Formalni razlogi za razpad Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji

Pri poskusu analize vzrokov za razpad Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji se bom omejil predvsem na formalno in zgolj posredno obravnaval tudi vsebinsko plat dogajanja. Navsezadnje je prva, če dosledno upoštevamo deklaraciji Teozofskega Društva “O svobodi društva” in “O svobodi mišljenja”, po mojem mnenju tudi edina relevantna.

Začetek razpada Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji je tako povezan s prošnjo oziroma pismom, ki ga je Predsednici Teozofskega Društva poslalo 13 članov Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Žal vsebina tega pisma ni znana, saj ni bilo nikoli dostavljeno tedanjemu Generalnemu Sekretarju (Predsedniku) in organom Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Vendar pa lahko iz poročila pod-predsedujoče EFTS, ki je vodila preiskavo o razmerah v Teozofskem društvu v SFR Jugoslaviji razberemo (prav tako pa tudi iz nekaterih dokumentov predsednika Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji), da je bila v tem pismu izražena želja, da bi se tri lože (krogi) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji ločili od društva in izoblikovali samostojno Regionalno Združenje.

Pravila mednarodnega Teozofskega Društva sicer ne obravnavajo primera, ko bi se iz nekega Nacionalnega Društva želelo hkrati izločiti več lož, vendar pa obravnavajo postopek, ki ga je potrebno spoštovati, ko se za takšno rešitev problemov odloči posamezna loža. Smiselna uporaba Pravil bi torej tudi v obravnavanem primeru terjala upoštevanje določil Člena 31 (c) in (d) Pravil Teozofskega Društva, ki se glasi:

31. Lože in člani znotraj Nacionalnega Društva, ki so pridruženi neposredno Adyarju ali k drugim Nacionalnim Društvom.

(c) Ko je zaželeno, da Loža (Veja), zaradi kateregakoli resnega in tehtnega razloga, in ki je opravičen tudi po mnenju Predsednika, zapusti nacionalno Društvo, kateremu pripada, ni pa zaželeno, da bi zapustila Teozofsko Društvo, lahko takšna Loža (Veja) postane neposredno pridružena Glavnemu Stanu v Adyarju in prekine vse vezi z Nacionalnim Društvom. Takšna prošnja mora biti posredovana preko Generalnega Tajnika Nacionalnega Društva, ki jo je dolžan posredovati Predsedniku tako hitro kot je mogoče.

Preden ima katera koli Loža (Veja) pravico prositi za pridružitev neposredno Glavnemu Stanu v Adyarju, mora vsakega svojega člana pisno obvestiti, da bo obravnavana takšna prošnja. Takšno obvestilo mora biti poslano vsaj dva tedna pred sestankom, na katerem bo obravnavano to vprašanje. Volitve o takšni prošnji morajo biti preložene za dva meseca po takšnem sestanku. Če se na tem prvem sestanku, ali kateremkoli naslednjem, sprejme odločitev o glasovanju o takšni prošnji, se takoj pošlje poročilo o razlogih za takšno ravnanje Generalnem Tajniku dotičnega Nacionalnega Društva.
Prošnja za ločitev od Nacionalnega Društva, kateremu pripada Loža (Veja) ne bo veljavna, če zanjo ne bosta glasovali 2/3 članov Lože (Veje).

(d) V primeru kakršnekoli neprimerne zakasnitve pri predaji katerekoli prošnje, ki jo obravnavajo določila tega Pravila, lahko član ali Loža (Veja) posreduje natančno kopijo takšne prošnje (ki je ustrezno podpisana ali je kako drugače označena avtentičnost) neposredno Predsedniku, ki bo deloval na podlagi svoje diskrecijske pravice, če je po njegovem mnenju ukrepanje primerno in ustrezno. Kakršna koli Predsednikova odločitev bo veljavna in izvedena tako, kot če bi bilo sprejeta na podlagi izvirne prošnje, ki bi mu morala biti posredovana. Član ali Loža (Veja), ki pošilja takšno prošnjo Predsedniku, mora navesti vse osnove in razloge za neposredno naslovitev.

Če sledimo korakom v postopku, ki ga zahteva ta člen Pravil Teozofskega Društva, in ga primerjamo s postopanjem v primeru, ki ga obravnavamo, lahko ugotovimo naslednje:

1. Prošnja mora biti posredovana preko Generalnega Tajnika (predsednika) Nacionalnega Društva.

V obravnavanem primeru lahko vidimo, da prošnja ni bila posredovana preko Generalnega Tajnika (Predsednika) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Še več, posredovana je bila brez njegove vednosti in mu v nadaljnjem postopku ni bila posredovana niti na vpogled.

2. Loža mora pisno obvestiti vsakega svojega člana, da bo obravnavala prošnjo za neposredno pridružitev Adyarju. Pisno obvestilo članom mora biti poslano 14 dni prej, preden loža organizira sestanek, na katerem bo obravnavala to vprašanje.

V obravnavanem primeru ni podatkov, da bi lože, ki so se želele odcepiti od Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, organizirale tovrstne sestanke in o njih obveščale svoje člane. Iz dostopne dokumentacije je prej razvidno, da jih nikoli niso organizirale.

3. Loža mora preložiti volitve o tem, ali naj se prošnja za neposredno pridružitev Adyarju posreduje Predsedniku preko Generalnega Tajnika (predsednika) Nacionalnega Društva za dva meseca po sestanku, na katerem je bila obravnavana.

Ker v obravnavanem primeru ni bil nikoli sklican tovrsten sestanek, seveda tudi odloga volitev o tem vprašanju ni bilo, tako kot ni bilo naslednjega koraka v postopku:

4. Ko loža na sestanku, na katerem obravnava vprašanje prošnje za neposredno pridružitev Adyarju, sprejme odločitev o volitvah o tem vprašanju, mora o tem takoj obvestiti Generalnega Tajnika (Predsednika) Nacionalnega Društva in mu poslati poročilo o razlogih za takšno ravnanje.

Kakor tudi ni mogel biti spoštovan še zadnji korak v tem postopku:

5. Prošnja za ločitev od Nacionalnega Društva ni veljavna, če zanjo ne glasujeta 2/3 članov lože.

Da 13 podpisnikov prošnje za izločitev treh lož iz Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji dejansko ni imelo ustrezne podpore članstva za takšen korak, oziroma še več, da niti vsi podpisniki pisma niso bili dobro seznanjeni s tem, kaj podpisujejo, lahko sklepamo tudi iz naslednjih podatkov:

a) Če pogledamo na prisotnost članstva na nadaljnjih rednih Občnih Zborih Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji - Adyar, lahko ugotavljamo, daje bilo na njih prisotnih le 12 do 13 članov društva in da si je bilo potrebno kvorum Občnega Zbora (1/2 vsega članstva) zagotavljati s pooblastili članov in daje bil tudi z zbranimi pooblastili kvorum komajda presežen.

b) Po upadu dejavnosti, vsaj v primeru dveh od treh odcepljenih lož, lahko sklepamo, da je obstajalo tiho nestrinjanje članstva s koraki, ki jih je izpeljalo 13 podpisnikov prošnje.

c) Po skorajda popolnem prenehanju delovanja ene od treh odcepljenih lož, lože “Ljubav”, in po izstopu treh njenih članov iz društva, lahko sklepamo, da se člani te lože dejansko niso strinjali s tem, kako so pritožniki vodili postopek in z razpletom dogodkov v društvu.

d) Še več, v enem od svojih pisem Predsednik Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji omenja, da je predsednik zgoraj omenjene lože izjavil, da ni bil v popolnosti seznanjen s pismom, ki ga je podpisal. Po njegovi postopni, vse večji pasivnosti v zvezi z delovanjem lože, bi lahko sklepali, da je bilo temu res tako.

Kot vemo, je bila prošnja posredovana neposredno Predsednici Teozofskega Društva, ne da bi se o tem koraku in o vsebini prošnje seznanilo Generalnega Tajnika (Predsednika) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Če poskušamo ugotoviti, ali so morda obstajali utemeljeni sumi, da slednji ne bi v doglednem času posredoval prošnje Predsednici Teozofskega društva, potem lahko po dostopnih dokumentih ugotovimo le to, da je bil Generalni Tajnik (Predsednik) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, zato ker ni bilo mogoče vzpostaviti ustreznega sodelovanja, v bistvu naklonjen odcepitvi treh lož in bi prošnjo, ne samo posredoval, ampak najbolj verjetno tudi podprl.

Namesto postopka in komunikacijske linije preko Generalnega Tajnika (predsednika) Nacionalnega Društva, ki ju zahtevajo Pravila Teozofskega Društva, se je Predsednica Teozofskega Društva odločila za institut Preiskave, za katero je pooblastila predsedujočo EFTS, slednja pa to nalogo zaupala pod-predsedujoči EFTS.

Pravila Teozofskega Društva instituta Preiskave ne vsebujejo, zato na njihovi podlagi ne moremo spremljati tega, ali je Preiskava potekala v skladu s Pravili Teozofskega Društva. V tem primeru si poskušajmo pomagati z demokratičnimi standardi, ki veljajo za institut Preiskave v demokratičnih sistemih in ki so značilni za parlamentarne preiskave. Te standarde bi lahko strnili v naslednje točke:

1. Preiskava se uvede na osnovi opisa zadeve javnega pomena, ki naj bi bila predmet preiskave, navedbe namena preiskave in predvidenega obsega preiskave.

2. Za izvedbo Preiskave se oblikuje Preiskovalna Komisija.

3. Preiskovalna Komisija določi postopek delovanja. Pravila postopka morajo zaščititi pravice strank v postopku in zagotoviti pošteno obravnavo. Svoje delo temelji na načelih nepristranskosti, neodvisnosti in kompetentnosti.

4. Preiskovalna komisija ne omejuje svojega dela zgolj na preiskavo informacij, ki so jo priskrbele stranke v postopku, ampak sprejme vse potrebne korake, da pridobi celovito in objektivno informacijo o predmetu preiskave.

5. Bistveno za izvedbo preiskave je, da je s postopkom seznanjena zainteresirana javnost, kar zagotavlja transparentnost preiskave.

6. Preiskovalna Komisija vodi o preiskavi natančen zapisnik in zaključi preiskavo s poročilom in priporočili za ukrepanje.

Če si sedaj na osnovi dostopnih podatkov ogledamo postopek Preiskave v zvezi z delovanjem Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, lahko ugotovimo naslednje:

ad 1.) V Poročilu pod-predsedujoče EFTS predmet in namen preiskave nista jasno določena, ampak lahko iz besedila na prvi strani Poročila razberemo, da je bil namen Preiskave: omogočiti Predsednici Teozofskega Društva odgovor na prošnjo, da bi se oblikovalo Regionalno Združenje, ki bi bilo ločeno od preostale Jugoslovanske Sekcije. In da je bil predmet Preiskave: Ali je res, da voditelji Jugoslovanske Sekcije ne upoštevajo določil lastnih Pravil, Pravil Adyarja in Resolucije Generalnega Sveta Teozofskega Društva "O svobodi Društva"?

Z drugimi besedami: Preiskava naj bi potrdila ali ovrgla trditve pritožnikov o neprimernem ravnanju voditeljev Jugoslovanske Sekcije, da bi se ugodilo ali zavrglo prošnjo o oblikovanju Regionalnega Združenja, ločenega od preostale Jugoslovanske Sekcije.

ad 2.) Iz dostopnih podatkov je mogoče sklepati, da o uvedbi Preiskave ni odločal Generalni Svet Teozofskega Društva, ampak da je Preiskavo sprožila Predsednica Teozofskega Društva sama in za to pooblastila predsedujočo EFTS, slednja pa to nalogo zaupala pod-predsedujoči EFTS.

ad 3.) V Poročilu pod-predsedujoče EFTS ni naveden postopek, ki bi kazal na to, da bi posvetila pozornost temu, da bi bile med Preiskavo zavarovane pravice posameznikov in zagotovljena poštena obravnava obeh strank v postopku. Navedeni so samo koraki, kako je potekala preiskava.

ad 4.) V Poročilu pod-predsedujoča EFTS navaja, da je skrbno preiskala dokumente, ki so jih zanjo pripravili (prevedli) pritožniki in opravila zasebne razgovore s pritožniki in z nekaterimi vodilnimi člani Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Tako naj bi v Preiskavi upoštevala naslednje dokumente:

- pismo, ki so ga Predsednici Teozofskega Društva poslali pritožniki;

- poročilo o J. A. Livragi, ki so ga od predsednika Argentinske sekcije Teozofskega Društva pridobili pritožniki;

- prevodi dokumentov, ki so jih pripravili pritožniki; osebni dnevnik vodilne predstavnice pritožnikov;

- lastne zabeležke o pogovorih s člani Jugoslovanske Sekcije.

Na podlagi navedenih virov je torej mogoče sklepati, ne le to, da niso bili uporabljeni neodvisni viri informacij, ampak da so bili zanemarjeni celo viri ene od strank v postopku.

ad. 5.) Preiskava je potekala preko zasebnih pogovorov z izbranimi člani Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, zaradi česar je bila izključena zainteresirana javnost, to je, člani društva.

ad. 6.) Iz Poročila ni razvidno, da bi obstajal uraden zapisnik o pogovorih s preiskovanci. Poročilo, skupaj s priporočili za ukrepanje, je bilo predano Predsednici Teozofskega Društva, vendar pa ga je slednja dala v obravnavo (čeprav ta organ ni uvedel Preiskave) Generalnemu Svetu Teozofskega Društva, ki se je strinjal s priporočili iz Preiskave in pooblastil Predsednico Teozofskega Društva, da ukrepa v skladu s priporočili.

Iz navedenega je mogoče sklepati, da Preiskava ni upoštevala naslednjih demokratičnih standardov:

- jasen opis predmeta in namena preiskave;

- oblikovanje preiskovalne komisije;

- ni bil vnaprej določen postopek Preiskave;

- niso bili pridobljeni dokumenti za oblikovanje celovite, nepristranske informacije;

- s potekom Preiskave ni bila seznanjena javnost (člani društva);

- zelo verjetno ni bil voden natančen zapisnik Preiskave.

Tako se zdi, da je bil namen Preiskave zgolj ta, da potrdi trditve, ki so jih navedli pritožniki. V prid te domneve govori tudi dejstvo, da je Poročilo vsebovalo natanko takšna priporočila, ki so jih v svojem pismu z dne, 29. XI. 1983, (pred izdajo Poročila) predlagali pritožniki, in da je skoraj natančno iste ukrepe vsebovala tudi Uredba Predsednice Teozofskega Društva.

Seveda se naravno postavi vprašanje, kako to, da so imele trditve in predlogi ukrepov pritožnikov takšno težo pri obravnavi problemov v zvezi z delovanjem Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Poročilo omenja pritožnike kot skupino resnih, odgovornih in izkušenih članov društva. Vendar pa to verjetno še ne pomeni, da so predstavniki in organi Teozofskega Društva menili, da so vsi preostali člani (okoli 230 članov) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji neresni, neodgovorni in neizkušeni, saj je bilo med njimi vsaj še enkrat toliko članov s približno enako dolgim stažem v Teozofskem Društvu. Zato lahko sklepamo, da je šlo v tem primeru zelo verjetno za skupino, ki se je razlikovala od drugih članov Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji po nečem drugem, kar pa predstavniki in organi Teozofskega Društva niso želeli posebej omeniti. To drugo bi lahko bila pripadnost Ezoterični Šoli. Na to lahko sklepamo po tem, da je to dejstvo v svojih pismih omenjala kar nekaj članov Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, pri čemer naj bi bila oseba, ki je vodila dejavnosti pritožnikov tudi vodja Ezoterične Šole v SFR Jugoslaviji. In gotovo je lahko imela le ta “zasebna” organizacija toliko vpliva, da je lahko izpeljala postopke v reševanju problema delovanja Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji na takšen način. Vendar pa to pomeni, da od tega trenutka naprej ne moremo več govoriti o ločenosti Ezoterične Šole od Teozofskega Društva, ampak da je Ezoterična Šola uporabila svoj vpliv, da bi razrešila situacijo v Jugoslovanski sekciji Teozofskega društva, ki ni bila v skladu z njenimi pogledi in pričakovanji. V prid takšnega sklepanja govori način izvedbe Preiskave in sprejeti ukrepi, ki kažejo na postopek, ki je značilen za religiozne organizacije, postopek, ki ga zaznamujejo predsodki s strani preiskovalcev, v katerem niso spoštovane pravice posameznika, v katerem kazen po svoji krutosti daleč presega domnevne prekrške. Z obravnavo Poročila preiskave na Generalnem Svetu Teozofskega Društva je celoten postopek pridobil legitimnost, da je šlo za postopek, ki gaje vodilo Teozofsko Društvo.

Preden poskušamo osvetliti še domnevne kršitve Pravil Teozofskega Društva in Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji s strani njegovih vodilnih uradnikov, kakor so navedene v Poročilu, je potrebno omeniti še kronologijo postopka izključitve uradnikov in lož Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Izpeljan je bil namreč sorazmerno zelo hitro, v nekaj več kot letu dni.

Konec novembra 1982 je bil na sestanku Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji prvič omenjen obstoj organizacije Nova Akropola in povezave med članico Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji J. S. in predsednikom te organizacije, J. A. Livrago. Izvršni Odbor je sprejel sklep, da je potrebno poslati poizvedovalni pismi v Adyar in Argentino in stvari razjasniti, vendar pa je to nalogo na svojo nesrečo in v svoji naivnosti zaupal osebi (na njeno lastno pobudo), ki ni delovala, kakor se je izkazalo kasneje, v interesu Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Slednja namreč ni nikoli poslala pisma v Adyar, v Argentino pa šele tri mesece po sklepu Izvršnega Odbora.

Na naslednjem sestanku Izvršnega Odbora, v marcu 1983, je ta organ nameraval na svojem sestanku obravnavati vprašanje delovanja Nove Akropole v okviru Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in to, ali so bile pridobljene nove informacije v zvezi s tem vprašanjem, pa je prav vodilna oseba kasnejših pritožnikov predlagala in dosegla spremembo te točke dnevnega reda in tako preusmerila razpravo k drugim vprašanjem delovanja Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

V aprilu 1983 so nato pritožniki poslali svojo prošnjo o odcepitvi Predsednici Teozofskega Društva, ne da bi o tem obvestili Predsednika in organe Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

V začetku maja 1983, po Letnem Občnem Zboru Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, na katerem bi lahko pritožniki odprli razpravo o vseh odprtih vprašanjih v društvu pred prisotnimi člani društva, so se ti izognili razpravi na vladajočem organu društva in razdelili med člane društva pismo, ki naj bi imelo podobno vsebino kot je bilo tisto, ki so ga poslali Predsednici Teozofskega Društva. Očitek vodilnim članom Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji glede delovanja Nove Akropole v okviru Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, ki je temeljil na ugibanjih, na podlagi osebnih pogovorov, ali J. S. pripada Novi Akropoli ali ne, v pismu ni imel osrednjega mesta in je bil le eden v nizu pripomb na delovanje vodstva Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

Konec maja 1983 je Generalni Sekretar Argentinske Sekcije Teozofskega Društva poslal osebi, ki jo je zadolžil Izvršni Odbor Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, odgovor na poizvedovalno pismo o J. A. Livragi, vendar pa ta oseba tega odgovora ni nikoli predala Izvršnemu Odboru Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, ampak je bila julija 1983 kopija tega pisma dana na vpogled nekaterim vodilnim uradnikom društva, samo pismo pa se je nato znašlo kot priloga v Poročilu pod-predsedujoče EFTS.

V novembru 1983 je bila nato opravljena preiskava pod-predsedujoče EFTS, v začetku januarja 1984 pa izdana Uredba Predsednice Teozofskega Društva, s katero so bile odvzete Diplome vodilnim predstavnikom Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in Charterji petim ložam Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

Predsednica Teozofskega Društva je o Odredbi obvestila pritožnike, ne pa Generalnega Tajnika (Predsednika) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

Tako je mogoče upravičeno sklepati, da je bil celoten postopek dejansko namenjen predvsem odstranitvi vodstva Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, saj so se glavni igralci te zgodbe o Novi Akropoli pojavili na prizorišču le kakšno leto pred temi dogodki in ga kmalu po njih tudi zapustili.

V svojem Poročilu o delovanju Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji je pod-predsedujoča EFTS navedla naslednje kršitve pravil in anomalije v delovanju vodilnih članov društva:

1. da niso spoštovali 34. člena Pravil Teozofskega Društva in 32. člena Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji o podeljevanju Charterja ložam (krogom) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji;

2. da niso spoštovali določila, da lahko volijo Predsednika Teozofskega Društva le tisti člani, ki so bili redni člani društva že dve leti;

3. da so člani Izvršnega Odbora, ki so glasovali za oblikovanje lože (kroga) Feniks, kršili 28. in 38. člen Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in Resolucijo Teozofskega Društva o svobodi društva;

4. da so z izposojo knjig nečlanom društva kršili Zakon o knjižnicah;

5. da so s podporo F. M. kršili 5. in 9. člen Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji;

6. da se na večer pred Občnim Zborom Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji odvija sestanek Izvršnega Odbora, na katerem se obravnava Dnevni red Občnega Zbora in predlogi, kako naj bi potekal Občni Zbor društva;

7. da zapisniki sestankov Izvršnega Odbora ne navajajo številnih elementov in da so pogosto netočni;

8. dejstvo, da ima vsak predsednik lože (kroga) avtomatično mesto v Izvršnem Odboru;

9. da se Založniški odbor ni nikoli sestal.

Če poskušamo sedaj analizirati ugotovitve iz Poročila pod-predsedujoče EFTS v zvezi s kršitvami Pravil Teozofskega Društva in Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji s strani vodilnih uradnikov Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, potem lahko ugotovimo naslednje:

ad 1) Podeljevanje Charterja krogom: - Vse do leta 1979 so Pravila Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji v zvezi z ustanavljanjem novih lož (krogov) vsebovala besedilo, da: “Društvo deluje v organizacijskih enotah, ki se imenujejo krogi in krožki. Krog šteje najmanj 7, krožek pa najmanj 3 člane, ki bivajo v istem kraju .... Člani, ki želijo osnovati svoj krog ali krožek, sporočijo to pismeno predsedniku društva, ki jim izda v roku 14 dni ustanovno listino in to vpiše v seznam krogov in krožkov.” Šele "sporna" administracija društva je v letih 1979/82 poskušala to določilo uskladiti s Pravili Teozofskega Društva, tako da je bilo dodano besedilo, da: “... o ustanovitvi nove lože (kroga) odloča Izvršni Odbor društva, Generalni Tajnik (Predsednik) društva pa zaprosi Predsednika Teozofskega Društva za podelitev ustanovne listine (Charterja) novi loži (krogu)”.

ad 2) Volitve Predsednika Teozofskega Društva: - Na podlagi jugoslovanske zakonodaje in Pravil Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji je vsak član z vstopom v društvo takoj pridobil polne pravice in dolžnosti voliti in biti izvoljen, zato ni bilo mogoče omejiti glasovanja brez kršenja jugoslovanske zakonodaje le na tiste člane, ki so bili redni člani društva že dve leti.

ad 3) Kršenje Resolucije o svobodi Teozofskega Društva z ustanovitvijo kroga “Feniks”: ­ Preden je bil na sestanku Izvršnega Odbora Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji, 20. 3. 1983, sprejet sklep o ustanovitvi kroga “Feniks”, je potekalo glasovanje o tem, ali člani odbora menijo, da J. S. lahko še naprej vodi študijsko skupino. (Rezultati glasovanja so bili: 9 članov ZA, noben član PROTI, 3 člani vzdržani.) Odgovornost za to odločitev je torej na celotnem Izvršnem Odboru društva, kajti 3 vzdržani člani (kasnejši pritožniki) so svojo odločitev obrazložili s tem, da ni na voljo dovolj informacij, ki bi potrjevale sume glede povezave J. S. z Novo Akropolo.

ad 4) Izposoja knjig nečlanom društva je kršenje Zakona o knjižnicah: - Ta trditev ne ustreza dejstvom.

ad 5) Podpora F. M.: - Zapisniki Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, kažejo na to, da je ta organ leta 1979 zavrnil oblikovanje “yoga šole” v okviru kroga “Kundalini” in podporo izdaji knjige F. M.; da je leta 1981 razpustil krog “Kundalini” in dal F. M. rok 2 leti preden lahko ponovno zaprosi za članstvo; in da je leta 1983 zavrnil njegovo prošnjo za ponoven vpis.

ad 6) Sestanki Izvršnega Odbora na večer pred Občnim Zborom: - Ta praksa je bila značilna za Izvršne Odbore vseh administracij Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in je še sedaj značilna za Izvršni Odbor Teozofskega društva v Sloveniji. Za to prakso je značilno, da si Izvršni Odbor društva prisvaja na račun Občnega Zbora društva pristojnosti, ki mu ne pripadajo niti po Pravilih Teozofskega Društva, niti po Pravilih Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in sedaj v Sloveniji.

ad 7) Zapisiki sestankov ne navajajo številnih elementov in so pogosto netočni: To je bila in ostaja stalna praksa vseh administracij Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in sedaj Teozofskega društva v Sloveniji.

ad 8) Vsak predsednik kroga ima avtomatično mesto v Izvršnem Odboru: - Ta praksa je nastala s spremembo Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji leta 1970/71, s katero naj bi omejili pristojnosti Predsednika društva. Trajala je nato celotno obdobje Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in je značilna tudi še za Teozofsko društvo v Sloveniji. Na ta način pridobijo mesto v tem organu člani, ki niso bili nikoli izvoljeni na nobenih volitvah, kajti tudi krogi niso in ne opravljajo formalnih volitev svojih predsednikov.

ad 9) Da se Založniški Odbor ni nikoli sestal: - Ta trditev ne ustreza dejstvom.

Uredba Predsednice Teozofskega Društva je nato navedla naslednje razloge za črtanje Diplom vodilnim posameznikom Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji:

1. da so se na sestanku Izvršnega Odbora, 20. 3. 1983, odločili za oblikovanje lože (kroga) “Feniks” pod vodstvom J. S., navkljub njenim povezavam z Novo Akropolo;

2. da niso preklicali te odločitve na podlagi cirkularnega pisma, posredovanega članom društva s strani pritožnikov na Občnem Zboru Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, 8. 5. 1983;

3. da niso preklicali te odločitve, potem ko jim je bila julija 1983 posredovana kopija pisma Generalnega Sekretarja Argentinske Sekcije Teozofskega Društva;

4. da so se odločili na sestanku, 6. 8. 1983, uvesti disciplinski postopek zoper podpisnike cirkularnega pisma;

5. da niso spremenili te odločitve, ko jim je bilo 17. 11. 1983 posredovano pismo s kopijami revije, ki je dokazovala povezavo J. S. z Novo Akropolo;

s čemer so kršili:

I. Resolucijo "O svobodi Teozofskega Društva";

II. 28. in 38. člen Pravil Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

Za črtanje Charterjev ložam (krogom) pa zato:

i. ker niso delovale v skladu s cilji, naravo in značajem Teozofskega Društva in v soglasju z duhom teozofskega dela;

ii. ker so bile tri od petih lož oblikovane v nasprotju s 36. členom Pravil Teozofskega Društva.

Kakor lahko vidimo se je Uredba Predsednice Teozofskega Društva pri svojih razlogih za odvzem Diplom omejila predvsem na povezave med J. S., voditeljico kroga “Feniks”, z Novo Akropolo in infiltracijo te organizacije v Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji.

Če izvzamemo dejstvo, da se zdi preprosto neverjetno, da bi morala biti usoda neke Sekcije Teozofskega Društva odvisna od delovanja ene same mlade osebe, ne glede na to, kako aktivna je bila, je mogoče ob trditvah v Uredbi Predsednice Teozofskega Društva povedati naslednje:

ad 1) Kakor smo že povedali, na sestanku Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji 20. 3. 1983 tudi kasnejši pritožniki niso imeli na voljo dovolj informacij, da bi lahko potrdili povezavo J. S. z Novo Akropolo. Očitek vodstvu Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji bi torej lahko kvečjemu bil, da se je odločilo za ustanovitev kroga Feniks, ne da bi počakalo na pridobitev celovite informacije o tej povezavi, vendar pa je moral Izvršni Odbor po pravilih Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji sklepati o ustanovitvi lože (kroga) v roku 14 dni po prejemu prošnje.

ad 2) Cirkularno pismo pritožnikov ni bilo naslovljeno na Izvršni Odbor Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, napisano je bilo v nasprotju s sklepom Izvršnega Odbora, da to ni ustrezna metoda delovanja v okviru društva in da bo takšno delovanje predmet obravnave disciplinske komisije društva. Poleg tega cirkularno pismo ni navajalo nekih novih, nepoznanih dejstev glede povezave J. S. z Novo Akropolo. Predsednica Teozofskega Društva je torej v tem delu Uredbe podprla delovanje pritožnikov, ki ni bilo ne v skladu s Pravili Teozofskega Društva, ne v skladu s Pravili Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in ne v skladu s sklepi Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji.

ad 3) Tudi pri tej točki se zdi, da je Predsednica Teozofskega Društva podprla neustrezno ravnanje osebe, ki je bila s strani Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji zadolžena, da pošlje poizvedovalno pismo v Argentino in Adyar, saj bi morala slednja, takoj ko je prejela odgovor, le-tega nemudoma posredovati Izvršnemu Odboru Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Tako pa je bila po mesecu dni od prejema odgovora, nekaterim uradnikom predstavljena le kopija tega pisma. Tako se zdi, da je bila velika napaka Generalnega Tajnika (Predsednika) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji predvsem to (kar navaja tudi Poročilo Pod-Predsedujoče EFTS), da ni v skladu s svojim položajem in odgovornostjo osebno prevzel obveznost, da na podlagi sklepa Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji sam pošlje poizvedovalni pismi na sedež Teozofskega Društva v Adyar in sedež Argentinske Sekcije Teozofskega Društva, ampak da je to nalogo prepustil osebi, ki se je ponudila, da bo to opravila zaradi svoji prijateljskih vezi v Argentini. Ta oseba ni bila niti članica Izvršnega Odbora društva, ampak je bila na sestanke tega organa vabljena kot vodja Teozofskega Reda Služenja. To kaže na to, da Predsednik Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji dejansko ni smatral vprašanje morebitnega delovanja Nove Akropole znotraj Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji kot resno zadevo, ampak zgolj kot še eno od neutemeljenih pritožb s strani nezadovoljnih članov društva.

ad 4) Dejstvo je, da sta bila od sestanka 20. 3. 1983 naprej Izvršni, predvsem pa Nadzorni Odbor Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji organa, ki nista več delovala v polni sestavi, ker so ju bojkotirali člani iz vrst pritožnikov in tako nista mogla polno opravljati svoje funkcije. Preostali člani Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji (8 od 13-tih) so v nastalih razmerah skušali še naprej delovati kot celovit organ, kar pa dejansko ni bilo več primerno glede na okoliščine.

ad 7) V jeseni 1983 je prišlo še do nadaljnjega osipa v organih Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji, saj ni bil noben organ več sposoben normalno delovati. Predsednik je bil v svojem vodenju društva zmeraj bolj osamljen in se ni zmogel več ustrezno odzvati na delovanje, ki je bilo zmeraj bolj uperjeno proti njemu osebno. Kajti J. K. je 17. 11. 1983 članom Izvršnega Odbora Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji napisala naslednje: “Pišem vam pred prvim sestankom Izvršnega Odbora v tem letu, tako da bi imeli dovolj časa za skrben razmislek. Najprej naj povem, da sem vedno upala, da bomo lahko probleme rešili sami v naši sekciji. Na nesrečo nisem dobila dovolj podpore od sočlanov Izvršnega Odbora glede točke, ki je bila preresna, da bi zanjo prevzela odgovornost. Zato so se lože “Služenje”, “Ljubav” in “Razumevanje” odločile poslati informacijo v Adyar, da jo reši. Sočasno sem poslala poročilo o delu g. Livrage v Argentini Predsednici R. in H. H. ... E. je, kakor veste, vedno znova zanikal, da bi J. S. in skupina Nova Akropola delovali v Jugoslaviji in da ima J. S. še nadaljnje stike z njo. Pravim vam, da so besede E. in J. neresnične. Dokaz je del revije, katere kopijo so mi poslali. Prosim skrbno preberite prvo izjavo o dejavnostih g. Livrage in dokaz, da Nova Akropola obstaja v tej deželi, z J. kot njeno voditeljico ...” Ne glede na vsebino, pismo razkriva predvsem to, da je komunikacija z visokimi uradniki Teozofskega Društva potekala mimo organov Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in njegovega Predsednika, s čemer je bil slednji odrezan od virov informacij in se je moral soočati s stalno novim prilivom obremenilnih “dokazov”.

ad I, II) Uredba Predsednice Teozofskega Društva navaja obstoj dokazov o “povezavah J. S. z mednarodno organizacijo Nova Akropola”, ne navaja pa nobenega dokaza (čeprav je v Poročilu Pod-predsedujoče EFTS navedenih veliko namigov v tej smeri), da si je J. S. prizadevala, da Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji ne bi ohranilo svojega določnega in edinstvenega značaja, ter da bi si prizadevala, da bi se društvo povezalo ali poistovetilo z Novo Akropolo, s čemer bi vodilni uradniki društva kršili Resolucijo "O svobodi Teozofskega Društva". Prav tako Uredba Predsednice Teozofskega Društva ne navaja nobenega dokaza, da bi skušala J. S., ki je imela po Resoluciji "O svobodi mišljenja" pravico, da je vezana na kateregakoli učitelja ali katero koli šolo mišljenja, svojo izbiro vsiliti drugim članom Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji (čeprav je - ponovno - v Poročilu Pod-predsedujoče EFTS navedenih veliko namigov v tej smeri). Tako očitek vodilnim uradnikom Teozofskega Društva, da so s tem, ko so delovali tako kot je navedeno v točkah 1. do 5., podpirali vzpostavitev organizacije Nova Akropola v Jugoslaviji, ne temelji na nobenih dokazih ali navedenih dejstvih.

Poleg tega Uredba Predsednice Teozofskega Društva navaja, da Poročilo Pod-predsedujoče EFTS potrjuje dejstva, da je Nova Akropola para-vojaška organizacija skrajne desnice, ki se skriva za šolo filozofije in uporablja različna učenja Teozofskega Društva. Dejstev navedenih v Poročilu Pod-predsedujoče EFTS ni potrdila niti preiskava v belgijskem parlamentu. (Več o spornih vprašanjih povezanih z Novo Akropolo: http://www.kelebekler.com/cesnur/txt/liv­gb.htm) Dejstvo je, da organizacija Nova Akropola sedaj deluje v 45-tih državah po svetu in se predstavlja kot kulturno-humanistično-filozofska organizacija, s cilji, ki so resnično zelo podobni ciljem Teozofskega Društva.

ad i, ii) Uredba ne navaja, na temelju katerih podatkov je Predsednica Teozofskega Društva prišla do sklepa, da omenjene lože (krogi) niso delovale v skladu s cilji, naravo in značajem Teozofskega Društva in v soglasju z duhom teozofskega dela. Tako ne omenja Letnih Poročil Generalnega Tajnika (Predsednika) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in ustreznih letnih poročil omenjenih lož, na podlagi katerih bi se verjetno lahko izoblikovalo takšno mnenje.

Uredba Predsednice Teozofskega Društva navaja, da so bile omenjene lože ustanovljene v nasprotju s Pravili Teozofskega Društva, ne navaja pa, da so bile ustanovljene v skladu s Pravili Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji in da bi morale šele potem, ko so bile ustanovljene na podlagi teh pravil, zaprositi za pridobitev Charterja s strani Predsednice Teozofskega Društva.

Iz vsega navedenega človek dobi vtis, da so bile Diplome vodilnim uradnikom in Charterji petim ložam (krogom) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji ukinjene, ne zaradi tega, ker bi kršili lastna in Pravila Teozofskega Društva, ampak zato, ker se niso podredili pogledom in zahtevam Ezoterične Šole, “zasebne” organizacije, ki deluje v okviru Teozofskega Društva.

Ob razpadu Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji se je poleg mita o ločenosti Ezoterične Šole od Teozofskega Društva razblinil tudi mit o Teozofskem Društvu kot mednarodnem društvu. O tem govorijo dejstva, ki jih bom predstavil v nadaljevanju.

Zdi se, da je hitro ukrepanje Predsednice Teozofskega Društva temeljilo na pismu, ki so ji ga poslali predstavniki pritožnikov, dne 25. 11. 1983, in v katerem so jo pozvali k “ukrepanju brez odloga”, kajti obstaja nevarnost, da bodo “oblasti ... te države ... morale prevzeti iniciativo in prepovedati teozofsko delo v Jugoslaviji.”

Dejstvo je, da ta trditev ni slonela na nobenem uradnem dokumentu, ki bi ga od jugoslovanskih oblasti prejelo Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji in da je bila zato zavajajoča. Poleg tega se zdi, da so bili pritožniki resnično prepričani, da bodo jugoslovanski organi upoštevali poseg (Uredbo) Predsednice Teozofskega Društva in da so v to prepričali tudi vodilne predstavnike Teozofskega Društva. Vendar pa je dejstvo, da je bilo Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji povezano s Teozofskim Društvom zgolj na deklarativni ravni in da so bile za jugoslovanske oblasti relevantna samo določila Pravil in veljavni sklepi organov Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji. Da bi bila določila Pravil in pristojnosti Predsednice Teozofskega Društva pravno veljavna v Jugoslaviji, bi moralo biti Teozofsko Društvo registrirano pri jugoslovanskih oblasteh kot mednarodno društvo, vendar pa o nikoli ni bilo. Na podlagi pisma, ki ga je 9. 1. 1984 Predsednica Teozofskega Društva poslala predstavniku pritožnikov, kasnejšemu predsedniku odcepljenega Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji ­ Adyar, h kateremu je priložila kopijo svoje Uredbe (ni pa Uredbe poslala ali o njej vsaj obvestila Generalnega Tajnika (Predsednika) Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji) in v katerem je med drugim zapisala: “Kakor razumem boste vi in ... naredili potrebne korake v zvezi z oblastmi,” je mogoče sklepati, da so pritožniki upali (in v to prepričali tudi Predsednico Teozofskega Društva), da bodo stvari pri jugoslovanskih oblasteh uredili mimo uradnih postopkov; vendar pa se je tudi to kasneje izkazalo za zmoto.

Potem, ko so se odcepljene lože 19. 2. 1984 na svojem Izrednem Občnem Zboru organizirale kot Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji - Adyar, so njegovi organi nemudoma vložili prošnjo na pristojne jugoslovanske oblasti, da bi jim na podlagi Uredbe Predsednice Teozofskega Društva priznale status edinega veljavnega Teozofskega društva v državi. Vendar pa so se kmalu morale soočiti z dejstvom, da pristojni organ ni imel razloga za ukrepanje, ker so bili postopki, ki jih je vodilo Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji v skladu z njegovimi lastnimi Pravili in z jugoslovansko zakonodajo. Po letu dni je tako Teozofsko društvo v SFR Jugoslaviji - Adyar celo ugotovilo, da je bolje, da ne vztraja pri svojih zahtevah, ker bi morebitna negativna rešitev prošnje s strani pristojnega organa celo ogrozila njegov obstoj, tako da se je društvo zadovoljilo s svojim nelegalnim položajem, ki pa so ga jugoslovanske oblasti tolerirale, ker se očitno, zaradi vseh mogočih neformalnih pritiskov, sploh niso želele opredeliti do nastalih razmer, ampak prepustile, da se bodo te sčasoma uredile same po sebi. Uredile pa so se tako, daje prenehalo obstajati Teozofsko Društvo v SFR Jugoslaviji.

Potrebno je omeniti še usodo tistih članov (okoli 180 ali 2/3 članstva) Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji, ki so pripadali ložam (krogom), katerim je Predsednica Teozofskega Društva s svojo Uredbo izbrisala Charter. Uredba je določala, da ti člani “lahko ohranijo svoje članstvo v Mednarodnem Teozofskem Društvu, vendar pa se ne morejo priključiti zgoraj omenjenim ložam, kot le na podlagi posebne odločitve, ki jo skupaj sprejmejo trije Predsedniki teh lož (krogov) - ali vsaj dva od teh - za vsak posamezen primer posebej.”

Dejstvo je, da člani Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji (kakor tudi sedaj še člani Teozofskega Društva v Sloveniji) ob vstopu v društvo niso nikoli prejeli Diplom o članstvu v Teozofskem Društvu, ampak samo članske izkaznice Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji, na katerih pa je bil faksimile podpisa Predsednice Teozofskega Društva. Po Pravilih Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji se je član lahko (1) izpisal iz društva, bil (2) izbrisan iz društva (če se dve leti ni udeleževal dela in ni plačeval članarine) ali pa bil (3) izključen iz društva s strani Izvršnega Odbora društva (če je kršil teozofska načela in delal proti interesom društva). Takšen član se je lahko na ta sklep pritožil na Občni Zbor društva. V vseh teh treh primerih je bil član dolžan vrniti člansko izkaznico. Tako Pravila Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji (kakor tudi sedaj Teozofskega Društva v Sloveniji) niso nikoli omenjala, kdaj in kako je član pridobil in kdaj izgubil članstvo v Teozofskem Društvu.

Po Pravilih Teozofskega Društva član še ne izgubi članstva, če ne plačuje redno članarine, ampak v tem obdobju pač ne more voliti ali biti izvoljen v organe Teozofskega Društva. Prav tako Pravila Teozofskega Društva določajo, da je le v pristojnosti Predsednice Teozofskega Društva, da podeljuje in odvzema Diplome (potrdila o članstvu) Teozofskega Društva, kar pa je pristojnost, ki je zaradi neodvisnega statusa nacionalnih teozofskih društev proti Teozofskemu Društvu dejansko ni mogoče izvajati. Zaradi neživljenjskega določila v Uredbi Predsednice Teozofskega Društva, ki je bilo poleg tega v nasprotju s 33. členom Pravil Teozofskega Društva o ustanavljanju lož, zaradi vsej teh nejasnosti in zaradi nelegalnega statusa Teozofskega društva v SFR Jugoslaviji - Adyar po odcepitvi, ki je nato svoje nove članske izkaznice pripravilo šele dve leti po odcepitvi, so vsi tisti člani, ki so pripadali ložam (krogom), katerim je Predsednica Teozofskega Društva s svojo Uredbo izbrisala Charter, dejansko izgubili članstvo v Teozofskem Društvu.

Če sedaj povzamem analizo dogodkov ob razpadu Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji, potem je moje osebno prepričanje, da je slednje razpadlo zato, ker organi Teozofskega Društva niso skušali reševati razmer v Teozofskem društvu v SFR Jugoslaviji v skladu s Pravili Teozofskega Društva, ker so se pri ocenjevanju razmer naslanjali predvsem na “poročila” članov Ezoterične Šole, ne pa na poročila in dokumente Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji, in zato, ker niso upoštevali, da Teozofsko Društvo nima uveljavljenega statusa mednarodnega društva.

Kot član Teozofskega Društva se človek sprašuje, kako je mogoče, da lahko v uradnih dokumentih Teozofskega Društva, povezanih z razmerami v Teozofskem društvu v SFR Jugoslaviji, najdemo toliko zapisov, ki predstavljajo grob poseg v zasebnost članov društva in ki temeljijo na prepričanju, da je mogoče - v nasprotju s teozofskimi učenji - na podlagi kratkih stikov in razgovorov opraviti kompetentno psihološko in sociološko analizo posameznikov in razmer v neki skupnosti.

Tako se zdi se, da je bil pravi razlog za odstranitev vodstva Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji ta, da je bilo strpno do dejavnosti, ki so po prepričanju članov Ezoterične Šole sodile v območje “Pseudo-teozofije”.

Res je, da so znotraj Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji skušali uveljaviti svoje poglede in svoje ambicije različni posamezniki, vendar pa se zdi, da je bilo društvo na dobri poti, da uspešno omeji te interese, še posebej, ko je prišlo do usklajenega delovanja med Izvršnim Odborom in Nadzornim Odborom (sestavljenim iz kasnejših pritožnikov) društva, saj je Izvršni Odbor praviloma upošteval pripombe Nadzornega Odbora, oziroma vse tiste pripombe, ki so bile posredovane v skladu s pravili in predpisanim postopkom.

Vendar pa se zdi, daje bila “napaka” vodstva Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji ta, da je na enak način obravnavalo tudi interese nekaterih članov Ezoterične Šole, ki so skozi povojno zgodovino Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji nenehno povzročali napetosti znotraj društva ter onemogočali njegovo normalno delovanje tudi takrat, ko so zasedali vodilne položaje v društvu.

Dejstvo je, da Ezoterična Šola ni imela urejenega statusa v okviru Teozofskega Društva v SFR Jugoslaviji (in sedaj v Sloveniji) in da njena ureditev in način delovanja nista bila kompatibilna z demokratično ureditvijo in s Pravili Teozofskega Društva ter z Resolucijama "O svobodi društva" in "O svobodi mišljenja". Predstavljala je organizacijo, ki je skušala uveljaviti “samo-kulturo” kot politiko društva, pri tem pa zanemarjala osnovne moralne standarde delovanja, kot so spoštovanje pravil in postopkov društva (ki dejansko predstavljajo zaščito in promoviranje pravice vsakega posameznega člana do izražanja lastnega mnenja) ter s tem tudi načelo univerzalnega bratstva. S svojim načinom pretoka informacij, dejansko pa z obrekovanjem so-članov, je moralno razkrajala društvo ter pri tem za svoje delovanje uporabljala njegovo ime, sredstva in vire. Poleg tega je takšno delovanje in vpliv Ezoterične Šole v Teozofskem društvu v SFR Jugoslaviji omogočilo podreditev društva vplivu raznih drugih skrivnih organizacij in služb ter posameznikov, kar je dokončno pripeljalo do njegovega razpada.


To je enajsti v nizu člankov, ki naj bi predstavili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Temelji na trenutno dostopnih podatkih in je zasnovan razvojno, tako da bo sproti dopolnjevan z novimi spoznanji. Zato bralce vljudno naprošam, da tvorno sodelujejo pri tej predstavitvi z njim dostopnimi podatki, ki bi nadalje osvetlili zgodovino teozofskega gibanja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji