Spomini na ložo Jaroslav Mudri
Alba, 6/1961.
Članek sestavljen na podlagi spominov nekaterih članov lože “Jaroslav Mudri”.

Ena od najboljših ruskih lož izven Rusije je bila loža “Jaroslav Mudri” v Beogradu. Sedaj (leta 1961) je že težko zbrati gradivo o prvih letih njenega delovanja. Pa vendar smo bili sposobni ugotoviti, da je bila loža ustanovljena leta 1925. Njen glavni organizator, navdihovalec in prvi predsednik je bila g. Helena Pavlovna Solovski. Loža ni bila nikoli preveč velika; njeno članstvo se ni nikoli povzpelo nad število 15 ali 16. Po Solovski so bile njene predsednice g. M. Jahontov, g. L. K. Brezinski in predsednik g. L. B. Tkačenko, vendar pa je g. H. P. Solovski ostala vse do svoje smrti njen častni predsednik in je ves čas dejavno sodelovala v delu lože. Loža je bila tesno povezana s sedežem “R.T.S. outside Russia” (Ruskega Teozofskega Društva izven Rusije), verjetno zato, ker je bila g. H. P. Solovski osebna tajnica g. Ane Kamenski. Težko je reči, kje je bila bolj pogosto, ali v Ženevi ali v Beogradu.

Loža je delovala zelo skladno in nobena nevihta ni mogla preprečiti njenim članom, da se ne bi udeležili sestankov. Po tolikih letih je težko ugotoviti, katere knjige so preučevali in kdaj, vendar pa lahko omenimo nekatere, ki razkrivajo resno delo, ki so ga opravili. Med drugimi so preučevali naslednje knjige: “Ancient wisdom” in “Pedigree of man” Besantove, “First principles of Theosophy” Jinarajadase, “Thought-forms” Besantove in Leadbeatra, “Building of Cosmos” in “Introduction to Yoga” Besantove, “Masters and the Path” in “Science of Sacraments” Leadbeatra, “Mount Everest” Arundalea, “Esoteric Christianity” Besantove, poglavje o simbolizmu iz “Secret Doctrine” in mnoge druge. Seveda so bila na praznovanjih dnevov Belega Lotosa, Vesaka in Asale organizirana ustrezna predavanja. Na sestankih, posvečenih etičnim vprašanjem, je delo temeljilo na takšnih knjigah kot so, “At the feet of the Master” Krishnamurtija, “Path of Discipleship” in “In the Outer Court” Besantove, “Meditations for Beginners” Wedgewooda, “I promise” Jinarajadase, “Voice of the Silence” Blavatske, “Light on the Path” Collinsove, “Bhagavad Gita” in mnogih drugih. Ob preučevanju teh knjig so člani zapisali svoje misli in jih na sestankih podelili z drugimi člani.

Leta 1940 je prišlo v loži do nekaterih razhajanj. Šlo je za to, da nekateri člani niso želeli v Beogradu prirediti konvencije predstavnikov ruskih lož, kakor je predlagal sedež društva v Ženevi. G. H. Solovski je skušala prepričati člane, naj ne uničijo skupnega dela in ne oslabijo lože, pri čemer je nastopila prijazno in skromno. Vendar pa so g. L. Brezinski in njen mož, g. Kurilov in njen mož ter nekateri drugi (skoraj polovica lože) zapustili ložo in ustanovili neodvisno ložo “Bratstvo”, ki se je priključila Jugoslovanski Sekciji. Na videz je bil glavni razlog ta, da je bila g. H. Solovski zagovornica trde linije, ki se trdno držala napotkov sedeža v Ženevi, medtem ko to ni bilo všeč vsem članom. Vendar pa je večina članov le podprla častno predsednico in konvencija se je uspešno odvila. To je bilo tik pred izbruhom druge svetovne vojne, ko je bil Beograd še edino mirno mesto.

A dejstvo, da je polovica članov zapustila ložo, ni omajalo njenega dela in nekateri, ki so odšli, so se celo vrnili. Tako se je odvilo še eno leto plodovitega dela pod vodstvom g. Solovski. A leta 1941 se je vse končalo.

H. Solovski je čutila, da se ji približuje smrt. Bila je zelo občutljiva. Po njeni smrti so bili najdeni v njenem dnevniku zapiski o zadnjih desetih dnevih, v katerih je omenjala “astralno brnenje”, ki se je vse bolj in bolj bližalo. Slišala je približevanje nemških zmagoslavnih krikov.

6. aprila 1941, že v prvi uri nemškega bombnega napada, je bila ubita.

Ko govorimo o delu lože “Jaroslav Mudri”, se moramo nekoliko bolj posvetiti g. Heleni Pavlovni Solovski kot njenemu glavnemu navdihovalcu. Vsak jo je obravnaval z najglobljim spoštovanjem in ljubeznijo. “Šele, ko na je leta 1941 zapustila, smo razumeli, kaj smo izgubili,” je zapisal eden izmed članov lože.

“Za vse nas je bila kot most k višjemu. Vedno je stremela kvišku in zdelo se je, da nas je vlekla za seboj. Seveda se človek ne more stalno nahajati v položaju majhnega otroka, toda kako dobro je, če imaš pred seboj tako svetleč primer! Bila je povsem brez vsakršnega stremuštva; le občutek dolžnosti (ki se je včasih objavljal nekako strogo) je bil njeno gibalo. Ugotovimo lahko, da so mnogi teozofi, ki so dobro opravili svoje delo, to storili zaradi določenega stremljenja. Helena Pavlovna je dopuščala članom popolno svobodo v njihovem delu in je vedno pozdravljala iniciativo. Zemeljska sreča zanjo ni obstajala. Z vso svojo dušo je bila predana teozofiji in Stvari Starejših Bratov. Spomin nanjo bo vedno ostajal v srcih članov lože “Jaroslav Mudri” in prijateljev, ki so jo poznali.”

Nek drug član je ob spominu nanjo zapisal: “Bila je rojena teozofinja, ki je sebe in celotno svoje življenje predala teozofiji. Imela je talent, da je resne in zapletene stvari pojasnila na zelo preprost in jasen način; v njej je bilo vedno nekaj otroškega navdušenja ter veliko čistosti in samo-nadzora; ona je stalno nekako “osvetljevala”. Tu ne omenjam njenega globokega znanja. (Bila je zelo izobražena; diplomirala je na dveh univerzah, v Beogradu in v Ženevi, kjer je zagovarjala doktorsko disertacijo s področja naravnih znanosti). Zdelo se je, da ni vprašanja, na katerega ne bi mogla podati podrobnega in utemeljenega odgovora.

Pogosto smo se srečevali v njenem stanovanju, kjer sta nas zelo toplo sprejeli njena mati in sestra. Njena soba je spominjala na celico; v njej je bilo neko posebno čisto ozračje; človeku tam ni mogla priti na misel nobena neumna ali površna misel. Včasih sem prišel na sestanek naravnost z dela, takrat mi je, pred prihodom drugih, vedno našla kotiček za kratek spanec. Zelo rada nas je obiskovala (živeli smo izven mesta) in pogosto pri nas preživela nekaj dni, a se pri tem pritoževala, da postanejo sorodniki ljubosumni in ne želijo razumeti, da se tako dobro počuti v naravnem okolju. Izbrala si je celo posebno mesto v vrtu in nas prosila, naj se ga ne dotikamo in celo, da ne hodimo tja: to je bil košček vrta za škrate. Zelo jo je skrbelo, da ne bi pozabili na naše narodne običaje.”

“Po njeni smrti, smo v njen spomin nadaljevali z delom z istim trudom,” je zapisal eden od članov lože. “vendar pa je bilo zelo težko imeti sestanke, tako da tudi čez poletje nismo prekinjali dela, ampak smo se sestajali, kadar je bilo le mogoče. Prisotna je bila nemška okupacija in nato še sprememba oblasti. Ne glede na to se je delu uradno nadaljevalo vse do leta 1947, ko je jugoslovanska vlada zahtevala zaprtje Teozofskega društva. Pred tem, leta 1946, smo se zaradi zaprtja “Ruskega Teozofskega Društva izven Rusije” pridružili srbski loži “Krog Resnice”.”

Po pridružitvi k srbski loži so bivši člani lože “Jaroslav Mudri” zasebno nadaljevali z delom v ruskem jeziku. Ker se je delo lože leta 1947 ustavilo, na osebno delo bivših članov in na njihova zasebna srečanja in razgovore ne moremo gledati kot na kaj takega.

Navzlic dejstvu, da je usoda razpršila Jaroslavce po vsem svetu, so nadaljevali s tesnimi medsebojnimi bratskimi stiki. Nekaj jih je ostalo v Jugoslaviji, [1] drugi so odšli na Irsko, v Avstralijo, Italijo in Ameriko, vendar pa so se vsi, celo tisti, ki so zapustili ložo “Jaroslav Mudri”, z ljubeznijo spominjali svoje lože in drug drugega.

Loža na fizični ravni že dolgo ne obstaja več, toda njene lahkotne in resne vibracije še nadalje zvenijo in vplivajo, ne le na njene bivše člane, ampak na vsakega, ki jih je sposoben sprejeti.


[1] Po obnovi delovanja Teozofskega društva v Jugoslaviji, leta 1966, je bivši član lože, g. Nikolaj Brezinski, postal predsednik oživljene beograjske lože “Istina” in jo vodil vse do svoje smrti.

Prevod Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji