Sedemdeseta leta

Prehod Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji v novo desetletje je zaznamovalo urejanje knjižnic v krogih, pri čemer se je predsednica društva zavzemala, da bi teozofske knjige postale široko dostopne tako članom kot nečlanom. Spodbujala je privabljanje mladih članov in prevajanje člankov, ki naj bi pomagali članom izoblikovati jasen pogled na teozofijo. Tako so bili prevedeni članki N. Sri Rama Tri poti v eni; I. K. Taimnija Atma u vsakdašnjem životu in Pojam o Absolutnome; B. Mullika Putovanje ka Beskonačnome in Neposredni zadatak ter Svet iluzija Hermine Sabetay. Sama se je lotila prevajanja knjige I. K. Taimnija Self-culture, prof. Djuro Robotić pa skrajšane oblike Secret Doctrine Helene Petrovne Blavatsky.

V Beogradu je začel poleg kroga “Istina” delovati še študijski center “Ljubav”, vendar pa ta ni nikoli posebej samostojno zaživel, saj so se člani sestali večinoma le takrat, ko je prišel predavat vodja kroga “Istina”, Nikolaj Brezinski.

Tega leta sta Zagreb in Ljubljano obiskala B. Mullik, ki je bil navdušen nad razmerami v Jugoslaviji, in Henk Dubbing.

Na sestankih kroga “Služenje” v Ljubljani, na katerih je bilo prisotno od 10 do 16 članov, je še nadalje s svojimi zanimivimi predavanji spodbujal razpravo Juš Kavčič.

Od 4. do 18. julija 1970 je potekal prvi kamp Mladih Teozofov v Gozd Martuljku, ki je navkljub neprijaznemu vremenu zelo uspel (Tradicijo poletnih taborjenj v Gozd Martuljku bomo skušli predstaviti v posebnem članku.), 25. oktobra pa se je odvijal 4. Redni Letni Občni Zbor društva, na katerem je bil sprejet predlog spremembe društvenih pravil in na katerem je prof. Djuro Robotić podal svoje videnje delovanja Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, pri čemer je smernice za delo razdelil na splošne: vzgojne; posebne: delo s posameznimi člani; in konkretne: material, ki bi ga bilo potrebno preučevati in za katerega je ponudil še konkreten primer analitičnega študija. Njegov predlog je temeljil na dejstvu, da se je v Zagrebu za delo društva začelo zanimati kar nekaj mladih, izobraženih ljudi in da se je društvu v tem letu pridružilo devet novih članov.

Vendar pa ta predlog dela nekako ni bil usklajen s pogledi predsednice, ki so se v letih 1970/72 izoblikovali na podlagi stikov z g. Borisom de Zirkoffom in njegovega članka Psihičko protiv spiritualnog in članka Geoffreya A. Barborke H. P. B. Prinašalka-Luči ter na podlagi njenega razumevanja del I. K. Taimnija kot Zunanjega Načelnika Ezoterične Šole. V komentarju prevoda članka Psihičko protiv spiritualnog je zapisala: “Iz prednjega se vidi kako je nujno pristopiti k preučevanju človeške konstitucije, pa sem v ta namen pripravila in prevedla iz knjige Self-Culture od I. K. Taimni-ja. V prvem delu ... dveh poglavjih bomo preučevali prvo človekovo osebnost ... zatem bo sledilo še sedem poglavij, v katerih se bomo spoznali s človekovo individualnostjo ... To je načrt za naš študij v sledečih dveh letih in če bomo to snov dobro obvladali, bomo lahko rekli, da smo več ali manj spoznali sami sebe.”

Do kratkega stika med tema dvema pogledoma je prišlo na 6. Rednem Letnem Občnem Zboru, 08. 10. 1972, ko je bila ob volitvah novega Izvršnega in Nadzornega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji izvedena zamenjava na mestu podpredsednika društva in so člani kroga “Sklad” zaradi tega zapustili zbor. Prenovljena ekipa se je nato želela nekako “oddolžiti” prof. Djuru Robotiću in ga zaradi njegovega dolgoletnega sodelovanja imenovati za doživljenjskega častnega podpredsednika društva.

V letih 1971/72 se je društvu pridružilo 19 novih članov; ta spodbuden trend pa se je nadaljeval tudi v letih 1973/74, ko se je pridružilo še 11 novih članov. Leta 1974 se je dokončno razgradil študijski center “Ljubav” v Beogradu in se utopil v krogu “Istina”, vendar pa je nastal nov študijski center na Reki. Mladi in aktivni člani Kroga v Zagrebu pa so tega leta začeli izdajati društveno revijo Mladi Teozof, ki je izhajala dvakrat v letu.

Spori v zvezi z različnimi pogledi na teozofijo in na delovanje društva ter priliv mladih članov, ki je razgibal življenje in dejavnost v društvu, so sprožili razmišljanja o nujnosti sprememb v vodenju društva. Iniciativo za spremembe je prevzel Zvonimir Frlan, ki je v svojih pismih podpredsedniku in tajniku društva zapisal: “Polet i slobodan stav brez predrasuda zahvatio je i naše društvo i zato je kao reakcija došao više do izražaja onaj stari kruti i dogmatični stav kod pojedinih članova ... u vidu prijedloga da se svim članovima nametne ideja da jednoglasno produže mandat sadašnjeg Izvršnog Odbora u njegovom kompletnom sastavu za još tri godine. ... Prevladalo je ipak mišljenje kod svih ... da se usvoji izvjesni bratski stav o najdemokratskijem načinu biranja novog Obora ali je istodobno i datum Godišnje Skupštine pomaknut ... na 7. marta 1976 zbog objektivnih razloga. .... ove godine je došlo do osjetnog priliva mladih članova ... Ova infuzija “svježe vitalnosti” neminovno zahtijeva i dinamičniji Izvršni Odbor. Potrebna je prije svega jedna snažna homogenost predstavnika osnovnih funkcija Izvršnog Odbora koja može rezultirati jedino na taj način da se predsjednik, tajnik i blagajnik nalaze u istome mjestu. Prema sadašnjem stanju ... Ljubljana je za sada jedini naš centar koji može realizirati potrebnu homogenost rada i aktivnosti Izvršnog Odbora T. D. u Jugoslaviji.” V zvezi z delovanjem tedanje predsednice pa naslednje: “...ona zastupa neke “teozofske ideje” koje ne pripadaju matici u Adyaru. Ona negira mnoge postavke od Leadbeatera i A. Besant, kao i Jinarajadase (tu se može uključiti Arundela, Sri Rama, Johna Coatsa, Rukmini i Perkinsa) a osobito Hodsona koji je toliko godina vodio Školu Mudrosti u Adyaru u ovo današnje vrijeme. ... več po treći put (unutar godine i pol) iznosila je one neteozofske ideje spominjajući ovaj put i propagirajuči knjige Puruckera i Zirkoffa, zatim Point Lomu, itd. Bila je u svom poznatom uzbuđenom stanju i zato nisam htio reagirati da se ne razvije svađa, makar je ona i bez toga napadala sve one koji se s njom ne slažu ... propagirala [je] nosioce tih ideja koji su umislili da imajo naročiti zadatak da nas oslobode “krive teozofije” i pruže nam “pravu teozofiju” koja se jedino može naći u djelima H. P. Blavatsky i u pismima Majstora Mudrosti. ... Mi smo ovdje shvatili da je ona bila već “iz nutra bolesna” ono pred tri godine, iako su se vidljivi simptomi pojavili kasnije. G. Hodson jasno piše da su mentalne predrasude uzrok bolesti a osobito kod osobnosti okultista koji ne provode u život ideje i ideale koje su kao Ego prihvatile.”

Iniciativa pri naslovnikih ni naletela na konkreten pozitiven odziv. Verjetno je bil to razlog, da se je krog v Zagrebu, na podlagi republiške spremembe zakona o društvih, ob koncu leta odločil, da se registrira kot samostojno društvo, čeprav je še nadalje spoštoval zunanjo ureditev, na podlagi pravil Teozofskega Društva.

17. novembra tega leta se je predsednica, skupaj s še tremi člani društva, udeležila praznovanja stoletnice Teozofskega Društva v Adyarju; skupaj s podpredsednikom društva pa še slovesnosti v New Yorku.

Na 9. Rednem Letnem Občnem Zboru, 8. maja 1976, so bili izvoljeni novi organi društva, pri čemer je predsednica društva še vedno ostala g. Mila Grubačević. Društvo je oblikovalo še dodatne odbore za pokrivanje založniške dejavnosti in organizacijo letnih šol.

V razgibani dejavnosti društva v letih 1976/79 se mu je pridružilo 34 novih članov. Tako kot sedaj že običajno je vsako leto v poletnem času potekala Letna Šola v Gozd Martuljku. Šoli je leta 1977 prisostvoval tudi Predsednik Teozofskega Društva, g. John Coats. Kampa se je začelo udeleževati tudi precej nečlanov, kar je nato sprožalo precejšnja nesoglasja v društvu. V letu 1976 se je društvena revija preimenovala v revijo Teozof. V letu 1977 pa je društvo za potrebe svojega delovanja najelo v Ljubljani stanovanje v Soteski št. 6. Nove društvene prostore je na dan 16. marca 1978 odprl dr. Avguštin Gerden (Glej: Nagovor ob otvoritvi društvenih prostorov.) Do spremembe pa je v tem letu prišlo tudi glede sedeža društva, ker v Sloveniji društvo ni moglo v odnosu do oblasti uskladiti registracije s spremembami zakonodaje s tega področja. Tako je bilo društvo prisiljeno preseliti sedež iz Ljubljane v Zagreb, zaradi česar je bil 09. 09. 1978 sklican Izredni Občni Zbor društva, na katerem je bila sprejeta sprememba pravil društva in bile opravljene volitve disciplinske komisije in častnega razsodišča ter imenovana volilna komisija za naslednje leto ter sprejet nov program društva. Sekretariat za notranje zadeve republike Hrvaške je nato na dan, 19. september 1978, registriral društvo s pravico, da deluje po celotnem ozemlju države. Tega leta je bil v Ljubljani ustanovljen krog “Bratstvo”, ki so ga sestavljali mladi člani društva iz Ljubljane. Ti so v letu 1979 začeli izdajati Informativni bilten, ki je člane mesečno obveščal o dejavnostih društva, podobno kot so začeli v Zagrebu izdajati mesečni bilten Jezgra.

Na 12. Rednem Letnem Občnem Zboru društva, dne 6. maja 1979, so bile opravljene volitve v organe društva, pri čemer je bil za predsednika društva izvoljen Emilio Trampuž, za podpredsednika pa Zvonimir Frlan. Istega dne je bila potrjena tudi ustanovitev kroga “Kundalini”, pod vodstvom F. M. Vendar pa so te spremembe na vodilnih položajih v društvu sprožile nezadovoljstvo pri starejših članih društva, ki so dotlej odločali o dejavnostih v društvu. Le te so se začele sedaj širiti na področja, ki po njihovem mnenju niso bila več strogo teozofska.

Ob koncu leta 1979 je Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji štelo 130 članov.


To je osmi v nizu člankov, ki naj bi predstavili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Temelji na trenutno dostopnih podatkih in je zasnovan razvojno, tako da bo sproti dopolnjevan z novimi spoznanji. Zato bralce vljudno naprošam, da tvorno sodelujejo pri tej predstavitvi z njim dostopnimi podatki, ki bi nadalje osvetlili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji