O Teozofskem društvu
Ta dokument ne izraža uradnih stališč nobenega Teozofskega društva.

Vprašanja in odgovori

Kaj je Teozofsko društvo?

Zakaj je bilo ustanovljeno Teozofsko društvo?

Kakšni so cilji Teozofskega društva?

Kaj predstavlja znak Teozofskega društva?

Kaj je besedilo okoli znaka Teozofskega društva?

Kako je sestavljeno Teozofsko društvo?

Ljudje pravijo, da je v Teozofskem društvu prihajalo do delitev in da obstaja več organizacij s tem imenom. Poleg tega naj bi se od njega odcepile nekatere organizacije, ki imajo sedaj drug naziv. Kako to pojasnjujete?

Teozofsko društvo je, poleg Indije in Amerike, prisotno še v številnih državah po svetu, ali gre za isto organizacijo?

Ali je Teozofsko društvo religiozna organizacija?

Ali Teozofsko društvo uči nek poseben nauk?

Mnogi trdijo, da nas nobeno društvo ne more pripeljati do resnice, razsvetlitve, Boga, itd., in nekateri so zaradi tega celo zapustili Teozofsko društvo. Ali torej članstvo sploh prinaša kakšno praktično korist?

Kakšen je odnos Teozofskega društva do politike?

Teozofijo pogostokrat označujejo kot novo religijo ali neko mešano učenje. Ali to drži?

Včasih slišimo, da je teozofija “neo-buddhizem”, medtem ko nekateri buddhisti menijo, da teozofija sploh ni buddhizem. Kaj lahko poveste o tem?

Rekli ste, da je teozofija “božanska modrost”, vendar pa se zdi, da je to preveč splošna opredelitev. Kaj pomeni teozofija nekemu človeku, ki si želi pridobiti to modrost?

Društvo za psihične raziskave (The Society for Psychic Research) je H. P. Blavatsky obtožilo, da je sleparka, ki počenja “čudeže” s pomočjo premikanja sten in drugimi pripomočki. Kako lahko potem zaupate njenim filozofskim predstavitvam?

Kako odgovarjate na glavno vprašanje filozofije? Kaj vidite kot prvotni princip: duh ali materijo?

Ali je res, da teozofi verjamejo v reinkarnacijo?

Kakšen je vaš pogled na življenje po smrti?

Učenje o rasah zavzema v delih H. P. Blavatsky pomembno mesto, še posebej pa je govora o arijski rasi. Ali nima to nekaj skupnega z rasizmom; in kako se to sklada s cilji Teozofskega društva?

H. P. Blavatsky je trdila, da je prejela svoje znanje od določenih mahatem. Kdo so to in kako lahko dokažete njihov obstoj?

Kaj bi lahko rekli o Bratstvu mahatem? Nekateri menijo, da je to neka vrsta skrite vlade sveta, ki deluje iz ozadja?

Vemo, da obstajajo kulti, pri katerih gledajo na mahatme kot na bogove in jih celo častijo. Kaj pravite o tem?

Zakaj mislite, da bi bilo potrebno širiti teozofijo, in kako se to razlikuje od pridiganja in spreobračanja, ki ju prakticirajo kulti in sekte?

Privrženci religij slepo verjamejo v določeno dogmo. Ali to ne velja tudi za vas?

Ali niso teozofi nekoliko preveč samozavestni, ko poskušajo deliti svoje znanje, ki so ga sami komaj začeli pridobivati in ki je v primerjavi s tistim mahatem neznatno?

Ali se mora tisti, ki želi preučevati Teozofijo, pridružiti Teozofskemu društvu?

Zakaj naj bi se potem človek včlanil v Teozofsko društvo?

Kdo se potem lahko včlani v Teozofsko društvo?

Ali tistemu, ki se želi včlaniti v Teozofsko društvo, ni potrebno nobeno predhodno poznavanje delovanja tega društva?

Kaj pa v primeru, ko v bližini ne obstaja noben krog (loža) Teozofskega društva, ali pa le-to ne sprejema voljno novih članov?

Kaj je Teozofsko društvo?

Teozofsko društvo je organizacija, ki so jo 17. novembra 1875 v New Yorku ustanovili H. P. Blavatsky, H. S. Olcott, W. Q. Judge in še trinajst drugih oseb, ki so pisno izrazile svojo željo, da bi oblikovale in pripadale takšnemu društvu. Leta 1879 sta H. P. Blavatsky in H. S. Olcott preselila sedež društva v Indijo, kjer sta v bližini mesta Madras (danes Chennai) kupila posestvo, Adyar, in na njem postavila glavni stan društva, ki se tam nahaja še dandanes. Vendar pa je bilo Teozofsko društvo registrirano kot pravna oseba na tleh Indije šele leta 1905.

Zakaj je bilo ustanovljeno Teozofsko društvo?

Teozofsko društvo je bilo ustanovljeno z namenom, da v svetu širi poznavanje Teozofije.

Kakšni so cilji Teozofskega društva?

Ob ustanovitvi so bili cilji Teozofskega društva, “da zbira in razširja znanje o zakonih, ki vladajo vesolju”. Toda v obdobju 1875-1896 se je besedilo spremenilo v obliko, ki ostaja enaka še dandanes:

1. Oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva brez razlikovanja po rasi, veroizpovedi, kasti ali barvi.
2. Opogumljati preučevanje primerjalne religije, filozofije in znanosti.
3. Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku.

Kaj predstavlja znak Teozofskega društva?

Sestavljeni znak Teozofskega društva simbolizira resnice Prastare Modrosti, njegove posamezne prvine pa imajo naslednji pomen:
Tau je simbol namena življenja in zagotovilo končne zmage življenja nad smrtjo.
Svastika je simbol za center in vir neprestane in neutrudne dejavnosti.
Kača je simbol Kozmične Kreativne sile.
Prepletena Trikotnika sta simbol najbolj notranjega svetišča, v katerem je skrita sama narava Bivanja in človekovega odnosa do Boga.
Aum pa razkriva - kot tudi prikriva - modrost Boga.

Zgodovina znaka Teozofskega društva: http://www.katinkahesselink.net/his/TS-seal.htm.
Več o znaku Teozofskega društva.

Kaj je besedilo okoli znaka Teozofskega društva?

Besedilo okoli znaka Teozofskega društva je moto društva: “Ni religije nad resnico”, ki je prevod sanskrtskega "Satyan paro nasti dharmah", privzetega družinskega gesla radže iz Benaresa.

Glej obrazložitev mota na dnu dokumenta:
http://www.theosophical.org/theosophy/views/emblem/index.html.

Kako je sestavljeno Teozofsko društvo?

Na začetku je bilo Društvo sestavljeno iz treh Sekcij in vsaka Sekcija iz treh Stopenj. Vsi kandidati za aktivno članstvo so se morali pridružiti kot pripravniki v tretjo Stopnjo Tretje Sekcije. Tretja sekcija je bila pripravniška. Tisti, ki se še niso povsem znebili religioznih predsodkov in drugih oblik sebičnosti, ki pa so vendar opravili določen napredek v smeri samo-izpopolnjevanja in razsvetlitve, so napredovali v Drugo Sekcijo. Najvišja ali Prva Sekcija je bila sestavljena izključno iz poznavalcev ali vpeljanih v Ezoterično Znanost in Filozofijo, ki so gojili globoko zanimanje za posle Društva in dajali navodila Predsedniku-Ustanovitelju, kako naj jih najbolje uravnava, za katere pa ni imel pravice zvedeti nihče, razen tisti, katerim so jih ti prostovoljno sporočili.

V obdobju 1885-1888 sta bila odpravljena iniciacijski obred in skrivno članstvo, člani, ki so se posebej zanimali za tretji cilj, pa so od tedaj naprej tvorili zaseben del društva pod vodstvom H. P. Blavatsky z nazivom Ezoterična Šola - Esoteric School (Vzhodna Šola Teozofije - Eastern School of Theosophy), ki nadaljuje s svojim obstojem vse do današnjih dni.

Ljudje pravijo, da je v Teozofskem društvu prihajalo do delitev in da obstaja več organizacij s tem imenom. Poleg tega naj bi se od njega odcepile nekatere organizacije, ki imajo sedaj drug naziv. Kako to pojasnjujete?

Teozofsko društvo je, kakor je rekla že H. P. Blavatsky, le zelo reven vzorec univerzalnega bratstva in njegovi člani niso svetniki - v najboljšem primeru so grešniki, ki se trudijo postati boljši, a še vedno podlegajo svojim slabostim.

Do prve pomembne delitve je prišlo v letih 1884-5, ko je bila HPB obtožena ponareditve pisem Mojstrov in ji Generalni Svet Teozofskega društva ni dovolil, da bi sprožila tožbo na sodišču. Iz Adyarja je odšla v Evropo in nato v Londonu oblikovala zgoraj omenjeno Ezoterično šolo, tako da se je Društvo razdelilo na zunanjo in notranjo, zasebno, organizacijo.

Druga pomembna delitev pa se je odvila v letih 1893-95, po smrti HPB, ko je prišlo do kosanja med W. Q. Judge in A. Besant, kdo bo vodil Ezoterično Šolo. Izid je bil ta, da se je Društvo razdelilo na dva dela, ki se imata oba za naslednika Starševskega društva: del pod vodstvom W. Q. Judgea je postal znan kot Teozofsko društvo v Ameriki - The Theosophical Society in America (s sedežem, najprej v New Yorku in nato v Pasadeni), medtem ko je del pod vodstvom H. S. Olcotta in A. Besant obdržal ime Teozofsko društvo - The Theosophical Society (in sedež v Adyarju pri Madrasu v Indiji).

Tretja večja teozofska skupina, Združena Loža Teozofov - United Lodge of Theosophists, se je oblikovala, ko se je leta 1909 skupina pod vodstvom R. Crosbija ločila od Teozofskega društva v Ameriki (in zasnovala svoj sedež v Los Angelesu).

Na žalost obstoj ezoteričnih šol (in drugih skrivnih organizacij, kot so Red vzhodne zvezde - Order of the Star in the East, Tempelj rožnega križa - The Temple of the Rosy Cross, Egipčanski obred starodavnega prostozidarstva - Egyptian Rite of Ancient Freemasonry, Liberalna Katoliška Cerkev - Liberal Catholic Church, Mati sveta - World Mother, ... ) ni okrepil demokracije in svobode znotraj teozofskih organizacij, ampak je bil pogosto vzrok za njihove težave.

Poleg tega so vedno obstajali člani, ki niso bili zadovoljni z delom Teozofskega društva, in so se zato odločali za izstop. Čeprav je bila njihova kritika pogosto upravičena, pa praviloma niso uspeli popraviti napak, na katere so pokazali, ampak so pogosto povzročili še mnoge nove.

V večini organizacij, ki so se ločile od Teozofskega društva, preučujejo le nek poseben nauk (četudi učenje H. P. Blavatsky), pri tem pa druge včasih naslavljajo kot določno napačne, če že ne zarote temnih sil. Na ta način se je izgubila glavna točka: načelo bratstva in ne-sektaški značaj Teozofskega društva.

Teozofsko društvo je, poleg Indije in Amerike, prisotno še v številnih državah po svetu, ali gre za isto organizacijo?

Poleg že omenjenih dveh večjih organizacij, obstaja pod tem imenom še kar nekaj manjših, samostojnih organizacij in številna nacionalna Teozofska društva. Teozofsko društvo (Adyar), ki je sicer zasnovano kot mednarodna organizacija, kar podpirajo tudi njegova Pravila, pa dejansko ne more delovati kot tako, ker v preteklosti, zaradi različnih vzrokov, ni moglo uveljaviti svojih Pravil v vseh državah, v katerih je delovalo, in ker si ni nikoli poskušalo pridobiti mednarodnega statusa. Tako so številna nacionalna Teozofska društva sicer povezana s Teozofskim društvom (Adyar), vendar pa so registrirana kot nacionalna društva in delujejo na podlagi lastnih pravil, ki naj bi se praviloma podrejala tistim Teozofskega društva, čemur pa ni vedno tako. Prav zaradi omenjenih dejstev je mnogokrat povezovalni člen nacionalnih Teozofskih društev s sedežem Teozofskega društva v Adyarju predstavljala hierarhično urejena Ezoterična Šola, kateri pa pogosto ni uspelo spodbuditi svobodno in demokratično delovanje nacionalnih društev.

Ali je Teozofsko društvo religiozna organizacija?

Ne, Teozofsko društvo ni religiozna organizacija, kar je potrdilo tudi ameriško sodišče. Še več, niti ni sekta, kajti v njem so ljudje s številnimi različnimi mnenji in prepričanji, vključno s tistimi, ki verjamejo v Boga, in tistimi, ki ne. Strinjanje s tremi cilji Teozofskega društva je edina stvar, ki združuje njegove člane. V tem oziru je bolj podobno različnim znanstvenim društvom, katerih člani imajo različne poglede in hipoteze, pa četudi obstaja stvar, zaradi katere je podobno religioznim in duhovnim redovom: bratska čutenja, ki naj bi jih medsebojno gojili njegovi člani.

Ali Teozofsko društvo uči nek poseben nauk?

Čeprav imajo številni njegovi člani podobne poglede, pa društvo nima nobenega uradnega nauka. H. P. Blavatsky je v pojasnilo tega zapisala, da Teozofsko društvo nima neke lastne modrosti, ki bi jo podpiralo ali učilo; je preprosto shramba resnic, ki so jih razlagali vidci in iniciati v vseh dobah. V skladu z resolucijo, ki jo je sprejel Generalni Svet Teozofskega društva - Adyar, društvo nima nobenega nauka ali mnenja, ki bi ga učil ali izražal kdorkoli, ki bi na kakršenkoli način vezalo kateregakoli člana društva, ki ga ne bi katerikoli član lahko svobodno sprejel ali zavrgel. Strinjanje z njegovimi tremi cilji je edini pogoj za članstvo. V društvu ni nespornih avtoritet in nihče nima kakršnekoli pravice, da bi članom vsiljeval svoja učenja ali mnenja. Knjige H. P. Blavatsky, ki so tako priljubljene med člani društva, so dober primer dela v skladu z društvenimi cilji, vendar pa niso uradno prepričanje. Člani društva so napisali mnogo knjig, ki imajo drugačne poudarke in ki lahko vsebujejo drugačne poglede kot dela H. P. Blavatsky, vendar pa ostaja, navkljub razlikam v pristopu in v zunanjih oblikah, bistvo isto. Vsak avtor poskuša podati svoje lastno razumevanje Prastare Modrosti. Mnoge od teh knjig so že davno postale klasična teozofska dela in jih sedaj tiskajo tudi komercialni založniki, brez kakršnegakoli vložka s strani Teozofskega društva. Vendar pa bi morali na knjige gledati bolj kot na delovne pripomočke pri iskanju resnice kot pa na razlage resnice same. Če knjiga v bralcu prebudi njegovo lastno razumevanje in spoznavanje, potem lahko nanjo gledamo kot na koristno.

Mnogi trdijo, da nas nobeno društvo ne more pripeljati do resnice, razsvetlitve, Boga, itd., in nekateri so zaradi tega celo zapustili Teozofsko društvo. Ali torej članstvo sploh prinaša kakšno praktično korist?

Ustanovitelji niso nikoli trdili, da bi Teozofsko društvo lahko pripeljalo kogarkoli do razsvetlitve. Vendar pa lahko odstrani nekatere fizične ovire, ki olajšajo posameznikovo iskanje resnice v družbi z ljudmi podobnega duha. Na seminarjih društva se pogosto dogaja, da niso pripravljeni govori predavateljev, ampak njim sledeče razprave in izmenjave mnenj tiste, ki so najbolj zanimive. Poleg tega Teozofsko društvo pomaga ljudem deliti njihovo znanje s tistimi, ki se s teozofijo še niso seznanili.

Kakšen je odnos Teozofskega društva do politike?

Društvo se nikakor ne meša v politiko. Njegovi člani lahko svobodno sodelujejo v politični dejavnosti, vendar pa ne v imenu društva. Eden od razlogov, zakaj se Teozofsko društvo ne vključuje v politiko, je ta, da družbene reforme prinašajo le skromne učinke, če ljudje ostajajo isti. Če bi katerikoli državnik spremenil svoje politične poglede, se stvari še ne bodo spremenile na bolje, če ostaja njegov nivo zavesti enak staremu. Zato je bolj razumno, če se energijo usmeri v duhovni napredek ljudi. Zaradi tega Teozofsko društvo praviloma lahko deluje v državah z različnimi političnimi sistemi, čeprav je bilo v totalitarnih režimih običajno njegovo delovanje prepovedano.

Teozofijo pogostokrat označujejo kot novo religijo ali neko mešano učenje. Ali to drži?

Ne, beseda teozofija pomeni zgolj “božansko znanje” ali “božanska modrost”. Sposojena je bila od aleksandrijskih filozofov in uporabljena zaradi tega, ker je zaradi svojega grškega izvora bolj primerna za zahodnjake. Njena sanskrtska ustreznica je Brahma-vidya. V teozofskem učenju so prvine, ki jih najdemo v različnih religijah, kar je v svoji knjigi Odstrta Izida - Isis Unveiled - razložila H. P. Blavatsky. Če človek razišče ezoterične nauke, ki obstajajo v vsaki religiji, odkrije, da so, četudi niso istovetni, precej bližje eden drugemu kot njihovi zunanji kulti in veroizpovedi. V teozofski literaturi najdete mnogo terminov iz različnih religij zato, ker evropski jeziki ne poznajo ustreznih izrazov za vse potrebne pomene. Nekatere je bilo mogoče ponazoriti z izrazi, ki že obstajajo v evropskih filozofskih in religioznih učenjih, medtem ko si je bilo potrebno druge sposoditi iz vzhodnih jezikov.

Včasih slišimo, da je teozofija “neo-buddhizem”, medtem ko nekateri buddhisti menijo, da teozofija sploh ni buddhizem. Kaj lahko poveste o tem?

Ena od prvih teozofskih knjig se je imenovala Ezoterični Buddhizem - Esoteric Buddhism - kar ni najbolj točen naziv in je zato spodbudil napačno razumevanje. Bolj pravilno bi bilo, ko bi uporabili izraz “budhizem” ali “bodhizem”, ki izhaja iz besede “bodhi”, ki pomeni “modrost” ali “vpogled”. Obenem mnogi teozofi menijo, da je buddhizem religija, ki je ohranila največ izvornih učenj, zato so ustanovitelji Teozofskega društva storili mnogo za ponovno oživitev buddhizma v nekaterih azijskih deželah, še posebej na Sri Lanki. Buddhizem je namreč danes eno izmed redkih učenj, ki mu uspeva svoje privržence podučiti o praktični vrednosti prezira do tega zemeljskega življenja in nima za človekov glavni cilj boj za življenje, ki je dejanski in najbolj ploden vzrok za večino žalosti, nasilja in zločinov. Na novo spreobrnjeni buddhisti včasih zaničujejo H. P. Blavatsky in prezirajo njeno delovanje, vendar pa to ne velja za tiste, ki globlje poznajo buddhizem, kot je to na primer XIV. Dalai Lama, ki se je seznanil z njenimi deli že takrat, ko je živel v Tibetu, in ki je kasneje napisal predgovor k njenemu delu Glas Tišine.

Rekli ste, da je teozofija “božanska modrost”, vendar pa se zdi, da je to preveč splošna opredelitev. Kaj pomeni teozofija nekemu človeku, ki si želi pridobiti to modrost?

Teozofijo bi lahko opredelili, če nanjo pogledom z očesom učenca, tudi na drug način. Teozofija je nov pristop do spoznavanja samega sebe in sveta okoli nas ter predstavlja sintezo religije (tradicionalne dediščine, povezane z razumnim verovanjem), filozofije (razmišljanja in sklepanja) ter znanosti (metode eksperimentiranja). Je tudi praksa načela nesebičnosti in bratstva v našem življenju. Teozofija ne zmanjšuje le trpljenja v svetu, ampak tudi širi naše zmožnosti spoznavanja resnice.

Društvo za psihične raziskave (The Society for Psychic Research) je H. P. Blavatsky obtožilo, da je sleparka, ki počenja “čudeže” s pomočjo premikanja sten in drugimi pripomočki. Kako lahko potem zaupate njenim filozofskim predstavitvam?

Prvič, prepričevalna moč filozofije ne bi smela biti odvisna od dejstva, ali njeni predlagatelji izvajajo čudeže ali ne. Drugič, mehanske pripomočke, ki jih opisuje poročilo SPR, so izdelale zlonamerne osebe v odsotnosti H. P. Blavatsky. Poleg tega ti niso delovali, ker niso bili dokončani; veliko prič je potrdilo to dejstvo. Celotno poročilo je temeljilo na pričevanju osebe, ki je imela predsodke že od samega začetka, tako da je SPR samo po 100 letih ocenilo to poročilo kot neobjektivno.

Kako odgovarjate na glavno vprašanje filozofije? Kaj vidite kot prvotni princip: duh ali materijo?

Mi menimo, da obstaja le ena realnost, katere nasprotna pola sta duh in materija. Tako bi lahko imeli teozofijo za monističen nauk. Blavatsky je zapisala, da so vsi razsvetljeni ljudje monisti, kar se je kasneje še potrdilo. Na primer, tudi Šolkovski* je bil prepričan monist. S tega zornega kota bi lahko materializem in idealizem imenovali za enakovredni zablodi. (*Avtor teorije o raketnem pogonu, ki je omogočila polete v vesolje; začetnik astronavtike.)

Ali je res, da teozofi verjamejo v reinkarnacijo?

Večina jih res verjame v reinkarnacijo, vendar pa je pri tem potrebno poudariti, za kaj pri tem gre. Ne gre za preseljevanje človeške duše v tisto kače ali psa. Človek je zapleteno bitje, sestavljeno iz sedmih principov. Po smrti preživijo le njegovi najvišji principi, ki so bolj duhovne narave in tvorijo človekov Višji Jaz, medtem ko se nižji razgradijo. Na ta način umre stara osebnost, nakar se v novo življenje rodi nova. Prav zato je spomin na pretekla življenja redkost, ne pa splošna izkušnja. Vendar pa vse koristne pridobitve vsakega življenja postanejo posest Višjega Jaza (ki je dejanski človek). Tako se, po eni strani, vsak človek rodi z določenimi značajskimi potezami in težnjami, po drugi strani, pa se mora precej stvari naučiti vedno znova.

Kakšen je vaš pogled na življenje po smrti?

Posmrtna stanja, ki se sicer med seboj precej razlikujejo in ki so odvisna od stanja zavesti med življenjem, se podrejajo enemu splošnemu zakonu. Po svoji smrti gre vsak človek skozi različna stanja, ki so ustrezna njegovim različnim principom. Trajanje in narava vsakega od teh obdobij pa je odvisna od tega, kolikšna je razvitost danega principa pri dotičnem človeku in koliko je bil zavesten v tem principu med svojim zemeljskim življenjem. Na primer, če se je človek med svojim življenjem v celoti predajal zadovoljevanju svojih želja in ni razvil abstraktnega mišljenja, potem ga po smrti čaka dolg in dejaven obstoj v kama-loki (kraljestvu želja), kjer bo izkušal reakcijo na sile, ki so jih sprožile njegove pretekle želje. Medtem ko pa naslednje obdobje, povezano z mentalno ravnjo, ne bo tako izrazito in bo bolj podobno nekakšnemu ne-zavestnemu snu. Nesmrtnost pomeni zgolj neprekinjena zavest, kakor je rekla H. P. Blavatsky. Če se torej človek med življenjem nauči biti zavesten v svojih višjih principih, potem bo po smrti prešel skozi vsa stanja brez prekinjene zavesti in bo zaznaval vsa svoja življenja kot povezano zaporedje.

Učenje o rasah zavzema v delih H. P. Blavatsky pomembno mesto, še posebej pa je govora o arijski rasi. Ali nima to nekaj skupnega z rasizmom; in kako se to sklada s cilji Teozofskega društva?

Tudi celotno človeštvo kot celota gre, tako kot posamezniki, skozi svoje reinkarnacije. Takšne zaporedne inkarnacije se v teozofiji imenujejo “rase”. Vsaka takšna inkarnacija prinaša človeštvu nov nivo zavesti in za vsako takšno obdobje se razvijejo tudi najbolj primerna telesa. Tako se trenutna inkarnacija človeštva imenuje “Arijska rasa”. Izraz izhaja iz sanskrtske besede “arya”, plemeniti, in ni bil najbolj posrečena izbira iz znanstvenega izrazoslovja v 19. stol., saj so ga nacisti kasneje uporabili v povsem drugačnem smislu. Zato je veliko bolje, če uporabimo numerične meje. Trenutna rasa je peta rasa v sedanjem ciklu, ki je sestavljen iz 7. ras, ki zaporedoma nadomeščajo ena drugo.

H. P. Blavatsky je trdila, da je prejela svoje znanje od določenih mahatem. Kdo so to in kako lahko dokažete njihov obstoj?

Beseda “mahatma” pomeni dobesedno “velika duša”. Izvorno so to ljudje kot mi, ki pa so v evoluciji bolj napredovali. Prešli so skozi celotno človeško izkušnjo in zato ne potrebujejo več ponovnih inkarnacij. Povsem logično je, da “homo sapiens” ni zaključna stopnja evolucije in da se lahko prav toliko stopenj, kolikor se jih nahaja pod njim, nahaja tudi nad njim. To, da jih ljudje ne vidijo, izhaja iz dejstva, da so bolj napredne stopnje evolucije manj dostopne za opazovanje in razumevanje s strani manj naprednih. Obstajajo številna pričevanja ljudi, ki so se srečali z mahatmami, vendar pa ne obstaja noben dokaz, ki bi lahko prepričal skeptike. To se je dogajalo tudi v sredini 19. stol., ko so spiritisti iznašli najbolj izpopolnjena sredstva, da bi dokazali spiritistične pojave. Na začetku so bili skeptiki osupli, vendar pa so kmalu zatem začeli dvomiti, ali niso bili morda žrtve halucinacij?

Kaj bi lahko rekli o bratstvu mahatem? Nekateri menijo, da je to neka vrsta skrite vlade sveta, ki deluje iz ozadja?

Najprej je potrebno povedati, da bratstvo ni nekaj, kar bi bilo ustvarjeno tako kot neka organizacija. Bratstvo je dejstvo v naravi in mahatme so tisti, ki se tega zavedajo na podlagi lastne izkušnje. Dosegli so takšno stopnjo zavesti, na kateri lahko neposredno zaznavajo enost vsega življenja in posebej medsebojno povezanost. Bratstvo mahatem lahko vpliva na svetovne dogodke, vendar pa ne na način, na katerega si to na splošno predstavljajo ljudje. Oni vtisnejo v ume tistih, ki jih lahko sprejmejo, ideje, ki jih človek zazna v povezavi s svojimi drugimi idejami. Če jih ceni, jih sprejme, vendar pa zgolj na podlagi svoje lastne volje. Oni ne izvajajo nobenega pritiska ali prisile.

Vemo, da obstajajo kulti, pri katerih gledajo na mahatme kot na bogove in jih celo častijo. Kaj pravite o tem?

Mahatme so bili sami vedno zoper takšno prakso in povedali, da bi morala predanost in služenje veljati zgolj Najvišjemu Duhu, katerega del je vsakdo od nas. Mahatme sploh niso bogovi in so včasih celo nagnjeni k neurejenosti rutinskih postopkov, kar je sicer pogosto poteza velikih ljudi.

Zakaj mislite, da bi bilo potrebno širiti teozofijo, in kako se to razlikuje od pridiganja in spreobračanja, ki ju prakticirajo kulti in sekte?

Širitev teh idej pomaga ustvarjati bolj humano družbo in doseganje bolj bratskih odnosov med ljudmi. Spomnimo se, da v 19. stol., ko je Teozofsko društvo objavilo bratstvo brez razlikovanja po rasi in veroizpovedi, mnogi ljudje, ki so se imeli za civilizirane, niso imeli Afričanov za ljudi in so naslavljali vse, katerih barva kože je bila nekoliko bolj temna od njihove, “črnuhi”. Dejstvo, da temu ni več tako, je tudi zasluga Teozofskega društva. Še več, celo če predpostavimo, da v teozofskem učenju ne bi bilo nobene resnice, pa izkušnja kaže, da je z njeno pomočjo lažje prenašati življenje in se soočiti s smrtjo. Sicer pa ne gre za agresivno propagando, saj se zavedamo, da nikakor niso vsi ljudje sposobni presnoviti teozofijo, tako da je v tem razlika od privržencev dogmatskih religij, ki hočejo v njihovo vero spreobrniti vsakega. Vendar pa to ne pomeni, da je teozofija le za intelektualce ali omejena le na nek drug razred družbe. Pogosto je prav sodoben izobraževalni sistem tisti, ki je vzrok za oteženo razumevanje teozofije, ker zatira naravno intuicijo človeškega bitja. Teozofsko društvo nima zelo veliko članov, vendar pa je njegov vpliv večinoma posredne narave in se odraža preko ustvarjalnosti piscev, umetnikov, skladateljev in znanstvenikov, ki so pripadniki teozofije.

Privrženci religij slepo verjamejo v določeno dogmo. Ali to ne velja tudi za vas?

Obstaja določena razlika med slepim in razumnim verovanjem. Mnogi teozofi pravijo, da so, ko so se prvič srečali z neko teozofsko knjigo, takoj dojeli, da so vedno čutili, da mora biti temu tako, vendar pa si tega pred tem niso znali predstavljati ali ubesediti. Drugi so, zaradi zanimanja za paranormalne pojave in prebiranja različnih poročil iz raznovrstnih virov, odkrili, da se najbolje skladajo med seboj prav v tem pogledu na svet. Tretji, ki od rojstva posedujejo določene psihične sposobnosti, so v teozofski literaturi našli opise in razlage za stvari, ki jih lahko vsakodnevno opazujejo. Z medsebojnim srečevanjem in izmenjavo informacij tako le poglabljajo svoje razumevanje. Poleg tega teozofija ne ponuja dokončnih odgovorov. Njene nauke je potrebno razumeti le kot hipoteze, dokler jih ne dokaže nadaljnje preučevanje in razmišljanje. O svojem opus magnum, Tajni Nauk, je H. P. Blavatsky rekla naslednje: “Prebirajte Tajni Nauk brez kakršnegakoli upanja na to, da boste od njega prejeli končno resnico o obstoju ali kakršnokoli drugo predstavo kot le to, kako daleč PROTI Resnici vas lahko popelje. Na preučevanje tega dela glejte kot na takšno sredstvo za vadbo in razvoj uma, ki se mu nikoli ne približa noben drug študij”.

Ali niso teozofi nekoliko preveč samozavestni, ko poskušajo deliti svoje znanje, ki so ga sami komaj začeli pridobivati in ki je v primerjavi s tistim mahatem neznatno?

H. P. Blavatsky je na to vprašanje odgovorila, da nima noben član pravice, da bi svojo lenobo opravičeval z razlogom, da ve premalo, da bi lahko učil. Kajti prepričan je lahko, da bo vedno našel tudi takšne, ki vedo manj od njega. In šele, ko človek poskusi učiti druge, odkrije svojo lastno nevednost in jo poskuša popraviti. Še več, ni meja za popolnost in na kozmični lestvici so tudi mahatme samo učenci.

Ali se mora tisti, ki želi preučevati teozofijo, pridružiti Teozofskemu društvu?

Seveda ne, saj “Ne pripada teozofija Teozofskemu društvu, ampak Teozofsko društvo teozofiji”. Poleg tega sedaj sodobna tehnologija (svetovni splet) dodatno lajša izmenjavo teozofske literature, študijskih vsebin in pogledov vsakomur, ki si to želi.

Zakaj naj bi se potem človek včlanil v Teozofsko društvo?

Zato, ker še vedno obstajajo ljudje, ki ne znajo uporabljati sodobne tehnologije, ali pa jim je bolj pri srcu neposredno druženje s podobno mislečimi. Predvsem pa naj bi se v Teozofsko društvo včlanili tisti, ki si želijo, poleg lastnega izpopolnjevanja, narediti tudi nekaj za druge in prispevati k temu, da bi se poznavanje teozofije širilo v svetu.

Kdo se potem lahko včlani v Teozofsko društvo?

Včlani se lahko vsaka oseba, ki je dopolnila 10 let, vendar pa je lahko tista, ki še ni dopolnila 18-tih let, sprejeta le s pisnim soglasjem staršev. Izpolniti mora le obrazec Prošnje za včlanitev, ki jo dobi na sedežu enega izmed krogov (lož) lokalnega Teozofskega društva.

Ali tistemu, ki se želi včlaniti v Teozofsko društvo, ni potrebno nobeno predhodno poznavanje delovanja tega društva?

Seveda je povsem normalno, da se človek najprej seznani s tem, kakšna so pravila in načela delovanja društva, kateremu se želi pridružiti. To je pomembno zato, ker mu bo le poznavanje njegovih pravil in načel omogočilo braniti in širiti svobodo članov in demokratičnost delovanja društva, kajti ti dve sta odvisni od vsakodnevnega prispevka vsakega posameznega člana Teozofskega društva in ne zgolj od njegovih trenutnih voditeljev.

Kaj pa v primeru, ko v bližini ne obstaja noben krog (loža) Teozofskega društva, ali pa le-to ne sprejema voljno novih članov?

V takem primeru se lahko tri osebe povežejo in oblikujejo teozofski študijski center ter začnejo delovati po omenjenih načelih in pravilih, ki so lastna Teozofskemu društvu.

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji