Kaj je dolžnost?
Swami Vivekananda

Nujno je, da vemo, kaj je dolžnost. Če moram nekaj narediti, moram najprej vedeti, da je to moja dolžnost, šele potem lahko to naredim. Predstava o dolžnosti je različna pri različnih narodih. Mohamedanec pravi, da je njegova dolžnost to, kar piše v njegovi knjigi, v Koranu; hindujec pravi, da je njegova dolžnost to, kar piše v Vedah; in kristjan pravi, da je njegova dolžnost to, kar piše v Bibliji. Tako odkrijemo, da obstajajo različne predstave o dolžnosti, ki se razlikujejo v skladu z različnimi stanji v življenju, različnimi zgodovinskimi obdobji in različnimi narodi. Izraz “dolžnost” je nemogoče, tako kot vsak drug univerzalen abstrakten izraz, jasno definirati; o njem lahko pridobimo le neko predstavo, če poznamo njegovo praktično delovanje in posledice. Če se pred nami odvijejo določene stvari, se v nas vzbudi naraven ali pridobljen vzgib, da na njih delujemo na določen način; ko se porodi ta vzgib, um začne premlevati nastalo situacijo. Včasih misli, da je dobro, če bi v danih pogojih delovali na določen način, drugič misli, da je napačno, če bi v podobnih okoliščinah delovali na isti način. Običajna predstava o dolžnosti je povsod povezana s tem, da vsak dober človek sledi nareku svoje vesti.

V skladu s položajem v življenju

Toda kaj je tisto, kar naredi iz nekega delovanja dolžnost? Če ima kristjan pred sabo kos govedine in ga ne poje zato, ker želi ohraniti svoje življenje, ali pa ga ne bo dal drugemu, ker želi ohraniti njegovo življenje, potem je prepričan, da čuti, da ni opravil svoje dolžnosti. Če pa se hindujec odloči, da bo pojedel ta kos govedine, ali pa ga dal drugemu hindujcu, je prav tako prepričan, da čuti, da tudi on ni opravil svoje dolžnosti; hindujčeva vzgoja in urjenje vplivata na to, da čuti na tak način. Običajno je, da je človeku žal, če gre na cesto in ustreli drugega človeka, saj misli, da je naredil nekaj narobe. Če pa ta isti človek, kot vojak ubije, ne le enega, ampak dvajset ljudi, potem je prepričan, da se bo počutil dobro in mislil, da je svojo dolžnost opravil izredno dobro. Zaradi tega lahko vidimo, da ni sama stvar, ki jo naredimo, tista, ki določa dolžnost. Zato je povsem nemogoče podati neko objektivno definicijo dolžnosti. A obenem obstaja dolžnost na subjektivni strani. Vsako dejanje, ki nas vodi proti bogu je dobro dejanje in je naša dolžnost; katerokoli dejanje, ki nas usmeri navzdol, je zlo in ni naša dolžnost. S subjektivnega stališča lahko zato vidimo, da določena dejanja težijo k temu, da bi nas dvignila in oplemenitila, medtem ko nekatera druga težijo k temu, da bi nas ponižala in posurovila. Vendar pa ni mogoče z gotovostjo trditi, katera so tista dejanja, ki imajo določeno vrsto težnje, v povezavi z vsemi ljudmi in pogoji. Kljub temu pa obstaja določena predstava o dolžnosti, ki jo je univerzalno sprejelo celotno človeštvo, v vseh obdobjih, v vseh deželah in s strani vseh sekt; in ta je bila v sanskrtskem aforizmu povzeta na naslednji način: - Ne naredi hudega nobenemu živemu bitju; nanašanje ran kateremukoli bitju je greh, ne nanašanje ran je vrlina.”

Bistvo, ki bi si ga morali zapomniti, je v tem, da bi si morali prizadevati videti dolžnost drugih preko njihovih lastnih oči in nikoli presojati navade drugih ljudi po svojih lastnih merilih. Jaz nisem neko merilo univerzuma. Jaz se moram prilagoditi svetu in ne svet meni. Zato lahko vidimo, da okolje spreminja naravo naših dolžnosti. In, če opravimo dolžnost, ki je naša v kateremkoli določnem času, je to najboljša stvar, ki jo lahko naredimo v tem svetu. Zato naredimo tisto dolžnost, ki je naša že z rojstvom; in, ko smo to naredili, opravimo še dolžnost, ki je naša, zaradi našega položaja v življenju in v družbi. A pri tem obstaja v človeški naravi velika nevarnost, in sicer, da človek nikoli ne razišče samega sebe. Misli, da je dovolj dober, da bi bil na prestolu kot kralj. In tudi če je, bi moral najprej pokazati, da je opravil dolžnost na svojem položaju; in šele nato se bo lahko spopadel z višjimi dolžnostmi. Ko začnemo prizadevno delovati v svetu, nam narava priskrbi preizkušnje z leve in desne in nas kmalu usposobi za to, da odkrijemo svoj položaj. Noben človek ne more dolgo zadovoljivo zasedati položaja, za katerega ni usposobljen. Nima smisla, da bi se upirali naravni ureditvi. Tisti, ki opravlja nižja dela, zaradi tega še ni nižji človek. Nobenega človeka ne bi smeli presojati le po naravi njegovih dolžnosti, ampak bi morali vse ljudi presojati po načinu in duhu, na katerega jih opravljajo.

Opravite svojo dolžnost

Pozneje bomo odkrili, da se spreminja celo ta predstava o dolžnosti in da je največje delo opravljeno le, če zanj ne obstaja sebičen vzgib. Vendar pa je delo preko občutka dolžnosti tisto, ki nas vodi do dela brez kakršnekoli misli na dolžnost; ko bo delo postalo čaščenje - ne, še nekaj višjega - potem bo delo opravljeno zaradi samega dela. Odkrili bomo, da je filozofija dolžnosti, najsi v obliki etike ali ljubezni, ista kot v vsaki drugi yogi - pri kateri je cilj redčenje nižjega jaza, zato da bi lahko skozi sijal resnični, višji Jaz; zmanjševanje izgube energij na nižjih ravneh obstoja, zato da bi se duša lahko objavila na višjih. To dosežemo z nenehnim zanikanjem nižjih želja, kar strogo zahteva dolžnost. Celotna organiziranost družbe se je zato zavestno ali nezavedno razvijala v kraljestvih delovanja in izkušnje, kjer z omejevanjem sebičnosti, odpremo pot do neomejene širitve resnične narave človeka.

Zanikanje nižjih želja

Dolžnost je malokdaj sladka. To je le takrat, ko njena kolesa podmaže ljubezen, tako da tečejo gladko; sicer prihaja do nenehnega trenja. Kako drugače pa bi lahko opravljali svojo dolžnost do otrok starši, možje do svojih žena in obratno? Ali se ne srečujemo v svojem življenju vsak dan s primeri trenja? Dolžnost je sladka le preko ljubezni, ljubezen pa sije le v svobodi. In zakaj bi morala biti svoboda suženj čutov, jeze, ljubosumij in stotine drugih žalostnih stvari, ki se morajo zgoditi vsak dan v človeškem življenju? V vseh teh drobnih grobostih, ki jih srečujemo v življenju, moramo popustiti pod najvišjim izrazom svobode.

Ne godrnjajte

Delavec, ki je navezan na rezultate, je tisti, ki godrnja o naravi dolžnosti, ki mu je usojena; za nevezanega delavca so vse dolžnosti enako dobre in predstavljajo učinkovita sredstva, s katerimi je mogoče ubiti sebičnost in čutnost ter zagotoviti svobodo duše. Mi vsi smo navajeni o sebi razmišljati preveč visoko. Naše dolžnosti so določene z našimi zaslugami v veliko večji meri kot smo to pripravljeni priznati. Tekmovalnost poraja zavist in ubija prijaznost srca. Za godrnjača so vse dolžnosti neokusne; nikoli ga ne bo nič zadovoljilo in zato je njegovo celotno življenje obsojeno na poraz. Delujmo, ne glede na to, kakšna je naša dolžnost, in bodimo vedno pripravljeni, da podstavimo naša ramena pod kolo. Potem bomo gotovo videli Luč!

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 2nd quarter 1995. Izvleček iz Education, compiled from Speeches and Writings of Swami Vivekananda, compiled and edited by T.S. - Avinashilingham, copyright by the president Sri Ramakrishna Math, 16 Ramakrishna Math Road, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji