnett, M. Collins, A. Besant, dr. F. Hartmann, W. Leadbeater i. dr.

Teozofska literatura, ki je v petdesetih letih zelo narasla, je zvečine pisana v angleškem jeziku. Kdor angleščino obvlada, si lahko oskrbi knjige v Londonu: Theosophical Publishing Society, 26 Charing Cross S. W., vendar so dobri nemški prevodi na razpolago v Leipzigu: Hugo Vollrath, Theosophisches Verlahshaus.

Radi lažje orientacije priporočamo za uvod sledeča dela: H. P. Blavatsky: Key to Theosophy (Schlüssel zur Theosophie - 5 M), A. Besant: Ancient Wisdom (Uralte Weisheit - 4 M), A. P. Sinnett: Esoteric Buddhism (Esoterischer Buddhismus), W. Q. Judge: The Ocean of Theosophy (Das Meer der Theosophie). Dalje, Blavatsky: The Secret Doctrine (Geheimlehre - 27 M), Blavatsky: Voice of the Silence (Stimme der Stille), M. Collins: Light on the Path (Licht auf den Weg), C. W. Leadbeater: The Inner Life (Das Innere Leben - 2 zvezka po 5 M), A. P. Sinnett: The Growth of the Soul (Wachstum der Seele - 6 M), Dr. F. Hartman: Weisse und Schwarze Magie - 11 M.

Jugoslovanska teozofska družba. Na teozofskem svetovnem kongresu, ki se je vršil letos v Parizu so bili prvič zastopani Jugoslovani. To je zelo razveseljiv pojav, iz katerega se da sklepati, da je med našim narodom zanimanje za teozofsko gibanje večje, kakor bi si upali pričakovati in da so v mladi naši kraljevini številni posamezniki, ki se pečajo s teozofskimi študijami, a ki se med seboj ne poznajo. Zato se je sestavil v Ljubljani odbor, ki ima namen omogočiti tem interesentom medsebojni stik in pripraviti ustanovitev »Jugoslovanske teozofske družbe«.

Namen te JTD bi bil isti, kakor je pri drugih velikih narodih: boriti se proti vedno bolj naraščajočemu materijalizmu in verskemu indiferentizmu na eni strani in proti praznoverju in verskemu formalizmu na drugi strani – s tem, da bi poudarjala duhovno enotnost človeškega rodu in kazala, da ta enotnost ni samo lepa fraza, ki se lepo čuje in je radi tega že obrabljena, ampak naravno dejstvo in kot taka podlaga vsake prave etike in vsake prave religije ter predmet osebnega izkustva.

JTD kot nositeljica in predstaviteljica teozofičnega gibanja v naši kraljevini bi družila vse one resne može in žene, katerim je na srcu duhovno vzbujenje in duhovna evolucija njih samih in našega naroda, brez ozira na njihovo versko, filozofično ali politično naziranje. Edini pogoj za sprejem je priznanje e n o t n o s t i človeštva. Da postane to priznanje s p o z n a n j e , priporoča JTD študij različnih, filozofskih in verskih sistemov, predvsem pa poglobitev v lastno duševnost in vzbujenje vseh onih sedaj spečih duševnih sil, ki nam omogočijo vpogled v višje možnosti sveta in življenja.

Interesente pozivamo, da se v svrho informacij obrnejo na "Pripravljalni odbor JTD" Ljubljana.

Izdal: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani
Tajništvo: Rimska c. 18/I.