Obnova delovanja Teozofskega društva v Jugoslaviji leta 1966

Na podlagi spremembe Ustave SFRJ iz leta 1963 se je leta 1966 ponudila možnost obnove delovanja Teozofskega društva v Jugoslaviji. 03. februarja 1966 je tako prišlo do sestanka Iniciativnega Odbora za ponovno oživitev Teozofskega društva, sestavljenega iz nekaterih bivših članov društva iz Ljubljane. Ti so ugotovili, da je na podlagi novega temeljnega zakona o društvih, ki ga je 24. 03. 1965 sprejela skupščina Zveznega zbora SFRJ, nastopila možnost obnove delovanja društva ter sklenili, da takoj pristopijo h konkretnemu delu. Pripravljen je bil predlog društvenih pravil in razposlano cirkularno pismo vsem bivšim članom društva, s prošnjo, da se opredelijo do predlagane iniciative. V naslednjih mesecih so prihajali odgovori bivših članov, med katerimi pa ni bilo odgovora Alojza Piltavra, ki se ni odzval niti na osebni obisk pobudnikov, tako da je skrb za obnovo delovanja društva v republiki Hrvaški prevzel prof. Djuro Robotić, ki je pripravil tudi svoj predlog društvenih pravil. Iz Beograda so bivši člani sporočili, da so večinoma precej v letih in šibkega zdravja, tako da ne bodo sodelovali. V celoti je na 45 odposlanih pisem prišlo 24 pozitivnih in 6 negativnih odgovorov, 15 bivših članov pa na pismo ni odgovorilo.

Na podlagi prejetih odgovorov je Iniciativni Odbor odposlal 05. 05. 1966 vabilo članom na Ustanovni občni zbor Teozofskega društva v SFRJ, kateremu je bilo dodano poročilo Iniciativnega Odbora, predlog pravil in predlog kandidatnih list za Izvršni in Nadzorni odbor društva.

Na Ustanovnem občnem zboru 09. 05. 1966 je bilo prisotnih 12 bivših članov društva, ki so soglasno sprejeli sklep o ustanovitvi Teozofskega društva v SFRJ, sprejeli besedilo pravil društva in na volitvah izvolili Izvršni Odbor društva s predsednikom Antonom Jessetom in podpredsednikom Djurom Robotićem.

Občni zbor je Nadzornemu Odboru naročil, da v zakonitem roku predloži pristojnemu državnemu organu vlogo za registracijo novoustanovljenega društva, kar je bilo izvršeno še na isti dan, Izvršnemu Odboru pa nalogo, da poišče primeren društveni prostor. Društvo je nato 08. 07. 1966 prejelo dopis Zveznega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu, da je omenjeni organ odobril vpis Teozofskega društva v SFRJ, s sedežem v Ljubljani, v register društev.

Obnovljeno delovanje Teozofskega društva v SFRJ je bilo deležno velikega odobravanja s strani drugih sekcij Evropske Federacije Teozofskih Društev, čemur je sledilo vabilo na peti svetovni kongres Teozofskega društva, ki se je od 14. do 22. julija 1966 odvijal v Salzburgu v Avstriji . Vabilu se je odzvalo kar 27 članov (20 iz Slovenije in 7 iz Hrvaške), za katere je Predsednik Teozofskega društva, g. N. Sri Ram, pripravil poseben sprejem. [1]

23. 09. 1966 je začel uradno delovati teozofski krog “Harmonično Služenje” v Ljubljani, 17. 11. 1966 krog “Krishnaji” v Celju, 16. 01. 1967 krog “Sklad” v Zagrebu in 26. 04. 1967 krog “Istina” v Beogradu.

Ob oživitvi delovanja kroga “Sklad” se je predsednik društva med drugim spomnil besed prve predsednice Teozofskega društva v Jugoslaviji, g. Jelisave Vavre, ko mu je izročila napisno tablo, ki je bila nekoč na vratih sedeža Teozofskega društva v Jugoslaviji: “Ponesi, brate Antune, ovo sa sobom u Ljubljanu, jer tamo su naša zapadna vrata.” (Glej: Nagovor predsednika Antona Jesseta in Nagovor podpredsednika Djura Robotića.)

Predsednik društva si je prizadeval, da bi organi oblasti vrnili društvu zaplenjeno premoženje, vendar pa navkljub prejetemu soglasju društvene knjižnice ni bilo mogoče najti. [2] Zato so člani prispevali knjige iz svojih zasebnih zbirk. Na ta način je nastala manjša knjižnica v Zagrebu. Na podoben način pa je nastala tudi knjižnica v Ljubljani, saj sta v njen fond že leta 1939 dva člana prispevala okoli 100 knjig, sedaj pa je njih število naraslo že na okoli 900 naslovov v različnih jezikih.

Po nepolnem letu delovanja je bil podan predlog za spremembo Pravil društva, ki naj bi podelila večjo avtonomijo krogom. Mnogi so se zavzeli za to pobudo in v enem od komentarjev je Djuro Robotić zapisal: “... zapadna vrata su tako daleko krenula, da su i ovakvi odgovori potrebni ...”. Predsednik društva je menil, da po enem samem letu delovanja sprememba društvenih pravil ni vmesna in da bi moral biti predlog spremembe jasneje pripravljen.

09. maja 1967 je potekala svečana seja Izvršnega Odbora društva, v spomin na prvo obletnico ponovne oživitve delovanja Teozofskega društva v Jugoslaviji. (Glej: Nagovor predsednika društva ob obletnici ustanovitve.), 07. in 08. oktobra 1967 pa 1. Redni Občni Zbor društva, na katerem so bila podana poročila o razgibanem delu društva v prvem letu delovanja.

V drugem letu ponovne oživitve dela se je 03. 05. 1968 krog “Krishnaji” v Celju preimenoval v krog “Razumevanje”, nekaj članov društva se je udeležilo 26. kongresa EFTS, ki je potekal 19. in 20. julija v Swanwicku v Angliji, 20. oktobra pa je potekal 2. redni Občni zbor društva, za 17. maj 1969 pa so bile razpisane volitve novega predsednika in članov Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. [3]

14. februarja 1969 je potekal predvolilni sestanek članov kroga “Služenje”, na katerem so ti izbrali kandidate na osnovi najvišjega števila glasov, med katerimi pa ni bilo dotedanjega predsednika in blagajnika društva. V predvolilnem času je namreč Mila Grubačević razvila živahno zasebno dopisovanje z drugimi vodilnimi člani društva, iz katerega je mogoče razbrati, da se je posebej trudila, da bi bile volitve “uspešne” in da bi bila izvoljena “ustrezna ekipa”. Tako je v pismu, z dne 26. III. 1969, zapisala: “... nam prav resno prigovarja ker nismo na zadnji seji (15. III.) odločili, da volilna komisija prevzame na sebe dolžnost volilne procedure. On tudi misli, da se je trebalo odločiti za absolutno ali relativno večino glasov, ko gre za predsedniško mesto ... ker nimamo predvideno v naših Pravilih način volitev predsednika pride v obzir samo relativna večina glasov, tj. izbran more biti tisti kandidat, ki dobi največ glasov, kar je tudi najbolj enostaven način. ... Upajmo, da bo sledeča ekipa pravilno razumela svoje funkcije in da bo sodelovanje res na višini ...”

17. maja 1969 je zasedala volilna komisija in sprejela poročilo, ki sta ga nato dne 25. maja 1969 obravnavala na skupni seji Izvršni in Nadzorni Odbor društva in na kateri so nekateri odborniki že v najprej izrazili mnenje, “... da na podlagi društvenih pomanjkljivih pravil ni mogoče ugotoviti, kdaj se smatra član Izvršnega ali Nadzornega Odbora T. D. v SFRJ pravilno izvoljenega ter se je poudarilo, da se smatra za izvoljenega tisti član, ki prejme relativno večino glasov.”

Na podlagi tega tolmačenja je bila za novo predsednico društva s strani volilne komisije potrjena Mila Grubačević, za podpredsednika pa Djuro Robotić. [4]

23. maja 1969 je prišla v goste g. Claire Wyss, predsedujoča EFTS, in predavala o temi: “Nova pota, novo mišljenje, od mišljenja do intuicije” in izrazila podporo novoizvoljeni ekipi.

Vendar pa se sedaj že bivša blagajničarka društva ni sprijaznila z nastalo situacijo in je podala ugovor na rezultat volitev, za katerega si je pridobila mnenje sodišča, in zahtevala, da njeno pritožbo obravnava Izvršni Odbor društva in preveri izrečeni volilni rezultat. Izvršni Odbor ni želel postaviti pritožbe na dnevni red sestanka, [5] zato je dotedanji predsednik društva odstopil, ne da bi, skupaj z bivšo blagajničarko, predala društveno premoženje, [6] zaradi česar so člani novega Izvršnega Odbora začeli razmišljati o njuni izključitvi iz društva.

11. VI. 1969 je nova predsednica poročala, da jo je predsedujoča EFTS, obvestila, da je v svoje poročilo Svetu EFTS za leto 1968/69 zapisala, da je “G. Mila Grubačević novi generalni sekretar Jugoslovanske Sekcije. Odhajajočemu generalnemu sekretarju, g. Antonu Jessetu, pa je potrebno čestitati za delo na oživitvi sekcije.” Obenem pa je dodala, da je poročala: “Naše volitve so bile izvedene po čl. 14 naših pravil, ki glasi: Volitve članov Izvršnega Odbora se vršijo s tajnim glasovanjem. Izvoljen je tisti kandidat, ki je dobil največ glasov ... Na izid takih rezultatov in načina volitev ni pritožbe, zato nam je edina naloga, ki je še ostala, da izvršimo predajo poslov.”

Tako je 23. VI. 1969 nova ekipa prevzela posle. V septembru je predsedujoča EFTS še osebno pisala bivšemu predsedniku in blagajničarki, vendar pa kasneje podvomila v uspeh svojega posega in novi ekipi svetovala, da je bolje, če se proti njima ne sproži nobenih postopkov in da društvo začne z delovanjem na novo.

Koncem septembra je predstavnica organizacije Mladih Teozofov sporočila, da prihaja od 2. do 14. novembra v Jugoslavijo pet predstavnikov Mladih Teozofov, ker bi radi preučili možnosti za organizacijo letnega kampa v letu 1970. Iz te pobude je nastalo vsakoletno kampiranje in poletna šola v Gozd Martuljku, ki se odvija še dandanes, čeprav ne več pod okriljem Teozofskega društva. (Ta dejavnost bo predstavljena v posebnem članku.)

V začetku oktobra je Ljubljano obiskal tudi generalni sekretar Angleške Sekcije in govoril o neodvisnosti Teozofskega društva, ki mora ostati usmerjeno zgolj proti lastnim ciljem.

14. XII. 1969 je potekal 3. Redni Občni Zbor društva, ki je bil prestavljen v Zagreb in na katerega nista bila vabljena bivši predsednik in blagajničarka društva. [7] Po poročilih o pozitivnem razvoju dela v društvu in o problemih v zvezi z ne predano dokumentacijo društva s strani bivšega predsednika in blagajničarke, je bil med drugim sprejet predlog Izvršnega Odbora, da se bivšega predsednika in blagajničarko društva ne izključi, ampak da se smatra, da sta izstopila, če do 31. XII. 1969 ne predata društvenega premoženja in dokumentacije.

25. XII. 1969 je predsednica v pismu tajniku društva zapisala: “... so me s svojimi res neumestnimi potezami iznervirali. Tako malo moči imamo na razpolago, a oni nam jih nam nepotrebno izčrpljujejo. Saj ne delamo za sebe marveč za Društvo. Vendar pa smo najtežjo fazo prebrodili in sedaj na resno delo: na širjenje prave TEOZOFIJE.”

Dne 25. 01. 1970 sta bila bivši predsednik in blagajničarka izbrisana iz članstva društva; po primopredaji društvenega gradiva dne, 26. in 27. 01. 1969, s strani bivšega predsednika, pa je bil izbris v njegovem primeru nato preklican.

Vodenje društva je od tedaj naprej potekalo preko pismenih navodil in občasnih obiskov predsednice, ki je živela v Puli, odmaknjena od krogov in pogostokrat bolehna, tako da je konkretno delo slonelo predvsem na tajniku društva.

V teh prvih treh letih ponovnega delovanja društva se mu je v prvem letu priključilo 42 članov - to so bili povečini bivši člani društva, ki so se odločili pristopiti šele potem ko je bilo društvo že vzpostavljeno. V letu 1967 se je nato priključilo 23 novih članov, leta 1968 pa štirje. V tem času so društvo zapustili 4 člani, eden pa je umrl. Skupaj je društvo torej leta 1969 štelo 64 članov.


[1] V svojem pismu Predsedniku Teozofskega društva, z dne 24. avgusta 1977, ki vsebuje zahvalo za povabilo na Letno šolo Mladih Teozofov leta 1977 v Gozd Martuljku, je blagajničarka društva v letih 1966/69 med drugim zapisala:

“Opaziti je že bilo na 5. svetovnem kongresu T. D. Adyar v Salzburgu, da g. Grubačević kot Link-Officer, ni dajala avtentičnih poročil o teozofskem delu v Jugoslaviji našim prominentnim predstavnikom društva. Tako ni predložila nobenih kopij, kako je bil o delu Iniciativnega Odbora v naši deželi informiran takratni Chairman EFTS, g. John Coats; ta dolžnost ji je bila še prav posebno naložena. ...

Naša ljudska oblast kot taka je dala možnost z odobritvijo teozofskega dela v SFRJ, da je Jugoslavija lahko zakonito zastopana na 5. svetovnem kongresu T. D. Adyar, toda mala skupina z Grubačević na čelu je sprovocirala, da zakoniti generalni sekretar jugoslovanske sekcije T. D. ni mogel enakopravno zastopati svoje dežele. Enostavno mu je bila prikrita vsa odlična organizacija za vršitev kongresa, kot tudi kraj, kjer naj bi se ta vršil. ...

Vsa teozofska literatura, katero je namenil g. John Coats jugoslovanskim teozofom, predvsem tista, ki je bila namenjena osebno Antonu Jessetu, je ostajala v predalu tajnika, tako da ni prejel niti enega primerka v času, ko bi to najbolj potreboval. Vsi primerki naslovljeni na Jesse so prišli na dan šele leta 1969 po triletnem regularnem delovanju društva. ...

S strani Grubačević je bilo tudi preprečeno, da bi se pokojni A. Piltaver mogel udeležiti 5. svetovnega kongresa v Salzburgu, kot je to osebno želel, kar bi gotovo pripomoglo do rešitve prenekaterega starega spornega vprašanja in nesoglasja v društvu, katerim je bila mnogim povod ravno Grubačević. ...”

[2] V zasebnem pismu Antonu Jessetu je leta 1992 Zvonimir Frlan zapisal:

“Knjižnica je od SUP-a bila deponirana u Sveučilišnoj knjižnici grada Zagreba i te knjige nismo dobili jer nismo mogli u prenatrpanom skladištu do njih, premda smo imali dozvolu, da ih povučemo natrag. ... Kada je SUP konfiscirao društveno imovinu, pokupio je i jedan dio E. S. arhive i E. S. materijala. Do toga nismo nikad došli.”

[3] V že omenjenem pismu je bivša blagajničarka zapisala tudi naslednje:

“... Volitve so bile razpisane na najvišjem demokratičnem nivoju in na osebnem zaupanju sodelavcev. Toda volitve niso bile tako izvedene, kot so bile razpisane, radi samovoljnega posega nekaterih.”

[4] Bivša blagajničarka je nadalje zapisala:

“Razglašena je bila napačna ocena izida volitev s strani volilne komisije, ... Nekateri so kandidatne liste sestavljali samovoljno in pobirali za njih podpise nasilno ... z eno besedo se skratka lahko reče: sami so se predlagali, sami so se volili in sami so po svoje razglasili volilni rezultat, medtem ko ostali člani društva, ki so hoteli koristiti pravice, ki jim jih dajejo pravila društva, s svojimi predlogi sploh niso mogli priti do izraza. Osebno smatram, da ni važno, po kakšnem načinu je razpisan potek volitev, a zelo važno pa je, da se iste izvrše točno po razpisu, da ne bi zaradi tega kdo podvomil v njihovo verodostojnost. Seveda se je tu točno držati pravil društva, da ja ne bi bile okrnjene pravice članstva, oz. Občnega Zbora. Kajti tu se začenja demokracija, ali pa zavlada anarhija, kot je to bil slučaj v našem primeru, ki je bil organiziran podtalno s strani najožjih sodelavcev in torpediran celo s strani članov E. Š., a ostalo članstvo ni imelo o tem pojma; razglašene so bile najrazličnejše laži.”

[5] Bivša blagajničarka nadalje piše:

“... Na zadnji seji takratnega Izvršnega Odbora je g. Grubačevič izrazila: Kaj boš ti, mene pozna celi svet! Ter dodala grožnjo: Ti bo že moj mož pokazal, ali veš kakšen funkcionar je on - ali sploh veš, kaj je moj mož?!”

Komentar: V tem slučaju se g. Grubačević prav gotovo ni sklicevala na formalno funkcijo svojega moža, ki je bila vsem dobro znana.

[6] Bivša blagajničarka v pismu pojasnjuje razloge za takšno odločitev:

“... noben član odbora, predvsem pa blagajnik, ne sme in ne more izročiti društvenega denarja, oz. društvene imovine nezakoniti osebi, konkretno neizvoljenim članom. ... zato nisem ničesar predala od svojih poslov članom, ki so se ‘samovoljno postavili’ na vodilna mesta T. D. v SFRJ.”

[7] V pismu tajniku društva, dne 25. XI. 1969, je g. Grubačević med drugim zapisala:

“... Vabilo na 3. Redni Letni Zbor, ki sem ga danes poslala vsem predsednikom TD Krogov, s prošnjo, da pismeno pošljejo vabilo na zbor vsem članom svojih Krogov z navedbo dnevnega reda ... Prosim te, brate Tajnik, da kot zamenik predsednika TD Kroga “Služenje” pomagaš ... pri povabilu članov TD Kroga Služenje, na letni zbor in da vodiš računa, da se poziv ne pošilja članom, ki so nas prisilili, da moramo začeti delo iz nova. ... Glede Tvoje pripombe, da bi ... morali izključiti iz TD in ji tako onemogočiti pristop na letni zbor, moram Te upozoriti na to, da bi IO moral sklicati sejo na kateri bi se prinesel zaključek da se član ki se je grobo ogrešil v teozofske principe in delal proti interesu društva, izključi iz TD. Tedaj pa ima izključeni član pravico na žalbo v roku 8 dni po sprejemu rešenja na skupščini. ...”


To je sedmi v nizu člankov, ki naj bi predstavili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Temelji na trenutno dostopnih podatkih in je zasnovan razvojno, tako da bo sproti dopolnjevan z novimi spoznanji. Zato bralce vljudno naprošam, da tvorno sodelujejo pri tej predstavitvi z njim dostopnimi podatki, ki bi nadalje osvetlili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji