Iz logov obskurantizma
Teozofija na razpelu sramote
Socialni aspekti marginalnih religioznosti

Novi zagrebški dopisnik Mladine M. Grakalić nam je posredoval dopis, ki pripoveduje o zanimivih - širši javnosti pa skoraj neznanih - dogajanjih na področju teozofije. Kakor je iz članka razvidno, je naš sodelavec fenomen teozofije tako na naših tleh, kakor v njegovih mednarodnih sestavinah dokaj natančno preučil. Na osnovi tega poznavanja avtor na koncu članka dodaja vprašanje, ki kaže njegovo lastno stališče, kar bi utegnilo vznemiriti teozofske kroge. Uredništvo spričo odsotnosti izčrpnejših informacij iz drugih virov avtorjevo stališče prepušča presoji bralcev.

Teozofsko društvo je bilo v Jugoslaviji ustanovljeno v oddaljenem letu 1924 in kot takšno - t. j. kot Društvo za božansko modrost, deluje z manjšimi prekinitvami (v času vojne) vse do danes. Center tega društva je bil dolgo v Zagrebu, v šestdesetih letih se je preselil v Ljubljano, potem pa se je spet vrnil v Zagreb. Čeprav je sicer docela “marginalno” društvo kvazi-religioznega značaja imelo zanimivo zgodovino, dogodke zadnjega leta v njem, dogodke, katerih korenine so v samem značaju in dediščini tega društva ter v globalnem kontekstu Mednarodne teozofske organizacije s sedežem v indijskem mestu Adyaru, lahko danes beremo kot “sramotne” za vsakega teozofa (ljubitelja božanske modrosti) in tako postaja vprašljiva celotna teozofska verska doktrina.

Sklicujoč se na “bratstvo med ljudmi”, “komparativno preučevanje vseh religij, filozofij in znanosti” ter na “raziskovanje latentnih človekovih sposobnosti”, sta si ustanovitelja teozofije Helena Petrovna Blavatsky in polkovnik Henry Steel Olcott teozofijo zamislila kot “božansko modrost, kot substanco in temelj vseh svetovnih religij in filozofij, ki jo preučujejo in prakticirajo nekateri izbranci, odkar je človek postal misleče bitje”. V kolikšni meri je takšna doktrina teozofije, kot njen izvirni princip, prisotna v sodobnih teozofskih gibanjih, najbolje prikazuje frakcijski boj, ki se odvija v domači teozofski družbi, kakor tudi strategija Mednarodne teozofske organizacije, ki v vzraslosti v “kompleksu Judeža” neusmiljeno preganja bližnjo mednarodno organizacijo magijskega značaja “Novo Akropolo” Jorgea Livrage.

Jorge Livraga je skrivnostna osebnost magijskega in mističnega prostora. Leta 1950 je pristopil k teozofski skupini Dharma v Buenos Airesu v Argentini, ki je delovala kot ena izmed številnih vej argentinske sekcije teozofskega društva. Pravi problemi so po trditvah tamkajšnjega vodje teozofov Nazarena Riminija nastopili med leti 1959 in 1962, ko se je Livraga proglasil za “mogočnega spiritualnega liderja”. Po poroki z neko mlado teozofko Ado Albrecht je pritegnil k sebi prek osemsto mladih argentinskih teozofov ter ustanovil organizacijo Agrupacion Juventud Teosofica Argentina (Argentinska mladinska teozofska skupina). Tedanji svetovni predsednik Mednarodne teozofske organizacije Sri Ram je odklonil pripoznanje novoustanovljene organizacije kot teozofske glede na to, da je obstajala tudi Argentinska teozofska mladina pod vodstvom Luisa Spairania, ki je bila legalizirana v okrilju argentinske sekcije teozofskega društva.

Ker ni videl nobene druge možnosti, je Livraga zasnoval Novo Akropolo, sorodno organizacijo, ki je bila pod močnim “spiritualnim vplivom” njega in njegove žene kot pravih vodij. Zdelo se je da bo ta “škandal” minil mirno, in da se bodo v “svetu ezoterizma” stvari odvijale po mirni in nevzvalovani poti, toda izteklo se je povsem drugače.

Nova Akropola se je razširila v več kot tridesetih deželah in postala močna mednarodna organizacija z bogatim fondom za propagandno in raziskovalno dejavnost. Mnogi bivši teozofi so se pridružili njenim vrstam, zaprtost te organizacije in njen hierarhični ustroj pa sta pripeljala do tega, da so iz vrst lojalnih Mednarodni teozofski organizaciji prišla zmerjanja Livrage ter njegove družbe in glasovi o “Judeževem grehu”.

Položaj je postal še bolj kompliciran, ko je pred nekaj leti na čelo Mednarodne teozofske organizacije prišla konservativna Indijka Radha Burnier, hčerka Sri Rama, rojena 1923 v Adyaru. Ker je bila vzgojena v teozofskih šolah in delujoča kot profesorica družbenih ved s funkcijami znotraj teozofskih organizacij (članica generalnega sveta, članica izvršnega odbora, direktorica teozofskih centrov v ZDA in Avstraliji, predsednica madraške teozofske federacije, itn.) ji njena “teozofisticirana” narava ni omogočala, da bi s prekrižanimi rokami gledala na dejavnost Nove Akropole.

Sicer pa ji je teozofska vzgoja omogočala, da je bila ustanoviteljica gibanja Novo življenje za Indijo, ki se zavzema za “pravilno državljanstvo, pravilna sredstva in pravilne vrednote” med Indijci.

Praske, ki so se začele med Mednarodno teozofsko organizacijo in Novo Akropolo, so najprej potekale v obliki internih dopisovanj med posameznimi sekcijami, ki so bila občasno zelo žolčna. To je porodilo dopis, ki ga je podpisal generalni sekretar Teozofskih društev v Evropi dr. H. Van der Hecht. Odposlan je bil vsem evropskim vladam, t. j. njihovim uradom za zasledovanje teroristične dejavnosti. Tekst nosi naslov: Briljantna kopija Teozofskega društva ... ali nevarna past Nova Akropola. V tem dopisu, ki so ga domači teozofi iz Ljubljane prevedli v hrvaščino ali srbščino, je mogoče prebrati: “J. Livraga je obkrožen z oboroženo varnostno stražo; prav tako tudi predsedniki lokalnih podružnic. Urjenje članov vključuje streljanje, samoobrambo ter vaje v veščini, kako prejemati in pretrpeti udarce s pendrekom, vendar tudi kako se jim izogniti. Učijo se bojnih pesmi, posebno pojejo: Nova Akropola bo zmagala. Kadar se člani srečajo, se, površno vzeto, pozdravljajo s Hitlerjevim pozdravom. Poslušajo plošče s Hitlerjevimi govori, v katerih vidijo zgled zgovornosti. Nekateri pravijo, da gojijo občudovanje Hitlerja. V nekaterih deželah policija opazuje Novo Akropolo kot nekakšno para-militaristično gibanje in kot politično gibanje politične desnice.”

To je bilo šele prvo med mnogimi kasnejšimi teozofskimi razglašanji Nove Akropole za fašistično bratstvo, pri čemer pa ni jasno, zakaj je Nova Akropola obravnavana kot “Briljantna kopija ... ali nevarna past” teozofskega društva. Možno je, da ne gre samo za programsko podobnost, ki se tako pri prvih kot drugih utemeljuje na “bratstvu, enakosti, svobodi” itn.

Naj bo kakorkoli že, v Jugoslovanskem teozofskem društvu je položaj s to mednarodno “vojno” postal bolj kompliciran kot kdajkoli doslej. Kot “zgodovinska dediščina” je pri domačih teozofih opazno veliko nasprotje med starejšimi in konservativnimi člani, ki se zavzemajo za “ne-javnost” dela in za delo v okviru “Ezoterične šole”, delujoče v Ljubljani, (njen poverjenik je določena Jennifer Krevel), ter mlajšimi člani, ki se zavzemajo za liberalno koncepcijo teozofije, vodijo pa jih predsednik Emilio Trampuž, njegov namestnik Danko Josić in voditeljica zagrebškega teozofskega kroga Feniks Jelena Sikirić.

Njihov spopad ni imel samo konceptualne narave glede na vprašanje liberalne ali konservativne teozofije, čeprav sta se takšni struji znotraj domačega teozofskega gibanja ostro polarizirali (torej konservativna in liberalna struja), ampak je bil potenciran z dejstvom, da je bila Jelena Sikirić, učenka Jorgea Livrage, v času študija v Parizu, pred dvema letoma pa je uveljavljeni gospod obiskal Zagreb in nekajkrat predaval v okviru njenega teozofskega krožka.

Na letni skupščini Teozofskega društva letos maja v zagrebškem hotelu Dubrovnik so se zbrali jugoslovanski liberalni teozofi ob odsotnosti konservativnih, ki so ta zbor bojkotirali. Na tej skupščini so prebrali razglas, s katerim Radha Burnier “razpušča” vseh pet jugoslovanskih liberalnih krogov, pod firmo teozofskega društva pa ohranja samo konservativno manjšino v Ljubljani in Celju. Takšno stališče generalnega sekretarja je precej revoltiralo teozofe, ki štejejo Adyar (svetovno teozofsko centralo) za svoj “Jeruzalem”, kraj romanja, “sveto mesto”, ipd. Tako so “izglasovali”, da bodo nadaljevali dejavnost kot legalno Jugoslovansko teozofsko društvo, in da bodo iz svojega statuta izbrisali tiste člene, ki jih povezujejo s to mednarodno organizacijo. S tem je liberalna frakcija kot številnejša in močnejša potrdila svoj koncept teozofije in nadaljuje dejavnost neodvisno od mednarodne teozofske prakse. Obenem pa se je s tem konservativna frakcija v Ljubljani znašla na hladnem. Kakšnih trideset, povečini starejših članov sedaj ni nikjer, glede na to, da ne želijo biti člani jugoslovanskega teozofskega društva formalno pa takrat ni bilo drugega teozofskega društva, čigar člani bi lahko bili. Iz tega razloga so začeli določene premike za svojo legalizacijo kot Jugoslovanska sekcija mednarodnega teozofskega društva, katere center bi bil v Ljubljani, in ki bi delovala v skladu z mednarodno teozofsko politiko in njenimi konservativnimi stališči.

Tako je postal vodja konservativne frakcije neki dr. Augustin Gerden. Ljubljansko teozofsko okrožje se je tako organiziralo za priprave v zvezi s sprejemom generalne sekretarke Radhe Burnier, ki je konec avgusta obiskala Ljubljano. Komentatorji, ki sledijo mednarodni teozofski politiki, so ta obisk ocenili ne samo kot sprejemanje lojalnosti konservativnih teozofov, temveč tudi kot nadaljevanje “bojne” politike v odnosih z Novo Akropolo.

Radha Burnier se je v Ljubljani družila predvsem s svojimi konservativci in odklonila sprejemanje ali razgovor s komerkoli drugim. Številni teozofi, ki so se želeli obrniti na njo, da bi podvojeni položaj obrnili v nekaj znosnega, za to niso dobili priložnosti.

Iz dopisa, ki je bil odposlan z naslova Teozofskega društva Danske tamkajšnjemu liberalnemu združenju, je razvidno, da je tudi tam, tako kot v večini evropskih dežel, položaj podoben. Povsod so maloštevilne strogo konservativne teozofske frakcije in njihovi oponenti, široke, javne liberalne teozofske sile. Spopad med konservativci in liberali pri nas prisotnost Nove Akropole še bolj zapleta in specificira, vendar pa je v načelu takšno teozofsko razslojevanje svetovni trend.

Nekateri to skušajo razlagati s poskusom “masonizacije” teozofske organizacije na mednarodni ravni. Iz nekega anonimnega pisma, ki kroži med teozofskimi krogi v nekaj desetinah kopij, je Radha Burnier obtožena kot voditeljica prostozidarske organizacije “Hčere Nila” s sedežem v Egiptu, in da je njeno predsednikovanje Mednarodni teozofski organizaciji poskus razbijanja enotnosti teozofije in prostozidarskega uničenja znotraj. Seveda tem govoricam ustreza tudi angažiranje Argentinskega teozofskega društva v aferi v zvezi z italijansko prostozidarsko ložo “P” in domnevno skrivanje velikega mojstra Celia v tem krogu. Pripominjamo, da gre zgolj za nepreverljive podatke, ker so pisma, iz katerih jih navajamo, anonimna.

Naj bo tako ali drugače, teozofija se je s tem spet neslavno blamirala v očeh svetovne in domače javnosti. Glede na to ni nič čudnega, da imajo domači teozofi težave z registriranjem svojega društva, ki kot “društvo za božansko modrost” profanira svoj nauk z ukvarjanjem s politikantstvom, prepiri in medsebojnimi zmerljivkami, ne ozirajoč se na proklamirano “bratstvo in enakost” kot svoj cilj.

Ob tem seveda lahko odprto vprašamo, ali ni “društvo za božansko modrost” vendarle v kompetenci organov, ki se ukvarjajo z verskimi skupnostmi, saj vera sodi med osnovne človeške pravice. Če kdo želi verjeti v teozofijo, mu tega ni mogoče preprečiti. Toda če teozofija služi kot “trojanski konj” za prikrivanje mednarodnega prostozidarstva (Radha Burnier) ali ekstremne desnice (Jorge Livraga), se je treba vprašati, ali gre za verske ali kakšne druge svoboščine.

MARIJAN GRAKALIĆ
Prevod iz srbohrvaščine: D. Š.

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji