9. MAJ - “DAN DRUŠTVA” - T.D. V SFRJ - 1969
Anton Jesse

Dragi prijatelji,

“Pred nami je “9. MAJ - DAN DRUŠTVA V JUGOSLAVIJI”, ko praznujemo obletnico obnove delovanja Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Zgodovina Teozofskega društva v svetu pozna mnogo spominskih datumov in gledano s stališča Adyarja bolj ali manj pomembnih; gledano v luči neke Sekcije, pa so bila vsa njena obdobja enako potrebna za njeno rast in razvoj.

Na ozemlju današnje Jugoslavije je bilo že veliko poizkusov objaviti javnosti to čudovito filozofijo življenja. Od leta 1918 pa vse do leta 1966 je ta miselnost našla pobornike, ki jim ni bilo žal ne časa in ne truda, da ji ustvarijo formo in ji z njo dajo možnost izraza. Vsi ti poborniki ideje vseobčega bratstva se postavljajo v spoštovanja vredno vrsto v skromni zgodovini naše Sekcije in ob tem spominskem dnevu se jih s hvaležnostjo spominjamo.

Postavlja pa se pred nas vprašanje zgodovinskega poslanstva Sekcije Teozofskega društva v Jugoslaviji kot celote, tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti.

Teozofija kot taka je univerzalna modrost o življenju, toda njena interpretacija je lahko individualna, tako za poedino Sekcijo, kakor tudi za posameznega člana. Pomembno pa je pri tem to, v koliko se ta interpretacija oddalji od absolutne resnice o življenju. V tem pa leži odgovornost neke Sekcije kot zbir članstva in njenega vodstva še posebej.

Vsaka Sekcija posreduje Teozofijo narodu, na čigar ozemlju je osnovana in od njega tudi prejema reflekse in pobude. V tem poslanstvu Sekcije leži naloga odkriti Dharmo nekega naroda ali skupnosti narodov, kot je to primer pri nas, ter v skladu z dognanji delati na tem problemu. To ni stvar poedinca marveč celote, ki mora nastopati kot uigran orkester pod spretno taktirko dirigenta. Sredstva, ki jih neka Sekcija uporablja za dosego enotnosti in celovitosti so poleg ideje, ki združuje vse člane te organizacije timskega dela, društveni sestanki, letne šole, kongresi ter občni zbori, ki naj predstavljajo glavno manifestacijo dognanj, ki so jih člani dosegli v toku koledarskega leta. Seveda pa so tu tudi organizacijska vprašanja, ki spadajo na seje odborov društva.

V okviru Teozofskega društva neke Sekcije se vrši razvoj posameznih članov v skladu z njihovimi prizadevanji in stremljenji, vendar pa je to njih osebna zadeva. Stopnja razvoja posameznih članov pa je za celoto toliko pomembna kolikor posvečajo sebe idealom te celokupnosti in to nič več in nič manj.

Ko te dni beležimo obletnico obnove Teozofskega društva v Jugoslaviji, se mi zdi, da je bilo mnogo storjenega po osebnem uveljavljanju poedinih članov, toda še premalo v imenu skupnega nastopa Teozofskega društva v Jugoslaviji kot nosilca ideje univerzalnega bratstva. In mnenja sem, da je tudi tu iskati našo Dharmo ter da je tudi tu srž vseh peripetij društva, ki je tolikokrat začenjalo in prekinjalo svojo pot poslanstva v teh deželah.

Nič ni stalnega in življenje vedno išče nove boljše oblike izražanja in zato je vedno še čas poiskati tiste najboljše oblike našega manifestiranja. Nekaj pa je pri tem važno, vedeti moramo, kaj hočemo in v čigavem imenu to delamo.

Razvoj gre od posameznika v skupnost, od interesov posameznika do interesov skupnosti večjega organizma. Tako pravimo - ali tako tudi delamo? V organiziranem telesu je vsak delček enako pomemben, ne glede na funkcijo, ki mu je podeljena. Važno je le, če se ne izrodi in ne postane sam sebi namen. Pri društvenem delu pa se mi zdi nadvse važno to, da člani skušajo s svojim sodelovanjem čim več izraziti svoje mišljenje, svoja stališča, ali da razpravljajo o člankih, ki so jih napisali drugi, ne pa da zgolj prevajajo tuje misli. Skratka navaditi bi se bilo treba misliti samostojno in interpretirati teozofska načela in tolmačenja …

In še nekaj je pomembno. Čim bolj neosebno bomo delovali v društvenem življenju, tem bližje bomo prišli k pravemu viru resničnega življenja in spoznanj, tem bolj verno bomo nudili sliko o univerzalni modrosti, ki zajema vse modrosti, tem bolj veren dokaz bomo nudili o edinosti življenja in to naj bo osnova ter izhodišče o manifestaciji univerzalnega bratstva med vsem tistim kar tvori naravo in vesolje.

H. P. Blavatsky (Glas Tišine): Pot se začne in konča izven tvojega jaza.

Plotinus (Eneide): Morda ne bi smeli govoriti o viziji, ker je to le nek drug način gledanja, nek zanos, želja po neposrednem stiku, skrb za globok namen po združitvi samega sebe s tem, kar lahko vidimo v svetišču.

H. P. Blavatsky (Ključ k Teozofiji): Teozofska ideja o dobrotljivosti pomeni osebni napor za druge; osebno sočutje in prijaznost; osebno zanimanje za blaginjo vseh, ki trpijo; osebno naklonjenost; zrel premislek in pomoč v njihovih težavah ali potrebah.

Razmišljam o tem, kako se prične in konča naše življenje - neodvisno od želja našega jaza. Čeravno obstajamo in se zavedamo, nas kot individua ni, dokler nas ne odene tvorni element - življenje, ki ga prispodabljamo z reko, ki prinaša življenje v puste in neplodne ravnice.

Življenje pride in gre. Napolnjuje vse svetove in se iz njih umika. Nepreklicno odteka iz ene brezskrajnosti v drugo. To veliko dogajanje v vesolju je nediferencirano in nezadržno. S seboj nosi vse oblike, ki jih je preželo in izpolnilo. Na čudovit in mističen način se spaja z zavestjo in postavlja oživljene podobe na krožni oder vesoljne drame.

Vsi smo postavljeni v ta tok življenja, ki nas izpolnjuje in nosi s seboj. Zavest nam daje zagotovilo našega obstoja in gibanja. Volja je naša sila, ki nas v tem toku življenja usmerja, pospešuje ali zavira na poti napredovanja. Naša moč presoje in sposobnost razlikovanja med realnim in nerealnim nas privedeta do odkritja smisla tega dogajanja. Večina človeštva se pomika s tem tokom življenja naprej kakor plovni les na reki, ne da bi se zavedala, kaj se z njo dogaja; ne da bi se vprašala, od kod in kam jih nosi tok življenja. V tem toku ustvarjajo vrtince in žive v predstavi, da so se zaprli v svoj krog kolobarjev na reki življenja. Kakor se pojavi mehurček na vodni gladini in ugasne, tako kratka je ta lažna zavest ločenosti in osredotočenosti v lastno podobo.

Združitev v eno s tem tokom življenja prinaša zedinjenje z vsem, kar plava na reki. Prebuja in razširja našo zavest, da se nepretrgoma zavedamo vsega, kar nosi življenje s seboj. V tem širjenju zavesti izginja meja med mojim in tvojim svetom, delo in počitek se strneta v eno, med nočjo in dnevom ni več meje, nastane en sam občutek; to je življenje, ki valuje v slehernem delu podobe, ki nas odeva.

Iz sveta dezintegracije prehajamo v svet integracije. Vse dogajanje v svetu postane trajno navzoče. Zato delimo vso radost in vso bolest sveta.

Vsi se pomika v tem grandioznem toku in za vsakogar je dovolj prostora, če-ravno smo oddeljeni drug od drugega, zaokroženi vsak v svojo podobo in svoj mali svet, nas življenje čvrsto veže v eno.

Reka nosi in vali s seboj množico predmetov in na svoji poti obrne na milijone kamnov, ki se medsebojno obrusijo, kajti življenje pozna samo en zakon; in to je napredovanje; in v okviru tega dogajanja nastopa miriade malih dram in tragedij. V Fragmentih življenja se očitujejo bol in radost, sreča in trpljenje, pravica in krivica. V celoti pa je to brezosebna in nepreklicna volja razvoja. V tem gigantskem gibanju, ko življenje priteka in odteka, se vrši proces razvoja vsega, kar obstaja. Manvantare in pralaje so alfa in omega velike zagonetke. V tem velikem makrokozmičnem dogajanju obstaja naš mali mikrokozmični odsev velikega, kjer smo mi razpeti na križ kolesa življenja.

Ob tem spoznanju je gospod Buddha objavil učencem štiri velike resnice o vzrokih trpljenja in odrešitvi trpljenja. Ko ob času Wesaka (13. 5. ob 14 50) zopet prikličemo v spomin čudovite verze “Mahamangala Sutte”, kjer govori gospod Buddha o popolni blaženosti, vstaja iz vsega tega eno spoznanje, kako važno je biti eno z življenjem, ki nas bogati z vsakim našim dihom.

Na tej dolgi poti, ki nas vodi domov k Očetu, naš nižji jaz zmaguje in pada ter se zopet dviga; neprestano je v gibanju, naš um pa je pri vsem tem lahko miren in duša jasna in čista, kakor gorsko jezero.

H. P. Blavatsky: Bodite teozofi in delajte za Teozofijo …”

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji