Teozofska Družba v Ljubljani

S koncem prve svetovne vojne so v Sloveniji ponovno oživela prizadevanja po širjenju teozofskih idej in organiziranju teozofskega gibanja. Nosilec tega prizadevanja je bil dr. Edvard Šerko, ki je deloval na Vranskem in ki je koncem leta 1918 navezal stik z inšpektorjem finančne direkcije, Antonom Zajcem iz Ljubljane. Tam je obstajal neformalen krog kakšnih desetih ljudi, ki so se zanimali za okultizem, spiritizem, hipnotizem, magnetizem in “New Thought”. Poskusi, da bi organizirali delo te skupine, so sloneli skoraj izključno na plečih že ostarelega in bolehnega g. Zajca, ki se je poleg tega otepal še z nerešenim stanovanjskim problemom in ki je tožil zaradi pomanjkanja ustrezne literature v slovenskem jeziku.

Dr. Šerko je na podlagi te pobude do leta 1921 pripravil brošuro Teozofija je modrost Boga in modrost o Bogu. Ta je vzbudila tolikšno zanimanje, da se je kaj hitro porodila ideja o organiziranju pripravljalnega odbora za ustanovitev Teozofskega društva v Jugoslaviji. Do posvetovanja in organiziranja odbora je prišlo novembra istega leta na Vranskem. Odbor je sklenil, da bo začel izdajati tudi svoje glasilo, ki ga je poimenoval Ezoterična pisma in ki so začela izhajati v maju leta 1922.

Vendar pa prizadevanja, da bi nekako povezali vse tiste ljudi, ki so se na ozemlju Jugoslavije zanimali za duhovnost, niso obrodila sadov. Obstajalo je kar precejšnje število zasebnih krogov, ki so se ukvarjali s to ali ono smerjo okultizma, a so po večini delovali precej zaprto in anonimno.

Glasilo Ezoterična pisma je sicer v najboljšem trenutku odhajalo na okoli petdeset naslovov, a kakšnega posebnega odziva za sodelovanje pri organizaciji društva ni bilo. Obenem se je Pripravljalni Odbor otepal tudi s pomanjkanjem sredstev, tako da mu ni uspelo pripraviti tiskane oblike glasila.

Ker torej pobuda za ustanovitev Jugoslovanskega teozofskega društva ni naletela na ustrezen odziv, se je Odbor odločil, da bo ustanovil organizacijo le za področje Slovenije. Tako je kljub vsem tem težavam prišlo v pozni pomladi leta 1923 v Prešernovi sobi restavracije Novi svet v Ljubljani do ustanovnega občnega zbora Teozofske Družbe. To je 7. VI. 1923 potrdila Pokrajinska uprava za Slovenijo. Predsednica Teozofskega Društva, dr. Annie Besant, pa je priznala to skupino kot Ložo neposredno priključeno Adyarju in naslednje leto izdala Charter (Ustanovno listino), z datumom 23. 04. 1924, za ložo “Služenje”.

Navkljub vzpostavitvi organizacije, pa je bilo delovanje Teozofske Družbe odvisno predvsem od prizadevanj g. Zajca, saj dr. Šerko zaradi odmaknjenosti od centra ni mogel veliko pomagati pri administrativnem delu.

Tako je g. Zajc pomladi leta 1924 zapisal: “Naš pokret je vedno v enakem štadiju ter smemo zanesljivo računati le na 20 do 25 oseb, ki se večinoma nahajajo na štajerskem delu Slovenije. Na Štajerskem menda ni ozračje tako inficirano z zlonosnimi materialističnimi elementali, kakor pri nas. Končno smatram tudi podeželna tla za ugodnejši razvoj naših idej, kakor je mestni tlak.”

Družbi je kljub temu uspelo oblikovati skromno teozofsko knjižnico, za kaj več pa je zmanjkalo časa, saj je koncem leta 1924 nenadoma umrl g. Anton Zajc, s čemer je tudi zamrlo delovanje prvega uradnega teozofskega kroga v Sloveniji.

Dr. Šerko je leta 1925 v pismu zapisal: “Z g. Zajcem sva izdajala listič v zelo skromnem obsegu, ki je vezal člane med seboj. A uspeh je bil zelo dvomljiv: imela sva 30 do 40 interesentov, ki pa so se zelo naglo menjavali. Pravega jedra pa nisva mogla med njimi ustanoviti. Material je bil drugorazreden: histerično-erotične ženske; moški, udani črni magiji. Zdi se mi, da čas ni ugoden; in da vzbudi vsak poskus bele magije preveč črne proti sile in da je ventilacija meta-psihičnih vprašanj večini bolj v škodo, kakor v korist. Prišel sem do tega, da je v času, ko ima črna magija tako moč, najbolje da se skrijemo in v tišini svoje duše gojimo svoje najvišje.”


To je tretji v nizu člankov, ki naj bi predstavili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Temelji na trenutno dostopnih podatkih in je zasnovan razvojno, tako da bo sproti dopolnjevan z novimi spoznanji. Zato bralce vljudno naprošam, da tvorno sodelujejo pri tej predstavitvi z njim dostopnimi podatki, ki bi nadalje osvetlili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji