Načela in pravila - oseben pogled
Anton Rozman

“Ne sprejmimo nobenega prepričanja, nobene prakse, nobene institucije, ki ne opravi preizkusa iz bratstva.”
(N. Sri Ram, Misli za aspirante)

Če želimo spoštovati ta predlog, se znajdemo pred težavno nalogo, saj se moramo vprašati: ali sploh obstajajo neka objektivna merila, s katerimi si lahko pomagamo pri preverjanju ali je neko individualno ali skupinsko prepričanje, neka praksa, delovanje neke institucije, bratsko.

V tem sestavku bom poskušal poiskati takšna merila v zvezi z delovanjem Teozofskega društva.

Nekateri se bodo s tem pogledom strinjali, drugi ne. Za tiste pa, ki menijo, da tako preverjanje ni potrebno, naj navedem naslednjo misel:

“Vsak človek mora sam voditi sebe. To vodenje pa vključuje inteligenco, jasen namen, lastno vizijo, pripravljenost na to, da sami določamo svoje korake, da prevzemamo odgovornost in smo sposobni jasne, individualne in neodvisne presoje.”
(N. Sri Ram, Misli za aspirante)

Najprej si oglejmo, kaj neko društvo sploh je.

Po eni strani je to skupina ljudi, ki v določenem procesu izmenjave mnenj ugotovi potrebo po obstoju neke določene organizacije, določi namen njenega obstoja in na podlagi tega cilje, za katere se bo zavzemala. Z določenimi idejami, načeli, pravili in ustrezno izbiro aktivnosti pa opredeli svoj skupni interes.

Po drugi strani pa je to skupina posameznikov, ki s svojimi, posamičnimi interesi, kot bolj ali manj neodvisne osebnosti, prevzemajo določene položaje v hierarhiji te organizacije.

Zato lahko rečemo, da je vsako društvo nek dinamičen odnos med posamičnimi in skupnim interesom njegovih članov, in da se podrejanje posamičnih interesov skupnemu običajno odraža kot razcvet organizacije, medtem ko se nadvlada posamičnih interesov nad skupnim običajno odraža kot kriza ali celo kot cepitev ali razpad organizacije.

Zato je zelo pomembno, da znamo, če želimo razumeti dogajanja v nekem društvu, razlikovati med skupnim in posamičnimi interesi članov ter opazovati gibanje tega odnosa.

Poleg tega ima vsako društvo nek izbor idej, ki pojasnjujejo, kako bi društvo moralo delovati. Ta izbor idej se imenuje ideologija in predstavlja osnovo skupnega nazora.

“Neka ideologija zadeva predvsem to, kako razporediti moč in za kakšne cilje naj bi se uporabila. Običajno predstavlja osnovo ideologije določena etika. Ideologijo si lahko predstavljamo kot neko izčrpno vizijo, kot način pogleda na stvari, kot niz idej, ki jo vladajoči razred v družbi predlaga vsem članom te družbe.” (Wikipedia)

“Ko vladajoči razred v družbi predlaga vsem članom te družbe ideologijo z namenom, da bi interese vladajočega razreda predstavil kot interese vseh, in ko začne večina ljudi v družbi o določenih stvareh razmišljati enako, ali celo pozabi, da obstajajo alternative trenutnemu stanju stvari, pridemo do pojma hegemonije.” (Wikipedia)

Ideologija Teozofskega društva je dokaj edinstvena. Medtem ko na normativni ravni sledi tradiciji francoske revolucije in ameriške Deklaracije o neodvisnosti in Ustave o enakosti ljudi, svobode in bratstva, pa na filozofski ravni izjavlja, da društvo sploh nima nobene ideologije, oziroma, da je edina osnovna ideja iskanje Resnice:

“Njihova (članov) združitvena vez ni izražanje skupnega prepričanja, ampak skupno iskanje in stremljenje po Resnici. Menijo, da je potrebno Resnico iskati s študijem, razmišljanjem, s čistostjo življenja, s predanostjo visokim idealom, in na Resnico gledajo kot na nagrado, po kateri je potrebno stremeti, ne pa kot dogmi, ki naj bi jo vsilila avtoriteta.” (Deklaracija: Teozofsko društvo)

“Teozofsko društvo ... je in mora ostati povsem neodvisna organizacija ..., ki ni predana nobenim drugim ciljem kot le svojim lastnim, ki je usmerjena v razvijanje svojega lastnega dela v najširši in v najbolj vse-vključujoči smeri, zato da bi se gibala proti svojem lastnemu, nakazanemu cilju in zasledovala tiste cilje in tisto Božansko Modrost, ki je abstraktno naznačena v nazivu Teozofsko društvo. Ker sta Univerzalno Bratstvo in Modrost nedefinirana in neomejena in ker obstaja popolna svoboda vseh in vsakega člana društva v mišljenju in delovanju, skuša društvo ohraniti svoj lasten razločen in edinstven značaj tako, da se ne povezuje ali istoveti z nobeno drugo organizacijo.” (Deklaracija: Svoboda društva)

“... ne obstaja noben nauk, nobeno mnenje, ki bi ga učil ali gojil kdor koli, ki bi na kakršen koli način vezalo katerega koli člana društva, nobeno, ki ga ne bi bil vsak član svoboden sprejeti ali zavrniti. ... Noben učitelj ali pisec, od H. P. Blavatsky navzdol, nima nobene avtoritete, da bi članom vsiljeval svoja učenja ali mnenja. Vsak član ima enako pravico, da se poveže s katerim koli učiteljem ali katero koli šolo mišljenja, ki jo izbere, nima pa nobene pravice, da bi svoj izbor vsiljeval komur koli drugemu.” (Deklaracija: Svoboda mišljenja)

Nadalje, ustanovitelji Teozofskega društva so se odločili, da bo društvo izpovedovalo svojo ne-ideološkost s tremi cilji delovanja in da je le prvi cilj tisti, ki ga mora sprejeti vsak kandidat za članstvo, to je, oblikovanje jedra Univerzalnega Bratstva.

Medtem ko društvo izjavlja, da “sta Univerzalno Bratstvo in Modrost nedefinirana in neomejena”, pa ne pove, kako naj bi potekalo to oblikovanje jedra Univerzalnega Bratstva. Zato se zdi, da je od vsake trenutne upravljalne ekipe društva odvisno, kako razume ta proces in kako ga izvaja. In ker o tem vprašanju ne obstajajo nobeni uradni dokumenti, bom poskušal predstaviti moj lasten pogled na ta proces.

Oblikovanje jedra Univerzalnega Bratstva bi očitno moralo vključevati oblikovanje skupine ljudi, ki so sposobni izražati bratsko čutenje in ravnanje v svojih medsebojnih odnosih. In enako očitno je, da se sposobnost izražanja takšne drže pridobiva postopoma s človekovo moralno evolucijo. Toda dr. Annie Besant je izrazila svoje mnenje, da smo mi, kot človeška rasa, že moralno razviti do te stopnje, da smo sposobni prevzeti takšno držo, navkljub našim razlikam v moči, razumu in zmožnostih.

Če gremo naprej, potem predlagam, da sposobnost izražanja bratskih čutenj in ravnanja opredelimo kot voljo do in zmožnost za izražanje ljubezni v medsebojnih odnosih.

O ljubezni dr. Annie Besant pravi:

“Značilnosti ljubezni v vseh njenih oblikah so sočutje, samo-žrtvovanje in želja dajati; to so njene bistvene prvine, pa naj gre za dobrohotnost, željo po vzajemni pomoči ali spoštovanje.

... sočutje pomeni čutiti do drugega tako, kot bi čutili do sebe; samo-žrtvovanje pomeni priznati potrebe ali pravice drugega tako, kot da bi bile naše; dajanje pa je pogoj duhovnega življenja.”

“Ljubezen, ki ‘gleda navzdol’ je dobrohotnost; ljubezen, ki je ‘usmerjena navzgor’ je spoštovanje, čaščenje; ... ‘med enakimi’ se ljubezen kaže kot vzajemna nežnost in vzajemno zaupanje, kot upoštevanje, spoštovanje in želja po ugajanju, kot hitro razumevanje drugega, kot velikodušnost in popustljivost. ... Zato lahko rečemo, da je skupna lastnost ljubezni med enakimi - želja pomagati.”

“Tako imamo dobrohotnost, željo po vzajemni pomoči in spoštovanje kot dri glavne delitve čustva ljubezni, in v te lahko uvrstimo vsa čutenja ljubezni. Kajti človeške odnose lahko povzamemo z naslednjimi tremi razredi: odnosi nadrejenih do podrejenih, odnosi med enakimi in odnosi podrejenih do nadrejenih.” (Annie Besant, Študij zavesti)

Če naredimo še en korak naprej, potem bi morda lahko rekli, da volja do izražanja ljubezni predstavlja prisotnost določenih načel (tega, kar določa smer razmišljanja in delovanja, kar poudarja bistveno) našega delovanja. Prisotnost določenih načel nas usposablja za to, da prevzamemo ustrezno temeljno držo in zagotovi vir, iz katerega se lahko širi ljubezen.

Vendar pa to ni dovolj, potrebujemo tudi prisotnost zmožnosti za izražanje ljubezni, prisotnost znanja o zakonitosti, o pravilih (tem, kar opredeljuje načine mišljenja in delovanja) našega ravnanja, poznavanje pravilnega in napačnega ravnanja.

Glede načel I. K. Taimni pravi naslednje:

“Osnovno načelo, ki opredeljuje mišljenje in delovanje v teozofskem gibanju, je delovanje Velikega Načrta. Za njegovo udejanjanje so odgovorne hierarhije Angelov in Adeptov, ki s subtilnejših ravni usmerjajo sile Narave, ki ustvarjajo v institucijah človekovega delovanja tiste spremembe in ureditve, ki so potrebne za harmonično in učinkovito izpeljavo Načrta. ... To načelo je vir navdiha, ki omogoča članom trdno stališče in neprizadetost ob občasnih krizah ter preseganje vsakršnih razlik, ki se pojavijo v zvezi z metodami dela.” (I. K. Taimni, Načela teozofskega dela)

V zvezi s pravili pa lahko rečemo, da je društvo, po obliki, dejansko izbor določenih pravil, zgoščeno znanje, ki ga je človeštvo doslej pridobilo o pravilnem ravnanju, da bi zagotovili temeljno enakost, svobodo in bratstvo vseh članov društva.

Prevzetje tega temeljnega načela in poznavanje določnih pravil torej nudi osnovni okvir, ki usposablja člane društva, da stremijo v smeri bratstva.

Sedaj skušajmo razširiti ta osnovni okvir z načeli in pravili, ki nas usposabljajo za operativno izpeljavo te naloge.

“Prvo pomembno načelo, ki ga moramo uporabiti pri našem delu, je, da uporabimo vse znanje in tehniko, ki sta prisotna v svetu.”

“Drugo načelo je uveljavitev raziskovalne drže, kajti vse dragocene pridobitve naše civilizacije so rezultat nenehnih naporov in številnih poizkusov.”

“Takšna drža pa tudi poudarja večji pomen načrtovanja našega dela. Pomen načrtovanja leži namreč v dejstvu, da osredotoča vse naše sile na določen cilj, ki smo se ga odločili doseči.”

“Vendar pa načrtovanje in učinkovitost zahtevata tudi sodelovanje izurjenih delavcev, opremljenih z znanjem, ki je potrebno, da lahko opravimo to določeno delo. Teozofski delavec bi moral imeti jasen vpogled v temeljna načela teozofije, a bi moral obenem tudi širiti in poglabljati meje svojega znanja na miselne tokove, ki vladajo v svetu, kajti le tako bo lahko vplival na njih spremembo.” (I. K. Taimni, Načela teozofskega dela)

I. K. Taimni pa še dodaja, da lahko učinkovitost delovanja dosežemo le z razvijanjem moči prevzemanja iniciative, s stremljenjem po popolnosti, pa tudi s strpnostjo in sposobnostjo sodelovanja.

Poglejmo sedaj pravila. Morali bi si prizadevati, da na njih gledamo kot na žive odnose med člani društva in ne le kot na črko na papirju, ki jo je posredovala neka odtujena avtoriteta. S takšnim prizadevanjem pravila postanejo živa sila v naših odnosih, ki nas sili v določeno obnašanje. In prvo pravilo (člen) Pravil in pravilnikov Teozofskega društva pravi, da je vladajoče telo, ki določa politiko našega društva Generalni svet Teozofskega društva kot predstavniško telo vse članov Teozofskega društva; ali z drugimi besedami, da ima vsak član društva pravico in dolžnost, da sodeluje v delu in prispeva k oblikovanju trenutne politike Teozofskega Društva.

Za takšno tolmačenje tega prvega pravila (člena) obstaja še en razlog. Glavni namen ustanovitve Teozofskega društva je bil namreč ta, da “ponudi človeštvu določene globlje resnice” in da ustvari primerno okolje za nadaljnjo “širitev teh resnic”, kar naj bi pripeljalo do “določnih sprememb v svetu”. In ker Teozofsko društvo nima neke ideologije, ki naj bi jo poenoteno predstavilo svetu, je naloga članov društva, ki so razpršeni po svetu, da poiščejo svoje lastne najbolj primerne načine za širitev teh “določenih globljih resnic” v okolju, v katerem živijo in delujejo.

Na ta način lahko vidimo, da oblikovanje jedra Univerzalnega Bratstva ni nujno neka težko oprijemljiva stvar ali stvar neke individualne presoje, ampak prizadevanje po jasni opredelitvi skupnega interesa in voljo do ter zmožnosti za uresničitev tega skupnega interesa. In ta skupni interes članov Teozofskega društva lahko opredelimo z omenjenim namenom njegove ustanovitve in z gornjimi načeli in pravili.

Doslej smo nekako opredelili ustrezne oblike, ki jih potrebujemo, da bi lahko uresničili bratsko držo v naših medsebojnih odnosih v društvu. Vendar pa moramo te oblike napolniti z ustreznim življenjem, da bodo odsevale našo voljo do in zmožnost za izražanje bratske drže.

In v tem smislu je temeljna prisotnost volje, da bi delovali na način, da bo vsako naše mišljenje, čutenje in delovanje podrejeno stremljenju, da bi uresničili veliko poslanstvo, ki smo ga sprejeli.

Vendar pa potrebujemo tudi zmožnost, uporabo določene metode. Ta metoda se morda skriva v sami besedi “metoda”, ki izhaja iz grške besede “methodos” in ki je sestavljena iz dveh besed: “hodos” - pot, popotovanje - in “meta” - po, onstran (kar nakazuje spremembo, mutacijo, preoblikovanje).

Pomeni angleške besede “pot” - “way” - se širijo od posebnih navad določene družbe ali skupine ljudi, načina življenja, delovanja ali izkušanja, pogleda, pristopa, do poti, ki vodi do določenega kraja ali točke in z njo povezano razdaljo in časom.

Beseda “meta” pa je v latinščini pridobila še pomen konusa, točke obrata, cilja, ki ga je potrebno doseči.

Tako torej beseda “metoda” vključuje “pot” in “cilj” te poti, ki je določeno srečanje z nečim onstran.

V slovenskem jeziku beseda “srečanje” pomeni dogajanje, ki prinaša srečo. Je dogovorjeno srečanje določene skupine ljudi (sodelavcev, prijateljev, zaljubljencev), na katerem se o nečem razpravlja, dogovarja, sklepa. Vendar pa pomeni tudi soočanje ovirami, težavami, pomanjkanjem, tekmovanjem in pridobivanjem določenega znanja.

Zatorej bi morala biti naša metoda dogovorjeno srečanje (v duhu), na katerem presežemo, z izražanjem ljubezni, tekmovanje, ovire in težave, ter dosežemo čutenje sreče, ki prinaša znanje in spremembo - določen rezultat, preoblikovanje (v obliki).

Ali z drugimi besedami: dialog, po eni strani, z našimi lasnimi ovirami – strahom pred izražanjem osebnega pogleda ali s pretirano ambicioznostjo, predsodki in vzpostavljenimi načini mišljenja - torej z našo nižjo naravo - dialog, ki v njej sproža napetost, a tudi možnost ločitve; in dialog, po drugi strani, s sočlani skupine Teozofskega društva, ki simbolično predstavlja Duh Bratstva in s katerim se lahko poistovetimo, ko odstranimo ovire, ki nas ločujejo od Njega.

S temi besedami zaključujem svoje iskanje objektivnih meril, ki bi nam morda lahko pomagala preveriti, ali je delovanje določene institucije bratsko. Tako končujem ta osebni pogled na Načela in Pravila, ki bi morala vladati odnosom v Teozofskem društvu, s prepričanjem, da je mogoče s tega zornega kota ustrezno osvetliti vsak nesrečen dogodek ali neko neprijetno trajno politiko v zgodovini našega društva. Da lahko z njegovo pomočjo odkrijemo, da lahko povežemo takšne dogodke ali politike z nadvlado nekega ločenega interesa nad skupnim interesom ali vsiljevanjem neke ideologije vsem članom društva. In še več, da je vsako takšno delovanje spremljalo tudi kršenje Pravil in Pravilnikov Teozofskega društva.

Toda zaradi objektivne ocene takšnih trenutkov v zgodovini našega društva je enako pomembno, da vse te dogodke umestimo v ustrezen zgodovinski kontekst in da ne pozabimo, da je Teozofsko društvo preživelo 133 let in da je bilo to mogoče le zaradi nesebičnega dela številnih članov, ki so posvetili svoja življenja tej plemeniti stvari.

“Teorije internacionalizma, ki temeljijo na lokalnem pogledu, ne morejo doseči več kot le to, da vse narode spustijo na mrtvo raven zatrtja, ki na koncu vodi do eksplozije, ki je bolj strašna kot izbruh Vezuva - do materije, ki skuša zajeziti silo. Univerzalni zakon je tisti, ki omogoča orkestru, sestavljenim iz stotih posameznikov, igranje Beethovnovih magičnih kompozicij. Siliti prvo in drugo violino, naj uporabljata svoj lok sočasno, privede do rezultata, ki je enako jalov kot napor, da bi povezali narode v ligo, ki jo vodi en sam človek. Dovolj je, in dovolj težko je, če se narodi upravljajo sami; ti ne bodo nikoli dosegli harmonijo, če si bo vsak prizadeval postati prva violina. Red se doseže s poslušanjem, samo-upravljanjem in delom, in ne s poslušanjem naslednje točke orkestra, temveč poslušanjem univerzalne simfonije.”

Talbot Mundy: "Universal", The Theosophical Path, January 1924, Reprint in: "The Lama's Law. Talbot Mundy in 'The Theosophical Path'", Ohio, Isis Books 1995, pp. 41-42.

Pripravil: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji