Nagovor Predsednika Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji ob otvoritivi kroga “Sklad”
Anton Jesse

OSNOVANJE oz. OTVORITEV DELA TD kroga “SKLAD” v ZAGREBU dne 16, januarja 1967.

TEOZOFSKO DRUŠTVO V SFR JUGOSLAVIJI s sedežem v LJUBLJANI je OSNOVALO SVOJ TRETJI KROG NA TERITORIJU SFRJ (3. čl. in 7. čl. društvenih pravil) PO SKLEPU IZVRŠNEGA ODBORA TD V SFRJ, z dne 29/12-1966 v LJUBLJANI, NA PREDLOG ČLANOV TD V SFRJ, PREBIVAJOČIH NA PODROČJU MESTA ZAGREB.

KROG SE IMENUJE: “SKLAD” - ČLANI SO IZBRALI ZA VODJO KROGA: br. DJURO ROBOTIĆ-a, Zagreb, Ružmarinka 3/110 - KROG BO DELOVAL V ZAGREBU, začasno: v raznih stanovanjih članov.

Dragi prijatelji!

Na predvečer 43. obletnice ustanovitve Teozofskega društva v Jugoslaviji (17. januar 1924 v Zagrebu), občutim kot srečen dogodek to, da v imenu izvršnega odbora TD v SFRJ otvorim delovanje kroga “SKLAD” V ZAGREBU in da pozdravim vse navzoče, ki ste se odzvali našemu vabilu. Prav tako bi rad omenil odgovore, katere smo prejeli od mnogih bivših članov, kateri so nas prevzeli zaradi njih iskrene vsebine, ki je izrazila njih čistost srca, pa naj so zavzeli pozitivno ali odklonilno stališče do sodelovanja.

S tega mesta se zahvaljujem vsem, ki ste s svojo navzočnostjo omogočili ta akt obnavljanja dela. Posebno se zahvalim podpredsedniku društva br. Djuri Robotiću, ki je s svojo prizadevnostjo omogočil, da smo se lahko danes sestali na tem mestu.

Ne bi mogel mimo tega dogodka, da ne bi priklical v spomin prvih pionirjev TEOZOFIJE v naši deželi, to je br. Ivana Zajca in br. dr. Edvarda Šerka, ki sta ustanovila l. 1921 prvi teozofski krog v Ljubljani, ki je deloval v sklopu Dunajske lože, ter nato s. Valerije Mayerhofer in s. prof. Jelisave Vavre, ki sta privedli ta prizadevanja 17. januarja 1924 do ustanovitve samostojnega Teozofskega društva v Jugoslaviji, katero je bilo l. 1925 priznano kot 41. sekcija Teozofskega društva, Adyar.

Tudi sedaj opravljamo podobno delo, saj pomeni otvarjanje krogov v državi do neke mere novo inkarnacijo TD v SFRJ. Pričenjamo delo znova, čeravno smo po večini stari znanci. Pogoji v katerih pričenjamo svoje delo so zelo skromni, toda morda niso prav nič drugačni kot takrat. Društvo pričenja svoje delo z majhnim številom članstva in brez potrebnih prostorov. Toda TEOZOFSKO DRUŠTVO ne obstaja iz prostorov in dvoran in bibliotek, ampak iz članov, ki izpričujejo teozofijo v svojih dejanjih in v svojem odnosu do drugih.

Dejal sem, društvo doživlja novo inkarnacijo. Ono je bilo spočeto, raste in se razvija. Društvo je živ organizem, ki ga tvorijo njegovi člani in čeprav predstavlja v svetovnem merilu kot tak monolitno zgradbo, je življenje in usoda poedine sekcije odvisna od kolektivne karme, ki jo tvorijo njeni člani iz dežele, katero predstavlja. Kakšno vlogo bo igrala ta sekcija kot organ v telesu svetovnega TD ADYAR, pa zavisi od njenih poedinih članov. Pri tem pa je manj važen njih družbeni položaj ter akademska stopnja, kot pa to, v kolikšni meri so sposobni posredovati svetu resnico o življenju, o božanskem poreklu človeka in njegovi neločljivosti od narave ter o bratstvu. O tistem bratstvu, ki ne predstavlja zgolj zunanjih odnosov, ampak zajema notranje bistvo EDINSTVA.

V Teozofsko društvo in na to mesto nas je privedla ideja o bratstvu ter težnja, da zavestno tvorimo celoto, kljub raznolikosti. Vidite nihče in ničesar v svetu ni samemu sebi namen. Vsakdo je zaradi drugih in vsaka stvar je povezana z drugo. Nekje v ozadju v svetu realnosti smo neločljiva celota. V tem svetu pa smo samo ločeni refleksi na gladini življenja, ki se poigrava na maji časa in prostora.

Sedaj, ko stojimo na pragu novih časovnih obdobij in ko govorimo o današnjem - novem času, in o novih generacijah, ki so brez predsodkov in brez želje, da bi sprejeli katerokoli dogmo, je zopet nastopil nov čas, čas nas naslednikov pionirjev altruizma, da povemo svetu, da sleherni človek skriva v sebi božansko iskro neomejenih možnosti in popolnosti ter da ima pravico zvedeti za to. Sedaj je prišel čas, ki bo zahteval prav toliko prizadevanja in poguma, kot v starih časih naših pionirjev, ki so ustanavljali sekcije TD po vsem svetu.

Vsaki generaciji je treba teozofijo razložiti na nov način in mislim, da to vedno bolj neposredno. To društvo ima voditelje in učitelje, kakor tudi one, ki so vodeni in se uče. Toda odnos med njimi mora temeljiti na tovarištvu. Duh, ki se sedaj pojavlja v teh odnosih je tak, da prinaša za obe strani iskren občutek skupnega učeništva. Ta duh, ki se poraja, naj bo baza v naših medsebojnih odnosih v šoli življenja. Zakaj teozofijo ne najdemo v knjigah, ampak v življenju. Svoje življenje moramo pustiti voditi tisti modrosti, ki je izven časa in prostora. Teozofijo, oz. njena načela, ki jih bomo skušali posredovati preko nas in našega društva in naših krogov, bomo morali dokazati in to ne z besedami, ampak z življenjem, ki je prepričljivejše od besed, s svojim osebnim zgledom bomo prepričali okolico. Res je sicer, da je potrebno tudi znanje in za tem moramo stremeti, toda ni treba čakati, da bomo postali modrejši in šele potem začeli. Treba je prijeti za delo in življenje bo učilo nas in druge.

Mnogi izmed nas so pokazali doslej veliko znanja o teozofskih naukih, toda kako malo jih je, ki žive in ravnajo teozofsko. Delo, ki ga želimo opraviti, je do neke mere reforma življenja nas samih in družbe, ki nas obdaja. To reformo bomo lahko sprovedli, če se bomo vsi notranje spremenili. Tak proces reforme je dolgotrajen in ne brez napora. Pri tem naletimo na veliko oviro, ki jo imenujemo egoizem v vseh njegovih spremenljivih oblikah in izrazih. Ta egoizem je strup, ki zastruplja vse človeške odnose in vse plemenite nagibe.

Zaradi takih slabosti je propadlo že marsikatero društvo. Kajti po zakonu o vzroku in učinku je vsaka velika ideja podvržena neizprosni borbi nasprotno delujočih sil. Vsaka progresivna sila zadene na stacionarne sile, ki se zbude z njenim nastankom. Vsaka napredna misel vzbudi odpor konservativnosti.

In sedaj dovolite še kratek pogled v preteklost. Vsak organizem ima svoj vzpon, svoj višek in svoj zaton. Pojavi se in ugasne kakor sonce na obzorju zato, da bi drugega dne zopet sijalo. Tudi Jugoslovansko teozofsko društvo je doseglo svoj vzpon, svoj višek in svoj zaton, zato, da bi se ponovno rodilo. Preminulo je zaradi nasprotno delujučih sil. Nekateri ste imeli morda možnost opazovati ta proces od blizu, drugi od daleč. Nekateri so se ga zavedali, drugi zopet ne. Osebno sem imel priliko biti navzoč pri dogodku, ki je nedvomno dokazal premoč nasprotno delujočih sil. Videl sem, kako je ugašalo sonce Teozofskega društva v Jugoslaviji. Poslednji plamenček je bila s. Jelisava Vavra. Ko mi je leta 1945 izročila napisno tablo, ki je bila na vhodnih vratih bivšega društva, z besedami: “Ponesi brate Antune ovo sobom u Ljubljanu, jer tamo su naša zapadna vrata”; sem vedel, da je v tej simboliki nekaj več kot samo dramatičnost. Življenje je pokazalo, da se je skozi ta vrata vrnilo v našo deželo Teozofsko društvo v svoji novi podobi in izgleda, kakor da z današnjim dnem vrača LJUBLJANA - ZAGREBU žarek tistega sonca, katerega je nekoč prejela iz Zagreba.

Odveč bi bilo ostati pri tem in ozirati se v preteklost, zakaj pred nami je dolga pot in z nami je življenje, ki se nikoli ne vrača v preteklost, ono pozna samo sedanjost.

Naj sedaj ta krog “SKLAD”, čigar delo otvarjamo danes zaživi in izpolni upanje, ki je bilo položeno vanj. Naj zaživi v EDINSTVU z ostalimi krogi, da bo celotno društvo enoten organizem, zdrav in močan, da izpolni svojo nalogo. Naj bi aspekt kozoroga, ki vlada te dni, bil simbol tega kroga, ki naj se žrtvuje, da pomaga naprej drugim in da kakor most poveže VZHOD z ZAHODOM.

Zaključil bi z besedami presidenta dr. Annie Besant: “Zaupajte v Boga v vašem·lastnem srcu. On je vedno z vami, ker je vaše SRCE ŽIVLJENJE v VAS, a to življenje je BOŽANSKO.”

Ob tej priliki je član izvršnega odbora A. J. rekla sledeče: Iskreno vas pozdravljam in čestitam k otvoritvi teozofskega kroga “SKLAD” v ZAGREBU z željo, da bi to dejanje prineslo vam, kakor tudi nam vsem ono srečo, katero se lahko doseže samo v posebnih trenutkih v življenju.

Evo, kaj je rekla naša pokojna sestra “LIZA” 28. julija 1945. leta: “... Bilo vas je mnogo za taj čin zajedno. Ali je “ bio lijep dan i sjalo je žarko sunce”. TAJ STE ŽAR DONIJELI IZ LJUBLJANE. Valjda će i u Zagrebu zažariti to sunčevo svjetlo, koje obasjava svačiji cilj ... SUNCE JE RAŽARILO LJUBAV LJUBLJANE - ONA JE TO PRELILA ZAGREBU. I TO JE CILJ. Uhvatili smo ga, i on veže čvrsto i A. i A., kao i ZAGREB i LJUBLJANU. Hvala svoj braći uz njih. U odanosti Jelisava Vavra.”

V teh besedah je globok pomen in to, kar smo mi sedaj ustvarili, to je treba tudi obdržati, a treba je, da držimo tudi svojo besedo, da se ne bo zopet zgodilo, da nam bodo rekli: “Vi sploh ne veste, kaj hočete, morate najprvo vedeti, kaj hočete?” No, jaz mislim, da smo sedaj že nekoliko dokazali, da nismo več otroci in da po malem že vemo, kaj hočemo. Pri tem pa ne smemo pozabiti tega, da se ne more govoriti eno, a delati drugo. Zaradi tega se moramo vzgajati; delati moramo na tem, da ustvarimo lepe odnose med krogi, ki naj bi bili osnova in postali realnost v odnosih med našimi narodi, ki morajo biti enakopravni, pa naj bi to bil majhen, večji ali največji. ČE BOMO TO USTVARILI POTEM BO NAŠE ŽIVLJENJE SREČNEJŠE.

Vse bolj in bolj moramo stremeti za EDINSTVOM ter smo v zvezi s tem prišli korak naprej tudi v naših pravilih, ki uveljavljajo načelo, da lahko obstoja v vsakem mestu samo eden krog in ne več, kakor je bilo to preje, ker bi to bilo cepljenje sil. Če se imamo zares radi, zakaj ne bi bili skupaj, če pa se nimamo radi, potem ni potrebno, da smo vstopili v Teozofsko društvo.

In to, kar smo slišali: “LJUBLJANA SO NAŠA ZAPADNA VRATA”, to pomeni, da je to zares nova fizična inkarnacija na zahodu, pa se je zaradi tega malo spremenila, ker smo se tudi mi spremenili; ker smo šli skozi težka izkustva. Vse to pa ima svoj odraz tudi v naši organizaciji, ki se je prav tako spremenila in ki mora biti čistejša, ter moramo iti tudi v tem pogledu naprej. Postati moramo naprednejši. Ozirati se nazaj bi bilo škodljivo za nas.

Vsi poznamo dobro besede: Ako ne boste kakor eden izmed mojih najmanjših, ne boste videli nebeškega kraljestva - le da jih preradi pozabljamo. Zato prihajajmo v svoje kroge - kakor eden izmed mojih malih - prihajajmo tako, kakor smo prihajali k njej - LIZI - ki je za vsakega imela svojo posebno besedo in tudi mene je vedno tako lepo sprejela: “... i Ti si došla, cvijetić Ti moj toliko lijepi!” Meni pa je bilo takrat v njeni bližini tako,da bi se najraje skrila pod tisto malo omarico, ki je stala za vrati v njeni predsobi. Nekoč, ko ji je bilo najhuje, sem ji rekla: “sestra Lizo, pridi v Ljubljano!” A ona me je tako čudno pogledala in odgovorila: “Zašto ne, ako mi to noge dopuste ...”

A jaz bi si samo želela, da bi mogla razumeti njen pogled, ki je še vedno tu ... in ki bi, če bi ga mogli mi vsi pravilno razumeti, ter se po njem ravnati, NAPRAVIL SREČNEJŠE NAS IN NJO ...”

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji