Med načeli in pravili delovanja Teozofskega Društva

“Ne sprejmimo nobenega prepričanja, nobene prakse, nobene institucije, ki ne opravi preizkusa iz bratstva.” (1)

Če želimo spoštovati ta predlog, se znajdemo pred težavno nalogo, saj se moramo vprašati: ali sploh obstajajo neka objektivna merila, s katerimi si lahko pomagamo pri preverjanju ali je neko individualno ali skupinsko prepričanje, neka praksa, delovanje neke institucije, bratsko.

V tem sestavku bom poskušal poiskati ta merila in z njihovo pomočjo preveriti delovanje društva Teozofsko društvo v Sloveniji.

Nekateri se bodo s tem pogledom strinjali, drugi ne. Za tiste pa, ki menijo, da tako preverjanje ni potrebno, naj navedem naslednjo misel:

“Vsak človek mora sam voditi sebe. To vodenje pa vključuje inteligenco, jasen namen, lastno vizijo, pripravljenost na to, da sami določamo svoje korake, da prevzemamo odgovornost in smo sposobni jasne, individualne in neodvisne presoje.” (1)

Bratstvo si predstavljam kot voljo do in sposobnost za izražanje ljubezni.

“Značilnosti ljubezni v vseh njenih oblikah so sočutje, požrtvovalnost in želja dajati; to so njeni bistveni elementi, pa naj gre za dobrohotnost, željo po vzajemni pomoči ali spoštovanje. Vsi trije pomenijo privlačnost, ustvarjajo enotnost, izvirajo iz samega bistva ljubezni. Zatorej izvira ljubezen iz duha; sočutje pomeni čutiti do drugega tako, kot bi čutili do sebe; požrtvovalnost pomeni priznati potrebe ali pravice drugega tako, kot da bi bile naše; dajanje pa je pogoj duhovnega življenja. Tako vidimo, da pripada ljubezen duhu, življenjski strani vesolja.” (2)

Zato je: “Prva in zadnja beseda Teozofije Bratstvo. Vsi smo le eno samo Življenje, vsi smo le ena sama Ljubezen. Padamo in vzdigujemo se skupaj. Zato je Bratstvo skupni interes, ki pa vključuje vse različnosti, v moči, v intelektu in v sposobnostih.” (3)

In ljubezen se v teh različnostih kaže kot:

“Ljubezen, ki “gleda navzdol” je dobrohotnost; ljubezen, ki je usmerjena navzgor je spoštovanje, čaščenje; med enakimi se ljubezen kaže kot vzajemna nežnost in vzajemno zaupanje, kot upoštevanje, spoštovanje in želja po ugajanju, kot hitro razumevanje drugega, kot velikodušje in popustljivost. Zato lahko rečemo, da je skupna lastnost ljubezni med enakimi - želja pomagati. ”(2)

Postavili smo si temelj, tako da sedaj lahko poskušamo ugotoviti pogoje, ki so potrebni, da bi se ljubezen lahko izražala v delovanju neke institucije. Mislim, da sta nujna pogoja, kot sem že omenil, volja do in sposobnost za izražanje ljubezni. Voljo do ljubezni lahko opredelimo tudi kot prisotnost načel (tistega, kar določa usmeritev mišljenja in ravnanja, kar poudarja bistveno) delovanja. Prisotnost načel omogoča neko temeljno držo, omogoča, da se ljubezen (življenje) širi. A ta sama ni dovolj, potrebna je tudi prisotnost sposobnosti za ljubezen, prisotnost poznavanja zakonitosti, pravil (tistega, kar določa kakšno mora biti neko ravnanje, mišljenje) delovanja, poznavanje pravilnega in napačnega.

“Osnovno načelo, ki opredeljuje ravnanje in mišljenje v teozofskem gibanju, je delovanje Velikega Načrta. Za njegovo udejanjanja skrbijo hierarhije Angelov in Adeptov, ki s subtilnejših ravni usmerjajo sile Narave, ki ustvarjajo v institucijah človekovega delovanja pogoje, ki so potrebni za harmonično in učinkovito delovanja Načrta. Člani te Okultne Hierarhije predstavljajo notranjo vlado sveta, ki sproža različna gibanja, ki na zunaj izgledajo kot produkt slučajnih socialnih in političnih sprememb. Ustanovitev Teozofskega Društva je del tega Načrta, ki naj bi služil za izpolnitev določene naloge v svetu, predvsem za študij in širjenje resnic, ki so povezane z globljimi problemi življenja. Obenem pa tudi za neposreden stik s Starejšimi Brati, ki naj bi, preko Društva, vnesli v svet določene spremembe, z znanjem in s sodelovanjem članov Društva. To načelo, oziroma dejstvo, je vir navdiha, ki omogoča trdno stališče in neprizadetost ob občasnih krizah ter preseganje vsake različnosti, ki se pojavi v zvezi z metodami dela.” (5)

Za izpolnitev te določene naloge v zunanjem svetu je potrebna, kot rečeno, ustrezna institucija človekovega delovanja. Institucije so, po svoji obliki, v bistvu skupek pravil delovanja, kondenzirana spoznanja človeštva o pravilnem in napačnem delovanju pri zagotavljanju temeljne enakosti članov institucij, o posamični in skupni odgovornosti za delovanje in razvoj institucij.

Prisotnost osnovnega načela in pravil delovanja nudi osnovni okvir, da člani Društva lahko izpolnjujejo to določeno nalogo, s tem, da se zavzemajo za univerzalni princip Bratstva, in da na splošno razumejo Načrt, kar jim omogoča zavestno sodelovanje s Starejšimi Brati.

Poskušajmo sedaj ta osnovni okvir razširiti z načeli in pravili, ki to določeno nalogo omogočajo operativno izpeljati.

“Prvo pomembno načelo je, da pri našem delu uporabimo vse znanje in tehniko, ki jo je do sedaj razvilo človeštvo. Pri članih se pogosto pojavi skepsa v zvezi s primernostjo uporabe tega znanja in tehnike, češ, da smo vzvišeni nad nujnost jo uporabe posvetnih metod delovanja, zato ker ima na§a organizacija duhovni temelj. Toda dejanska razlika v “spretnosti v delovanju”, o kateri v Bhagavad Giti govori Shri Krishna, med našim delovanjem in delovanjem posvetnega človeka, ni v tehniki, ampak v duhovni kvaliteti ciljev in čistosti sredstev.” (5)

Skepso bi zato moralo nadomestiti vprašanje: ali smo sposobni uporabiti vse to znanje in tehniko, kajti prav nezmožnost uporabe in odsotnost prizadevanja sta pogosto pravi izvor skepse.

“Drugo načelo je uveljavitev raziskovalne drže, kajti vse pridobitve naše civilizacije so rezultat nenehnih naporov in številnih poizkusov. Zato moramo biti pripravljeni na prilagajanje spremenjenim razmeram in pogojem, v katerih moramo delovati. Le na ta način namreč lahko ohranimo korak s časom in dosežemo učinkovitost, ki bi morala biti gibalo našega delovanja.” (5)

“Taka drža tudi poudarja večji pomen načrtovanja našega dela. Smisel načrtovanja je namreč v tem, da osredotoča vse naše sile na cilj, ki smo si ga zadali. Če nimamo načrta, ležijo naše sile razpršene in nevtralizirajo ter izničujejo ena drugo. Zato lahko šele takrat, ko naredimo vse, kar je v naši moči, z mirno vestjo prepustimo rezultat našega dela Božjim rokam.” (5)

“Vendar pa načrtovanje in učinkovitost zahtevata tudi sodelovanje izurjenih delavcev, opremljenih z znanjem, ki je potrebno, da lahko opravimo določeno delo. Teozofski delavec bi moral imeti jasen vpogled v temeljne principe Teozofije, a bi moral obenem tudi širiti in poglabljati meje svojega znanja na miselne tokove, ki vladajo v svetu, kajti le tako je moč vplivati na njih spremembo. In učinkovitost delovanja lahko dosežemo le z razvijanjem moči prevzemanja iniciative, s stremljenjem po popolnosti, pa tudi s toleranco in sposobnostjo sodelovanja.” (5)

Preidimo na pravila. Ta opredeljujejo predvsem organe upravljanja, njih pristojnosti, način izvolitve, sklicevanja in odločanja. Pri tem sledijo spoznanjem, da ne sme biti v nobenem organu upravljanja skoncentrirana prevelika moč odločanja, ampak da se medsebojno nadzirajo in dopolnjujejo, in da vsi, natančno določeni postopki izvolitve, sklicevanja in odločanja zagotavljajo zaščito in promovirajo pravico do lastnega mnenja slehernega člana Društva, po drugi strani pa omogočajo opredeljevanje skupnega interesa in stabilnost delovanja.

Bolj podrobno navajanje pravil delovanja Teozofskega Društva bi nas oddaljilo od osnovnega namena tega sestavka.

Ta razširjeni okvir načel in pravil delovanja Teozofskega Društva uokvirja podobo hierarhične organiziranosti Teozofskega Društva in nujnih aktivnosti, po kateri bi moralo vsako regionalno združenje, pa tudi vsaka loža, odsevati duh, načela in pravila ter aktivnosti osrednje organizacije, ter s tem postati dinamičen center, ki izraža stalen napor po širjenju vpliva Teozofije in izpopolnjevanju organizacije in ki priteguje takšne delavce, ki lahko delo opravijo učinkovito in odgovorno.

Zato naj bi v vsakem centru regionalnega združenja obstajala zmožnost za odpiranje in ohranjanje lož, za širjenje teozofskih idej prek medijev in predavanj, za prevajanje in izdajanje teozofskih del, za organiziranje urjenja teozofskih delavcev in za organiziranje osrednje knjižnice, arhiva in morda muzeja. V vsaki loži pa zmožnost za promocijo znanja na sestankih, razpravah in z interno knjižnico za člane ter na predavanjih za javnost.

Iz povedanega sledi, da zavzemanje za Bratstvo ni nujno neka težko oprijemljiva stvar ali stvar neke individualne presoje, ampak zavzemanje za jasno opredelitev skupnega interesa in volja ter sposobnost, da ta skupni interes uresničimo.

In ta skupni interes je v teozofskem gibanju, v Teozofskem Društvu že opredeljen, in sicer z omenjenimi načeli, pravili in aktivnostmi delovanja.

Do sedaj smo odkrivali ustrezne oblike, ki so potrebne, da lahko v našem delovanju težimo k Bratstvu, sedaj pa si poglejmo, s kakšnim življenjem naj bi napolnili te oblike, da bi lahko zaživele v vsej svoji polnosti in pri tem odsevale našo voljo in sposobnost, da uresničimo svobodo, sodelovanje in ljubezen.

Osnovna je volja, da delujemo v skladu z voljo in Načrtom naših Starejših Bratov, da delujemo v Njihovem imenu, in da je vsako naše mišljenje, čutenje in ravnanje podrejeno težnji, da bi se izpolnilo veliko poslanstvo, ki smo ga prevzeli. Da je vsaka oblika našega delovanja dogovorjeno srečanje (v duhu), na katerem z ljubeznijo, v sodelovanju in svobodi presežemo tekmovanje, ovire in težave ter dosežemo čutenje sreče, ki prinaša vedenje in spremembo - določen rezultat, preobrazbo (v obliki).

A potrebna je tudi sposobnost, uporaba določene metode, katere pravila igre omogočajo in zagotavljajo svobodo, sodelovanje in izražanje ljubezni. Ta metoda je voden dialog, poglobljen in večplasten. Dialog, po eni strani, v odnosu do naših lastnih ovir - strahu pred javnim izražanjem svojega mnenja ali pretirane ambicioznosti, do naših predsodkov in stereotipov mišljenja - torej, do naše nižje narave; dialog, ki povzroči napetost, a s tem od- dvajanje. In, po drugi strani, dialog s skupino, ki simbolno predstavlja Duh Bratstva, in s katerim se lahko poistovetimo, ko odstranimo ovire, ki nas od Njega ločujejo. Zato je to dialog govor z osvobojenim umom in poslušanje s čistim srcem.

Pravila igre od sodelujočih zahtevajo pristen interes, razvijanje koncentracije in diskriminacije ter jasno določitev problemov in sposobnost koordinacije dela v skupini. Vse te sposobnosti uma, pa moramo prepojiti z vsemi vidiki ljubezni, a kot s temeljnim, z vzajemnim zaupanjem.

Zaupanje pa je, po eni strani, prepričanje, da človek (v duhu) lahko spozna Boga, da je zmožen spoznanja o istovetnosti. Po drugi strani pa prepričanje, da je sočlovek voljan in sposoben narediti (po obliki) to, kar se pričakuje, pri čemer je nujno, da je jasno opredeljen skupni interes, saj je lahko le v takem primeru jasno, da so pričakovanja povezana z voljo in sposobnostjo, da se uresniči prav ta skupni interes, ki je v našem primeru zavzemanje za bratstvo.

Iz tega lahko vidimo, da je učinkovitost dela, ki ga opravljamo za teozofsko gibanje, odvisna, tako od prevzemanja znanja in tehnike, raziskovanja in izpopolnjevanja ter načrtovanja, kakor tudi od procesa razvijanja naših latentnih duhovnih sposobnosti, ki ga lahko pospešimo le s Sadhano, s postopno in sistematično disciplino naše nižje narave.

Tako lahko naš cilj: Bratstvo, Enost, dosežemo le z bratskim delovanjem. Naš cilj in sredstvo morata postati eno. Morda to zavzemanje še najlepše ponazori misel, katere vir se mi je izgubil iz spomina: “Ideali so kot zvezde, mi pa, kot mornarji, uravnavamo smer po njih.”

S tem je zaokroženo moje iskanje meril za preverjanje, ali je neko prepričanje, praksa, delovanje neke institucije, bratsko. A to iskanje ne bi imelo posebnega smisla, če ga ne bi primerjali s prakso, s tem, ali tem merilom ustreza tudi delovanje Teozofskega društva v Sloveniji. Na pomembnost takega preverjanja nas opozarjajo tudi besede C. W. Leadbeatra, ki so morda danes še bolj aktualne kot takrat, ko jih je zapisal:

“Bratstvo ljudi je naravno dejstvo. Tisti, ki ga negira, je le slepec, ki zapira oči pred dejstvi, ki jih ne želi priznati. Ne zapravljajmo časa s tistimi, ki negirajo to dejstvo: narava bo sama zavrgla njihovo herezijo. Bolj zahrbtno nevarni so tisti, in teh je večina, ki napačno tolmačijo bratstvo.” (3)

A še prej poglejmo, kaj neko društvo prav za prav je. Po eni strani je to skupina ljudi, ki v določenem procesu izmenjave mnenj ugotovi potrebo po obstoju neke določene organizacije, določi namen njenega obstoja in na podlagi tega cilje, za katere se bo zavzemala. Z načeli, pravili in ustrezno izbiro aktivnosti pa opredeli svoj skupni interes. Po drugi strani pa je to skupina posameznikov, ki s svojimi, posamičnimi interesi, kot bolj ali manj neodvisne osebnosti, prevzemajo določene položaje v hierarhiji te organizacije.

Zato lahko rečemo, da je vsako društvo nek dinamičen odnos med posamičnimi in skupnim interesom njegovih članov, in da se podrejanje posamičnih interesov skupnemu običajno odraža kot razcvet organizacije, medtem ko se nadvlada posamičnih interesov nad skupnim običajno odraža kot kriza ali celo kot cepitev ali razpad organizacije.

Zato je zelo pomembno, da znamo, če želimo razumeti dogajanja v nekem društvu, razlikovati med skupnim in posamičnimi interesi članov ter opazovati gibanje tega odnosa.

Začnimo sedaj z našim preverjanjem in vzemimo pri tem isto zaporedje, ki smo ga izbrali, ko smo iskali merila zanj.

Ko se člani Teozofskega društva v Sloveniji opredeljujejo do osnovnega načela in pravil Teozofskega Društva, so si pri tem edini. Vsi se, na ravni besed, zavzemajo za delovanje v smislu tega načela in pravil delovanja. Lahko bi rekli, da s tem izražajo neko latentno voljo, da bi delovali v skladu s tem načelom in pravili.

Ugotovimo pa lahko, da nastopijo težave, ko je potrebno besede spraviti v dejanja, uveljaviti sposobnost uresničevanja tega načela in pravil delovanja v praksi. Operativna raven teh načel namreč kaže na odsotnost organiziranega načrtovanja, raziskovanja in izpopolnjevanja, uporabe tehnike in znanja.

Prav takšno je odstopanje na ravni pravil delovanja. Dokler slovenska zakonodaja še ni omogočala podreditve društvenih pravil pravilom Teozofskega Društva, je za to obstajal še nek objektiven zunanji vzrok, a ko je ta odpadel, je le odstrl operativno nepripravljenost in nesposobnost, da bi uresničili podrejenost pravil.

Ob odsotnosti načel in pravil delovanja, se kaže tudi odsotnost nujnih aktivnosti: regionalnega centra, ki bi moral razvijati že omenjene aktivnosti, in na minimum delovanja zreducirana aktivnost lož.

Vse to kaže na to, da operativnega zavzemanja za uresničitev skupnega interesa, da operativnega zavzemanja za bratstvo, v tem društvu ni. Da je to zavzemanje mogoče le latentno prisotno.

To je šokantna ugotovitev, a ustreza suhim dejstvom. A poskušajmo, preko iskanja vzrokov za odsotnost zavzemanja za uresničitev skupnega interesa, potrditi ali zavreči to trditev.

Ko neko društvo, na začetku svojega obstoja, običajno dokaj jasno opredeli svoj skupni interes, potem tega, v nadaljevanju svojega delovanja, potrjuje z vsakoletnim sprejemanjem letnega načrta delovanja in proračuna, kar je eminentno soočanje posamičnih in skupnega interesa. Pri tem soočanju lahko društvo vedno znova obnavlja zavzemanje za skupni interes.

A kaj se dogaja v društvu, ki sploh ne sprejema letnega načrta delovanja in proračuna? Če ne drugega, prav gotovo to, da skupni interes postopoma bledi, dokler ni več popolnoma jasno, kaj ta skupni interes prav za prav je.

A, kje so vzroki, da tega sprejemanja letnega načrta delovanja in proračuna v Teozofskem društvu v Sloveniji ni?

Odgovor lahko poiščemo le v načinu delovanja tega društva. Po starih pravilih delovanja Teozofskega društva v Sloveniji je bil za sprejemanje letnega načrta delovanja in proračuna pristojen Občni Zbor društva, gradiva za tako odločanje pa naj bi pripravljal njegov izvršilni organ, Upravni Odbor društva. A Upravni Odbor takih gradiv ni pripravljal, ampak je članom Občnega Zbora posredoval le tiste nujne sklepe, ki so jih ti morali potrditi.

Z drugimi besedami, Upravni Odbor ni hotel ali zmogel zaupati Občnemu Zboru odločanja o skupnem interesu, s čemer je prenesel to pristojnost v lastno domeno. Občni Zbor je to dejstvo molče sprejemal, Upravni Odbor pa odpravljal z besedami: “Saj je teh stvari (operativnega zavzemanja za skupni interes) tako malo, da o tem nima smisla razpravljati.”

Kaj to pomeni? To, da so člani izgubljali pregled nad tem, kaj je skupni interes, da je bilo tega zavzemanja za skupni interes resnično zelo malo, in da so se s tem kršila pravila delovanja društva; da ne govorimo o načelih in pravilih Teozofskega Društva.

Vendar pa so se določene anomalije dogajale tudi v samem Upravnem Odboru društva. Sedež društva se je formalno nahajal na domu predsednika društva, neformalno pa na domu tajnice društva. To prav tako kaže na prenos pristojnosti, ki ni bil v skladu s pravili delovanja društva, pri čemer gre zopet za to, da se je odločanje o skupnem interesu preneslo v neko ožjo skupino.

Kaj nam povedo te stvari? Da se je znotraj Upravnega Odbora društva izoblikoval nek interes, ki je bil dovolj močan, da je nase lahko prenesel celotno odločanje o skupnem interesu. A, če o tem interesu ne odločajo več vsi člani društva, potem to ni več skupni interes, ampak nek ločen, posamičen interes.

In ta posamičen interes se je skozi čas vse bolj jasno artikuliral. Najprej z izražanjem neprimernosti podpredsednice, predsednika in drugih članov društva, nato s samoiniciativnim preimenovanjem društva in spremembo simbola, do predloga samosvojih pravil društva, pri čemer je, zato da bi si zagotovil ustrezno kadrovsko zasedbo v novoizvoljenem Upravnem Odboru društva, prikrojil še volilne postopke. Z vsem tem je članom društva vsilil svoj ločen interes kot skupen.

Vendar se je v nadaljevanju novi Upravni Odbor društva moral soočiti z dejstvom, da so bila na hitro pripravljena pravila obupno pomanjkljiva in postopki neustrezni, tako da se je odločil, da bo eno leto neuspešnega prizadevanja, da bi delo steklo, preprosto izbrisal iz spomina. Tako je člane društva povabil na redni letni občni zbor kar na isti datum kot leto poprej in pripravil nova pravila, ki so bila zasnovana tako, kot da gre za ustanavljanje novega društva, in po katerih bi si Upravni Odbor formalno pridobil vse pristojnosti odločanja o skupnem interesu.

In kako je mogoče, da se nek posamičen interes tako uveljavi? Prav gotovo je prvi pogoj ta, da si nosilci ločenega interesa pridobijo v organih upravljanja društva dovolj veliko število

pomembnih funkcij. Drugi je ta, da morajo prepričati ali zavesti večino članov društva, da je njihovo ravnanje vredno zaupanja in v skupnem interesu. Tretji pogoj pa je prav gotovo ta, da se lahko zanesejo na to, da člani društva ne poznajo dovolj dobro načel in pravil delovanja društva, tako da ne bodo opazili, kdaj se ta kršijo. Pri tem je v veliko pomoč sklicevanje na ogroženost prav teh načel in pravil delovanja, kar ustvarja vtis, da se nosilci ločenega interesa zavzemajo za to, kar v resnici kršijo.

Vse to pa nam že dokaj jasno pove, zakaj ni zavzemanja za skupni interes. Tega preprosto ni. Nadomestilo ga je brezkompromisno napredovanje ločenega interesa.

A oglejmo si sedaj še to, kakšno življenje je napolnjevalo delovanje društva.

Voljo, da bi delovali v Njihovem imenu, v Njihovem duhu, so nosilci ločenega interesa povezali s prepričanjem, da je Teozofsko društvo v Sloveniji neprestano ogroženo. Da ga ogrožajo sile, ki nastopajo tako zunaj kot znotraj društva. Pri tem so ocenili, da so sami najbolj primerni, da ščitijo društvo pred temi nevarnimi in razdejalnimi vplivi. Postavili so se v vlogo zaščitnikov društva. Tak položaj pa prinaša pravico in dolžnost, da člane društva opozarjaš na to, kaj je prav in kaj ne, da si ti tisti, ki pozna Resnico. Kratko malo postavili so se v Njihovo vlogo. In pri tem so ti ljudje v svoja nova pravila zapisali “Sponzorji (pokrovitelji društva - op.p. ) so lahko fizične in pravne osebe, ki društvu materialno pomagajo.” Tako so duhovni navdih postali oni sami, sponzoriral pa naj bi ga denar.

Rekli smo, da je za uresničevanje skupnega interesa potrebna sposobnost za dialog. Ta je namenjen ugotavljanju, jasnemu določanju in razreševanju problemov, ki ovirajo napredovanje skupnega interesa. In za nosilce ločenega interesa je morda celo bil ključni problem, ki ovira uresničevanje skupnega interesa, odsotnost načel, pravil in aktivnosti delovanja društva. Vendar pa so bili očitno, po njihovem mnenju, vzroki za ta problem neustrezne osebnostne kvalitete in neustrezna delovanja določenih članov društva, ne pa odsotnost jasne opredelitve skupnega interesa, odsotnost dialoga in sodelovanja vseh članov društva. Razumevanje problema so torej zasnovali na ne-zaupanju, ki pa že samo po sebi izključuje dialog in zavzemanje za skupni interes, za katerega je potrebno, kot smo rekli, vzajemno zaupanje.

Nezaupanje v druge člane društva pa pomeni krepitev položaja, ki ima privilegij na posedovanje Resnice, in prizadevanje, da bi ta položaj priznali tudi drugi. To pa je mogoče le z vztrajnim ponavljanjem nezaupanja, kar preusmeri pozornost od pravih k navideznim vzrokom za probleme v društvu.

A zakaj so ljudje pripravljeni nekomu izmed sebe priznati tak položaj in mu dovoliti, da se dvigne nad njih, mu dovoliti, da jih poučuje o tem, kaj je prav in kaj ne?

Prav gotovo je potrebno za to prepričanje, da tak človek poseduje nekaj več kot mi sami, najsi moči, intelekta ali sposobnosti, najsi vse to skupaj. Vendar pa bratstvo zajema vse te različnosti, zato ga te, če priznavamo bratstvo, še ne povzdignejo nad nas.

Kaj je torej vzrok?

Ali morda to, da imamo težave, ko bi morali pravilno razumeti in uveljavljati bratstvo v vsakodnevnih odnosih? Morda je temu vzrok tudi tista značilnost naše narave, ki vedno deluje v smeri najmanjšega odpora?

“Bratje moji, mi presojamo pot drugih, in to veliko bolj, kot pa se usmerjamo na našo lastno pot in poskušamo po njej hoditi pravilno,” pravi v Modrosti Upanishad Annie Besant.

Ali ni to morda prepričanje,da nam naše vsakodnevno življenje ne dopušča, da bi posvetili preučevanju teozofije več časa, in da bi v svojem življenju uveljavili Sadhano? Ali ni to morda celo občutek krivde, da se v resnici premalo posvečamo tem vprašanjem, in da se, zaradi tega, nismo zmožni primerjati z nekom, ki je tem vprašanjem posvetil že skoraj celo življenje? Saj ljudje počnemo to, mar ne, se primerjamo, namreč. Iščemo tisto, kar nas razlikuje in ne tisto, kar nam je skupno.

Ali ni res, da tak občutek še okrepi neko vsiljeno prepričanje, da se nekje v naši zavesti nahaja neka “rdeča črta”, kot nek rdeč semafor, ki nas opozarja, da še nismo dovolj zreli, da bi se povzpeli nad težnje naše nižje narave, da moramo za kaj takega še veliko delati, in da zato še nismo sposobni spoznanja o istovetnosti, da nas to čaka v neki oddaljeni prihodnosti?

To pa je temeljno nezaupanje v dejstvo, da smo se kot človeštvo že razvili do te stopnje, da lahko uresničimo svobodo, sodelovanje in ljubezen. To je temeljno nezaupanje v bratstvo, tu in sedaj, da smo to bratstvo sposobni izkušati, ne glede na različnosti.

In, če nimamo tega notranjega zaupanja, ne more biti niti zunanjega, vzajemnega zaupanja, ne more biti zavzemanja za skupni interes, resničnega zavzemanja za bratstvo.

V takem primeru deluje le zaupnost, to, da nekomu povemo ali sporočimo nekaj, kar ne želimo, da bi vedeli tudi drugi. Zato smo pripravljeni nekomu, ki ga vrednotimo višje kot sebe, zaupati svoje stiske, neuspešne boje, občutke krivde in pri tem pričakujemo razumevanje in tolažbo, za kar smo mu hvaležni, a zaradi vsega tega od njega odvisni, saj smo ga postavili v vlogo, ko postane soodgovoren za naše življenje in lahko z njim upravlja.

Teozof si ne more privoščiti, da ne bi vedel; vedel, da je njegovega zaupanja vreden vsak človek in zato, ali še posebej zato, vsak član Teozofskega Društva, če le ni povsem prepričan, na podlagi svojih lastnih izkušenj, da bo ta zavestno zlorabil njegovo zaupanje, zavzemanje za skupni interes, za svoje sebične cilje. A še takrat mora biti milosten, zaradi poznavanja zakonov, ki vladajo v svetu nasprotij.

Član Teozofskega Društva si ne more privoščiti, da ne bi vedel, kakšna so načela, pravila in nujne aktivnosti Teozofskega Društva, kakšen je skupni interes, kakšno je zavzemanje za bratstvo.

Ali niso vse to razlogi, da se lahko uveljavi nek posamičen interes?

Ali nista za kaj takega potrebna dva, tisti, ki si za to prizadeva, in tisti, ki mu to, zaradi kakršnihkoli že razlogov, dovoljuje?

Res je, da imamo ljudje v vsakodnevnem življenju obilico problemov, ki jih moramo reševati, in da si nekako ne želimo, da bi se z njimi morali soočati še v duhovnem gibanju. A tako razmišljanje kaže le na popolno nerazumevanje resnične duhovnosti, teozofije, in vloge Teozofskega Društva. Teozofsko Društvo je namreč jedro bojnega polja, na katerem se, v ognju Resnice, razpletajo resnični problemi človeštva in zato tudi nas, kot posameznikov.

Zato to ne more biti neka oaza duhovnosti. V Teozofsko Društvo smo vstopili z vsemi svojimi duhovnimi stremljenji, razmišljanji, čutenji, ravnanji in odnosi, ki so obenem duhovna stremljenja, razmišljanja, čutenja, odnosi vsega človeštva. Vse je le eno samo Življenje. Zato so naši življenjski problemi tudi eno s problemi, ki jih srečamo v Teozofskem Društvu. Približali smo se le njihovemu viru. In, ko se približamo temu izvoru, jedru energije, naše življenje začne hitreje utripati.

V Društvo sicer lahko vstopimo ljubiteljsko, vendar pa to pomeni le to, da bi se želeli pogreti ob ognju Resnice, a da se obenem bojimo, de bi se opekli, če bi se mu preveč približali. To pomeni, da še ne vemo, da smo v sebi eno s tem ognjem, in da lahko v njem zgori in se s tem preobrazi le naša osebnost. To pomeni, da še ne vemo, da lahko pomagamo sebi in s tem svetu le tako, da ponudimo sebe, kot žrtev, na oltar ognja Resnice. Neumnost je, kar takoj planiti k ognju, a pomembna je volja, da se mu bomo vztrajno približevali, načrtno. Zato problemi ostajajo, na izbiro imamo le to, ali jih bomo reševali, ali pa si bomo pred njimi zatiskali oči, tako da nas bodo slej ko prej pokopali pod sabo.

G. S. Arundale pravi: “Svet mora bi ti poln problemov, da lahko uporabljamo Božje darilo, izbiro, diskriminacijo.” (4)

Problemi so zato, da se iz njih nekaj naučimo. Vsak nam prinaša neko darilo, nam ponuja neko odrešitev, zato jih sprejmimo kot izziv, ne pa kot moro. Potrebujemo pogum, ne pa strah in malodušje.

Pomembno je le to, na kakšen način bomo reševali probleme. Ali bomo to počeli v sodelovanju, v svobodi in z ljubeznijo, ali pa s spopadom, s sovraštvom. Prvi način je način zavzemanja za bratstvo, drugi je nepriznavanje bratstva.

Rekli boste: “Morda je celo kaj od tega res, a zato, da bi lahko uresničili skupni interes na tak način, kot si ga predstavil, so potrebni predvsem številni ljudje, ki imajo na voljo dovolj prostega časa.”

Odgovor na ta pomislek je: “Nič ni težko narediti, če to resnično hočemo. Ni težko, četudi moramo to narediti sami, navkljub množici, le da to res hočemo. Kjer obstaja volja, obstaja tudi pot.” (4)

Kako pa bomo izpolnili Načrt, po katerem bo moralo Teozofsko Društvo in posamezni njegovi člani prevzeti odločno, jasno in pomembno vlogo pri oblikovanju svetovnega mišljenja?

Prav gotovo ne tako, da ne obnavljamo našega skupnega interesa, da se obdajamo z anonimnostjo in predajamo lastni ekskluzivnosti, v prepričanju, da imamo privilegij nad posedovanjem Resnice. Da ne odpiramo vrat, s pretvezo, da je zunaj zrak umazan. Če bi to naredili, bi ustvarili zdrav in svež prepih, ki bi kaj kmalu zbistril pogled na naš vrtiček “resnice”, po katerem želimo kopati, in pri tem uživati, sami.

Kakšno bratstvo pa je to, da izza varnih okopov teozofije opazujemo množice tavajočih, ki blodijo med gomilami tržne ponudbe “ezoterike”, in se nad tem zgražamo? Kje je tukaj sočutje, požrtvovalnost, želja pomagati? Vse to ob tem, da je nam samim še kako potrebna pomoč.

Zato ne zapravljajmo več dragocenega časa in ponujenih priložnosti. Načrt bo vedno izpolnjen, v vseh svojih delih. In ta se izpolnjuje tudi mimo Teozofskega društva v Sloveniji, če morajo tisoče Slovencev o karmi in reinkarnaciji poučevati drugi, če morajo teozofske knjige izdajati drugi. Očitamo jim, da to počnejo iz koristoljubja. Kaj pa je večje koristoljubje kot to, da si prizadevamo teozofske resnice ohraniti le zase, da jih nismo voljni in sposobni deliti z drugimi, ki po njih hrepenijo?

Zato, če želimo izpolniti naše poslanstvo, začnimo načrtovati naše delo, začnimo odpirati vrata sodobnemu znanju in tehniki. To pa pomeni, da bomo omogočili sodelovanje ljudem, ki to znanje in obvladovanje tehnike posedujejo, in da bo edina zaveza, ki jo bomo od njih zahtevali, predanost zavzemanju za bratstvo in pripravljenost na požrtvovalno delo.

Argument, da preširoko odpiranje vrat odpira tudi vstop osebnostnim ambicijam, kar lahko ogrozi delovanje društva, ne vzdrži resne presoje. Pravila Teozofskega Društva namreč, če jih dosledno uporabljamo, kaj takega onemogočajo. Omogočajo pa, da vsaka posamezna iniciativa slej ko prej obogati društveno delovanje, če tisti, ki so prevzeli odgovornost za upravljanje z društvom, s svojo sposobnostjo usmerijo tudi vse sredobežne sile v ustvarjalen tok napredka. Odklanjanje izvirnih pravil delovanja, zavračanje posameznih iniciativ, pri tem pa nespoštovanje vseh načel in nujnih aktivnosti, kaže le na to, da so te ambicije že prisotne in lastne tistim, ki neprestano reproducirajo te bojazni, tako da so popolnoma ohromili društveno delovanje.

“Če so naša življenja zastala, potem je to zaradi tega, ker ni dotoka zanimanja za druge, nobene povezave z življenjem okoli nas, naši odnosi z drugimi so nepomembni in večinoma brez življenja.” (1)

In ker končujem ta sestavek na večer pred našim kulturnim praznikom, naj ga zaključim z veličastno vizijo, s čudovito meditacijo, ki je bila položena v zibelko našega naroda:

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan.
Da rojak, prost bo vsak.
Ne vrag, le sosed bo mejak.

V Ljubljani, 07.02.1997

Viri:

(1) N. Sri Ram, Thoughts for Aspirants;
(2) A. Besant, A Study in Consciousness;
(3) C. W. Leadbeater; Teosofia e Societa Teosofica - monografija E. Bratina
(4) G. S. Arundale, Nirvana;
(5) I. K. Taimni, The Principles of Theosophical Work, po kateri so povzeta načela in aktivnosti.

Pripravil:
Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: maj 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji