Obnova delovanja Teozofskega društva v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni

Kmalu po koncu druge svetovne vojne je prišlo do srečanja nekaterih članov predvojnega Teozofskega društva v Jugoslaviji, na katerem so sklenili, da se na oblasti vložijo prošnje za dovoljenje za ustanovitev teozofskih društev v posameznih republikah, sedaj federativno urejene države, nakar naj bi se ta združila v skupni organizaciji: Zvezi teozofskih društev Jugoslavije.

V prošnji za ustanovitev Teozofskega društva v Sloveniji, ki je bila vložena 12. avgusta 1945, je Pripravljalni odbor omenil obstoj Teozofskega društva v Jugoslaviji, s sedežem v Zagrebu in s posameznimi odseki v Ljubljani, Beogradu in drugod že pred vojno ter da je bilo društveno delo med okupacijo omejeno na privatne sestanke. Odlok slovenskih oblasti v zvezi ni dostopen, vendar pa je bil očitno pozitiven, saj je loža “Služenje” pridobila za društvene prostore dve sobi v bivšem Vajeniškem domu na Kersnikovi 4 v Ljubljani.

Na Hrvaškem je bila prošnja vložena 14. septembra 1945 v Zagrebu za republiko Hrvaško in bila tudi odobrena, 18. XI. 1945.

Zdi pa se, da predsednica predvojnega Teozofskega društva v Jugoslaviji, prof. Jelisava Vavra, ni bila naklonjena spremembi imena in statusa društva, tako da so se vodstva posameznih republiških društev hitro preoblikovala v Iniciativne odbore za ponovno oživitev Teozofskega društva v Jugoslaviji, tako da bi se ohranila kontinuiteta delovanja predvojne organizacije. Tako je 27. XII. 1945 potekal v Zagrebu prvi sestanek Upravnega odbora Teozofskega društva v Jugoslaviji (v nastajanju), na katerem je bil predstavljen sedemletni načrt dela. Ta je bil predstavljen tudi v reviji Teozofski Radnik (Glej: Vsebine Teozofskega radnika), katere prva številka je izšla 5. II. 1946 in v kateri je bil tudi naslednji poziv članom:

“... molim Vas, braćo i sestre, da pomno proučite Plan Rada, da ga ispitate, da ispitate sami sebe in da se čim prije odlučite, za koju djelatnost biste imali sklonosti i sposobnosti. Javite to, ako je moguće još prije 28. februara ove godine, tajništvu, koje će uzeti o tome očevidnost i pozvati Vas na dogovor. To vrijedi i za sve članove u provinciji, koji če primati sva uputstva pismeno tako, da mogu sprovesti u svome mjestu ono, što če se vršiti u središnjici.”

6. junija 1946 je umrla dolgoletna predsednica Teozofskega društva v Jugoslaviji, prof. Jelisava Vavra, njeno mesto pa je prevzel Alojz Piltaver. Avgusta 1946 je bil na Upravnem odboru sprejet sklep, da se odda prošnja za delovanje na celotnem ozemlju Jugoslavije. Ta je bila oddana 28. VIII. 1946, po določenih administrativnih zapletih pa posredovana zveznim oblastem 08. IX. 1946.

Enkrat v tem času je bila ustanovljena tudi loža “Surya” v Mariboru, ki jo je vodil Vladimir Munda in ki je začela naslednjega leta, 1947, izdajati bilten Naša beseda.

28. in 29. septembra 1946 je potekala Letna skupščina Teozofskega društva v Jugoslaviji, pri čemer se je prvi dan odvijalo srečanje, ki je bilo posvečeno spominu na ustanoviteljico in dolgoletno predsednico društva prof. Jelisavo Vavro, drugi dan, ki se je začel z mašo Liberalne Katoliške Cerkve, ki jo je vodil Milan Reichnig, pa skupščina društva. Na njej je bil prisoten tudi predstavnik oblasti, v katerega prisotnosti je prišlo med dvema članicama društva do tako ostrega političnega spora, da bi to lahko, po besedah Alojza Piltaverja, ogrozilo delovanje društva.

Navkljub temu, da društvo v takšni obliki, še ni dobilo soglasja o delovanju, so bile opravljene volitve in izvoljen Izvršni odbor društva s predsednikom Alojzom Piltaverjem in podpredsednikom Mihajlom Vintonivom ter odborniki, ki so bili tudi večinoma iz Zagreba.

Skupščina je obravnavala dotedanje delo lož in ugotovila, da je bilo to najbolj pestro v loži “Služenje” v Ljubljani in pa v loži “Sloga” v Čakovcu, nato pa v ložah “Sklad” v Zagrebu, “Krishnaji” v Celju, “Istina” v Beogradu, “Surya” v Mariboru in v “Krugu za zaštitu životinja” v Sisku, ki ja je vodil D. Rebić. Ruski člani v Beogradu, ki so tik pred vojno ustanovili svojo lastno ložo, so se sedaj priključili loži “Istina”. Ugotovljeno je bilo, da loži “Bratska ljubav” v Bjelovarju in “Arundale” v Novem selu ne obstajata več, ker so vsi člani izginili. Člani lože “Marija” v Rakovem potoku pa niso obnovili članstva. Vendar pa se je v letu 1945/46 v društvo vpisalo 92 novih članov, tako da je na dan skupščine društvo imelo 284 članov.

Kmalu po skupščini, 13. X. 1946, je v Zagrebu ponovno oživelo delovanje lože mladih “Okrugli stol”, z nekoliko spremenjenim geslom: Živi čisto, govori istinu, uklanjaj zlo i slijedi svijetlo.

Od 4. do 12. julija 1947 je potekala v Lutzelau-Weggis v Švici pod vodstvom predsednika Teozofskega društva, C. Jinarajadase, Round Table Conference, katere se je udeležil tudi Alojz Piltaver in nastopil kot generalni sekretar Teozofskega društva v Jugoslaviji. Dejavno se je vključil v delovanje konference in imel tudi dokaj odmeven nastop (Glej: Govor Alojza Piltavra).

Od 20. julija do 04. avgusta 1947 je potekala Letna šola v Brežicah, ki sta jo vodila Milan Reichnig in Milica Gradišnik in na kateri je bilo prisotnih okoli 40 ljudi.

Za 29. september je bila nato sklicana Redna letna skupščina društva, ki je bila najavljena kot XIX. skupščina Teozofskega društva v Jugoslaviji. Čeprav vabljen, pa se je ni udeležil predstavnik oblasti, kar je že nakazovalo spremembo drže oblasti do društva.

11. in 12. oktobra je potekal v Celju sestanek slovenskih teozofov, ki je bil namenjen poživitvi delovanja in na katerem je Konrad Konec predal vodenje kroga “Krishnaji” v roke Branka Dobravca. Predstavniki krogov iz Ljubljane, Maribora in Celja so se dogovorili za redno sestajanje v dvomesečnih presledkih in to, da naj bi mariborsko teozofsko glasilo “Naša beseda” postalo glasilo vseh slovenskih teozofskih krogov. Konrad Konec pa je daroval mašo pred kapelico LKC - domom Jelisave Vavre.

Koncem leta je bila v Zagrebu obnovljena tudi meditativna loža “Sava”, ki jo je vodila Milica Gradišnik.

Vendar pa je nato 3. decembra 1947 prispela Odločba Ministrstva za notranje zadeve FNRJ o prepovedi delovanja društva in o prenosu njegovega premoženja na “Komite za škole i nauke” pri vladi FNRJ.

Na podlagi te odločbe je Alojz Piltaver odsvetoval kakršnokoli delovanje društva, vendar pa se je nadaljevalo delovanje Ezoterične Šole. V Sloveniji se je rednih sestankov udeleževalo okoli 15 članov. Leta 1951 je bila na Pršivcu organizirana Letna šola, ki ji je prisostvovalo 24 članov. Naslednje leto, 1952, na Vogarju, pa le še 8 članov. Zdi se, da se je v letih 1952/53 odvijal spor v Ezoterični Šoli, zaradi katerega je grozil njen razpad. (Glej: Odlomki iz pisma Alojza Piltavra) Kakor vemo (iz članka A. M. Asejeva) se je Alojz Piltaver želel poleti 1953 udeležiti kongresa EFTS (European Federation of the Theosophical Societies - Evropske Federacije Teozofskih društev) v Huizenu in da mu oblasti niso želele izdati potnega lista, da pa se je tega kongresa uspelo udeležiti Mili Grubačević, po vsej verjetnosti drugi strani v sporu v Ezoterični Šoli, in kateri je bil tam podarjen položaj Link Officerja (Uradnika za zvezo) in po njenih navedbah tudi vodje Ezoterične Šole v Jugoslaviji, čeprav nekateri podatki kažejo tudi na to, da je ta prenehala delovati.

Pomenljiv je tudi odgovor slovenskih oblasti na prošnjo ljubljanskih teozofov za dovolitev delovanja Teozofskega društva v Sloveniji, ki so jo vložili 16. 04. 1953. Odgovor se je namreč glasil:

“Delovanje teozofov ni mogoče organizacijsko povezati kot društvo v smislu zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih, zato državni sekretariat za notranje zadeve LRS vaše prošnje tudi ne odobri. Po določilih zakona o pravnem položaju verskih skupnosti pa ni potrebno verski organizaciji nobenega posebnega dovoljenja za njeno delovanje.”

Vendar pa se je navkljub vsemu temu delovanje ljubljanskih teozofov nadaljevalo pod vodstvom Antona Jesseta. Ta skupina je bila deležna moralne podpore Evropske Federacije Teozofskih Društev, ki je leta 1954 prvič povabila vodjo tega kroga na letno šolo v Pichl v Avstriji in nadaljevala s to prakso celih 20 let. To je bila zasluga predsedujočega EFTS, E. van Diessela in predsednika lože na Dunaju, Fritza Schleiferja. Krog pa je obiskoval tudi tajnik EFTS, John Coats. Tako so člani prejemali knjige in revije, predvsem v nemškem jeziku, in s tem ohranjali stik z dogodki po svetu.


To je šesti v nizu člankov, ki naj bi predstavili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Temelji na trenutno dostopnih podatkih in je zasnovan razvojno, tako da bo sproti dopolnjevan z novimi spoznanji. Zato bralce vljudno naprošam, da tvorno sodelujejo pri tej predstavitvi z njim dostopnimi podatki, ki bi nadalje osvetlili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji