Glede na trenutne razmere v mednarodnem Teozofskem društvu, ko se postavljajajo resna vprašanja v zvezi z legalnostjo postopkov izvolitve predsednika, podpredsednika in dodatnih članov Generalnega Sveta Teozofskega društva, bo morda članom Teozofskega društva iz Slovenije v pomoč objava dokumentov, ki so bili s strani urednika te spletne strani v preteklosti posredovani organom Teozofskega društva v Sloveniji, a žal niso uspeli sprožiti resne razprave o teh vprašanjih, tako da se sedaj nahajamo v situaciji, ko se zdi tovrstna razprava neizogibna.

PRIMERJALNA ANALIZA PRAVIL TEOZOFSKEGA DRUŠTVA V SLOVENIJI
Z RULES AND REGULATIONS OF THE THEOSOPHICAL SOCIETY

VSEBINA

1. 0. UVOD

Pravila!

Ob tej besedi človeka pogosto spreleti enako nelagoden občutek kot recimo ob besedah red, disciplina, odgovornost, dolžnost … Ta nelagoden občutek je večinoma posledica prepričanja, da so te besede povezane z določeno izgubo osebne svobode in neko obliko podreditve - določeni avtoriteti, instituciji, organizaciji … Zato se ob njih v človeku pogosto prebudi upornik, ki se trudi, da bi preko edine kolikor toliko družbeno sprejemljive oblike odpora, ignorance, ohranil utvaro o svobodni izbiri in se izognil odgovornosti, ki jo od njega terja družba ali morda njegova višja Samost.

Dejstvo je namreč, da naše družbeno življenje urejajo pravila, ki ne zaobjemajo le zakonskih predpisov in pisanih pravil organizacij, ampak tudi številna nepisana pravila, ki urejajo tudi najmanjše podrobnosti družbenih odnosov. In ko se kot družbena bitja prilagajamo tem pravilom, smo pogosto prepričani, da ravnamo v skladu s svobodno izbiro, ker smo družbene norme sprejeli kot lastna merila pravilnega in primernega ravnanja. Po drugi strani pa se zdi, da smo si zaradi večje ali manjše zmožnosti prilagajanja družbenim organizacijam in njihovim pravilom ustvarili namišljeno dilemo, ki postavlja prilagajanje pravilom in težnjo po svobodi kot antagonistična činitelja v našem življenju.

Ljudje namreč živimo v zelo zapleteni skupnosti in so nam, zato da se sploh lahko prehranjujemo, stanujemo, oblačimo, izobražujemo, zagotavljamo sredstva za preživljanje, potujemo, … potrebne organizacije. Zato prava dilema ni: ali organizacija ali svoboda, ampak kakšna organizacija, da bo svobodna. To, kar izključuje svobodo, ni organizacija, ampak delitev. Delitev pa obstaja tam, kjer ni ljubezni. Živeti svobodno zatorej ne pomeni živeti brez organizacij in pravil, ampak živeti z ljubeznijo in se izogibati kakršni koli delitvi (Krishnamurti, Urgency of change).

In morda lahko vsebino in delovanje družbenih pravil v odnosu do svobodne izbire zelo dobro predstavimo na primeru prometnega zakona, ki smo ga sprejeli v naši državi pred dvema letoma. Namen sprejetja tega zakona (pravil obnašanja v prometu) je bil skupni interes naše skupnosti, da si zagotovimo večjo prometno varnost, ali z drugimi besedami, da bi se na cestah nehali pobijati med seboj. Zato, da bi zakon dosegel ta namen, vsebuje določila, ki strogo sankcionirajo ravnanje, ki je nekako povezano z izpolnjevanjem lastnega interesa posameznikov (priti hitreje in tudi v pogojih alkoholiziranosti tja, kamor so se namenili) na račun varnosti drugih udeležencev v prometu, oziroma z delitvijo: videti lasten interes kot ločen od interesa drugih. In res cel mesec dni po sprejetju zakona na naših cestah ni bilo nobene žrtve.

A pojdimo lepo po vrsti. Kaj pa je pravzaprav zakon (pravila) o varnosti v prometu? To je nek izvleček iz našega virtualnega (če uporabimo to sodobno besedo) sveta, v katerem so nakopičena spoznanja, zbrana na podlagi realnih izkušenj (količini prometnih nesreč in vzrokih zanje), o tem, kako sledenje kratkoročnim posamičnim interesom ogroža dolgoročni skupni interes. Izvleček torej predstavljajo koraki, s katerimi lahko, če jih spoštujemo, dosežemo skupni interes (varnost). Po drugi strani pa zakon vsebuje kazni, če se teh korakov ne držimo, oziroma opozorilo: če se ne boš držal teh pravil, se po cestah skorajda ne boš več vozil.

Kakšna je torej vloga zakona (pravil)? To je oris pričakovanega ravnanja v družbenih odnosih, oris pričakovanj glede ravnanja do drugih ljudi, ki so lahko v hudem nasprotju z interesi posameznikov. Ali, z drugimi besedami, njegova vloga je moralno sporočilo: le skrb za skupni interes (ljubezen) nam zagotavlja skupno varnost, medtem ko skrb le za lastni interes (delitev) prinaša nevarnost in nujno kazen.

Vprašanje pravil in njih spoštovanja je torej moralno vprašanje, oziroma vprašanje stopnje moralne zavesti v neki skupnosti. Prav gotovo pa obstaja dejstvo, da se pripadniki neke skupnosti nahajamo na zelo različnih stopnjah moralne zavesti, ki jih teozofska literatura razvršča na:

- začetno stopnjo (oziroma stopnjo, ki ločuje človeško skupnost od ‘kaosa’ džungle), ki se odraža v spoštovanju zakona in avtoritete;

- drugo stopnjo, ki jo prepoznamo po notranjem čutenju pravičnosti in se odraža v človekovem pogumnem dvigovanju glasu zoper nepravične zakone in legalizirano hipokrizijo;

- tretjo stopnjo, ki se kaže kot povišano sočutje do vseh sorodnih bitij, z odgovornostjo, ki izhaja iz ostre zaznave prepletenosti celotnega življenja;

- in na zadnjo stopnjo, na kateri se moralna zavest izraža kot spoznanje notranje prisotnosti Boga v vseh živih bitjih, ko postane moralno ravnanje izliv duha univerzalne ljubezni in ko človek ponuja svoje življenje v služenje revnim in potlačenim.

Tako naj bi pripadniki neke skupnosti prevzemali različne družbene vloge in zasedali določene družbene položaje prav na podlagi stopnje moralne zavesti, saj so družbene vloge in položaji povezani, kot smo že rekli, predvsem s pričakovanji glede ravnanja do drugih ljudi.

Na splošno imamo ljudje o sebi in o svoji moralni zavesti dokaj visoko mnenje, še bolj pa nam je do tega, da bi tako mnenje imeli o nas drugi ljudje. Vendar pa je človeška izkušnja s tem v zvezi izoblikovala izkustveno maksimo: Ne sodi človeka po tem, kar govori, ampak po tem, kar dela, ki nas opozarja na določeno previdnost ob presojanju moralnih kvalitet posameznega človeka.

P. G. Bowen nas tako v svoji knjigi Okultna pot opozarja na to, da si nikakor ne bi smeli prehitro domišljati, da smo se dvignili nad potrebe in vzgibe, ki jih imamo kot fizična in psihična bitja, in pravi: “Dokler nosimo človeško obliko, določenih apetitov ne moremo, tako kot je to v primeru nezavednih navad, v celoti vsrkati, kajti izražajo aspekte Bitja, katerih služenje je nepogrešljivo za obstoj in napredovanje. Apetiti po hrani, pijači in spolnih izkušnjah so najbolj očitni primeri te vrste. A vedeti bi morali, da ima vsak od teh tudi ustreznosti v globljem Bitju. Nobenega od teh ne moremo odstraniti, vendar pa lahko postajajo pod očesom Sodnika sodnika (Višje Samosti) manj zahtevni. Poskusi, da bi jih nadzirali, disciplinirali ali izstradali do poslušnosti tako, da bi zavračali njih potešitev, je še slabše kot nekoristno, kajti vse, kar dosežemo na ta način, je le to, da preusmerimo njihove energije globlje v Bitje in podarimo njihovim skritim ustreznostim nenormalno in zloveščo moč. Če na njih gledamo kot na zlo, kar velja za toliko dobrih ljudi - še posebej za okultiste le po imenu - pomeni, da smo na njih vezani.”

Zato tudi Luč na pot vsakega posameznika opozorja: “Ne domišljaj si, da si lahko ločen od slabega ali neumnega človeka. Sta ti sam … Vedi, da sta greh in sramota sveta tvoj greh in sramota, kajti ti si del tega svetaVedi, O učenec, da, četudi je lahko prepad med dobrim človekom in grešnikom velik, je še večji med dobrim človekom in človekom, ki je dosegel znanje; je neizmeren med dobrim človekom in tistim na pragu božanskosti. Zato pazi, da si ne bi prekmalu domišljal, da si ločen od množice.”

Vrnimo se k našemu zakonu o varnosti v prometu. Po enem mesecu, ko so vozniki ugotovili, da država ni sposobna uresničiti groženj s sankcijami, ki so zapisane v zakonu (po nesorazmerno dolgem času od storitve prekrškov je bila sposobna izterjati le 5% kazni), smo nadaljevali s pobijanjem. Ta blažen mesec skupne varnosti je torej slonel na strahu pred sankcijami, ne pa na ljubezni do soljudi.

Zato je zares pomembno vprašanje le: kako naj ljubezen deluje v vsakodnevnem življenju. Ko ni ljubezni svet delimo na individualno in kolektivno. Ko deluje ljubezen, postane to vprašanje le akademsko. Ljubezen lahko deluje le v odnosu do življenja, zato je pomembno, da se zavedamo odnosa z vsem in vsakim (Krishnamurti, Urgency of change).

Joy Mills v svojem predavanju Etika razumevajočega srca pripoveduje zgodbo o rabinu, ki so ga zaprli zaradi njegovih prepričanj, in ječarju, ki mu poskuša dokazati nesmiselnost teh prepričanj z vprašanjem:

“Če je Bog, če je tvoj Bog res vseveden, zakaj je potem iskal Adama po rajskem vrtu in mu klical: kje si?”
Povsem logično vprašanje, glede na to, da sta bila v raju le dva človeka, nek vsemogočni Bog pa je izgubil sled za njima.
A rabin mu je odgovoril: “Zato, ker se v vsakem obdobju Bog obrača na človeka in ga sprašuje: kje si ti v svojem svetu? Dodeljeni so ti bili dnevi in leta; kako daleč si prišel? Ne sprašuje zato, ker Bog ne bi vedel, kje si, ampak zato, ker ti ne veš, kje si.”
Zanimivo je to, da Adam, ki se je skril zato, da bi se izognil polaganju računov za svoja dejanja, da bi se izognil odgovornosti za svoj način življenja, upa, da se bo umaknil v neko pred-zavestno vrsto obstoja in tako našel mir. Toda glas nesmrtnega duha, Samosti, mu kliče: kje si?
In Adam ne odgovori: “Oh Gospod, tukaj sem”; ampak: “Skril sem se.”

Vendar pa ljudje ne moremo zbežati pred odgovornostjo, da so vajeti usode v naših rokah. Da je, najsi zmagamo ali izgubimo v boju za boljšo prihodnost, le-ta odvisna od odgovora na vprašanje: kje si?

In to, kar resnično potrebujemo v tej situaciji, je pogum duše, s katerim se lahko soočimo s čemer koli, v popolnosti in z veseljem ter v sublimni spokojnosti uma, ki prinaša ravnovesje in ravnodušnost ter svobodno ozračje, v katerem ni delitev.

2. 0. TEOZOFSKO DRUŠTVO IN NJEGOVA PRAVILA

2.1. Poseben položaj Teozofskega Društva

To, kar nekako opredeljuje poseben položaj Teozofskega Društva v svetu, je dejstvo, da je svetu predalo Teozofijo - filozofijo, katere osnovna ideja je, za razliko od prepričanj sodobne znanosti in filozofije, obstoj Velikega Načrta in določne Inteligence v ozadju navidez kaotičnega in nesmiselnega delovanja v vesolju. Ta ideja razvija misel, da je naš sončni sistem velik oder, na katerem se v vseh svojih številnih oblikah in preko različnih stopenj, ki segajo do višin Božanskega sijaja, razvija in izpopolnjuje notranje Življenje. S tem pa preobraža zgodovino narave in človeka iz nesmiselnega zaporedja bioloških in socioloških sprememb v urejeno človekovo napredovanje proti vzvišenemu cilju, ki pa na tej poti potrebuje usluge številnih Posrednikov, ki s subtilnejših ravni narave ustvarjajo spremembe človekovih institucij, ki so potrebne za skladno in učinkovito delovanje tega Načrta. Ti predstavniki Okultne Hierarhije tako v svetu sprožajo določena gibanja; in eno od takih je tudi teozofsko gibanje, oziroma ustanovitev Teozofskega Društva. Zato ima to društvo, poleg običajnih nalog, ki si jih zastavljajo podobna društva, še to posebno funkcijo, da služi kot neposredno zastopstvo Starejših Bratov v svetu, ki naj bi prispevalo k njegovemu izboljšanju in preporodu. (I. K. Taimni, Principi Teozofskega dela)

2.2. Posebna funkcija Teozofskega Društva

Vzroki za življenjske probleme, ki v sedanjem času objemajo svet, počivajo v nepoznavanju določenih dejstev ter zakonov višjega življenja in v izprijenih navadah, ki jih neizogibno povzroči tako nepoznavanje. Zato je širitev globljih resnic življenja osnovna funkcija Teozofskega Društva in prva dolžnost vseh njegovih članov, pri čemer se moramo zavedati, da širjenje teozofskih idej in resnic Božanske Modrosti ni zgolj intelektualen proces, ampak tudi duhoven. Zato lahko te resnice zadovoljivo predstavijo le tisti, katerih besede in vpliv izhajajo iz spoznanja teh resnic v njihovem lastnem življenju.

K čemu torej težimo? K spremembi mišljenja in ravnanja ljudi v svetu, zato da bo človeštvo sposobno narediti naslednji korak v evoluciji. To pa je potrebno opraviti taktno, vendar odločno, tiho in nevsiljivo, vendar vseeno tako, da ljudje občutijo vpliv teh idej. Ta vpliv se ne sme pojaviti kot neko zunanje breme, ampak kot naravna notranja evolucijska rast. (I. K. Taimni, Principi Teozofskega dela)

2.3. Teozofski temelj pravil Teozofskega Društva

Teozofsko Društvo naj bi bilo torej instrument za posredovanje globljih življenjskih resnic zunanjemu svetu. Da je bila za ta instrument izbrana prav oblika društva, gotovo ni slučajno. Tak izbor bi morda še najbolje ponazorilo besedilo, ki se nahaja v vsaki številki Teozofske Misli:

Svoboda misli

… ni nobenega nauka, nobenega mnenja, pa naj bi ga učil ali zastopal kdorkoli, ki bi kakorkoli vezal člana društva, in nobenega nauka, katerega ne bi mogel vsak član ali sprejeti ali zavrniti … Sleherni član ima enako pravico, da se priključi katerikoli miselni šoli, nima pa pravice, da bi svoj izbor vsilil drugim. Nobenemu kandidatu za kakršnokoli funkcijo ali volilcu ne smeta biti odvzeta pravica voliti ali biti izvoljen, zaradi kakega mnenja, ki ga morda ima ali zaradi članstva v katerikoli miselni šoli, ki ji morda pripada … Člani generalnega sveta z vso resnostjo zahtevajo od slehernega člana Teozofskega Društva, da se ravna, da brani in deluje po teh osnovnih principih društva in da neustrašno izvršuje svojo lastno pravico svobodne misli in njenega izražanja v okviru vljudnosti in spoštovanja drugih.

Takšna načela pa je mogoče uveljaviti le preko združenja izvorno enakopravnih in svobodnih posameznikov, kar oblika društva, za razliko od oblike verske skupnosti, izobraževalne institucije, … tudi omogoča.

2.4. Obče civilizacijski temelj pravil Teozofskega Društva

Sistem, v katerem ima v zasnovi celotno ljudstvo enakovredno besedo pri odločanju o vseh pomembnih vprašanjih in v katerem obstajajo stalne in institucionalizirane oblike poti, po katerih se uresničuje vpliv posameznikov in skupin na nosilce oblasti ter razrešujejo njihovi konflikti interesov, so politologi poimenovali demokratični.

Sistem, ki poskuša ustvariti družbo, v kateri se konflikti sploh ne bi pojavili in ki temelji na sistemu idej, namenjenih vodenju ljudstva in mobilizaciji podpore sistemu, pa so politologi poimenovali totalitarni.

Za prvi je značilno, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, za drugi, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno.

3. 0. SPREMINJANJE PRAVIL

3.1. Spreminjanje pravil v demokratičnih sistemih

Za primer sprejemanja in spreminjanja pravil v demokratičnih sistemih lahko vzamemo postopek, na katerega sprejema spremembo ustave državni zbor republike Slovenije. Ta postopek določata ustava in poslovnik državnega zbora.










Državni zbor sprejme akt o spremembi ustave z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.

3.2. Spreminjanje pravil v okviru The Theosophical Society

Predstavitev pristopa, ki ga ima mednarodno Teozofsko Društvo v odnosu do spreminjanja lastnih pravil, moramo začeti z navajanjem dveh členov, ki sta povezana z odločanjem na Generalnem Svetu in ju lahko povežemo s členom, ki govori le o spreminjanju pravil.




Opomba: Če potegnemo ustreznosti med posameznimi organi in njihovimi pristojnostmi, potem bi Generalnemu Svetu mednarodnega društva ustrezal Občni Zbor društva in Izvršilnemu Odboru mednarodnega društva Upravni Odbor društva. (Glej poglavje o usklajenosti pravil.)

3.3. Sprejemanje novih pravil Teozofskega Društva v Sloveniji leta 1995 in 1996

Pravila T.D. v Sloveniji, ki so bila sprejeta leta 1989 na podlagi Zakona o društvih iz leta 1974 in so veljala do leta 1995, so imela glede spreminjanja pravil le naslednje določilo v okviru pristojnosti Občnega Zbora društva:

13. člen/e  - odloča o sprejetju in spremembi Društvenih pravil, o sedežu Društva in prenehanju Društva;...

Ker ta člen ni posebej določal postopka sprejemanja sprememb pravil Društva, sta imela UO in Občni Zbor Društva načeloma veliko manevrskega prostora, da se odločita za najbolj ustrezno obliko sprejemanja sprememb. Kot smo videli sta imela v Ustavi Republike Slovenije in Poslovniku Državnega zbora dovolj obče civilizacijska podlage, v Rules and Regulations of the Theosophical pa dovolj neposrednih zgledov, da bi se lahko odločila za bolj demokratičen način. Po drugi strani pa je bila ta revizija pravil Društva enkratna priložnost, da se člani, ob ustrezno razvejani obliki sprejemanja novih pravil, dodobra seznanijo s pravili društva, kateremu pripadajo in se dejavno vključijo v njih spreminjanje.

Na žalost pa so se člani UO Društva odločili za najbolj restriktivno obliko, ki je značilna za totalitarni pristop: pripravili so nova pravila, jih sprejeli na svoji seji 14 dni pred Občnim Zborom (za kar niso imel pristojnosti po dotedanjih pravilih), jih v časovnem obdobju do Občnega Zbora predstavili v krogih in pričakovali potrditev teh pravil na Občnem Zboru.

Na samem Občnem Zboru so člani UO naredili še nekaj korakov, ki niso bili v skladu s tedaj veljavnimi pravili, sprejetimi leta 1989:

- sklepčnost (kvorum) Občnega Zbora so ugotavljali na podlagi dejanske prisotnosti in na podlagi pooblastil (kar tedanja pravila niso omogočala), tako da je o novih pravilih Društva odločala približno 1/3 (natančno število bi bilo mogoče ugotoviti na podlagi zapisnika Občnega Zbora) vseh članov Društva. Seveda isto velja tudi za volitve novih organov Društva. (Tako v odgovoru na pritožbo na delovanje Teozofskega društva v Sloveniji Upravna enota Ljubljana s tem v zvezi odgovarja:

“Tukajšnji organ je v postopku registracije pravil društva upošteval tudi zapisnik občnega zbora z dne 25.06.1995. Pri ugotavljanju pravilnosti sklepčnosti je upošteval tudi 13. člen tedaj veljavnega statuta, ki določa, da občni zbor, v kolikor ni zagotovljena sklepčnost, veljavno odloča, če je navzočih 10 članov.”

- restriktiven pristop (in obenem nespoštovanje tedanjih pravil) so člani UO uporabili tudi v primeru volitev novih organov Društva, ko so se odločili za zaprte kandidatne liste na volitvah predsednika in članov UO in NO Društva.

Z drugimi besedami, člani UO in posledično tudi člani NO Društva so se pri izbiri postopkov za sprejemanje novih pravil Društva in za volitve novih organov Društva odločili za postopke, ki so bili še bolj restriktivni od tedaj veljavnih določil pravil Društva, ki so nastala v totalitarnem sistemu, tako da je registracijski organ pri registraciji lahko upošteval le najnižji standard v delovanju nekega društva.

Na žalost in navkljub tej neljubi izkušnji je UO Društva naslednje leto (1996) znova izbral enak način sprejemanja novih pravil Društva. Znova se je sklepčnost ugotavljala na podlagi dejanske prisotnosti in na podlagi pooblastil, čeprav takšne možnosti niso predvidela niti pravila sprejeta preteklo leto. Tako je o sprejetju novih pravil Društva glasovalo nekaj več kot 1/3 vseh članov Društva (natančno število bi bilo mogoče ugotoviti iz zapisnika Občnega Zbora). Upravna enota Ljubljana se v svojem odgovoru na pritožbo ni opredelila do sklepčnosti na tem Občnem Zboru, vendar pa je s pozitivno držo ugotovila:

da je društvo sprejelo pravila na podlagi 8. in 9. člena Zakona o društvih, vendar pa je tukajšnji organ ugotovil, da gre za očitno usklajevanje pravil društva z novim zakonom in ne za ustanovitev novega društva”.

Tako je Upravna enota Ljubljana odločila:

da so bile spremembe statuta, sprejete dne 25.06. 1995 in 22.06.1996 na občnem zboru društva, registrirane pri tukajšnjem organu z odločbo št. JR 026-131/95 z dne 04.07.1996. S tem je bila registrirana tudi sprememba imena društva iz Teozofsko društvo v Teozofsko društvo v Sloveniji.”

Na ta način se je tudi odločila (navkljub odločitvam, ki jih je sprejemal UO Društva), da pri vseh teh postopkih dejansko ni šlo za sprejemanje novih pravil Društva, ampak za spreminjanje obstoječih pravil in s tem za pravno kontinuiteto društva, ustanovljenega leta 1989.

3.4. Zakaj sploh sprejemanje novih pravil Teozofskega Društva v Sloveniji?

Pa vendar poskušajmo ugotoviti, zakaj se je UO Društva leta 1995 in nato leta 1996 odločal, da je potrebno sprejeti nova pravila Društva. Načeloma naj bi bil razlog za taki odločitvi neusklajenost tedaj veljavnih pravil Društva s pravili mednarodnega Teozofskega Društva, med katerimi je resnično zevala velika neusklajenost. Zato poglejmo, ali so ta nova pravila leta 1995 in leta 1996 v tem smislu prinesla kakšen napredek.


Opomba: Navedbe v drugem stolpcu so v odnosu na pravila, veljavna do leta 1995, v tretjem pa v odnosu na pravila, sprejeta leta 1995.

Iz te vsebinske primerjave lahko ugotovimo, da predstavljajo edine kolikor toliko pomembne vsebinske spremembe naslednja določila:

- (1) vsak član, ki izpolnjuje svoje obveznosti in dolžnosti do Društva, ima pravico izraziti svoje mnenje in zahtevati pojasnila glede dela v Društvu;

- (2) Občni Zbor voli Predsednika Društva po posebnem postopku;

- (3) Občni Zbor vodi predsednik Društva;

- (4) član, ki se ne udeleži Občnega Zbora, lahko pisno pooblasti drugega člana, da ga zastopa. Vsak član ima lahko do 7 pooblastil;

- (5) uvedena disciplinska komisija;

- (6) Upravni Odbor določa predloge kandidatov za organe Društva.

V nasprotju z zadnjima dvema določiloma, prva štiri v nekem smislu lahko predstavljajo korak proti večji usklajenosti z Rules and Regulations of the Theosophical Society, vendar pa je potrebno s tem v zvezi opozoriti na naslednja dejstva:

- (ad 1) če deklariranima svoboščini in pravici ne sledijo tudi ustrezni postopki v delovanju organov Društva, oziroma obvezna dejanja, ki omogočajo izražanje lastnega mnenja vsakega člana in podajanje pojasnil glede dela v Društvu, potem je taka deklaracija mrtva črka na papirju;

- (ad 2) če Društvo uvede bolj neposredne volitve predsednika Društva, vendar pa mu obenem ne dodeli temu ustreznih pristojnosti (glej poglavje o usklajenosti), potem taka odločitev predstavlja prej vzpostavljanje nekonsistentnega sistema upravljanja z društvom kot pa vzpostavitev predsedniškega sistema upravljanja;

- (ad 3) logična in v tem primeru tudi edina pristojnost, ki izhaja iz bolj neposrednih volitev predsednika društva;

- (ad 4) za uvajanje glasovanja preko pooblastil bi morali obstajali tehtni razlogi, tako da bi tak način glasovanja premoščal dejanske težave pri zagotavljanju kvoruma, obenem pa povsem ohranjal avtonomno opredeljevanje vsakega posameznega člana do posameznega vprašanja (glej poglavje o usklajenosti);

- (ad 5) to je gotovo velik korak nazaj od usklajenosti in odraža represivno nastrojenost novih pravil;

- (ad 6) prav tako velik korak nazaj od usklajenosti, saj mora imeti tako pristojnost vladajoči organ društva, to pa je v tem primeru Občni Zbor Društva.

Pravila, sprejeta leta 1995, še bolj pa tista, sprejeta leta 1996, na več mestih poudarjajo vezanost Društva na The Theosophical Society, vendar pa je potrebno pri tem poudariti naslednje dejstvo:

- v pravnem smislu te povezave ni, saj določila Rules and Regulations of the Theosophical Society v pravnem redu Republike Slovenije ne veljajo, ker The Theosophical Society ni registrirano za delovanje na področju Republike Slovenije (pravno ta možnost sicer obstoja, a se članom UO Teozofskega Društva v Sloveniji očitno ni zdela sprejemljiva);

- zato je navajanje določil in pristojnosti The Theosophical Society nad Teozofskim Društvom v Sloveniji pravno sporno;

- zadostovalo bi, če bi Društvo v svojih ciljih deklariralo in se opredelilo za sodelovanje s The Theosophical Society;

- še bolj pomembno pa bi bilo to, da bi Društvo v zasnovi svojih pravil čimbolj dosledno spoštovalo duh in sistem upravljanja, ki ga je vzpostavilo The Theosophical Society.

3.5. Sklep

Iz podane vsebinske primerjave pravil lahko ugotovimo, da sprejete spremembe določil v pravilih nikakor ne ponujajo sklepa, da bi šlo za korenite spremembe pravil, zaradi katerih bi bilo potrebno sprejeti nova pravila Društva. Zato je, navkljub oblikovno dokaj novi zasnovi pravil, Upravna enota v Ljubljani pravilno ugotovila, da gre za spremembe starih pravil Društva in ne za nova pravila.

Tako se zdi, da je bil osnovni namen bolj ustvarjanje vtisa, da predhodno vodstvo društva ni bilo predano načelom in pravilom The Theosophical Society, kot pa dejanski namen, da bi resnično vzpostavili usklajenost z načeli in pravili mednarodnega društva.

Z nekaterimi sprejetimi določili predstavljajo spremenjena pravila celo korak nazaj od pravil, ki so veljala do leta 1995 in obenem tudi korak nazaj od usklajenosti z Rules and Regulations of the Theosophical Society.

4. 0. USKLAJENOST PRAVIL TEOZOFSKEGA DRUŠTVA V SLOVENIJI Z RULES AND REGULATIONS OF THE THEOSOPHICAL SOCIETY

4.1. Bistvene razlike

Določila pravil The Theosophical Society, ki se najbolj razlikujejo od določil pravil Teozofskega Društva v Sloveniji, so tista, ki določajo značaj Generalnega Sveta The Theosophical Society (kateremu vsebinsko ustreza Občni Zbor Teozofskega Društva v Sloveniji), tista, ki določajo položaj Predsednika društva (kateremu ustreza Predsednik Teozofskega Društva v Sloveniji) in pa tista, ki določajo položaj Izvršilnega Odbora društva (kateremu ustreza Upravni Odbor Teozofskega Društva v Sloveniji).

Nadaljnja analiza bo pokazala, kako te razlike pomembno vplivajo na povsem drugačen značaj upravljanja z Društvom in da se na njih vežejo še številna druga bolj ali manj pomembna določila v pravilih, kot so med drugim tudi, na primer, glasovanje s pooblastili in odsotnost potrebe po disciplinskih ukrepih.

4.2. Generalni Svet The Theosophical Society

Začnimo torej z Generalnim Svetom (General Council), katerega položaj ustreza položaju, ki ga ima po pravilih Teozofskega Društva v Sloveniji Občni Zbor Društva.






Če povzamemo pristojnosti Generalnega Sveta The Theosophical Society, potem lahko ugotovimo naslednje:

- da je Generalni Svet vladajoče telo društva, kar pomeni, da je to organ, ki vodi politiko društva, ki sprejema spremembe pravil društva, ki potrjuje in odstavlja funkcionarje ter uradnike društva, razen predsednika (ker je ta voljen neposredno od vseh članov društva) in generalnih tajnikov nacionalnih društev (ker te volijo člani posameznih nacionalnih društev) in ki odloča o kateremkoli vprašanju, ki je povezano z društvom;

- da je ta organ predstavniški organ, kar pomeni, da ga povečini sestavljajo voljeni predstavniki posameznih nacionalnih društev, neposredno izvoljen Predsednik društva, člani po funkciji, ki jih imenuje Predsednik (Pod-Predsednik, Tajnik in Zakladnik) ter nekaj posebej izvoljenih članov, kar bi lahko opredelili kot zbor aktivnih in modrih članov društva (ali zbor nekaterih bivših in trenutno aktivnih članov društva);

- da Generalni Svet odloča o vprašanjih, ki jih obravnava, z navadno večino vseh članov, ki glasujejo, pri čemer ima v primeru neodločenega glasovanja predsednik društva, ali nek drug predsedujoči, odločilni glas;

- da v primeru glasovanja o potrditvi ali odstavitvi uradnikov ali funkcionarjev društva ter o spremembi pravil društva Generalni Svet odloča s tri-četrtinsko večino vseh članov Generalnega Sveta;

- da morajo biti zbori Generalnega Sveta najavljeni vsaj tri mesece pred datumom zbora;

- da mora biti v dnevni red zbora Generalnega Sveta vključena katerakoli resolucija ali predlog, ki ga poda katerikoli član Generalnega Sveta;

- da se Generalni Svet na rednem zboru sestaja enkrat na leto, a da lahko Predsednik, ali pa Tajnik društva, na pobudo najmanj 1/4 članov Generalnega Sveta, kadarkoli skliče izredni zbor Generalnega Sveta;

- da lahko člani Generalnega Sveta (zaradi oddaljenosti od Glavnega Stana društva) na zborih volijo osebno, pisno ali s pooblastilom kateremukoli drugemu članu Generalnega Sveta in da je temu primerno tudi zelo nizko postavljen kvorum dejansko prisotnih članov.

4.3. Primerjava z Občnim Zborom Teozofskega Društva v Sloveniji

Če sedaj primerjamo značaj in pristojnosti Generalnega Sveta The Theosophical Society z Občnim Zborom Teozofskega Društva v Sloveniji ter ob tem poskušamo opozoriti na neskladnosti in na probleme, ki iz tega izhajajo, potem lahko ugotovimo naslednje:

- Občni Zbor Teozofskega Društva v Sloveniji tvorijo vsi člani Društva in je zaradi tega dokaj neoperativen organ, in to celo do te mere, da med člani nekako prevladuje občutek, da sploh ne gre za vladajoči organ društva, ampak le za nekakšen sklic vseh članov društva (kongres), ki ga ‘vodstvo’ društva omejeno seznanja s politiko društva in pričakuje soglasje in podporo za svoje delovanje;

- tako Občni Zbor, navkljub določilom v pravilih, ne sprejema načrta dela, finančnega načrta in zaključnega računa društva, kar gotovo ne odraža usklajenost s pravili The Theosophical Society;

- v pristojnostih Občnega Zbora ni odločanja o potrditvi in odstavitvi uradnikov ali funkcionarjev društva, s čemer bi se izognili potrebi po obstoju disciplinske komisije;

- o disciplinskih prestopkih in o spremembah pravil Občni Zbor ne odloča s 3/4 večino vseh svojih članov, ampak z navadno večino glasujočih;

- v pravilih ni določila, ki bi terjalo, da se gradivo, ki bo obravnavano na Občnem Zboru posreduje vsem članom Občnega Zbora določen čas (3 mesece v primeru Generalnega Sveta) pred datumom zbora;

- v pravilih ni določila, ki bi terjalo, da se na dnevni red Občnega Zbora uvrsti vsaka resolucija ali predlog kateregakoli člana Občnega Zbora;

- tajnik društva ni tudi tajnik Občnega Zbora, ki bi neodvisno od delovanja v UO Društva, sprejemal in posredoval pobude ter skliceval izredni Občni Zbor na zahtevo 1/4 članov Občnega Zbora;

- vprašanju kvoruma in načinu glasovanja pa je potrebno posvetiti nekoliko več prostora:

Iz zelo nizkega zahtevanega kvoruma Generalnega Sveta The Theosophical Society (5 članov) in s tem povezane možnosti glasovanja v pisni obliki ali s pooblastilom lahko sklepamo, da so bila ta določila sprejeta zaradi tega, ker se člani Generalnega Sveta, ki ne živijo v Indiji, ne morejo osebno udeleževati zborov Generalnega Sveta in da se lahko le na tak način doseže zahtevana večina ob posameznih vprašanjih, ki jih obravnava Generalni Svet.

Ta problem v primeru nacionalnih društev praktično ne obstoja, tako da bi le težko zagovarjali kvorum, ki bi bil manjši od polovice članov Občnega Zbora (oziroma po pristojnostih njemu ustreznega predstavniškega organa, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) in s tem tudi možnost glasovanja v pisni obliki ali s pooblastilom. Za razliko od Generalnega Sveta The Theosophical Society, ko je to praksa, ki sploh omogoča normalno poslovanje Generalnega Sveta, bi morale biti te rešitve v primeru nacionalnega društva prej izjema kot pa pravilo. Če v razmerah nacionalnega društva vladajoči organ ne more doseči zahtevanega kvoruma, potem je potrebno razmišljati o drugačni organizacijski obliki.

4.4. Možna rešitev problema

Da bi rešili te probleme in dosegli usklajenost s pravili The Theosophical Society bi bilo smotrno Občni Zbor Teozofskega Društva v Sloveniji oblikovati kot predstavniško telo, ki bi ga lahko poimenovali Nacionalni Svet, Svet Društva ali kaj podobnega in bi ga sestavljali:

- predsednik društva (Regional Secretary), (1);

- imenovani uradniki društva (podpredsednik, tajnik, blagajnik, ekonom), (4);

- v krogih izvoljeni predstavniki (predsednik, namestnik, tajnik), (3 krat 3 = 9);

- bivši predsednik društva, (1);

- 5 do 10 izvoljenih članov;

Skupaj bi torej v današnjih razmerah tak organ tvorilo 20 do 25 aktivnih članov društva, kar bi gotovo lahko bil operativen vladajoči organ društva. Ko bi število krogov doseglo recimo število sedmih krogov, bi to pomenilo 32 do 37 članov in še vedno dokaj operativen organ.

Kot zbor vseh članov društva pa bi lahko, prav tako po zgledu v pravilih The Theosophical Society, v pravila vključili Kongres nacionalnega društva, ki bi se sestajal recimo enkrat na tri leta, če vzamemo enako razmerje kot velja med mandatom Predsednika The Theosophical Society (7 let) in mandatom Generalnih Sekretarjev (3 leta), saj se Kongres The Theosophical Society odvija enkrat v sedmih letih.

4.5. Predsednik The Theosophical Society

Predsednika The Theosophical Society neposredno volijo vsi člani društva, a ker je postopek do določene mere poznan, ga tukaj nima smisla posebej navajati. Bolj pomembno za ta namen je, če navedemo pristojnosti, ki jih ima Predsednik društva.


Poleg tega je Predsednik The Theosophical Society v glavnem zadolžen še za:

- za prevzem vseh prispevkov, donacij in sredstev;
- za polaganje depozitov v izbranih bančnih ustanovah;
- za podpisovanje (skupaj s Tajnikom ali Zakladnikom) dvigov,
- za pooblaščanje odvetnikov, da zastopajo interese društva,
- za skrbništvo nad premičnim in nepremičnim premoženjem društva;
- za investiranje skladov društva v javne obveznice;
- za skrb nad posestvom v Adyarju;
- za podpisovanje vseh listin v zvezi nepremično lastnino društva;
- za podpisovanje prenosov premične lastnine;
- za izvedbo tožb ali zagovorov v primeru tožb;
- za uporabo poslopij ali posestev v Adyarju s strani drugih oseb;
- za imenovanje svojega predstavnika, ki bo deloval v skladu z njegovimi navodili, kjerkoli po svetu;
- za izdajanje in odvzemanje vseh charterjev in diplom;
- za določanje letnih prispevkov.

Nadalje ima Predsednik The Theosophical Society pristojnost, da imenuje uradnike društva, kar si bomo ogledali na zgolj primeru Tajnika društva, čeprav se imenovanje in izvolitev Pod-Predpredsednika in Zakladnika društva nekoliko razlikujeta, ker ju potrjuje Generalni Svet in ne le Izvršilni Odbor društva:

4.6. Primerjava s Predsednikom Teozofskega Društva v Sloveniji

Če položaj Predsednika The Theosophical Society primerjamo s položajem Predsednika Teozofskega Društva v Sloveniji, lahko ugotovimo, da ima Predsednik Teozofskega Društva v Sloveniji podobne zadolžitve - ki sicer niso dovolj podrobno razdelane - vendar pa nima podobnih pristojnosti.

Tako predsednika Teozofskega Društva v Sloveniji voli Občni Zbor Društva (ki ustreza, kot smo rekli, Generalnemu Svetu The Theosophical Society), ne pa neposredno vsi člani društva. Čeprav Občni Zbor predstavlja vse člane društva, pa gre za pomembno razliko, ki postane očitna, ko se Občni Zbor oblikuje kot predstavniško telo. Namreč, predsednik, ki ga neposredno izvolijo vsi člani društva, se avtonomno odloča, kako in s kom bo izvajal delo društva, v skladu s pravili, načeli in cilji društva ter sklepi, ki jih sprejema vladajoče telo društva (Generalni Svet, oziroma Občni Zbor), medtem ko mora predsednik, ki ga skupaj z drugimi člani Upravnega Odbora (ki ustreza Izvršilnemu Odboru The Theosophical Society) voli Občni Zbor, delovati tako kot se odloča Upravni Odbor. Tako funkcijo, ki jo ima po Rules and Regulations of the Theosophical Society Predsednik društva, v primeru pravil Teozofskega Društva v Sloveniji prevzema Upravni Odbor Društva. Da pa je funkcija Izvršilnega Odbora The Theosophical Society povsem drugačna kot je funkcija Upravnega Odbora Teozofskega Društva v Sloveniji bomo videli v nadaljevanju.

4.7. Izvršilni Odbor The Theosophical Society


 

Iz mandata (le za tekoče poslovno leto) in pristojnosti Izvršilnega Odbora The Theosophical Society lahko sklepamo na predvsem nadzorno funkcijo tega organa, na katerega Generalni Svet prenaša določene svoje pristojnosti, da bi v tekočem letu sodeloval pri tistih opravilih, pri katerih so pristojnosti Predsednika omejene.

4.8. Primerjava z Upravnim Odborom Teozofskega Društva v Sloveniji

V primerjavi z Upravnim Odborom Teozofskega Društva v Sloveniji, ki predstavlja osrednji organ za izvajanje politike društva, predstavlja Izvršilni Odbor The Theosophical Society organ, ki s strani Generalnega Sveta (vladajočega organa društva) omejuje in nadzira pristojnosti Predsednika društva kot prvega uradnika društva, ki je zadolžen za izvajanje dela društva in ki skupaj s Predsednikom društva in njemu podrejenimi uradniki sestavlja in predlaga Generalnemu Svetu v sprejem določene programe in dejavnosti.

Zaradi omejenosti mandata na eno leto, se Izvršilni Odbor ne more oblikovati kot od Generalnega Sveta odtujen center moči, kar se dogaja v primeru Upravnega Odbora Teozofskega Društva v Sloveniji.

Administrativni sistem s položajem in sestavo Upravnega Odbora, kakršnega ima ta organ v Teozofskem Društvu v Sloveniji, v svoji knjigi Principi teozofskega dela (Slov.prev., str. 31) obravnava tudi I. K. Taimni, in pravi:

Svet Sekcije izvoli majhen Izvršilni Odbor, ki izvaja vsakodnevno administriranje, in Generalnega Tajnika, ki bolj ali manj deluje kot Izvršilni Uradnik Sveta in pod usmeritvami Izvršilnega Odbora ter z večinoma neustreznim aparatom. Ta delitev odgovornosti spodkoplje vse iniciative in producira svoje naravne posledice - stagnacijo in rutino.”

V nadaljevanju pa nato navaja sistem, ki je zajet v Rules and Regulations of the Theosophical Society, in katerega smo doslej že spoznali, ter ga ponuja kot “učinkovito in razvijajoče se administriranje”.

V takem administrativnem sistemu tudi odpade potreba po Nadzornem Odboru, ki je zgolj organ na papirju in se morda sestane le za sestavo pozitivnega poročila Občnemu Zboru. Izvršilni Odbor, ki ima tak značaj in sestavo, kakor ju navajajo Rules and Regulations of the Theosophical Society, lahko preko članov, ki jih vanj imenuje Generalni Svet in niso člani administrativnega aparata Predsednika, izvaja neposreden in tekoč nadzor nad delom uradnikov ter se poleg tega dejavno vključuje v delovanje društva.

4.9. Disciplinski postopki

V zvezi z disciplinskimi ukrepi poznajo Rules and Regulations of the Theosophical Society le naslednje določilo iz svoje preambule - Memorandum of Association:


Ti določili rešujeta probleme glede materialne odgovornosti uradnikov in funkcionarjev društva.

 

Če “member in good standing” prevedemo kot “redni član”, oziroma kot član, ki redno poravnava vse obveznosti do društva in če Občni Zbor Društva organiziramo kot predstavniško telo, potem iz omenjenega pravila izhaja, da uradniki društva ne morejo postati (in s tem tudi voliti in biti izvoljeni) člani društva, ki niso redni člani vsaj tri leta zaporedoma. Po drugi strani pa je ukinitev potrdil o članstvu v pristojnosti predsednika društva.

Če torej ustrezno prevzamemo vsa ta pravila, potem odpade kakršnakoli potreba po obstoju Nadzornega Odbora in Disciplinske komisije.

5. 0. ZAKLJUČEK

Za zaključek poskušajmo odgovoriti na ključno vprašanje iz uvoda, kako naj ljubezen deluje v vsakodnevnem življenju in odgovor nekoliko tesneje povezati z društvenim življenjem.

Ljubezen je očitno neko stanje zavesti. Zavest pa isto kot življenje; in kot posamezna enota le navidezno ločena od ene zavesti. Zato lahko ljubezen deluje, kakor pravi Krishnamurti, le v odnosu do življenja - je lahko le določen način življenja.

Ljubezen se razvija iz želje po privlačnosti, ki jo intelekt spreminja v trajno čustvo in v povezovalno energijo v vesolju. Intelekt namreč preučuje svet in ugotavlja, da le skladni odnosi prinašajo srečo. Zato poskuša odkriti način, kako doseči univerzalno skladnost, s čemer odkriva zakon evolucije, ki pravi, da, ko se enota poveže s celoto, kateri pripada, to pomeni mir in srečo. To odkrivanje pa sestavljajo posamezni koraki, določene stopnje moralne zavesti, ki so odsevi univerzalne skladnosti, na poti v to univerzalno skladnost.

V človekovem ustroju so namreč prisotni že vsi principi, preko katerih se lahko izražajo posamezne stopnje moralne zavesti, vendar pa ti niso dovolj razviti, da bi jih lahko izrazil. Tako se dva vidika človekove evolucije - intelektualni in moralni - kažeta kot različne stopnje doživljanja samega sebe kot ločene zavesti, ki je, v povezavi z drugimi ločenimi zavestmi, sposobna samo sebe, pa najsi še tako bežno, doživljati kot eno zavest in s tem srečo.

Stanje, ko se posamezne ločene zavesti na posameznih stopnjah doživljajo kot ena zavest, smo v teozofiji poimenovali Bratstvo. Le-tega pa Annie Besant definira kot skupni interes, kajti, kakor pravi, “ne moremo pričakovati, da bi ljudje, zaradi dejstva, da so bratje, čutili na enak način ali se zanimali za iste stvari. To ne bi bilo niti zaželjeno, če bi že bilo mogoče, kajti dolžnosti posameznikov se med seboj razlikujejo.”

Zato pomeni delovanje ljubezni v vsakdanjem življenju stalno iskanje in uresničevanje skupnega interesa med ločenimi interesi. To pa pomeni velik intelektualen trud in napor ter uporabo določenega sredstva. In to sredstvo, s katerim lahko človek na vsaki od posameznih stopenj uresniči ta skupni interes, to preobrazbo lastne zavesti, je tisti njegov princip, ki prebiva v tej eni zavesti in ki se v njem oglaša kot njegova vest, notranji glas, ali kot Sodnik sodnika, Preiskovalec preiskovalca, Opazovalec opazovalca, kakor mu pravi P. G. Bowen - njegova inteligenca (modrost-ljubezen), ki mu omogoča, da “se zaloti z rokami v žaklju”, kakor je to nekoč slikovito povedal Edoardo Bratina, s čemer je mislil na to, da je človek sposoben ugotoviti, kdaj je njegovo delovanje povezano zgolj z uresničevanjem lastnega, ločenega interesa, s čemer povzroča delitve, in ga preobraziti v delovanje, ki bo ljubeče in v skladu s skupnim interesom.

V  uvodu smo rekli, da se prvi korak na poti v univerzalno Bratstvo odraža v spoštovanju zakona in avtoritete.

Temeljno načelo prava kot svojevrstnega spleta družbenih pravil je pravičnost. Zato se razvoj te vede skozi zgodovino kaže kot izpopolnjevanje moralnih standardov, ki jih je pomagal oblikovati intelektualni trud tisočih in tisočih blestečih predstavnikov človeštva, med katerimi se v miselnih povojih zahodne civilizacije pojavljajo tudi imena kot so Sokrat, Platon in Aristotel. In ti številni misleci so vsak po svoje prispevali mnoge razsvetljujoče poglede na vlogo zakonov v človeški družbi, med katerimi omenimo le tistega Friedricha von Savignyja, ki pravi, da so družbena pravila pojav, ki naravno raste iz narodovega duha, okolja in zgodovine, in tistega J. J. Rousseauja, ki pravi, da spoštovanje zasluži le tisto pravo, ki temelji na družbeni pogodbi, ki so jo svobodno sklenili svobodni državljani. To navajanje pa nas gotovo pripelje tudi do imen dveh ameriških pravnikov, ki se pojavljata med ustanovitelji in oblikovalci pravil Teozofskega Društva, W. Q. Judgea in H. S. Olcotta - prvega in dosmrtnega predsednika društva.

In če na društvena pravila pogledamo kot na zgoščen rezultat vseh teh neštetih miselnih naporov, potem spoštovanje pravil dobi povsem novo razsežnost. Potem to spoštovanje ne izhaja iz strahu pred sankcijami, ampak predvsem iz prepričanja, da so v pravilih zasnovani odnosi plod najbolj eminentnih spoznanj o načinu doseganja skupnega interesa - Bratstva.

In povsem novo razsežnost pridobi tudi spoštovanje avtoritete, ki se v luči tega pogleda veže predvsem na sam položaj, na istitut, ki ga zavzema določena oseba. Neki osebi podarja avtoriteto namreč položaj, ki ga zaseda in sposobnost, da se zlije z dolžnostmi do drugih, ki jih pravila od tega položaja zahtevajo, ne pa moč, sposobnosti in intelekt, ki jih poseduje - sposobnost in trud, da pravila sprejme kot lastna merila pravilnega in primernega ravnanja.

Na tej ravni pa se pravila začnejo povezovati z načeli delovanja, ki jih je v okviru društva obdelal v naših krajih tako spoštovan in preučevan avtor, I. K. Taimni, ki pravi, da samo-kultura ni cilj, ampak sredstvo, da lahko člani društva izpolnijo svoje poslanstvo. In prav gotovo drži, da se lahko na tej stopnji posameznik preda razvoju številnih potez lastnega značaja; na primer nekaterim od tistih, ki jih je v pojmu slovenska poštenost zajel dr. Anton Trstenjak: bistroumnost, natančnost, neodvisnost, odločnost, veselost, odkritosrčnost, predanost, složnost, spravljivost, …

Drugi korak prepoznamo, kot smo navedli v uvodu, po notranjem čutenju pravičnosti, ki se odraža v človekovem pogumnem dvigovanju glasu zoper nepravične zakone in legalizirano hipokrizijo. Ta korak je v marsikaterem pogledu ključen. Človeka namreč lahko kaj hitro zapelje, da pod okriljem zavzemanja za pravičnost pozabi na spoštovanje zakonov in avtoritete ter na skupni interes. Kajti vsaka sprememba v mišljenju ali razodevanje resnice zahteva določen čas, tako da mora razvoj poguma spremljati tudi razvoj potrpežljivosti, vztrajnosti in sposobnost prenašanja trpljenja, ki nujno spremlja proces razodevanja resnice. In če nadaljujemo s Trstenjakovimi vidiki slovenske poštenosti, potem je na tej stopnji za iskanje skupnega interesa gotovo pomemben razvoj dostopnosti za razloge, vzvišenosti nad malenkostmi, pogleda v prihodnost, dostojanstvenosti, presežnosti, nenasilnosti, zmernosti, …

Iskanje bližnjice v tem procesu nas lahko kaj hitro privede do tega, da se družbene spremembe, kakor pravi Annie Besant, ki jih vodijo jezni in nespametni posamezniki, končajo z diktaturo, ne pa z demokracijo. Zato moramo v takem položaju, da se ne bi spustili nazaj po lestvi razvoja civilizacije,  prevzeti samo-omejevalen, totalitaren pristop do spoštovanja pravil in avtoritete ter izvajati zgolj to, kar je posebej dovoljeno.

Nadaljnje stopnje moralne evolucije na poti do univerzalnega Bratstva presegajo okvirje te analize, poleg tega pa lahko posvečanje visokim idealom višjega življenja, dokler ne vsrkamo vseh vidikov nižjega, v sebi skriva past, ki jo P. G. Bowen imenuje:

Duhovni Ponos, prepričanje, da smo zato, ker smo se znebili pasti določenih nižjih želja, čutenj in misli, nekaj dosegli. A razmišljanje o tem, da smo nekaj dosegli pomeni, da zapuščamo mirni objem VEDNONASTAJANJA in se predajamo ognjenim rokam jaz-a, ki prebiva v ločenosti. Ta manifestacija ločenega jaz-stva, ki jo imenujem Ponos, je v svojih aspektih mnogostranska. Je pravi Kralj nižjih svetov. In dokler ni razbita njegova moč, ni mogoča nikakršna resnična zruženost z ŽIVLJENJEM. Skrivnostna drama, pri kateri sodelujemo po Mojzesovih knjigah Starega Testamenta, nas izjemno lepo uči posebne lekcije. V tej zgodbi Mojzes predstavlja simbol človekove Višje Samosti, otroci Izraela pa simbol njegovega Nastajajočega Bitja. Iz Egipta, čisto materialnega življenja, je Mojzes popeljal Izraelce v Puščavo, ki je subjektivno, mentalno-čustveno kraljestvo. Vodil jih je skozi Puščavo, jih varoval pred nevarnostmi, premagoval njihove sovražnike in jim predal “Božje” zapovedi. Povedel bi jih tudi preko reke Jordan, preko Praga Duhovnega Življenja, v Obljubljeno Deželo, na OKULTNO POT, a ga je zadržal Ponos. Skale ni razbil in iz nje izvabil Vode, Duhovne Energije, ki ohranja življenje v puščavi, v imenu Gospoda, simbola ŽIVLJENJA, ampak zaradi ponosne odvisnosti od svoje lastne moči.”

In tako se zdi, da se sedaj tudi mi, kot narod, nahajamo na pragu obljubljene dežele - okultne poti, zavedajoč se, ali ne, nevarnosti, ki na nas preži na tem pragu, ko nihamo med zmago ali porazom v boju za boljšo prihodnost, ker je ta odvisna od tega, kako bomo odgovorili na vprašanje: kje smo? Nihamo med tem, kar je tako slikovito in dramatično opisal naš nacionalni poet:

Največ sveta otrokom sliši Slave,
tja bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti voljo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužnji dnovi.

Pripravil:
Anton Rozman
Ljubljana, 30.05.2002


Dodatek - Kopije dokumentov:

Dopis članom odborov Teozofskega društva v Sloveniji

[1] Kopija obvestila članom društva, ki izpričuje, da je Upravni Odbor društva samoiniciativno sprejel nova pravila društva in spremenil naziv in emblem društva še pred Občnim Zborom društva leta 1995.

[2] Izvleček vabila na Občni Zbor društva leta 1995, na katerem je že spremenjen naziv društva.

[3] Izvleček novih pravil društva leta 1995.

Dopis Predsedniku Teozofskega društva v Sloveniji
Dopis organom Teozofskega društva Adyar v Sloveniji
Dopis Predsednici Teozofskega društva v Sloveniji
Dopis Predsednici in Občnemu Zboru Teozofskega društva v Sloveniji

[4] Izvleček vabila na Občni Zbor društva leta 1996, z istim datumom izdaje vabila kot leto poprej (12.6.1995) in s ponovno že spremenjenim nazivom društva pred sklepanjem na Občnem Zboru.

[5] Izvleček novih pravil društva leta 1996, ki izpričuje, da so bila zastavljena tako kot da gre ustanavljanje novega društva.

Poročilo Občnemu Zboru Teozofskega društva v Sloveniji

Zadnjič obnovljena: maj 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji