Nagovor Avguština Gerdena
ob otvoritvi društvenih prostorov leta 1978

Danes, dne 6. marca 1978, doživlja teozofski krog “Služenje” v Ljubljani svoj veliki dan, ko v svojih novih prostorih v Soteski št. 6 začenja s svojim rednim delom.

Novi dom predstavlja fizično inkarnacijo, fizični instrument, s katerim in po katerem bo naše društvo in krog mogel delati kot samostojen in polno odgovoren agens za cilje T. D.

Teozofski krog v Ljubljani doslej nikoli ni imel lastnih prostorov in je vedno delil streho, najprej v sobici pri pokojni materi naše predsednice, sestre Mile Grubačevičeve, nato v pisarni pokojnega dr. Jožeta Krevla, očeta našega brata Leona in končno še v pisarni brata Avguština. Taka simbioza gotovo ni idealna, vendar pa nam je omogočila, da smo prešli pomembno obdobje, naše delo samo pa nam je priznalo pravico do novega doma.

Za ta dom se moramo zahvaliti dvema srečnima okolnostima; ena okolnost je bila, ker je stanovalka v teh prostorih umrla in njeni sorodniki niso nadaljevali stanovanjskega razmerja; druga okolnost pa je žrtev in globoko razumevanje naše sestre Anice Cuderman, ki ni uporabila možnosti, da bi prostore ugodno prodala ali jih dala v najem za visoko najemnino. Rajši jih je izročila v uporabo nam za minimalno najemnino, pa ji gre zaradi tega posebna zahvala.

Novi dom pa bo tako postal samostojen, kakor bi dosegel polnoletnost in bo ustvarjal lastno teozofsko atmosfero, ki je ne bo motila nobena druga dejavnost. Postal bo tako prevodnik velikih spiritualnih sil, ki se zlivajo na svet iz vesolja in se bodo prelivale tudi v ta naš mali center. Na drugi strani pa omogoča vsakemu posamezniku, da bo v sodelovanju z drugimi, s študijem in meditacijo, zgradil samega sebe, s tem pa tudi naš krog in naše TD. Vse to je potrebno in je le treba resno in odgovorno zagrabiti za delo.

Živimo v prelomnih časih, ko so se vse vrednote, družbene, etične in moralne, podrle. Nastala je velika praznina v duhovnem svetu sodobnega človeka, ki išče v zameno za porušeno nekaj novega in ustreznejšega, kar bo zadovoljilo njegovo pojmovanje življenja in njegovo razumevanje. Pogled na življenje z vidika edine gmote, je prav gotovo nezadosten, saj ne more odgovoriti na številna bistvena vprašanja življenja. Gmoti so postavljene meje in Aristotel je poleg gmotnega vidika pokazal na področje onstran gmotnega, to je, področje metafizičnega in od tam še globlje v transcendenco, katero so nemara doživljali največji duhovi človeštva od Lao Ceja, Sidarthe Buddhe, do Krista, itd.

Naš novi dom pa moramo ohraniti čist. Naj bo samo hram teozofije in teozofskega dela. Dandanes je polno prerokov in oznanjevalcev novih naukov v svetu, ki obljubljajo, često tudi za denar, spoznanje, notranji razcvet in veliki razvojni skok. Marsikateri od teh prerokov je zelo vabljiv in zmede tiste, ki si želijo hitrega uspeha z malo napora. Mi pa vemo, da se spoznanje in notranji razvoj ne dasta kupiti, niti pridobiti s samo bližino učitelja, marveč se do njiju dokopljemo le s trdim in vztrajnim delom na samem sebi, z neprestano borbo zoper nižjo naravo, z disciplino našega fizičnega življenja v zmernosti in vzdržnosti, s samovzgojo v delu, proučevanju in meditacijo.

Brez trdega in vztrajnega dela ne moremo nikjer pričakovati uspehov, najmanj pa na duhovnem področju. Zato seveda naše društvo ne more pričakovati visokega članstva, ker tako malo obljublja, pač pa zahteva delo, odpoved in služenje.

Doživetje bratstva ni lahka stvar. Spoznanje, da je božanska iskra izza sleherne oblike življenja ni preprosto. Nek indijski riši je svojo izpoved bratstva takole izrazil:

“Vse človeštvo je moja družina. Sile narave so moji prijatelji, božanska iskra v slehernem izmed vas pa je predmet mojega občudovanja.

Ne morem delati razlike med svetniki in grešnimi ali pa človeštvo deliti na dobre in slabe. Obstajajo le ljubezni vredni otroci na zemlji, eni bližje, drugi pa bolj oddaljeni od vsemogočne, vsevedne in življenje izžarevajoče božanske navzočnosti.

Življenje je šola, v kateri so eni v višjih, drugi pa v nižjih razredih. Tudi učenci nižjih razredov bodo nekoč stali na zgornji stopnici.

Lepota je povsod tam, kjer se izraža dobrota, povsod, kjer je na delu ljubezen, povsod, kjer krepost obvladuje nagonsko naravo in navdihuje harmonijo socialnim odnosom, povsod, kjer človeška inteligenca odkriva sredstva in pota za zmago nad neznanjem in bedo človeštva.

Nimam svojih želja, razen želje za blaginjo vseh ljudi na zemlji. Nikomur ne pridigam, marveč govorim samemu sebi, nikogar nočem prepričevati in ne iščem priznanja. Vse moje življenje je nemo oboževanje živega, povsod pričujočega in vse ustvarjajočega Božanstva.”

Zato se ne bojimo maloštevilnosti, marveč samo mlahavosti in mlačnosti. Naše stremljenje naj bo spoznanje in razširjenje zavesti. Naša pot čvrsta odločitev, da bomo prevedli teozofijo v vsakdanje življenje, pomagali teozofskemu gibanju v svetu in postali središče miru in harmonije med svojimi brati.

V Rimu so otvarjali seje senata z besedami: “ Quod bonum, felix faustumque sit” - naj bo naše delo dobro in v srečo ter uspeh naroda. Tako tudi mi začnimo naše delo v novem domu in blagoslov onih velikih starejših bratov, ki stoje izza našega gibanja, naj počiva nad njim.

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji